Komentar

Hrib svobode na gori umetnosti

Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu svobode. Naj zapišem, da je spomenik Žive Barag Moškon in Janeza Lenassija s Hriba svobode ena od osrednjih ikon velike razstave o modernistični arhitekturi modernistične države, ki je ni več, v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Hrib svobode je postavljen na gori svetovne umetnosti!

16.09.2018 06:22
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Ilirska Bistrica   Dragan Živadinov   otroštvo   Hrib svobode   Živa Barag Moškon   Janez Lenassi   Bitef   Ljubljana   Moma   New York

Foto: Lea / www.vselepoinprav.si

Današnji komentar se izmika pravim pobudam, izmika se ravnovesju. Upam, da se bo na koncu seštel. Trenutno se nahajam v dveh časovnih zankah.

 

Časovna zanka 1

 

Bilo mi je komaj sedem let, ko sem posedal v notranjem stebrišču spomenika, v vertikalnih skulpturalnih prazninah kocke, v njenih lepih betonskih krivuljah. Ta spomenik v moji Ilirski Bistrici je bil zame čudež vseh čudežev. Že takrat sem se zavedal, da je struktura na Hribu svobode bolj pomembna kot recimo naša osnovna šola, nisem pa razumel njenega namena. Nekaj let kasneje, tam nekje pri desetih letih, sem bil že popolnoma prepričan, da je ta nenavadna stavba pravzaprav umetnina. Povrhu pa še uporabna umetnost, vsaj za nas, otroke. V resnici sem se neskončno čudil, zakaj odrasli gradijo takšne oblike, takšne zgradbe. Od kje jim ta potreba in takšna volja? Ta skulptura je bila bolj zgradba in na takšen način je bila tudi zgrajena, arhitekturno-tehnološko, s pomočjo gradbenih tehnologij. V resnici pa je bila to monumentalna skulptura, posvečena Prekomorcem, žrtvam druge svetovne vojne. Še danes stoji, rahlo privzdignjena nad mestecem Ilirska Bistrica.

 

Zame in za mojo otroško tovarišijo je bila to tista skrajna točka še znanega sveta, do katere smo se odpravljali na naših izjemno pomembnih ekspedicijah. Vedno, ko smo jo dosegli, smo bili ponosni na naš dosežek. Takoj smo se posedli vanjo, kot da bi se v njej hoteli prežarčiti neznano kam. Spomenik na Hribu svobode pa je bil tudi moja prva naseljena skulptura, v kateri sem lahko bival ure in ure.

 

Druga naseljena skulptura, ki sem jo bolj redko obiskoval, pa se je nahajala v Ljubljani. To je bila betonska ribica kiparke Vladimire Bratuž Furlan, ki še danes stoji v parku Tivoli. Mislim, da veste, o kateri skulpturi govorim. O tisti nestvarno lepi betonski ribici, ki je bila več kot igralo in več kot skulptura, bila je čustveni spomin sam. Bila je zavestno uprizorjena umetnina, namenjena otroškemu bivanju. Učila nas je, da smo lahko doma tudi kje drugje.

 

K spomeniku na Hribu svobode smo se otroci s Prešernove ulice odpravljali ob posebnih priložnostih. Ne pomnim, da bi nas kdorkoli kadarkoli preganjal iz njega. Pa tudi vstopna višina v spomenik je bila takšna, da smo se lahko, sicer z manjšimi težavami, skobacali vanjo, čeprav je bila to v resnici nekro-memorialna skulptura arhitektke Žive Barag Moškon in kiparja Janeza Lenassija (kako neverjetno anahrono mi zveni beseda kipar). V svojem temelju je imela vgrajeno kostnico, v kateri je bilo čez dvesto žrtev druge svetovne vojne. Če sta jo Živa Barag Moškon in Janez Lenassi načrtovala tako, da se bomo lahko otroci v njej igrali, je bila prav posebej lepa. Če pa je nista tako projektirala, je vseeno še vedno lepa.

 

Sam sem spomenik obiskoval največkrat ob ponedeljkih, če mi je bilo vreme le naklonjeno. Takšen je bil moj obred: po šoli sem se odpravil domov in takoj, ko sem odvrgel šolsko torbo, sem stekel do kina, ki je bil čisto blizu našega doma. Na zunanjem delu kina so se iz operaterske kabine spuščale strme železne stopnice. Pod njimi je bil koš za smeti, v katerega je operater metal stran koščke 35 mm filma, ki so se mu med projekcijo ali pri pripravi na projekcijo strgali. Skoraj nikoli se ni zgodilo, da trakov ne bi bilo v smeteh. Z njimi sem stekel na Hrib svobode, se usedel v praznino, polno krivulj, potegnil iz žepa filmski trak in ga usmeril proti soncu. Na njem sem poskušal razpoznati motiv filma, ali pa igralca ali igralko. Največji dosežek je bil, če sem našel okrušek filma, ki sem ga gledal na sobotni ali nedeljski projekciji.

 

Ne znate si predstavljati, kako so me morali starši nadzirati in mi omejevati obisk kina. Kultna vrednost nabranega vizualnega materiala pa je iz dneva v dan naraščala. Moja skrivna zbirka je postala zelo velika. Včasih sem njen del vzel s seboj na Hrib svobode in en trak za drugim usmerjal proti soncu. Tako sem spoznal, da umetnost sproža potrebo, ki jo moramo prej ali slej realizirati v stvarnosti. Predvsem umetnost proizvede potrebo, katere čas še ni prišel.

 

Od nekdaj bi rad racionaliziral občutek za lepo, sploh pa bi rad razumel, zakaj ga nekateri imajo, drugi pa ga nimajo niti za vzorec. Po vseh teh letih menim, da se ga da naučiti, a je življenje res prekratko, da bi se ga dalo množično uveljavljati. Vedno sem si želel, da bi obstajala dobra volja za resno umetnost, da bi vladalo v množici razumevanje za rušenje pravil. Saj poznate tisto najenostavnejšo logiko, ki velja na vseh ravneh: vse se nenehno spreminja. Zato je množica večinoma dezorientirana. Točno tako se lahko sploh vzpostavljajo miti: To je umetnost, to ni umetnost. To je umetnost, to ni umetnost. Mit je dezorientiran govor o umetniškem.

 

Množica zahteva zabavo, ta pa žal nima prostora v mojem svetu. Od nekdaj sem oboževal besedno zvezo resna glasba proti zabavni glasbi. Tudi v primerih, ko so umetniki za svojo umetnost uporabljali material popularne kulture. Vedno me je navduševal James Turrell, ne pa Andy Warhol. Resno proti zabavnemu.

 

 

Časovna zanka 2

 

Nahajam se na mednarodnem gledališkem festivalu v Beogradu, na Bitefu. Naša predstva Odilo, Zatemnitev. Oratorij. je predvčerajšnjim odprla festivalske dneve. Včeraj sem si ogledal izvrstno pariško predstavo z naslovom Suita št. 3, Evropa režiserja Jorisa Lacostea in skladatelja Pierre-Yves Macea, ki razširja svet glasbenega gledališča. V suiti pojeta dva akterja, brez zadržkov, v maniri evropske diskurzivne apatije in zmede, ki ima že dramatične posledice. Na odru Jugoslovanskega dramskega gledališča smo v žanru glasbenega koncerta resne glasbe poslušali izvrstno posredovane občutljivosti treh akterjev, dveh vokalov in pianista. Predvsem smo poslušali besedila o evropskih disciplinskih mehanizmih.

 

Evropa - disciplinator. Evropa - Hrib svobode.

 

Na formalni ravni smo gledali večno dokazovanje, kaj je in kaj ni umetnost. Reproducira ga klasičen model gledanja; kar je in kar še ni bilo videno. V predstavi so se pred nami razmnoževali motivi Youtuba, evropskega parlamentarnega govora, nagovora svečenikov vseh vrst in PR strokovnjakov od Porta do Stockholma, Ljubljane, Hamburga in Zagreba oziroma vseh nacionalnih držav Evrope. Vse to in še več je bil material arijskega prepevanja, ki fotografsko natančno reproducira evropsko stvarnost. Poslušali in gledali smo razmnoževanje slabe stvarnosti. Tukaj je vprašanje o prvi, drugi ali tretji kopiji popolnoma nesmiselno. Kdo je avtor originala, je še bolj nesmiselno vprašanje. V obredu, ki izhaja iz evropske razsvetljenske etike, je več kot jasno, da živimo v ideologiji brez kulturnih vrednot, brez projekcije in brez svobode.

 

V predstavi poslušamo različne oblike podrejanja in utrujanja. Podobna je bila tudi naša odzivnost v avditoriju, podrejali smo se žanru in se utrujali od njega, da bi bili v finalu navdušeni, ker smo ga preživeli. Z velikim aplavzom smo akterjem pokazali našo naklonjenost, ker so oni pokazali visoko stopnjo interpretativne virtuoznosti v vseh jezikih Evrope. Lahko si mislite, kako komično so izgovarjali slovenščino. Naj imenujem akterje predstave: Laurent Deleuil, Bianca Iannuzzi in pianist Denis Chouillet!

 

 

***

 

Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu svobode. Naj zapišem, da je spomenik Žive Barag Moškon in Janeza Lenassija s Hriba svobode ena od osrednjih ikon velike razstave o modernistični arhitekturi modernistične države, ki je ni več, v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Hrib svobode je postavljen na gori svetovne umetnosti!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Minister za kulturo
3
17.02.2019 12:00
Pisateljski kolega in predsednik Prešernovega sklada Vinko Mderndorferje na letošnji Prešernovi proslavi upravičeno branil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Mojster in knjiga: Boris Balant in Kosovelova tipografija
0
16.02.2019 22:33
Vizualni avtor Boris Balant se s svojim oblikovanjem upira naravnim težnjam, s svojo vizualno lepoto konstruira drugačnost. Na ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Slovenija First!"
13
14.02.2019 21:08
Polemika o prihodnosti Evropske unije, ki se je razvila med Keithom Milesom in Dejanom Steinbuchom, se nadaljuje. Pridružuje se ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Škandal v Bazovici: Česa vse se morajo v SDS naučiti, da se naslednjič ne bodo tako blamirali
44
13.02.2019 01:45
Retorična vojna, ki je izbruhnila zaradi nedeljskega dogodka v Bazovici, kjer sta si dala duška Antonio Tajani in Matteo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Mark Rothko: Barva je v središču vsega, barva je odraz duše
0
10.02.2019 08:00
Če bi me kdo vprašal, ali obstaja vizualni umetnik, ki me je s svojim umetniškim delovanjem in bitjem v celoti izpolnil in da ne ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Proizvodnja veselja za bedake ali oblast in opozicija v istih rokah
15
08.02.2019 16:00
Ena najvažnejših in najbolj nevarnih domislic slovenskih komunistov je bila, da Jugoslavija po drugi svetovni vojni ni ostala za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Praznik kulture v deželi nekulture, kjer nihče noče biti minister za kulturo
11
07.02.2019 00:59
Na predvečer 8. februarja bodimo humani in prižgimo svečko za pokojno slovensko kulturo. Medtem ko bodo v Cankarjevem domu v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Boris Kobal mora umreti: V revščini od lakote, ali pa naj naredi samomor!
49
05.02.2019 06:00
Slovenski mediji morajo nujno nadaljevati z intenzivnim javnim linčem Borisa Kobala, če želimo, da si bo tudi ta komedijant po ... Več.
Piše: Andrej Černe
Deklaracija 30: Velika evropska debata
4
03.02.2019 18:00
Internacionalistični intelektualci se zavedajo dramatičnosti trenutka, nevarnosti za Evropsko unijo zaradioddaljevanja ZDA in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Dramaturgova drama: Konflikt neskončnosti s človekovo končnostjo onkraj dobrega in zla
0
02.02.2019 20:20
Dramaturg je obsojen na oblikovanje tistega, kar se ne da izoblikovati. To je njegova veličina. Odlični dramaturgi imajo zavest ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Afera Kobal: "Dobri umetniki kopirajo, veliki umetnik kradejo."
27
30.01.2019 22:55
Slovenski mediji imajo kratek spomin.Afera Kobal ni dolgo trajala, ko jo je odpihnila afera Prešiček, ki se je prav tako hitro ... Več.
Piše: Igor Mekina
Polemika o Evropi: Churchill bi bil zagotovo proti brexitu, če bi ta pomenil še močnejšo Nemčijo
11
29.01.2019 22:34
Dragi Keith, najbolj me je strah, da bi se Evropa tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Povest o nekulturnem Prešičku ali kdaj bomo že ukinili to prekleto ministrstvo
16
27.01.2019 19:00
Ponedeljek bo dan D za Dejana Prešička, ki mu sindikalisti in zaposleni na ministrstvu očitajo nekulturno vedenje, mobing in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
8. februar, dan slovenskega nacionalizma
15
26.01.2019 20:55
Umetniška svoboda je osrednja zahteva današnje Evrope. Svoboda avantgardnega mešanja medijskih zvrsti, hibridnosti, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o Evropi: Da je EU uspešna in demokratična?! Zagotovo ne!
14
23.01.2019 20:15
Osuplo sem prebral izjavo prijatelja Dejana Steinbucha, da je EU najuspešnejša demokratična vladavina prava, svobodna in na ... Več.
Piše: Keith Miles
Primer Kobal: O plagiatorjih, imitatorjih in drugih subvencioniranih junakih našega časa
32
20.01.2019 18:00
Jasno, da so nekateri komaj čakali trenutek, ko so ujeli Borisa Kobala s spuščenimi hlačami.Lutkovnega gledališčain tiste pič** ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Janševo poročilo
8
20.01.2019 11:00
Pred nekaj dnevi jeJanez Janšaobjavil zanimiv, po mnenju pisca teh vrstic pa tudi prodoren spis z naslovomJanez Janša v štirih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
John Cage in diktatura tonalitete: Najboljša vlada je tista vlada, ki sploh ne vlada!
1
20.01.2019 01:00
John Cage je z glasbenim obratom sprožil grandiozno filozofsko razpravo, ki se še dolgo ne bo utrudila. Pozval je vse bodoče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
5
15.01.2019 22:56
Verjamem, da mora priti do povezovanja individualnih ustvarjalnih energij, če hočemo, da se nekaj resnično zgodi. Kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
12
14.01.2019 20:00
Zadnji obisk slovenskega predsednika države ali vlade v Indiji in na Kitajskem se je zgodil, če so navedbe na straneh ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Boris Kobal mora umreti: V revščini od lakote, ali pa naj naredi samomor!
Andrej Černe
Ogledov: 15,142
02/
Škandal v Bazovici: Česa vse se morajo v SDS naučiti, da se naslednjič ne bodo tako blamirali
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,876
03/
Vili Kovačič poziva evropske poslance, naj proti Sloveniji sprožijo "atomsko bombo" oziroma zloglasni 7. člen!
Uredništvo
Ogledov: 3,571
04/
Proizvodnja veselja za bedake ali oblast in opozicija v istih rokah
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,305
05/
"Slovenija First!"
Igor Bavčar
Ogledov: 2,032
06/
Sodišče: AKOS nezakonito zmanjševal frekvence slovenskih radijskih programov! Sum korupcije?
Uredništvo
Ogledov: 1,157
07/
Diagnoza: Anafilaktični šok (Javno pismo ministrstvu za zdravje in ZZZS)
Igor Muževič
Ogledov: 1,286
08/
Praznik kulture v deželi nekulture, kjer nihče noče biti minister za kulturo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,822
09/
Čudežni diplomat Erik Kopač: Od partijskega sekretarja in Cerarjevega svetovalca, do podjetnika iz Spodnjih Pirnič in bodočega slovenskega veleposlanika pri zvezi NATO
Uredništvo
Ogledov: 2,562
10/
537 milijonov evrov presežka: Zakaj proračunska gibanja niso še ugodnejša?
Bine Kordež
Ogledov: 514