To, kar velja za druge manjše države v Evropski uniji, bolj ali manj velja tudi za Slovenijo. Reševanje kriz in zapletov - v zvezi z brexitom, v zvezi z napetostmi med EU in ZDA, v zvezi z zamerami in sankcijami zaradi Krima pa novičoka, navsezadnje tudi v zvezi z migracijami in azilno politiko - se godi tako rekoč neodvisno od Slovenije. Položaj držav, kot so Nemčija, Francija, Poljska, Španija, Italija … je drugačen. Reševanje mimo njih ni mogoče. Juncker in Mogherinijeva morata vprašati za stališče ali nasvet Angelo Merkel in Emmanuela Macrona. Kljub kritičnim pripombam na račun Orbana in Salvinija morata Juncker in Mogherinijeva upoštevati tudi njiju. Kot smo slišali med parlamentarnimi zaslišanji v Državnem zboru, slovenska koalicija računa, da jo bodo upoštevali pri reševanju balkanskih vprašanj, torej pri zadevah onstran evropskih meja. Kot je znano, so pri reševanju balkanskih vprašanj bolj od slovenskih učinkoviti nemški in celo hrvaški diplomati.

Koalicijska pogodba in kandidat za zunanjega ministra v prihodnosti pričakujeta usklajenost vseh ustanov in organov, ki se ukvarjajo z zunanjo politiko, in še posebej usklajenost med notranjo in zunanjo službo MZZ. Dokumenti in izjave poudarjajo profesionalnost in pozitivno diskriminacijo. Nekaj besed je bilo namenjenih "uravnoteženim odnosom s članicami VS OZN", kar morda pomeni manj neprijazen odnos do ZDA? Slovenija naj bi pomagala pri "prenovi" Evropske unije. Pri odnosih s Hrvaško naj bi probleme rešili tisti, ki so jih povzročili. Skrbnejši bralec si bo ob takšnih poudarkih postavil nekaj vprašanj:

1. Ali nista red in disciplina v zunanji politiki (ki zastopa nacionalne interese) nekaj samoumevnega?

2. Koga v EU pa sploh zanimajo notranji problemi slovenske diplomacije?

3. Ali v Sloveniji nismo sposobni oblikovati jasnega stališča do ZDA?

4. Ali bo slovenska diplomacija sposobna slediti hrvaški diplomaciji, ki ji ne manjka niti spretnosti niti mednarodnih (strankarskih) povezav?

5. Ali ima Slovenija prav, ko - potem, ko se je pri določanju meje že enkrat opekla v Haagu - vse stavi na tožbo zoper Htrvaško in na blagohotno odločanje sodišča?

6. Katere ideje/koncepte bo Slovenija ponudila za prenovo Evropske unije?

7. Ali bo zunanja politika nove vlade drugačna od zunanje politike prejšnje vlade? 

Bistven podatek je, da se je slovenska politika v celoti premaknila v levo smer. Lahko, da se bodo spremenila razmerja med kabineti. Erjavca ne bo več, te napetosti torej ne bo; pač pa bo moral Cerar, ki je bil vajen voditi, zdaj slediti Šarcu, ki nima nobenih izkušenj. Lahko bi Šarec sledil Cerarju, vendar tega najbrž ne bo delal. Kakšni bodo odnosi s Hrvaško? Cerar je dedič napačne politike Pahorja (Arbitražni sporazum) in napačne politike Erjavca, ki se je hvalil, da je zmagal. Da je Cerar - ne vem, po čigavem nasvetu - tožil Hrvaško, ni najboljša popotnica za zunanjega ministra. Sicer bo Cerar precej nebogljen proti Plenkoviću, ker nima potrebnih zvez. Strategija bi morala biti: odložiti Arbitražni sporazum, razširiti problem, najti skupne interese, angažirati diplomacijo … ne vem, če Cerar to zna.

Če pustimo v oklepaju splošne probleme, ki se imenujejo "dodatni dve milijardi", višji davki, nacionalizacija gospodarstva, zdravstva, šolstva … nas mora še vedno skrbeti nova slovenska geopolitika. Se bo Slovenija povezovala z Balkanom ali z Višegradom? Bo Slovenija nekakšen socialistični otok sredi normalnih držav, kot so Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Italija?

2. Geopolitika

V Sloveniji, predvsem na MZZ bi se morali začeti ukvarjati z zunanjo politiko. Ugotoviti bi morali, na kakšen način bi najbolje zavarovali svoje nacionalne interese, kdo so naši prijatelji, in kaj se dogaja v mednarodnih odnosih? Potem ko bo iz EU odšla Velika Britanija in ko se bomo dokončno (?) sprli z ZDA, utegnemo ostati v precepu med Rusi (ki ne mejijo le na EU, ampak s podporo sirskemu predsedniku spodbujajo muslimanski eksodus) in Kitajci, ki zavzemajo Afriko, s čimer postajajo varuhi južnega Sredozemlja.

Med zunanjepolitičnimi dogodki zadnjih dni sta bila - ob bolj ali manj konvencionalnem državnozborskem zaslišanju kandidata za novega slovenskega zunanjega ministra (Mira Cerarja) - najvišje pozornosti vredna nedeljski (2. septembra 2018) požar v Riu de Janeiru in pekinško zasedanje kitajskih in afriških voditeljev (4. septembra 2018).

Požari poleg človeških običajno povzročajo velike premoženjske izgube. V čem se pogorela palača v brazilskem velemestu razlikuje npr. od požarov v Grčiji in v Kaliforniji? Drugi požari so uničevali gozdove in domove - kar je seveda velikanska škoda - brazilski požar pa je uničil Narodni muzej in v njem nakopičeno kulturno dediščino; poročila govorijo o gradivu, ki je staro dvesto let. Finančno oceno škode bodo naredili ustrezni eksperti in pristojne službe, kulturna škoda pa je seveda težje ocenljiva in najbrž neprecenljiva.

V čem je največji problem? Marsikaj je mogoče popraviti, na novo zgraditi, rekonstruirati; marsikateri požar se navsezadnje rešuje pri zavarovalnicah in po sodiščih, ljudi kaznujejo ali dobijo odškodnine … Kaj pa kulturna dediščina? Ta je po vsej verjetnosti izgubljena in je ni mogoče vrniti v stanje pred uničenjem. Mogoče jo je rekonstruirati ali popraviti, vendar je ni mogoče nadomestiti, kot je mogoče nadomestiti stanovanjsko hišo ali celo gozd. Kulturna dediščina služi prepoznavanju in utrjevanju pripadnosti, vzdrževanju kulturnih navad in meril. Muzeji hranijo dokaze o značilnostih in dosežkih narodov, dokumente o nevarnostih, ki so jim bili narodi izpostavljeni v preteklosti in o rešitvah, ki so omogočile preživetje. Muzeje obiskujejo šolarji, raziskovalci in turisti. Slednji si s pomočjo informacij, ki jih dobijo v muzejih, ustvarjajo podobo o deželi … Uničevanje muzejev izbrisuje podlage narodov. V preteklosti so nekateri režimi namerno in s posebno vnemo uničevali kulturno dediščino.

Kaj bi se zgodilo, ko bi pogoreli pariški Louvre, londonska National Gallery, dunajska Prirodoslovni ali Muzej umetnostne zgodovine? Kaj bi bilo, ko bi pogorel Holocaust Memorial Museum v Washingtonu? Ali ljubljanski Narodni muzej? Si upamo razmišljati o posledicah? Denimo, da bi se našel blazen požigalec, terorist, ki bi želel zabosti nož v srce njemu neljubega naroda ali države? Takšna možnost je po eni strani nepredstavljiva, po drugi strani pa nam brazilski dogodek govori, da so vnetljive in gorljive najvažnejše tudi podlage, na katerih so zgrajeni narodi in njihove istovetnosti. Ali nismo tudi na Slovenskem doživljali požiganje (sicer maloštevilnih) dvorcev in gradov, v katerih so bili shranjeni dokumenti o narodu in deželi? To bi lahko zapisali v pravilnike oz. opomnike za gasilce in druge varuhe kulturne dediščine.

***

Druga stvar je kitajsko-afriško sodelovanje, pravzaprav ustvarjanje tesno povezane kitajsko-afriške skupnosti. Kitajski voditelj Xi Jinping oz. sporočila z zasedanja organizacije (Forum za sodelovanje med Kitajsko in Afriko - FOCAC), ki so jo ustanovili pred 18. leti, so se poigrali s številkami, s katerimi si lažje zapomnimo, za kaj gre. Xi je poudaril tri vrednote: iskrenost, prijateljstvo in enakopravnost. Kitajska zagovarja pristop petih (5) ne-jev: nobenega vmešavanja v razvojne modele afriških držav, nobenega vmešavanja v afriške notranje zadeve; nobenega vsiljevanja kitajskih hotenj afriškim državam; nobenih političnih pogojev pri pomoči Afriki, in nobenih sebičnih političnih pričakovanj pri vlaganjih in financiranju sodelovanja z Afriko. Kitajski voditelj je omenil osem (8) pobud: industrijski napredek, povezovanje pri infrastrukturi, trgovinske olajšave, skrb za okolje, ustvarjanje zmogljivosti, zdravstvo, izmenjava oseb, mir in varnost.

Za razumevanje delovanja kitajsko-afriške skupnosti je treba seči pred leto 2000, ko je bil ustanovljen FOCAC. Kot je znano, se je petinštirideset let prej, leta 1955, zgodila bandunška konferenca, ki smo jo - ko smo bili v Jugoslaviji - imenovali predhodnico neuvrščenega gibanja. Ob tem smo se le redko spomnili, da so se takrat srečali voditelji 29 afriških in azijskih (ne pa tudi južnoameriških) držav, med katerimi je bila Kitajska. Istega leta 1955 je v Beograd pripotoval sovjetski voditelj Nikita Hruščov in - če verjamemo skopim poročilom - predlagal Titu, naj pobudo odvzame Kitajcem in (skupaj z Indijo in Egiptom) ustanovi gibanje, ki bo zajelo čim več nekdanjih kolonij oz. držav t.i. Tretjega sveta. Zgodba s 24 udeleženci (brez Kitajske, vendar z južnoameriškimi državami, kot je bila npr. Kuba) se je potem nadaljevala leta 1961 v Beogradu.

Po koncu hladne vojne in razpadu Sovjetske zveze se je prebudila kitajsko-afriška geopolitika, ki je po vsem videzu bolj konkretna in otipljiva od neuvrščenega gibanja, ki se je leta 2016 sestalo v Venezueli in ima danes 125 članic.