Vse se je začelo z vrtoglavo hitrostjo in se odvijalo z dinamiko najvišje stopnje. Ni minila še niti minuta, ko sem iztopil iz hotela in se namenil proti Postcityu, pa sem že srečal Andrea Decostderja, kasneje pa še njegovega brata Michaela. Nazadnje so se naše poti srečale na njuni manifestaciji v Puškinovem muzeju v Moskvi. Odlična umetnika se podpisujeta z imenom CodAct. Ko rečem odlična umetnika, to pomeni, da sta v mojem umetniškem vrednostnem sistemu odlična in nič drugače. V umetnosti nikoli ne pretiravam! Tudi letošnje delo, Pi-Ton, ki je odprlo festival Ars Electronica, je bilo nadodlično. Takoj, na samem začetku, neplačan oglas: CodAct si lahko naslednji teden ogledate v živo v Trbovljah! 

Že v naslednjem trenutku, po srečanju s čudovitima bratoma, sem sedel v Kozmika parlamentu, ki ga za Ars Electronico moderira KSEVT, v njegovem imenu pa postgravitacijski umetnik in kozmist Miha Turšič ter Nahum Mantra, predsednik oddelka za umetnost in kulturo pri IAF (International Astronautic Federation). Na parlamentarnih diskusijah Kozmike bo v naslednjih štirih dneh s svojimi prispevki sodelovalo čez dvajset teoretikov, kustosov in umetnikov.

Takoj po tem, ko sem vstopil v prostor Kozmika parlamenta, sem na ekranu poslušal pozdravni nagovor Roba La Frenaisa, direktorja Art Catalystov iz Londona. Spominjal se je na naših začetkov pri vzpostavljanju kulturalizacije vesolja. Po zaključku prvega panela se je pred menoj pojavila sloka in visoka postava Stenslie Stahla iz Osla. Pred petimi leti sem bil njegov gost na Ibsnovem festivalu, kjer smo v norveškem nacionalnem gledališču tematizirali možnosti razvoja gledališke umetnosti v XXI. stoletju. Še en časovni preskok in že sem pred Postcityem, kjer sem srečal našo izvrstno bioumetnico Robertino Šabjanič, ki je ravno zaključila postavitev svoje umetnine. 

Tako je dan divje prešel v noč, ko sem sredi dogodkovne ploščadi srečal svojo nečakinjo, perfektno sinologinjo, z njenim dobrim prijateljem Tadejem Droljcem, umetnikom, ki se letos predstavlja v Deep Space prostoru v osrednji stavbi Ars Electronice. Takoj po tistem, ko mi je Dunja predstavila tega mladega umetnika, svojega prijatelja, sem prepoznal v njem ne samo mladega, ampak tudi izjemnega umetnika. Spomnil me je, da sva se enkrat prej že srečala, ko je še sodeloval z bioumetnico Sašo Spačal. Da je najprej študiral strojništvo, ga skoraj doštudiral, nato pa se je odločil za pomemben in neverjeten izziv. Odločil se je študirati glasbo! Vpisal se je na univerzo Huddersfield, na Center for Research in New Music. Tako je te dni ravno pred doktoratom. Preden smo se razšli, me je povabil, da si naslednji dan ogledam njegovo umetnino z naslovom Singing Sand. Seveda sem naslednji dan z najvišjo stopnjo zanimanja vstopil v njegovo zvočno-digitalno umetnino.

Tadej Droljc, Singing Sand

Tako, uvod je zaključen.

Pred vami pa je komentar umetnine Tadeja Droljca, s posebnim pogledom na umetnino Singing Sand (Pojoči pesek), ki je bila predstavljena v osrednjem prostoru Ars Electronice Deep Space. Opis neopisljivega: Smo v avditoriju, ki posluša in gleda nekaj, kar prihaja od onkraj vsega. Prihaja od tam, kjer izvira glasba, časovno-prostorska sinhronizacija. Umetnina, ki je po bazični definiciji audio-vizualna struktura, prehaja med montažnimi lomi v intenzivne presvetlitve. Tako je zgrajena vsaj prva tretjina strukture. V vizualnem polju gledamo osnovno gradivo umetnine - digitalno zrnce (granular syntezis /granularno - zrnasto). V pretoku časa gledamo tisoč digitalnih zrnc, v naslednji stopnji pa na tisoče digitalnih zrnc. Vsako, čisto vsako zrnce je ozvočeno in v interaktivnem odnosu drugo z drugim, vsi delci pa so pod nadzorom mladega umetnika. Fantastično!

Na tem mestu je potrebno povedati, da smo v Deep Spaceu gledali in poslušali zaprto dramaturgijo, ki se ni procesirala v realnem času. Kasneje mi je Tadej Droljc povedal, da največkrat proizvaja interakcijo v odprti dramaturgiji, performativno. Tako so potisočerjena zrnca dobila v pretoku časa svojo organiziranost. Znova in znova sem fasciniran, kaj zmore človeštvo, kaj zmore človek - Prometej.

Še vedno opis vizualno-zvočnega napada avditorija: razpoke v montaži so svetlobno prežarčile spoje tako, da smo ves čas gledali organično materialno, to pa se je prepletalo in oblikovalo znotraj 3D koordinatne konstrukcije. Da, ta metoda Tadeja Droljca je v umetnini Singing Sand prevladujoča. Kljub nenavadnim zvočnim udarom in razpokam smo vsi v avditoriju zaupali umetniku, da nas bo z fascinantno natančnostjo pripeljal v finale mega organičnosti in mega konstrukcije. Da nas bo pripeljal v kompleksnost! Organičnost se je prek matematičnega ozadja tudi barvno organizirala. 

In zdaj tisto najpomembnejše; ne samo, da smo z digitalnim peskom začeli gledati potencialno predmetnost, temveč tudi kozmično oblikovnost, zvezdno oblikovnost! Kot da bi bilo vse izdelano s pomočjo neobstoječih astrofizikalnih programov. Struktura je bila dolga trinajst minut.

Konec opisa tistega, kar je nemogoče opisati. Kaj sem videl, ko sem gledal:

Tadej Droljc je navkljub zaprti dramaturgiji, ki jo zahteva organizacija takšnega dogodka, izvajal prometejsko osebno obliko (Personal Form - Perform - Performans). Bralcu komentarja bi rad vsaj za nekaj trenutkov proizvedel vsaj trenutek, iz katerega je razvidno, da smo prisostvovali oblikovanju kozmičnega prostora, ki nam je s svojim "morfiranjem" pred nami oblikoval bazičen občutek rojstva materije. S svojimi parametri je vplival na to, kako kozmično materialnost vidimo. Naj te spomnim, bralec, kar že veš: elektronski val je tudi materija! Tega res ne smemo nikoli pozabiti. V umetniškem učljivem stroju smo lahko prepoznali zakonitosti, ki nam s svojo ponovljivostjo in vztrajnostjo omogočijo nepričakovano vizualzacijo. Techno poesis! Vsaj tako lep, kot je pesem Dragotina Ketteja Na molu San Carlo!

Singing Sand - Excerpts from Tadej Droljc on Vimeo.

Ko sem vstopil v prostor Deep Space sem vedel, da se bo zgodilo pred nami kar nekaj presentljivih obratov, kljub temu, da je v središču Droljčeve umetnosti sistem, ne pa pesniška verzna kodifikacija.

Eksperimentiranje. Eksperimentiranje.

Pri proizvajanju svoje umetnosti je Tadej Droljc osredotočen na upravljanje in urejanje sistema. Toda njegov talent je ravno v tej veliki občutljivosti za gradnjo velike organičnosti in velike konstrukcije. Svoje zvočne atome (atom je tu mišljen kot najmanjši delec, iz katerega sestavlja zvočne in vizualne tokove) pošilja tako, da jih "morfa" v smiselno celoto. Vse, ampak čisto vse v njegovi umetnini je povezano s hitrostjo delcev!

Kaj sem videl, ko sem poslušal: Njegovo tehnično ozadje je koordinatni sistem in matematika. Pozor, še enkrat, vsak njegov zvočni delec je ozvočen. Tako ozvočuje svoje "morfanje", ki v končni sliki predstavlja njegov avdio-vizulani material. Vse je digitalno. Kako pa ustvariti znotraj digitalnega fizikalnost, občutek materialnosti? Droljc abstrakcijo oblikuje s časovno sinhronizacijo. Naši možgani funkcionirajo tako, da točke, ki se istočasno gibajo, dajejo občutek objektnosti. Da se razumemo, ko govorim o objektnosti v umetnini, je to mišljeno zelo pogojno. Ne pozabimo, da smo v digitalnem svetu. Smo v sinhronizatorju. Seveda gledamo in poslušamo še druge parametre, kot so kompleksnost in dolžine vstopa v časovna okna.

Bodoči doktor je umetnik eksperimentalne glasbe, njegov inštrument je studijski laboratorij, ki proizvaja techno-eksperimentalno estetiko, tako občutljivo, kot je bila pionirska audio-vizualna umetnost Edvarda Zajca!