Današnji komentar se izmika pravim pobudam, izmika se ravnovesju. Upam, da se bo na koncu seštel. Trenutno se nahajam v dveh časovnih zankah.

Časovna zanka 1

Bilo mi je komaj sedem let, ko sem posedal v notranjem stebrišču spomenika, v vertikalnih skulpturalnih prazninah kocke, v njenih lepih betonskih krivuljah. Ta spomenik v moji Ilirski Bistrici je bil zame čudež vseh čudežev. Že takrat sem se zavedal, da je struktura na Hribu svobode bolj pomembna kot recimo naša osnovna šola, nisem pa razumel njenega namena. Nekaj let kasneje, tam nekje pri desetih letih, sem bil že popolnoma prepričan, da je ta nenavadna stavba pravzaprav umetnina. Povrhu pa še uporabna umetnost, vsaj za nas, otroke. V resnici sem se neskončno čudil, zakaj odrasli gradijo takšne oblike, takšne zgradbe. Od kje jim ta potreba in takšna volja? Ta skulptura je bila bolj zgradba in na takšen način je bila tudi zgrajena, arhitekturno-tehnološko, s pomočjo gradbenih tehnologij. V resnici pa je bila to monumentalna skulptura, posvečena Prekomorcem, žrtvam druge svetovne vojne. Še danes stoji, rahlo privzdignjena nad mestecem Ilirska Bistrica.

Zame in za mojo otroško tovarišijo je bila to tista skrajna točka še znanega sveta, do katere smo se odpravljali na naših izjemno pomembnih ekspedicijah. Vedno, ko smo jo dosegli, smo bili ponosni na naš dosežek. Takoj smo se posedli vanjo, kot da bi se v njej hoteli prežarčiti neznano kam. Spomenik na Hribu svobode pa je bil tudi moja prva naseljena skulptura, v kateri sem lahko bival ure in ure.

Druga naseljena skulptura, ki sem jo bolj redko obiskoval, pa se je nahajala v Ljubljani. To je bila betonska ribica kiparke Vladimire Bratuž Furlan, ki še danes stoji v parku Tivoli. Mislim, da veste, o kateri skulpturi govorim. O tisti nestvarno lepi betonski ribici, ki je bila več kot igralo in več kot skulptura, bila je čustveni spomin sam. Bila je zavestno uprizorjena umetnina, namenjena otroškemu bivanju. Učila nas je, da smo lahko doma tudi kje drugje.

K spomeniku na Hribu svobode smo se otroci s Prešernove ulice odpravljali ob posebnih priložnostih. Ne pomnim, da bi nas kdorkoli kadarkoli preganjal iz njega. Pa tudi vstopna višina v spomenik je bila takšna, da smo se lahko, sicer z manjšimi težavami, skobacali vanjo, čeprav je bila to v resnici nekro-memorialna skulptura arhitektke Žive Barag Moškon in kiparja Janeza Lenassija (kako neverjetno anahrono mi zveni beseda kipar). V svojem temelju je imela vgrajeno kostnico, v kateri je bilo čez dvesto žrtev druge svetovne vojne. Če sta jo Živa Barag Moškon in Janez Lenassi načrtovala tako, da se bomo lahko otroci v njej igrali, je bila prav posebej lepa. Če pa je nista tako projektirala, je vseeno še vedno lepa.

Sam sem spomenik obiskoval največkrat ob ponedeljkih, če mi je bilo vreme le naklonjeno. Takšen je bil moj obred: po šoli sem se odpravil domov in takoj, ko sem odvrgel šolsko torbo, sem stekel do kina, ki je bil čisto blizu našega doma. Na zunanjem delu kina so se iz operaterske kabine spuščale strme železne stopnice. Pod njimi je bil koš za smeti, v katerega je operater metal stran koščke 35 mm filma, ki so se mu med projekcijo ali pri pripravi na projekcijo strgali. Skoraj nikoli se ni zgodilo, da trakov ne bi bilo v smeteh. Z njimi sem stekel na Hrib svobode, se usedel v praznino, polno krivulj, potegnil iz žepa filmski trak in ga usmeril proti soncu. Na njem sem poskušal razpoznati motiv filma, ali pa igralca ali igralko. Največji dosežek je bil, če sem našel okrušek filma, ki sem ga gledal na sobotni ali nedeljski projekciji.

Ne znate si predstavljati, kako so me morali starši nadzirati in mi omejevati obisk kina. Kultna vrednost nabranega vizualnega materiala pa je iz dneva v dan naraščala. Moja skrivna zbirka je postala zelo velika. Včasih sem njen del vzel s seboj na Hrib svobode in en trak za drugim usmerjal proti soncu. Tako sem spoznal, da umetnost sproža potrebo, ki jo moramo prej ali slej realizirati v stvarnosti. Predvsem umetnost proizvede potrebo, katere čas še ni prišel.

Od nekdaj bi rad racionaliziral občutek za lepo, sploh pa bi rad razumel, zakaj ga nekateri imajo, drugi pa ga nimajo niti za vzorec. Po vseh teh letih menim, da se ga da naučiti, a je življenje res prekratko, da bi se ga dalo množično uveljavljati. Vedno sem si želel, da bi obstajala dobra volja za resno umetnost, da bi vladalo v množici razumevanje za rušenje pravil. Saj poznate tisto najenostavnejšo logiko, ki velja na vseh ravneh: vse se nenehno spreminja. Zato je množica večinoma dezorientirana. Točno tako se lahko sploh vzpostavljajo miti: To je umetnost, to ni umetnost. To je umetnost, to ni umetnost. Mit je dezorientiran govor o umetniškem.

Množica zahteva zabavo, ta pa žal nima prostora v mojem svetu. Od nekdaj sem oboževal besedno zvezo resna glasba proti zabavni glasbi. Tudi v primerih, ko so umetniki za svojo umetnost uporabljali material popularne kulture. Vedno me je navduševal James Turrell, ne pa Andy Warhol. Resno proti zabavnemu.

Časovna zanka 2

Nahajam se na mednarodnem gledališkem festivalu v Beogradu, na Bitefu. Naša predstva Odilo, Zatemnitev. Oratorij. je predvčerajšnjim odprla festivalske dneve. Včeraj sem si ogledal izvrstno pariško predstavo z naslovom Suita št. 3, Evropa režiserja Jorisa Lacostea in skladatelja Pierre-Yves Macea, ki razširja svet glasbenega gledališča. V suiti pojeta dva akterja, brez zadržkov, v maniri evropske diskurzivne apatije in zmede, ki ima že dramatične posledice. Na odru Jugoslovanskega dramskega gledališča smo v žanru glasbenega koncerta resne glasbe poslušali izvrstno posredovane občutljivosti treh akterjev, dveh vokalov in pianista. Predvsem smo poslušali besedila o evropskih disciplinskih mehanizmih.

Evropa - disciplinator. Evropa - Hrib svobode.

Na formalni ravni smo gledali večno dokazovanje, kaj je in kaj ni umetnost. Reproducira ga klasičen model gledanja; kar je in kar še ni bilo videno. V predstavi so se pred nami razmnoževali motivi Youtuba, evropskega parlamentarnega govora, nagovora svečenikov vseh vrst in PR strokovnjakov od Porta do Stockholma, Ljubljane, Hamburga in Zagreba oziroma vseh nacionalnih držav Evrope. Vse to in še več je bil material arijskega prepevanja, ki fotografsko natančno reproducira evropsko stvarnost. Poslušali in gledali smo razmnoževanje slabe stvarnosti. Tukaj je vprašanje o prvi, drugi ali tretji kopiji popolnoma nesmiselno. Kdo je avtor originala, je še bolj nesmiselno vprašanje. V obredu, ki izhaja iz evropske razsvetljenske etike, je več kot jasno, da živimo v ideologiji brez kulturnih vrednot, brez projekcije in brez svobode.

V predstavi poslušamo različne oblike podrejanja in utrujanja. Podobna je bila tudi naša odzivnost v avditoriju, podrejali smo se žanru in se utrujali od njega, da bi bili v finalu navdušeni, ker smo ga preživeli. Z velikim aplavzom smo akterjem pokazali našo naklonjenost, ker so oni pokazali visoko stopnjo interpretativne virtuoznosti v vseh jezikih Evrope. Lahko si mislite, kako komično so izgovarjali slovenščino. Naj imenujem akterje predstave: Laurent Deleuil, Bianca Iannuzzi in pianist Denis Chouillet!

***

Sedim v naseljeni skulpturi in gledam kinetične filmske fotografije, usmerjene proti soncu. Varno se počutim samo na Hribu svobode. Naj zapišem, da je spomenik Žive Barag Moškon in Janeza Lenassija s Hriba svobode ena od osrednjih ikon velike razstave o modernistični arhitekturi modernistične države, ki je ni več, v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Hrib svobode je postavljen na gori svetovne umetnosti!