Svet in Evropa sta v naglem preoblikovanju. Modela liberalne demokracije in ekonomija (trgovine) sta v preizpraševanju. Določajo se novi globalni odnosi, nov svetovni red. Izgleda, da bo utemeljen bolj na moči kot pravilih. Razvoj v svetu se giba v smer kompetitivnih multipolarnih blokov, dosedanji multilateralizem je nemočen. V Evropski uniji se ukvarjamo s celjenjem posledic finančne, ekonomske in migrantske krize, ki so dodobra razdelile evropsko družino. Za globalno moč Unije odhod pomembne članice, tj. Združenega kraljestva, ni blagodejen. Transatlantski odnosi so stopili v optiko globalne trgovinske konkurenčnosti in zaščite nacionalnega trga. Varnost Evrope dobiva realne številke. Grozijo trgovinske in carinske vojne, v katerih ni zmagovalcev. Posebej močno znajo prizadeti Evropsko unijo, tudi Slovenijo. Odnosi z Rusijo so zapleteni, Kitajska postaja vse močnejša. Vse zanimajo potenciali Afrike. Migranti ne. Slovenja svojo zunanjo politiko usklajuje v okviru Skupne zunanje politike EU, kar pa ji ne preprečuje vodenja lastne. Kako?

1. EVROPSKA UNIJA, NAŠ PRVI POLIGON

Je primarno, najpomembnejše in temeljno okolje delovanja in razvoja Slovenije. S članstvom Slovenija povečuje lastno moč, vpliv in pomen v globalnih mednarodnih odnosih, česar sicer kot majhna država nima. Prihodnje evropske volitve 2019 bodo bistveno opredelile razpravo o prihodnosti Unije, ki sicer že poteka. Pričakuje se večja aktivnost skrajnih evroskeptičnih, suverenističnih in anti-EU političnih sil, ki se zavzemajo za spremembo političnih razmerij v Evropskem parlamentu in s tem renacionalizacijo evropskih politik. Ni dvoma, da bodo evropske politične družine po prihodnjih evropskih volitvah temeljito preoblikovane, s precej novimi grupacijami, ne nujno v boljšo smer.

Pomembne razprave o prihodnjem ustroju EU bodo tekle v Evropskem svetu, posebej o migracijah in varovanju zunanjih evropskih meja, reviziji evropskega azilnega in schengenskega sistema, ki v praksi erodira, krepitvi evrskega sistema in evrskega območja, socialni dimenziji unije, spremembah demokratičnega ustroja ter varnosti in obrambe EU. Nekatere izmed teh tematik močno delijo EU na Sever in Jug (zdrave finance, odgovornost, solidarnost, migracije)  ter Vzhod in Zahod (temeljne vrednote, solidarnost pri migracijjskih problemih).

Pogledi vertikalno in horizontalno razdeljenih članic so precej disonantni, a to je nekako "naravno" stanje v EU. Pri tem ne bo mogoče mimo konceptov "jedrne EU" oziroma "EU več hitrosti", konceptov "solidarnosti" in "odgovornosti". EU gospodarsko okreva, ni pa pripravljena na morebitne nove krize. Že ameriške sankcije so hud problem za Unijo in evropska podjetja. Prvenstvo EU v globalni svobodni trgovini bo eno bistvenih vprašanj prihodnosti. Le tako bo lahko postala pomemben gospodarski in politični globalni akter. Urejanje migracij v Evropo, varovanje (zunanjih evropskih) meja, bo temeljno evropsko politično vprašanje pred evropskimi volitvami 2019. Kljub številkam, ki ne kažejo na znatno povečevanje migracij v EU, je dejstvo, da so le te postale politični problem, ki ga ljudje zaznavajo kot neželenega. Potrebno ga bo potrebno rešiti, verjetno po EU-volitvah maja prihodnje leto.

Ni dvoma, da je za Slovenijo bistvena dobro delujoča, učinkovita, če je le možno trdno povezana EU. Sicer pa si mora prizadevati postati del razvojno najnaprednejšega jedra članic, s katerimi ima tudi največjo gospodarsko, storitveno in investicijsko menjavo. Za Slovenijo je pomembno evroobmočje, reforma monetarne unije pa bi morala upoštevati fleksibilna pravila za različna gospodarska stanja in situacije. Na tako usmeritev je pokazala tudi serija strokovnih razprav o prihodnosti Slovenije v prihodnji EU, ki sem jo s strokovno javnostjo vodil na gradu Jable v preteklem letu. Gospodarsko, finančno, razvojno, družbeno in politično zaostajanje držav Zahodnega Balkana, ki se niso uspele včlaniti v EU, jasno dokazuje, kako pomembno je članstvo v EU in sodelovanje z grupacijo najnaprednejših. Seveda je tudi večja "subsidiarnost" in ne le golo prenašanje nacionalnih suverenosti na nadnacionalno raven nujni del zdravorazumske prevetritve evropskih politik.

Izstop pomembnega Združenega kraljestva iz EU bo imel slabe posledice za obe strani. Posebej, če ne bo dogovora, kar postaja vse večja verjetnost. Britanska vlada ima doma velike težave, kljub temu nov referendum ni na dnevnem redu. V interesu EU bi bila ustrezna kompromisna rešitev, a le-ta ne more ne more temeljiti na večjih pravicah nečlanice kot članice, ki bi hkrati spreminjala pravila delovanja enotnega trga. Kdor je želel izstopiti, bi se moral tega zavedati. Tudi Slovenija lahko ob razhodu brez sporazuma utrpi posledice, večje posredne – preko izvoznikov avtomobilske industrije v Nemčijo, za katero je Britanija pomemben trg. Izvozniki, neposredni in posredni se bodo morali ustrezno pripraviti, državljani pa pregledati, kaj se jim do izstopa izplača narediti (npr. nostrificirati izobrazbo), kar bi lahko bilo kasneje, v primeru ne-dogovora, bolj komplicirano. Vsekakor  je tudi v interesu Slovenije, da bi z Britanijo imeli urejen prihodnji odnos in tesno sodelovanje na najpomembnejših področjih.

Pomemben del prihajajočega leta bodo pogajanja o novi finančni perspektivi EU, iz katere Slovenija črpa pomembne vsote razvojnega denarja. Čeprav se bliža neto plačniškemu razmerju in se sredstva za kohezijo in razvoj podeželja znižujejo, bo Slovenija v tem finančnem obdobju verjetno še obdržala status neto prejemnice. Doma pa bo morala izboljšati sistem črpanja evropskih sredstev, ki bi moral prinesti dejansko razvojno dodano vrednost, ki je sedaj v primerjavi z drugimi neto prejemnicami nizka in nas zato srednjeevropske države že razvojno prehitevajo.

V posebnem interesu slovenskih državljanov in države je, da Slovenija zagovarja in doma čim širše udejani temeljne evropske vrednote kot so svoboda in človekove pravice, predvsem pa vladavina prava z neodvisnimi sodišči in mediji. To je izjemnega pomena tudi za EU. Tu ne gre le za bilateralne odnose s posameznimi članicami v dialogu z Evropsko komisijo ali kategorije demokratičnosti, temveč predvsem za nujni pogoj delovanja enotnega evropskega trga skupnosti.

Prav zaradi zavedanja o tem je bila Slovenija kot edina od novejših članic, kar kaže na posebno evropsko zaupanje, povabljena v t.i. "neformalno skupino prijateljev vladavine prava". Ta skupina enako mislečih držav (Beneluks, Francija, Nemčija, Avstrija, Grčija, skandinavske države in tudi Italija) bi bila v prihodnosti pripravljena preučiti in podpreti uveljavitev "evropskega pravnega semestra" – sistematičnega pregleda spoštovanja vladavine prava v državi po vzoru že obstoječega "ekonomskega semestra". Nenazadnje bi tak mehanizem koristil predvsem sami Sloveniji pri reformi in krepitvi pravosodja, boju proti korupciji ter neodvisnosti medijev. Torej na področjih, ki niso brez težav.

Prihodnja tri leta in pol bodo zaznamovana tudi s pripravami in predsedovanjem Slovenije EU 2021. Priprave so se sicer že začele, določena je osnovna struktura organov predsedovanja, ovrednotene finančne ter kadrovske potrebe in sistem izobraževanj ter zaposlitev. Osnova je bila struktura predsedovanja 2008 in stroški primerljivih držav. Pri tem je zaskrbljujoča ugotovitev, da je Slovenija kadrovski nabor usposobljenih strokovnjakov za EU delovanje po ministrstvih iz predsedovanja 2008 bolj ali manj razgradila in da so nekatera ministrstva tako rekoč brez kadrov, ki bi sistematično sledila zakonodajnemu procesu v EU, ki je temeljnega pomena za našo državo. Primarna zakonodaja se danes namreč 80% kreira v Bruslju in ne v nacionalnih državah. Posledično smo, čeprav smo del EU, kdaj pa kdaj presenečeni nad direktivami, ki pridejo iz Bruslja in (bi) jih moramo(li) tudi mi sokreirati. Od tu potem izgovori, da "EU zahteva ... ", kar seveda ne drži.

Mislim, da projekt predsedovanja, ki bo seveda še moral definirati vsebinske prioritete (širitev EU je že znana), ne bi smel biti le enkraten, protokolarno slavnostni projekt, temveč projekt, ki bi Sloveniji vzpostavil trajno administrativno, usposobljeno kadrovsko zasedbo v državni upravi za vsebinsko in kontinuirano ukvarjanje z zadevami EU ter boljšo koordinacijo delovanja državnih organov in ostalih akterjev. Šele to bi dejansko upravičilo in osmislilo finančne izdatke predsedovanja in Sloveniji prineslo sistemsko vsebinsko pokrivanje zadev EU, politično in horizontalno, ki so odločilnega pomena za razvoj naše države in blagostanje naših državljanov. Po znanih "arbitražnih" zadevah, bo potrebno obnoviti ustrezne stike in ustrezno delovanje z novo Evropsko komisijo.

2. VARNOST, ZAVEZNIŠTVA IN ZAVEZNIKI

Za državljane Slovenije in Evrope varnost je temeljna vrednota. To pomeni osebno varnost, živeti in delati v mirnem, predvidljivem okolju, varnost države in njenih meja, Evrope in njenih zunanjih meja. Počutiti se varno je temelj socialne in ekonomske varnosti.

Slovenija je varna država. A živimo in obstajamo v spreminjajoči se Evropi in nemirnem svetu. Oblike groženj so bolj kompleksne, a tudi še klasične. Terorizem, klimatske spremembe, migracije, moč globalnih akterjev, ponovno oboroževanje ... Slovenci ne bi smeli več dopustiti ponovitve občutkov nemoči v času našega osamosvajanja, ko smo bili proti jugoslovanski vojski tako rekoč "goli in bosi" in smo predvsem s srečo (tudi pametjo) dosegli našo državnost.

Slovenci imamo danes lasten obrambni sistem, žal dodobra razgrajen. Le-ta je pomemeben zunanje-politično (vojaška ladja Triglav v italijanski operaciji Mare Nostrum je bila pomemebna za bilaterne odnose; omogoča pogajalsko resnost). Morali bi ga ne le vzdrževati, temveč tudi posodabljati. Ne le za verodostojnost do zaveznikov, predvsem zaradi naše varnosti. Naša okolica se namreč hitro spreminja. Naši sosedje, s katerimi smo v večini imeli težke zgodovinske izkušnje, so danes naši zavezniki. Pa vendar se na Zahodnem Balkanu, še danes močno nestabilni soseščini, pospešeno oborožujejo in skušajo premikati meje in ozemlja.

Majhne države si lastno varnost zagotovijo ali z visokimi obrambnimi izdatki ali agregacijo moči v zavezništvih. Slovenci so se na referendumu odločili za zaveznike in kolektivno obrambo v NATO, kjer so, z izjemo pogodbeno nevtralne Avstrije, vsi naši sosedi. Avstrija (kot Švica) ima zaradi posledic 2. svetovne vojne pravno zapovedano nevtralnost. Vsi naši sosedje imajo bolj urejen in posodobljen obrambni sistem. Stanje v slovenskem je nevzdržno. Ponavljam: Zavez v zavezništvu, da bomo prispevali k kolektivni obrambi, nismo dali zaradi drugih, temveč predvsem zaradi nas samih. Prav bi bilo, ko bi se lastnih besed držali. Neverodostojnost ni dobra za majhno državo. Nikoli ne bomo tako bogati, da bi si verodostojno obrambo in s tem zunanje politično kredibilnost lahko zagotovili sami. Tok pol milijona migrantov čez našo državo je bil poveden.

NATO je temelj evropske obrambe, čeprav se je ameriški interes že pod Obamo začel preusmerjati iz Evrope na Pacifik. Težišče globalnega dogajanja je namreč Daljni Vzhod s Kitajsko. Pod predsednikom Trumpom je evidentno, da je ameriški interes še bolj osredotočen na Kitajsko, sam predsednik pa vedno bolj izpostavlja cenovno, finančno plat zavezništva, ga postavlja v okvir globalne ekonomske konkurenčnosti in pogosto spreminja mnenja o njem. Transatlantsko partnerstvo dobiva nove obrisne in osnove (zaščita evropskih podjetij pred sankcijskim sistemom ZDA). Tako danes tudi v Evropi, zlasti po brexitu, ni več "heretično" govoriti (francoski predsednik Macron, nemški zunanji minister Maas) o potrebi po razvoju evropske obrambe oziroma evropske obrambne avtonomije.

A to bo dolga pot. PESCO (The Permanent Structured Cooperation, Stalno strukturno sodelovanje) naj bi sicer formalno okrepil evropski steber NATO, nekateri pa ga vidijo že kot zametek prihodnje evropske obrambe skupaj z nedavno osnovanimi evropskimi silami za hitro posredovanje. Močna EU kot globalni igralec gre v nos tako ameriškemu kot ruskemu predsedniku Putinu.

Slovenija se v besedi zavzema, da bi bila del najhitreje napredujočih in najtesneje povezanih evropskih jedr. Obrambno področje bo njihov temelj. Vseeno bo transatlantsko sodelovanje za Evropo vedno pomembno in Slovenija mu mora posvetiti nujno potrebno pozornost. Danes spremljamo razprave o uravnoteženosti slovenske zunanje politike. Dejansko pa Slovenija, če želi spoštovati lastne pravne, deklaratorne in strateške dokumente, ne more imeti uravnotežene zunanje politike. Slovenci so se namreč odločili, da bodo del zavezništva NATO in EU. To so usmeritve za slovensko zunanjo politiko.

Posledično to pomeni, da naj bi gojili posebne odnose z zavezniki in sooblikovali skupno zunanjo politiko EU. Seveda to ne pomeni, da tudi z drugimi državami, tudi z Rusijo ali vse pomembnejšo Kitajsko, ne moremo dobro in koristno bilateralno sodelovati ali voditi multilateralne politike. To je pač stvar naše suverene presoje in zunanje politike. Danes niti države s politiko nevtralizma (blokovske ekvidistance; neuvrščeni so bili to le deklaratorno), kar so bili Švedi in Finci, ne vodijo uravnotežene zunanje politike (člani EU, sodelujejo z NATO), temveč jim je jasno, kam vredno(s)tno sodijo.

Posebno pozornost naj bi zato namenjali zaveznikom v temeljnih organizacijah našega življenja. V iskrenem dialogu jim lahko sporočimo vse naše misli in pomisleke. V skladu z navedenim Slovenija ne potrebuje uravnoteževanja zunanje politike, temveč, kot je to uspešno počela nekoč, pred finančno krizo in hrvaškim članstvom v EU in NATO, aktivno iskanje skupnih političnih in ekonomskih interesov z zavezniki, z ZDA predvsem na regionalni ravni (ITF, stabilnost Zahodnega Balkana, investicije). Nenazadnje so bile ZDA, po zadnjih podatkih, leta 2016 druga največja tuja neposredna investitorka v Sloveniji takoj za Nemčijo (Direct Investment, Banka Slovenije, 24. november 2017). Praviloma je teža aktivnosti za vzdrževanje odnosov na manjši državi. Nekdaj je bila Slovenija priviligiran partner ZDA v regiji (tega se spomnim, ko sem z nekdanjim notranjim ministrom Šukljetom vodil priprave prvega obiska ameriškega predsednika Clintona v Sloveniji). Ne glede na morebitne pomisleke je, predvsem za uveljavljanje širših in specifičnih interesov Slovenije, škodljiva odsotnost polnih odnosov z v svetu še danes najmočnejšo državo – ZDA. Naj ponovim – taki odnosi ne ovirajo razvoja suverenih odnosov z drugimi državami. Prej obratno.

3. SOSEDJE IN BALKAN

Slovenija je otok v sosednjem morju "suverenizma". To je nov (vzhodno) evropski trend. Tradicionalno zelo pro-evropska Italija, ustanoviteljica EU, se je v kratkem času zaradi gospodarske stagnacije, finančnih neravnovesij, globalne nekonkurenčnosti, nepripravljenosti na spremembe in politizacije migrantskega vprašanja pred evropskimi volitvami spremenila v ostro kritiko bruseljskih institucij ter politik Nemčije in Francije. Razdalja med Rimom in Brusljem je vedno večja. Člani vlade odkrito grozijo Evropski komisiji z blokado vplačil v proračun. Želijo spremembo pravnih osnov in "drugačno" EU. Predsedujoča EU Avstrija zapira svobodne schengenske meje, Madžarska ima probleme s temeljnimi evropskimi vrednotami.

Kljub razlikam v političnih trendih ima danes Slovenija zelo dobre odnose s skoraj vsemi sosedami. To je posledica življenja v skupni evropski družini in intenzivnega političnega dialoga, z vključevanjem manjšin, z najpomembnejšo, največjo in gospodarsko najpomembnejšo sosedo Italijo, tradicionalno pomembno Avstrijo in obujeno Madžarsko. Take odnose je potrebno tudi naprej tenkočutno vzdrževati in negovati ne glede na ostre protimigrantske politike v teh državah in celo elemente odkritega vladnega anti-evropeizma.

S sosedi je potrebno govoriti in sodelovati.

S Hrvaško so odnosi kljub življenju v nekdaj skupni državi pod potrebnim nivojem. Dejansko skoraj ne obstajajo več. Ni pričakovati večjih premikov v kratkem času. Kljub znatnim hrvaškim investicijam v Sloveniji ter obratno in znatni blagovni menjavi Hrvaške Slovenija v bistvu ne zanima. Obremenjena je z lastno veličino in pomenom. Slovenija ima več dela v EU. Med državama ni zaupanja. Potreben bo, kot z vsemi sosedi, potrpežljiv in vsestranski struktuiran dialog ter iskrena želja in volja obeh strani.

Arbitražna razsodba o meji in hrvaško kršenje evropske pravne regulative se nahajajo na sodišču EU. Njegov morebitni negativni odziv ali razsodba bosta pomembno vplivali na razpletanje desetletja dolge sage z njenim ponovnim odpiranjem, pozitivna razsodba pa bi lahko ponovno sprožila vprašanje hrvaškega spoštovanja sodb, tokrat sodišča EU. Znano je, da npr. Madžarska noče izvršiti sodbe EU sodišča in izročiti nekdanjega šefa naftne družbe MOL Hrvaški.

Nekaj pa mora biti jasno. Kljub nespretnim in naivnim povojnim (1945 dalje) pa tudi že v času samostojne Slovenije s strani slovenskih vlad nekonsistentnim reševanjem mejnih zadev, Hrvaška ne more dalje žaliti in izsiljevati naše države ter za uveljavitev arbitražne sodbe zahtevati samo eno – spremembe meje na morju v Piranskem zalivu, ki ji ni nikoli pripadal. Ne more zahtevati kompromisa, ki bi temeljil na že določenem kompromisu. Zadeva je razsojena in Slovenija se o meji na morju, v Piranskem zalivu, ne more in ne sme več pogajati. Slovenija je z razsodbo izgubila petino zaliva. Nadzor svojega pa mora okrepiti.

Hrvaška je najmlajša članica EU, obilo koristi evropska sredstva, navdušenja nad EU v njeni javnosti pa ni zaznati. Dviga se nacionalizem, ki vpliva tudi na odnose s Slovenijo. Vlada bi sicer želela zamenjati kuno za evro in vstopiti v schengenski sistem. V EU navdušenja nad njegovo širitvijo (čakata že Bolgarija in Romunija) ni. Schengenske meje se vedno bolj zapirajo, ne odpirajo. Ob zadnjem obisku v Nemčiji je kanclerka Angela Merkel opozorila premiera Plenkovića, da je za vstop v Schenegen potrebno izpolnjevati pogoje. Hrvaška ima, kljub vladnemu "spiniranju" velike težave z nadzorom svoje zunanje meje EU na t.i. balkanski migrantski poti, predvsem zaradi Hercegovine, zaradi česar Italija krepi nadzor na meji s Slovenijo. Slovenija bo posledično prisiljena v krepitev nadzora schengenske meje s Hrvaško, da ne bi ogrozila svojih svobodnih meja z Italijo in Avstrijo.

Dialog s Hrvaško bo zelo naporen.

Zahodni Balkan ostaja zelo nestabilno in varnostno občutljivo območje, kjer se nadaljujejo oboroževalna tekma, slabi odnosi, v katerih prekipevajo čustva, prekrajanje ozemelj in igre velikih. Pozitivne novice so prišle z novo širitveno strategijo EU letos, ki pa je že na vrhu EU-Zahodni Balkan v Sofiji izgubila potreben zalet, kar se je potrdilo tudi na vrhu Berlinskega procesa v Londonu. Slovenija mora v okviru EU ostati aktivni podpornik nadaljnje balkanske širitve ter države Zahodnega Balkana spodbujati na evropski poti. To je v našem varnostnem in ekonomskem interesu. Pomembne del te poti mora postati urejanje sukcesijskih vprašanj po nekdanji SFRJ, ki se urejajo prepočasi.

4. DIPLOMACIJA: GOSPODARSTVO, INFRASTRUKTURA IN ENERGETIKA

Diplomacija, tudi slovenska, se je vedno in se bo vedno ukvarjala z gospodarsko diplomacijo. Politični interes vedno sledi gospodarskemu. Blagostanje države, podjetij in državljanov je v samem bistvu diplomacije. Gospodarska diplomacija je bila in bo vedno prioriteta. Gospodarstvo pa mora vedeti, kaj želi od nje.  V sodobni geopolitiki imajo še posebno težo infrastruktura in energetika.

Slovenska diplomacija mora biti, skupaj s pristojnimi ministrstvi, pozorna na razvoj pristaniške konkurence pristanišču Koper, ki je slovensko okno v svet in posodobiti njegove zaledne povezave. Italijanska severnojadranska pristanišča (Trst, Benetke) so namreč predmet velikega interesa kitajskih investitorjev, ki v njih vidijo velik potencial za prodor na ključne EU, predvsem srednjeevropske in baltske, pa tudi afriške trge preko nove pomorske svilne poti.

Enako velja za nove energetske poti, predvsem utekočinjenega plina v Evropo, ki očitno postaja nova transatlantska vez z ameriškim geopolitičnim zadrževanjem ruskega plina v Evropo. Italija že ima LNG terminale, hrvaška išče poti za ekonomsko upravičenost njih izgradnje na Krku. Kdor ima energetske poti, ima strateški pomen in prednost. Obe sta naši sosedi.

5. SKUPAJ IZKORISTITI VSE MOČI

V časih, ko se svet in Evropa (Evropska unija) temeljito spreminjata, morajo države pazljivo zaznavati zunanje silnice in še posebej spretno krmiliti svoje mednarodne odnose. Zlasti majhne države z omejeno močjo, omejenim znanjem, kadrovskimi, materialnimi in finančnimi viri. Za to imajo države na voljo zunanjo (evropsko) politiko, katere orodje je praviloma diplomacija s svojimi izpostavami po svetu. V kolikor slednja kot sistem ne deluje polno, usklajeno,  sinergijsko in učinkovito, imajo lahko države ne le težave pri zaznavanju sporočil okolja, temveč tudi projeciranju lastnih interesov vanj in pridobivanju podpore mednarodnega okolja za vizijo lastnega razvoja. To posledično vpliva na vse družbene podsisteme v državi, vključno z gospodarskim. V skrajni konsekvenci lahko vpliva celo na obstoj same države. Seveda na zunanjepolitično uspešnost prav tako povratno močno vpliva uspešnost, celovitost  in stabilnost notranjega razvoja in politike v državi.

Zunanja politika ni sama sebi namen. V Sloveniji je, žal, tudi zaradi pomanjkanja državotvorne tradicije, pomen sistema diplomacije primerljivo (tudi finančno) podcenjen, njegova uporaba in uporaba virov pa omejena in nepopolna. Še posebej "zgodovinskega spomina". To ni (bilo) brez posledic. Samo države, posebej velja za majhne, ki znajo angažirati najboljše, so lahko uspešne v doseganju ciljev.

Mednarodno okolje, v katerega stopa nova slovenska vlada, je torej kompleksno in polno izzivov. Osnovni poligon je EU. To ne izključuje vodenja lastne, samozavestne zunanje politike. Izzive bo lažje premagati ob čim večjem nacionalnem konsenzu o prioritetah delovanja in z moštvom najboljših. Slovensko diplomacijo, ki je žal postala tudi prekomerno zbirokratizirana, bi bilo potrebno bolj polno aktivirati, jo oživiti, tako zunanjo v predstavništvih, kot tudi notranjo v ministrstvu samem. Zaželeno bi bilo z vključevanjem in manj negativnim izključevanjem. Ko je Slovenija  uveljavljala bolj prvo načelo kot slednje, je bila (zunanjepolitično) uspešna.

Iztok Mirošič je veleposlanik in državni sekretar.