V Alžiriji rojeni Boualem Sensal se je s pisanjem začel ukvarjati relativno pozno, pri svojih petdesetih. Leta 1992 se je namreč upokojil kot visoki državni uradnik. Alžirija je prav takrat doživela atentat na predsednika Mohameda Boudiafa in vstajo islamskih fundamentalistov. Sensal se je umaknil iz javne službe in se posvetil pisanju, v katerem se nikoli ni izognil tej največji tragediji današnjih arabskih držav od obal Atlantika do Indijskega oceana: smrtonosnemu tumorju, imenovanemu islamski fundamentalizem. Kljub številnim grožnjam in najrazličnejšim oblikam pritiskov je z družino vsa ta leta ostajal v Alžiriji, neke vrste pregnanec v lastni domovini. Kot pisatelj je za svoje romane pobiral vrsto priznanj na mednarodnih literarnih festivalih in sejmih, zaradi obiska Izraela pa mu je združenje arabskih založnikov pred leti sramotno preklicalo že podeljeno (denarno) nagrado.

Med Sansalovimi najbolj odmevnimi in tudi največkrat nagrajenimi deli je roman Le village de l'Allemand ou le journal des frères Schiller iz leta 2008. Zgodba pripoveduje o dveh alžirskih bratih, ki se zakopljeta v skrivnosti svoje družine in odkrijeta, da je bil njun oče nacistični oficir, ki je po koncu vojne pobegnil v Alžirijo. Tisto, kar je Sansal v romanu mojstrsko izpeljal, je vzporednica med islamskim fundamentalizmom in nacizmom.

V intervjuju za pariški Le Figaro (vir) je Sensal spregovoril predvsem o islamu in islamistih. Pred kratkim je izšla njegova futuristična kratka zgodba Vlak iz Erlingena ali Metamorfoza Boga (Le Train d'Erligen ou la Métamorphose de Dieu) pri založbi Gallimard, kjer je Sensal leta 2015 objavil svoj sedmi roman z naslovom Po 2084: Konec sveta. Za to napovedjo leži "hladnokrvna refleksija realnosti sodobnega sveta, ki sta ga raztrgala migrantska kriza in vznik islamizma", smo prebrali v Le Figaroju.

Sansal je v svoji domovini Alžiriji že 12 let prepovedan pisatelj. 

Vlak iz Erlingena lahko beremo kot preroško zgodbo in v tem pogledu se približuje vašemu prejšnjemu delu, romanu Po 2084, medtem ko so bile vaše prve knjige bolj realistične. Zakaj ste izbrali to zvrst

Realnost v pasti nima nobenega učinka na ljudi, vsaj ne na videz. To smo videli v Alžiriji v mračnem desetletju: ljudje, ki so jih na začetku ganile žrtve terorizma, so na koncu masakra občutili čustvo samo takrat, ko je število žrtev na dan preseglo številko 100, pa takrat so morale biti žrtve ubite na posebno grozljiv način. Strašen rezultat, bolj ko so islamisti napredovali in podvojili krutost, manj intenzivno so se ljudje odzvali na to. Novice ubijajo novice, navada je močno pomirjevalo, silovit paralizator.

Z objavo knjige Vladanje v imenu Alaha (2013) sem bil prepričan, da bom prispeval k zavedanju Evropejcev o islamistični nevarnosti. Komaj kaj sem pretiraval, ko sem jim povedal, da bo to zanje usodno, kajti odprte demokratične družbe se lahko borijo proti terorizmu samo v okviru zakona. Hitro sem postal razočaran. To svarilno besedilo je šlo neopaženo mimo ali pa je bilo brano kot letak popularizacije neke oddaljene, eksotične realnosti. Roman Po 2084, objavljen dva meseca pred pariškimi napadi 13. novembra 2015, je prispeval k povečanju zavedanja. Predvidevanje, impresiven onirizem, nagovarja del možganov, ki je zelo dovzeten, intuitiven, dejaven, vedno dostopen.

Ali lahko razbijate tabuje, pišete o stvareh, ki so neodpustljive, v bolj klasičnem romanu?

V vseh svojih romanih govorim o istih stvareh ne glede na to, ali so napisane realistično, ali prestavljene v sanjski svet. Ne podrejam se sodbi cenzorjev. Pravzaprav sem prepričan, da kritika potrjuje moje stališče. Stalinistični procesi so bolj prispevali k sprevidenju sovjetske grozljivke kot opozorila nasprotnikov.

V svojem romanu ste združili dve obdobji: kolonizacijo Amerike in bližnjo prihodnost, v kateri svet obvladujejo skrivnostni "osvajalci", imenovani "služabniki". V dnevniku El-Watan ste pojasnili, da želite samo razmišljati o emigraciji in svetovnem prostoru. Ali zares lahko primerjamo pojava kolonizacije in emigracije?

Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Zanimivo se mi zdi primerjati pojav emigracije, ki ga je ustvarila Amerika, s tistim, ki se dogaja danes v Evropi. Od 18. do 20. stoletja so se milijoni Evropejcev v nepretrganih valovih selili v Ameriko in se tam ustalili … na škodo domorodcev, ki so jih izrinili na obrobje in delno iztrebili. V Afriki in Aziji so kolonizacijo izvajale armade, ki so izvorno prebivalstvo spremenile v vir težaškega dela in njihovo ozemlje ponudile migrantom, ki so prišli iz Evrope. Ko so se naposled naselili, so se izseljenci preimenovali v naseljence (koloniste) in nove posesti v naselja (kolonije). To so bili v tistih časih veličastni pojmi, ki so se nanašali na izkoriščanje, pustolovščino, zmagoslavje evropske civilizacije, spreobrnitev "divjakov", potovanja, eksotiko.

Danes se oblikuje nasprotno gibanje. Nepretrgani tokovi migrantov, večinoma iz nekdanjih kolonij, so se podali na ceste in se spopadli z vsemi ovirami, da bi dosegli Evropo in se zlili vanjo. Kako naj opišemo ta novi pojav, katero ime naj mu damo, kakšno obliko bo privzel v prihodnosti? Zdi se, da nihče more odgovoriti na ta vprašanja. Od strahu pred besedami obnemiš. Ne da bi jih mogli ogovoriti, v interesu vseh, Evropejci in migranti, ki so se zgrnili na njihove meje ali pričeli bloditi po njihovih  mestih in vaseh, živijo v nejasnosti ter negotovosti, jezi in sovražnosti. Ozračje se vse bolj zgošča in deli Evropo. Nekatere države postajajo radikalne in se zatekajo k izrednim ukrepom, druge vračajo ali si delijo migrante, vse pa trgujejo z njihovimi vstopnicami.

Če migrantski enačbi dodamo pritajeno radikalizacijo predmestij in pozive k sveti vojni (džihadu) v Evropi z vseh strani, imamo vse sestavine za katastrofo, ki se približuje. V članku, objavljenem v El Watanu, ki ga citirate, sem predlagal, da se afriški migranti v Alžiriji regulirajo in integrirajo v nacionalne skupnosti. Alžirska vlada je tista, ki jih obravnava kot okupatorje. Naznanil sem, kaj se dogaja na tem območju – ugrabljajo jih na ulicah, jih tlačijo na kamione in mečejo v puščavo, na mejo z Malijem, Nigerijo in Libijo, kjer vlada popolna negotovost. Alžirci niso nikoli zahtevali, naj izženejo migrante, saj so sami v lastni deželi ogroženi in zavračani, torej potencialni migranti in begunci, zato so solidarni z njimi. Zaposljujejo jih v glavnem v gradbeništvu in poljedeljstvu, ki ju Alžirci prezirajo.

V migracijskem vzorcu, ki se je pojavil v Evropi, izgubljajo vsi. (Foto: Joel Saget)

V migracijskem vzorcu, ki se je pojavil v Evropi, izgubljajo vsi: evropske države, ki se šibijo pod težo prihodov (kot posledico njihove napake, da so na široko odprle svoja vrata in tako ustvarile sesalno črpalko, ki je zdaj nič ne more ustaviti), in države odhodov, ki se kopljejo v krvi. Kaj pa ta mladež, ki jo pošiljajo od ene meje do druge? Nekega dne se bo zagotovo spremenila v nasilje.

Zdaj, ko je ISIS pri koncu, se bodo sirski migranti lahko vrnili domov in obnovili svojo domovino. Srčno upam, da se bo to zgodilo. Problem afriških in severnoafriških migrantov se bo zaostril, saj so njihove dežele opustošili islamizem, korupcija in nasilje voditeljev. Kako lahko naredimo, da pomagamo drug drugemu in da njim pomagamo, da prebijejo ta začarani krog? Kaj še lahko naredimo, da znova zaženemo evropsko-afriško sodelovanje na novih temeljih?

Ima po vašem mnenju politični islam osvajalski načrt? Ali ima ta kaj možnosti, da mu uspe?

Tisti, ki imajo dostop do islamistične literature, ki kroži po svetu (knjige, učbeniki, videi), ne dvomijo o tem. Vse je tam, dobro pojasnjeno. Od začetka projekta politični islam hitro napreduje in izvaja svoj osvajalski program. Vznik več tisoč mošej v Evropi (vidni del ledene gore) v pičlih dvajsetih letih ni plod naključja ali verske zagretosti, ampak posledica dolgotrajnega dela, v katerem so sodelovali države, institucije, združenja ter stotine eminentnih osebnosti islamske civilne družbe.

Ima kaj možnosti za uspeh? Po islamski literaturi je zmaga zagotovljena. Zahod je papirnati tiger, še vedno se upira, čeprav je star, izčrpan, razdeljen, skorumpiran in kaže znamenja razpada. Pričel se je že pogajati, da bi zavlekel svoj konec in ohranil svoje male razvade nepoboljšljivega uživača.

Te zmagovalne napovedi se lahko uresničijo pod dvema pogojema. Prvi je, da se islam otrese terorizma, ta odklon diskreditira islam; drugi pa, da integrira zahodno civilizacijo v svoj miselni vzorec. Ločitev od nje, kar zahtevajo ortodoksni muslimani, bi jih pahnila v usodno nazadovanje. Med islamisti se veliko razpravlja o tem; zdaj, ko je zmaga zagotovljena, kako jo konkretizirati in ohraniti, kako in s kom vladati svetu in kaj narediti s tistimi, ki se ne bodo hoteli podrediti.

Zakaj ste del dogajanja v vaši knjigi umestili v Nemčijo?

Nemčija je močan in hkrati šibak člen v Evropi. Če bo Nemčija oslabela, bo razpadla, z njo pa tudi Evropa; če se bo okrepila, bo obudila svoje sanje o dominaciji. Nahaja se na sredini, na osrednjem mestu in z regulativno vlogo, ki so ji jo dodelili evropski ustanovni očetje. Toda mi čutimo, da trpi za svojimi protislovji, starimi, ki še vedno delujejo, in novimi, ki jih ne razume.

Njene tesne vezi s Turčijo, ki je tudi sama ujeta v zgodbo o lovljenju ravnotežja med imperialnimi sanjami in strahom pred razpadom, bolje pojasnjujejo opozicijo med Zahodom in islamom v nemško-turškem kot pa v francosko-magrebskem duopolu. Te ugotovitve so me privedle do tega, da zgodbo umestim v Nemčijo in Francijo. Samo v teh državah je še vedno relevantna. Evropska realnost ni Evropa, pač pa je dvopolnost med Nemčijo in Francijo.

Islamizem bo obsodil samega sebe na izginotje, če bo prišel na oblast z demokratičnimi volitvami. (Foto: Joel Saget) 

Pravoverni islamisti so dosledni, držijo se temeljnega: dokopati se hočejo oblasti, pa ne zaradi tega, da bi ljudi vodili ali jih osrečili, ampak zato, da uresničijo Božji načrt, da poruši svet teme in pozdravi prihod Mahdija v vsem njegovem veličastju.

Ko smo prebrali vašo knjigo, smo pomislili na Podreditev Michela Houellebecqa, nadaljevanje katere bi bil lahko vaš roman. Ste jo prebrali? Vas je navdihnil?

Prebral sem jo in navdihnila me je. Mnogo med nami mislijo, da je Evropa pred zatonom (Onfray in Zemmour govorita o dekadenci), in pravijo, da je islamizem na čelu zla, ki jo bo spodkopalo. Z njim se ne strinjam v neki točki, za katero nisem prepričan, da jo je uvidel. Menim, da bo islamizem (ki hoče biti glavno sredstvo za nadvlado Islama) obsodil samega sebe na izginotje, če bo prišel na oblast z demokratičnimi volitvami. Hitro bodo obsodili njegova dejanja, vedenje njegovih ministrov, potem pa še njegove dogme. To se je videlo po arabski pomladi. Pravoverni islamisti so, po drugi strani dosledni, držijo se temeljnega: dokopati se hočejo oblasti, pa ne zaradi tega, da bi ljudi vodili ali jih osrečili, ampak zato, da uresničijo Božji načrt, da poruši svet teme in pozdravi prihod Mahdija v vsem njegovem veličastju. Islam mora prevladati z besedo in roko Alaha, kot je to storil Mohamed v svojem času ali, bolj skromno, Iran, tako da strmoglavi nesveti red in znova vzpostavi dobro voden kalifat (imamat za šiite), edino ustanovo, ki ji verni ne bodo nikoli ugovarjali, saj uteleša živega preroka.

Tudi vašo knjigo je tako kot Houellebecqovo mogoče brati kot razmišljanje o strahopetnosti. Smo mi strahopetci pred obličjem vzpona islamizma?

Če bi se strahopetnost ustavila pri strahopetnosti, bi razumeli in ji odpustili. Toda ta se nadaljuje v nič manj kot izdajstvo in umor. Strahopetec vedno pristane na ubijanje, da bi ustregel svojim novim gospodarjem. Ja, Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse, se zadušiti. Na primer s spremembo slovarja.

Omenili ste tudi knjigo Virgila Gheorghiuja The Immortals of Agapia, ki pripoveduje zgodbo o Agapii, "mestu miru in ljubezni", kjer "se zanikajo zločini". Je današnja Evropa Agapia?

Vidim jo tako. Čudovita, bogata in naivna Evropa ima nekaj skupnega z mitično Agapijo, nebesi miru in ljubezni, kjer zlo ne obstaja, preprosto zato, ke ga zanika. Ker čedalje manj razume svoje lastne vrednote, je Evropa uvedla mnoge prisilne prijeme, s katerimi hoče zanikati realnost in živeti v iluziji in srečni podreditvi, ki je bila pri srcu Boetiju. To je zelo orwellovsko. Govorimo o politični korektnosti pa tudi filozofski, družbeni, umetniški, novinarski itn. korektnosti. To je primer somraka uma. Posledica tega je, da se spontano oblikujejo horde pretkanih odposlancev, da polovijo  vse, ki odstopajo. Evropa je lepa, ampak tudi neumna.

Razlagate, da ste hoteli napisati to knjigo po napadih na pariško dvorano Bataclan. Zakaj?

To je bilo prvo dejanje vojne islamizma proti Franciji in Evropi. To ni bil tretjerazredni terorizem, ampak prvo leto džihada za evropske islamiste. Bataclan ni več ime gledališča, ampak ime mitične bitke, kot bitke pri Badru, prve zmagovite bitke Mohameda proti častilcem Meke. Ubogi Hollande ni razumel, da je bilo treba simbolizem tega dejanja spodrezati pri korenini. Toda njegovo zvonenje po toči je Franciji nadelo podobo poražene države.

Prevedel Vid Sagadin Žigon.