To besedilo naj bi se ukvarjalo s pojmi, kot sta denimo brezdelje in zaposlenost, ki se v latinščini imenujeta otium in negotium. Na prvi pogled se bo zdelo, da zadeve, o katerih pišem v začetku, namreč preseljevanje/migracije, z omenjenima pojmoma nimajo prav tesne zveze, vendar ni tako. Torej, k latinskima besedama in pojmom, ki jih predstavljata, še pridemo.

Letošnjo jesen se marsikje po Evropi širijo in stopnjujejo strahovi in predsodki v zvezi s priseljevanjem tujcev, med katerimi so v manjšini ljudje iz krajev, kjer vladata vojska in nasilje, v večini pa tisti, ki si predstavljajo, da je Evropa dežela udobja in obilja. Celo ponekod v Sloveniji so se pojavili protestni shodi in demonstracije, ki nasprotujejo naseljevanju tujcev oz. t.i. begunskim centrom. Vaščani ali meščani se bojijo sporov in nesporazumov, nekaterih je strah nasilja. Ali se zgledujejo po podobnih protestih v Nemčiji in drugih evropskih državah, ne vem. Nemčija si je zaradi priselitve milijona tujcev nakopala veliko težav, ki jih - zaradi svoje gospodarske moči in visoke politične kulture - relativno uspešno rešuje. Vseeno veliko pišejo o populizmu, levem in desnem ekstremizmu.

Slovenski mediji v teh dneh posvečajo veliko pozornost pojavu t.i. štajerske varde, ki naj bi opravljala delo, ki ga pristojne državne ustanove ne morejo ali nočejo opravljati oz. ga opravljajo s premajhno vnemo: varovanje slovenskih meja in ozemlja pred navalom tujcev (migrantov, beguncev). Pred časom se je pojavila informacija, da slovenska obmejna policija neupravičeno zavrača prošnje tujcev za azil; prav v teh dneh pa ji je sledila informacija, da prosilci lahko dobijo pomoč pri premagovanju ovir od nevladne organizacije, ki sprejema prošnje za pomoč po telefonu in ki jo financira Ministrstvo za notranje zadeve. Zanimivo je še, da se je zaradi ravnanja "nevladnikov" pritožila sama ministrica za notranje zadeve*.

Te informacije so zanimive iz več razlogov. Prvič zato, ker mediji spreminjajo terminologijo: begunci (ki so bežali pred vojno v Siriji) so najprej postali migranti (ki si hočejo v Evropi zagotoviti boljše življenje), nato azilanti in na koncu prebežniki. Drugič - in predvsem - pa so zanimive, ker se je poleg samozvanih varuhov slovenske zemlje pojavila tudi vladno-nevladna agencija za pomoč s strani države zanemarjenim ali zavrnjenim "prebežnikom", pri čemer gre morda za osebe in števila, ki jih Slovenija po svoji ali evropski zakonodaji ne more sprejeti. Morda gre za nesprejemljive ali zavedene osebe in množice? V tem primeru bi slovenski od vlade financirani nevladniki počeli nekaj podobnega kot organizatorji selitev, ki nedolžnim ljudem obljubljajo nemoteno pot v Evropo (vendar za to mimogrede zaračunavajo vstopnino). Podobo slovenskih protislovij oz. ekstremizma dopolnjujejo različni protesti, ki ob uporabi kompromitirane revolucionarne ikonografije terjajo opuščanje narodnih in državnih meja.

Še bolj nedolžni od prebežnikov so nemara slovenski državljani, ki se sprašujejo, od kod velikanska zaskrbljenost zaradi slovenskih meja in od kod velikodušno razumevanje za tujce, ki te meje prehajajo nezakonito. Še vedno nedolžni, vendar lojalni državljani si bodo za razlago teh pojavov ogledali veljavno zakonodajo. Zdrava pamet in izkušnje jim pravijo, da je državne meje in še posebej schengenske meje mogoče prestopati le z dovoljenjem državnih oblasti oz. varuhov evropskih pravil in meril. V Sloveniji imamo najmanj dva zakona, ki urejata probleme, o katerih je govor. Zakon o tujcih pravi, da mora "tujec za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino", sicer pa vlada oz. MNZ spremljata morebitne "spremenjene razmere na področju migracij". Člen 10a določa, da lahko MNZ v razmerah, "ko bi bila ali sta zaradi spremenjenih razmer na področju migracij, ogrožena javni red ali notranja varnost Republike Slovenije … predlaga Vladi Republike Slovenije, da predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da upoštevajoč načelo sorazmernosti, odloči o uporabi 10.b člena tega zakona … ". Ta člen pa pravi, da "policija tujcu, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop, ne dovoli vstopa; tujca, ki je po uveljavitvi te odločitve nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in se na območju, na katerem se izvaja ta člen, nahaja nezakonito, pa privede do državne meje in ga napoti v državo, iz katere je nezakonito vstopil". Člen se nadaljuje z ukrepi v primeru nezakonitega vstopa oz. zahteve za mednarodno zaščito. Policija "izvede identifikacijski postopek in ugotavlja identiteto tujca". Policija lahko to zahtevo oz. namero "zavrže kot nedopustno, če v sosednji državi članici Evropske unije, iz katere je tujec vstopil, ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in tujca napoti v to državo".

V Sloveniji velja tudi Zakon o mednarodni zaščiti, ki v 20. členu pravi: "Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo …"

Zaščito je mogoče priznati tudi "državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo …"

Veljavni zakoni in (slovenski, evropski) predpisi bi morali zadoščati za red in mir v zvezi z migracijami. Politično agitiranje za prebežnike, da ne govorimo o ustanavljanju posebnih in zasebnih vojska, je nevzdržno, nezakonito in protiustavno. Pojavi takšnega agitiranja in ustanavljanja govorijo kvečjemu o pomanjkljivosti državnih oblasti ali - nemara - o ideološki sprevrženosti vplivnih krogov v oblasteh ali pri njih. Takšni pojavi so značilni za razmere, kadar država ne deluje, kot bi morala.

***

Večkrat sem se že (domnevam, da ne edini) žalostil in pritoževal zaradi malomarnosti slovenskega uradovanja, zaradi nepoučenosti ljudi, ki bi morali biti poučeni, in zaradi pomanjkanja veselja do védenja o važnih državljanskih rečeh; da ne govorim o površnosti, neznanju in naraščanju nevednosti v našem javnem življenju, celo v naših šolah. Kar zadeva politiko, diplomacijo ali - denimo - slovenske šole, se čutim soodgovornega, kar seveda povečuje mojo žalost. Ugotavljam, da sta nevednost in malomarnost dosegli celo akademske ustanove. Kaj naj rečem, če študent ali študentka na izpitu ne vesta, kdaj se je začela druga svetovna vojna; ali ne vesta, kdaj se je končala hladna vojna in kaj vse je bilo potrebno za ta konec?

V svojem življenju sem smotrno rabil čas med študijem na treh univerzah: na britanski University of Essex, na ljubljanski Filozofski fakulteti in na ameriški Brandeis University. Največ časa sem zapravil med služenjem vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi. Z izgubo časa sem se spoprijel, ko sem bil asistent na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Ko nisem mogel predavati, sem pisal knjige. Po letu 1980 pa tako rekoč nisem imel prostega časa.

In tu smo pri pojmih, ki jih označujeta besedi otium in negotium. Prva beseda označuje brezdelje, nezaposlenost, počivanje, mirovanje, neaktivnost, upokojitev … Druga beseda pomeni posel, zaposlitev, delo, naloge, pogodbe, težave, napore, bolečine … Če zanemarimo škodljivo uporabo časa v državah, kjer se vojskujejo zaradi političnih ali verskih reči (ali se zbirajo v polvojaških skupinah za "obrambo domovine"), moramo pomisliti vsaj na množice migrantov, ki živijo v taboriščih, ki blodijo ob mejah ali čakajo v vrstah pred policijskimi ali humanitarnimi ustanovami, prosijo za kos kruha ali krožnik juhe … Poleg vseh drugih nesmislov in paradoksov so migracije vesoljna izguba časa, ki bi ga lahko uporabili za takšno ali drugačno delo, izkazovanje spretnosti ali učenje …

Pogosto se sprašujem, kaj počnemo s časom t.i. normalni državljani? Kadar ne delujemo v službah ali kadar nismo vključeni v takšno ali drugačno organizirano, lahko tudi indvidualno prizadevanje (kot so različni družbeno koristni, npr. politični nastopi, šolska predavanja, pisanje knjig in člankov …), imamo veliko dela z družinskimi in hišnimi opravili, z vzdrževanjem nepremičnin in premičnin, z organizacijo prehranjevanja itn. Če si znamo razporediti čas, nam ostane prosti čas, ki ga lahko porabimo za izlete in sprehode, za gostilne in zabave … lahko pa tudi za pridobivanje informacij in znanja, za branje knjig in časopisov, za pogovore in obvestila med znanci, kolegi … 

V Jugoslaviji (in še kje) je nekoč za stalno in polno zaposlitev skrbela država. Budno je pazila, da se državljani ne bi dolgočasili. V modernih zahodnih družbah, med katere spada tudi Slovenija, vse bolj primanjkuje klasičnih delovnih mest in socialne varnosti. Državljani praktično razpolagajo z vsem svojim časom in sami odgovarjajo za njegovo uporabo. Tupatam slišimo, da temu ali onemu država ne preskrbi službe, v zadnjem času pa - ob razlagi, da je treba prenehati z "brezglavim varčevanjem" - vse pogosteje ugotavljamo, da lahko službe priskrbijo vladajoče stranke: zato skokovito naraščanje zaposlitev v javni upravi. Kot tudi slišimo, naj bi imela nova vladna koalicija za takšne namene pripravljeni dodatni dve milijardi evrov.

Morda vendar pride čas, ko bodo državljani, tudi mladina, razumeli, da - kot bi rekel Edvard Kardelj - sreče človeku ne prineseta niti država niti stranka, ampak samostojno odkrivanje in razvoj lastnih sposobnosti, koristno, smotrno in učinkovito delo. Takšno razmišljanje bi moralo obveljati tudi pri obvladovanju migracij. Pred hvalevrednim in vse bolj nujnim sprejemanjem priseljencev bi bilo potrebno poskrbeti, da v Sloveniji ne bodo izgubljali časa, ampak delali za svojo in splošno blaginjo.     

________________

* Glej članek Barbare Hočevar "Nevladniki so prestopili mejo, Migracije, Nevladna organizacija PIC s podatki, kje so prebežniki, policistom narekuje, katere postopke naj izvedejo", Delo, 8. septembra 2018, naslovna stran.