Komentar

Hrib svobode na gori umetnosti

Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu svobode. Naj zapišem, da je spomenik Žive Barag Moškon in Janeza Lenassija s Hriba svobode ena od osrednjih ikon velike razstave o modernistični arhitekturi modernistične države, ki je ni več, v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Hrib svobode je postavljen na gori svetovne umetnosti!

16.09.2018 06:22
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Ilirska Bistrica   Dragan Živadinov   otroštvo   Hrib svobode   Živa Barag Moškon   Janez Lenassi   Bitef   Ljubljana   Moma   New York

Foto: Lea / www.vselepoinprav.si

Današnji komentar se izmika pravim pobudam, izmika se ravnovesju. Upam, da se bo na koncu seštel. Trenutno se nahajam v dveh časovnih zankah.

 

Časovna zanka 1

 

Bilo mi je komaj sedem let, ko sem posedal v notranjem stebrišču spomenika, v vertikalnih skulpturalnih prazninah kocke, v njenih lepih betonskih krivuljah. Ta spomenik v moji Ilirski Bistrici je bil zame čudež vseh čudežev. Že takrat sem se zavedal, da je struktura na Hribu svobode bolj pomembna kot recimo naša osnovna šola, nisem pa razumel njenega namena. Nekaj let kasneje, tam nekje pri desetih letih, sem bil že popolnoma prepričan, da je ta nenavadna stavba pravzaprav umetnina. Povrhu pa še uporabna umetnost, vsaj za nas, otroke. V resnici sem se neskončno čudil, zakaj odrasli gradijo takšne oblike, takšne zgradbe. Od kje jim ta potreba in takšna volja? Ta skulptura je bila bolj zgradba in na takšen način je bila tudi zgrajena, arhitekturno-tehnološko, s pomočjo gradbenih tehnologij. V resnici pa je bila to monumentalna skulptura, posvečena Prekomorcem, žrtvam druge svetovne vojne. Še danes stoji, rahlo privzdignjena nad mestecem Ilirska Bistrica.

 

Zame in za mojo otroško tovarišijo je bila to tista skrajna točka še znanega sveta, do katere smo se odpravljali na naših izjemno pomembnih ekspedicijah. Vedno, ko smo jo dosegli, smo bili ponosni na naš dosežek. Takoj smo se posedli vanjo, kot da bi se v njej hoteli prežarčiti neznano kam. Spomenik na Hribu svobode pa je bil tudi moja prva naseljena skulptura, v kateri sem lahko bival ure in ure.

 

Druga naseljena skulptura, ki sem jo bolj redko obiskoval, pa se je nahajala v Ljubljani. To je bila betonska ribica kiparke Vladimire Bratuž Furlan, ki še danes stoji v parku Tivoli. Mislim, da veste, o kateri skulpturi govorim. O tisti nestvarno lepi betonski ribici, ki je bila več kot igralo in več kot skulptura, bila je čustveni spomin sam. Bila je zavestno uprizorjena umetnina, namenjena otroškemu bivanju. Učila nas je, da smo lahko doma tudi kje drugje.

 

K spomeniku na Hribu svobode smo se otroci s Prešernove ulice odpravljali ob posebnih priložnostih. Ne pomnim, da bi nas kdorkoli kadarkoli preganjal iz njega. Pa tudi vstopna višina v spomenik je bila takšna, da smo se lahko, sicer z manjšimi težavami, skobacali vanjo, čeprav je bila to v resnici nekro-memorialna skulptura arhitektke Žive Barag Moškon in kiparja Janeza Lenassija (kako neverjetno anahrono mi zveni beseda kipar). V svojem temelju je imela vgrajeno kostnico, v kateri je bilo čez dvesto žrtev druge svetovne vojne. Če sta jo Živa Barag Moškon in Janez Lenassi načrtovala tako, da se bomo lahko otroci v njej igrali, je bila prav posebej lepa. Če pa je nista tako projektirala, je vseeno še vedno lepa.

 

Sam sem spomenik obiskoval največkrat ob ponedeljkih, če mi je bilo vreme le naklonjeno. Takšen je bil moj obred: po šoli sem se odpravil domov in takoj, ko sem odvrgel šolsko torbo, sem stekel do kina, ki je bil čisto blizu našega doma. Na zunanjem delu kina so se iz operaterske kabine spuščale strme železne stopnice. Pod njimi je bil koš za smeti, v katerega je operater metal stran koščke 35 mm filma, ki so se mu med projekcijo ali pri pripravi na projekcijo strgali. Skoraj nikoli se ni zgodilo, da trakov ne bi bilo v smeteh. Z njimi sem stekel na Hrib svobode, se usedel v praznino, polno krivulj, potegnil iz žepa filmski trak in ga usmeril proti soncu. Na njem sem poskušal razpoznati motiv filma, ali pa igralca ali igralko. Največji dosežek je bil, če sem našel okrušek filma, ki sem ga gledal na sobotni ali nedeljski projekciji.

 

Ne znate si predstavljati, kako so me morali starši nadzirati in mi omejevati obisk kina. Kultna vrednost nabranega vizualnega materiala pa je iz dneva v dan naraščala. Moja skrivna zbirka je postala zelo velika. Včasih sem njen del vzel s seboj na Hrib svobode in en trak za drugim usmerjal proti soncu. Tako sem spoznal, da umetnost sproža potrebo, ki jo moramo prej ali slej realizirati v stvarnosti. Predvsem umetnost proizvede potrebo, katere čas še ni prišel.

 

Od nekdaj bi rad racionaliziral občutek za lepo, sploh pa bi rad razumel, zakaj ga nekateri imajo, drugi pa ga nimajo niti za vzorec. Po vseh teh letih menim, da se ga da naučiti, a je življenje res prekratko, da bi se ga dalo množično uveljavljati. Vedno sem si želel, da bi obstajala dobra volja za resno umetnost, da bi vladalo v množici razumevanje za rušenje pravil. Saj poznate tisto najenostavnejšo logiko, ki velja na vseh ravneh: vse se nenehno spreminja. Zato je množica večinoma dezorientirana. Točno tako se lahko sploh vzpostavljajo miti: To je umetnost, to ni umetnost. To je umetnost, to ni umetnost. Mit je dezorientiran govor o umetniškem.

 

Množica zahteva zabavo, ta pa žal nima prostora v mojem svetu. Od nekdaj sem oboževal besedno zvezo resna glasba proti zabavni glasbi. Tudi v primerih, ko so umetniki za svojo umetnost uporabljali material popularne kulture. Vedno me je navduševal James Turrell, ne pa Andy Warhol. Resno proti zabavnemu.

 

 

Časovna zanka 2

 

Nahajam se na mednarodnem gledališkem festivalu v Beogradu, na Bitefu. Naša predstva Odilo, Zatemnitev. Oratorij. je predvčerajšnjim odprla festivalske dneve. Včeraj sem si ogledal izvrstno pariško predstavo z naslovom Suita št. 3, Evropa režiserja Jorisa Lacostea in skladatelja Pierre-Yves Macea, ki razširja svet glasbenega gledališča. V suiti pojeta dva akterja, brez zadržkov, v maniri evropske diskurzivne apatije in zmede, ki ima že dramatične posledice. Na odru Jugoslovanskega dramskega gledališča smo v žanru glasbenega koncerta resne glasbe poslušali izvrstno posredovane občutljivosti treh akterjev, dveh vokalov in pianista. Predvsem smo poslušali besedila o evropskih disciplinskih mehanizmih.

 

Evropa - disciplinator. Evropa - Hrib svobode.

 

Na formalni ravni smo gledali večno dokazovanje, kaj je in kaj ni umetnost. Reproducira ga klasičen model gledanja; kar je in kar še ni bilo videno. V predstavi so se pred nami razmnoževali motivi Youtuba, evropskega parlamentarnega govora, nagovora svečenikov vseh vrst in PR strokovnjakov od Porta do Stockholma, Ljubljane, Hamburga in Zagreba oziroma vseh nacionalnih držav Evrope. Vse to in še več je bil material arijskega prepevanja, ki fotografsko natančno reproducira evropsko stvarnost. Poslušali in gledali smo razmnoževanje slabe stvarnosti. Tukaj je vprašanje o prvi, drugi ali tretji kopiji popolnoma nesmiselno. Kdo je avtor originala, je še bolj nesmiselno vprašanje. V obredu, ki izhaja iz evropske razsvetljenske etike, je več kot jasno, da živimo v ideologiji brez kulturnih vrednot, brez projekcije in brez svobode.

 

V predstavi poslušamo različne oblike podrejanja in utrujanja. Podobna je bila tudi naša odzivnost v avditoriju, podrejali smo se žanru in se utrujali od njega, da bi bili v finalu navdušeni, ker smo ga preživeli. Z velikim aplavzom smo akterjem pokazali našo naklonjenost, ker so oni pokazali visoko stopnjo interpretativne virtuoznosti v vseh jezikih Evrope. Lahko si mislite, kako komično so izgovarjali slovenščino. Naj imenujem akterje predstave: Laurent Deleuil, Bianca Iannuzzi in pianist Denis Chouillet!

 

 

***

 

Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu svobode. Naj zapišem, da je spomenik Žive Barag Moškon in Janeza Lenassija s Hriba svobode ena od osrednjih ikon velike razstave o modernistični arhitekturi modernistične države, ki je ni več, v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Hrib svobode je postavljen na gori svetovne umetnosti!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
20
12.12.2018 20:45
Želje po objektivizaciji negativne utopije sovražnega govora so bodisi neuresničljive, če ta paradoks razumemo, bodisi vodijo v ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
3
10.12.2018 22:37
Televizijske hiše v poročilih iz Francije predvajajo protestne izjave, ki se jih spominjamo iz časov vladeAlenke Bratušek: Vlada ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
26
09.12.2018 18:00
Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi diskreditacije, ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
5
08.12.2018 12:00
25. novembra 2018 je v mestuSyracuse, v ameriški zvezni državiNew Yorkumrl velikan svetovne umetnosti, začetnik računalniške ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
25
06.12.2018 23:45
Kratko provokacijo o sovražnem govoru, ki jo je objavil portal+ razumem kot prispevek k javni debati o tej temi. Javna debata je ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
29
05.12.2018 22:04
Zelo nevarna značilnost samodeklariranega mnenjskega pluralizma je, da se v odsotnosti opinion makerjev , torej osebnosti z ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
"Bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …"
10
03.12.2018 22:00
Demokracija ni razvila orodja za pogovor s pogumnimi idejami. Ne samo na področju arhitekture državnih projektov. Ni razvila in ... Več.
Piše: Miha Burger
Bodo nacionalne države v "bruseljskem cesarstvu" sploh še kdaj suverene?
5
02.12.2018 20:37
Diskusija o Brexitu poteka z nastavljenimi - in ne izvoljenimi - birokrati v Bruslju. Dostikrat slišim, da so ti uradniki ... Več.
Piše: Keith Miles
Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je bil Bernardo Bartolucci
9
02.12.2018 06:00
Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Boj za Istrabenzove hotele: Kdo bo obvladoval pomemben del slovenskega turizma
6
30.11.2018 21:00
Zgodba o prodaji Istrabenzovih hotelov je očitno dosegla vrelišče. Na to kaže tudi naša neuradna informacija, da naj bi že v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Medijski aktivizem v lokalni politiki: Janković da, Popovič ne?!
17
27.11.2018 20:00
Kar je dovoljeno Zoranu Jankoviću, ne velja za Borisa Popoviča. Medijski mainstream je vzpostavil nove, povsem subjektivne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Če spodbujaš totalitarne metode, se lahko zgodi, da bodo te enkrat uporabljene proti tebi
22
26.11.2018 23:59
Pričujoči prispevek objavljamo do preklica, kajti za vsak primer smo ga poslali tudi predsedniku vlade Marjanu Šarcu, da ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Volitve so za nami in vsi smo zmagovalci ...
3
26.11.2018 13:00
Zmagovalci so tisti, ki so postali župani, zmagovalci so tisti, ki niso postali župani, saj jim ne bo več treba dajati nemogočih ... Več.
Piše: Ivan Simič
Odprto pismo ministru za zunanje zadeve dr. Miru Cerarju pred obiskom Albanije
5
25.11.2018 23:59
Zakaj so za Vlado Republike Slovenije okoljski projekti v državah Zahodnega Balkana pomembnejši od projekta širitve mreže ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Danes ne more biti več zakonodajalec jezika ruralna druščina
1
25.11.2018 12:00
Kaj je to, kar je izoblikovalo poetično in avantgardistično repliko, da skozi usta najmlajše igralske generacije zveni tako ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Oh, to naše šolstvo: Kratka anekdota o tem, da ima avtoriteta vedno prav
4
22.11.2018 23:59
Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase, se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
12
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
13
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kako resno je bila v proteste v Franciji vpletena islamistična Muslimanska bratovščina?
Uredništvo
Ogledov: 1,854
02/
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
Andrej Drapal
Ogledov: 2,156
03/
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,727
04/
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,103
05/
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,570
06/
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
Andrej Drapal
Ogledov: 1,081
07/
Kako so na Slovenskem knjižnem sejmu zaklenili vrata in z varnostniki preprečili neprijetna vprašanja Zaharju Prilepinu
Olga Moroz
Ogledov: 2,863
08/
Proračunske sladkosti: O milijardi evrov boljših javnih financah
Bine Kordež
Ogledov: 727
09/
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,055
10/
Ko me je policist prepoznal, se je odločil, da bo iz neznatnega naredil senzacionalen dogodek
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,317