Ko sem pred dnevi v tisku bral o neprimernem obnašanju luksemburškega zunanjega ministra Jeana Asselborna in njegovem vulgarnem izbruhu do Mattea Salvinija na konferenci na Dunaju, ki je vseboval tudi žaljivke, sem se spomnil komentarjev luksemburškega zunanjega ministra Jacquesa Poosa iz časa napovedi slovenske neodvisnosti.
Kot je dejal zgodovinar Timothy Garton Ash v časniku The Guardian: "Do enega najbolj smešnih in absurdnih trenutkov v nedavni evropski zgodovini je prišlo leta 1991, ko je Jacques Poos prihitel v Slovenijo z namenom obvestiti Slovence, ki so se takrat skušali odcepiti od federativne republike Jugoslavije, da majhne države v Evropi nimajo prihodnosti." Poos je ob tem tudi oholo izjavil: "To je ura Evrope. To ni ura Američanov." Vsi vemo, da se je Evropa izkazala za nesposobno, na Hrvaškem se je začelo s prelivanjem krvi, vmešati so se morale ZDA in NATO.
Asselborn je primerjal zakonito in nadzorovano priseljevanje Italijanov v Luksemburg z nezakonito imigracijo v Italijo, ki jo skuša Salvini ustaviti. Po mojem mnenju je ignorantsko primerjati potrebo po delavcih v Luksemburgu v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s popolnim pomanjkanjem potrebe po priseljencih v Italiji in z njeno trenutno visoko brezposelnostjo mladih. Ob tem bi še dodal, da je Luksemburg zelo strogo nadziral priseljence. Mojemu prijatelju, Dancu po rodu, ki je konec sedemdesetih v Luksemburgu ustanovil podjetje, so dovolili bivati v Luksemburgu po zakonih Beneluksa. Vendar je njegova žena, Angležinja, lahko dobila dovoljenje šele po natančnem zdravniškem pregledu.
Besedni duel Salvinija in Asselborna kaže na stanje duha v Svetu ministrov Evropske unije.
V mnogih pogledih je bil Luksemburg vedno egoističen član zahodnega občestva. Moje mnenje jim ne bo všeč, toda dovolite mi, da predstavim nekaj dejstev:
Luksemburg je z veliko prednostjo najbogatejša država v Evropi; BDP po glavi je okoli 110.000 ameriških dolarjev, medtem ko znaša v najbogatejših državah zahodne Evrope od 40.000 do 60.000 dolarjev. Celo v Švici je samo 63.000 dolarjev. Brez dvoma so Luksemburgu pri tem pomagale tudi subvencije iz proračuna EU.
S svojim 0,5 % deležem BDP je tudi najslabši vplačnik v zvezo NATO, standardni prispevek je 2 %. Seveda bi lahko rekli, da bi moral biti znesek za narod z nekaj več kot 550.000 prebivalci pravzaprav majhen, toda če bi bil pošten, bi preostanek v gotovini vplačal v NATO. Mimogrede, Slovenija je druga najslabša plačnica! Večina držav EU je zelo slabih vplačnic v NATO, z nekaj častnimi izjemami. Večina niha okoli 1,2 % BDP, zato ni težko razumeti frustracije Trumpove administracije.
Poleg tega moramo pogledati EU proračun. Dolga leta je bil Luksemburg neto prejemnik iz skladov EU kljub temu, da je najbogatejši član. Šele v zadnjem času je postal majhen neto plačnik (vir).
Priče smo tudi čudni situaciji, o kateri so govorili v Evropskem parlamentu med razpravo o izogibanju davkom. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je bil finančni minister in nato predsednik vlade Luksemburga takrat, ko je bila luksemburška politika naklonjena neplačevanju davkov. Kot je v Evropskem parlamentu dejal nemški politik Peter Simon, je bilo Junckerjevo ime "povezano z državo, ki je obogatela z utajo davkov".
Mislim, da bi bilo za Assleborna in Junckerja zelo priporočljivo, da bi najprej tiho razmislila, preden povesta svoje mnenje. Lahko bi tudi razmislila o bolj velikodušnem prihodnjem prispevku glede na bogastvo njune majhne države.