Komentar

Od Dražgoš do Komna: Vzroki za slovenski revolt zoper demokracijo in evropske vrednote

Kakšna katastrofa bi nas morala doleteti kot nacijo, da bi se slovenska politika poenotila okoli ključnih prioritet, določila strateške cilje in zlasti nevtralizirala skrajneže na obeh straneh? Toda kaj če je prihodnji čas odveč? Če je začetek konca že nastopil? Vse več je namreč znanilcev bližajoče se katastrofe, ki bo rezultat izključno slovenske notranjepolitične blaznosti. Začenši z arbitražo oziroma pričakovano ignoranco Evropske komisije.

24.09.2018 11:56
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Slovenija   arbitraža   Bruselj   Hrvaška   Dražgoše   Komen   vlada   neokomunizem   Amerika   desni ekstremizem   levi ekstremizem

Foto: Mediaspeed

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno.

Včasih ne razumem, kako so celo nekateri politični analitiki tako naivni, da jih presenetijo stvari, ki so logične in na žalost tudi pričakovane. Kot denimo najnovejša ideološka zaostritev v odnosih do Bruslja oziroma predsednika Evropske komisije, ki mu slovenska stran očita, da se požvižga na (neobvezujoče!) pravno mnenje glede arbitražnega spora s Hrvaško. Toda tisto, kar je oziroma bo naredil Jean-Claude Juncker, je le posledica cele vrste dejanj in ravnanj, postavljenih v mednarodni kontekst, in apliciranih na aktualno dogajanje. Kajti če gre za ozemeljski spor med dvema članicama, pri katerem so argumenti precej očitno v korist ene strani, se Komisija lahko odloči za ignoranco oziroma status nepristranskega opazovalca samo v primeru, ko so politične afinitete zelo jasno definirane. In ko se metafizični okvir "načelnega pravnega mnenja" umakne izostrenim političnim interesom. Ti pa so - v arbitražni zgodbi Slovenije in Hrvaške namreč - vidni z meseca; Hrvaška je z vrsto potez na svojo stran pridobila takorekoč vse geostrateške igralce na mednarodnem prizorišču, od Washingtona do Bruslja. Slovenija razen vprašljivega bratskega trepljanja z Moskvo ni dosegla nobenega premika (celo ruski plin še vedno plačujemo dražje od drugih evropskih držav!). Ključna prednost Hrvaške je tudi konservativna vlada Andreja Plenkovića, ki je tesno povezana z Evropsko ljudsko stranko, najmočnejšo politično grupacijo v Evropskem parlamentu in Bruslju. Za primerjavo: vladajoča stranka Marjana Šarca niti tega ne ve, v katero skupino v EP bi sodila, medtem ko ostali koalicijski partnerji (socialni demokrati, SMC, DeSUS in Stranka Alenke Bratušek) spadajo v skupini socialistov in liberalcev, torej opozicijski del Evropskega parlamenta.

 

Vse, kar se nam torej dogaja v zvezi z arbitražo, ki je zadnji primer slovenske politične slaboumnosti, je bilo moč predvideti že včeraj. In tudi epilog je z nekaj domišljije možno napovedati že danes. Nihče nam namreč ne dela toliko škode na zunanjepolitičnem področju oziroma meddržavnih odnosih, kot si jo sami, se pravi izvršilna veja oblasti. Da ob mnogih izjemnih diplomatih in strokovnjakih za zunanjo politiko na koncu dobijo v roke moč odločanja največji amaterji in nesposobneži, je včasih težko razumeti. Del odgovora se gotovo skriva v negativni kadrovski selekciji, nikakor pa ni nepomemben še en fenomen, ki se v Sloveniji po mojem občutku čedalje bolj agresivno uveljavlja v javnem prostoru. Mislim na restavracijo partijskega eksluzivizma, ki se je po letu 1990 za nekaj let potuhnil, potem pa enkrat letno z vsem gnevom usekal na površje na Dražgošah. Tam so se začeli ognjeviti govori, polni sovraštva do demokracije, Evrope, Amerike, zahoda in vsega tistega, kar do leta 1990 ni od znotraj ogrožalo partijske idile.

 

Dokler so bile Dražgoše fenomen odmrznjene preteklosti, ki so ga gledali enkrat letno, škoda še ni bila neobvladljiva. Toda danes imamo Dražgoše že vsak mesec, v različnih manifestacijah, na različnih krajih. Kot matastaza se širi gromovniška retorika po deželi in delitev duhov, iz katere smo se liberalci nekoč norčevali, postaja že tako resna, da nas mora skrbeti. Rdeče verbalno nasilje seveda sproža reakcije tudi na drugi strani. Če levi ekstremizem seje sovraštvo do tujega (in po novem celo domačega) kapitala, mednarodnih povezav in institucij, sosednjih držav in voditeljev, potem je to svojevrstna reinterpretacija javnega razglasa Slovenskega poročevalca iz aprila 1941.

 

Nenormalnost pa je zaskrbljujoča tudi na drugi strani. Desni radikalci so svoje medijsko strašenje z ilegalnimi migranti pripeljali do vrhunca. Obenem so politični eksoti poskrbeli za vznemirjenje z ustanavljanjem nekakšnih zamaskiranih tolp, ki so jih vsi po vrsti napačno poimenovali kot paravojaške skupine. Na socialnih omrežjih se skrajni desničarji pridušajo, da bodo branili očetnjavo pred nedefinirano grožnjo, ki naj bi jo predstavljali ekonomski migranti iz Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in drugod, pa tudi "komunajzerji", pedri in vsi drugi izdajalci.

 

Rdeča zvezda je ponovno simbolno središče problema. Siamski dvojčki skrajne desnice so obudili ikonografijo rdeče zvezde. Z masovnimi manifestacijami, kjer so sodelovali celo najvišji državni predstavniki, sporočali celotni družbi, kje so dejanski vrednostni temelji slovenske države oziroma državnosti. Če odmislimo partizansko patetiko in scenografijo - v tem oziru še vedno zmaga tisti neverjetni miting v Stožicah 27. aprila 2013 - in če vsaj za hip pozabimo, da takšne provokacije sprožajo besne reakcije na "drugi strani", potem je tisto, kar je hudo narobe in kar nas mora skrbeti, zlasti dejstvo, da sodelovanje takorekoč celotnega državnega vrha na takšnih spornih dogodkih, kakršen je bil prejšnji vikend na Komnu, ali pa že omenjena proslava v ljubljanskih Stožicah, razvrednoti, izniči vse vrednostne temelje naše državnosti, suverenosti, kot tudi nacionalni interes in - nenazadnje - umeščenost v mednarodni prostor.

 

Zlasti to zadnje - in to se vračam na začetek prispevka -, kajti prav v zadnjem času čutimo konkretne posledice našega realnega položaja v svetu, bo morda naivni večini Slovencev najlažje razložiti. Ne gre za to, katera stran ima prav ali kdo je zmagal v kateri vojni, kajti vse to je univerzumu, ki presega ozki domačijski svet med Trstom in Celovcem, znano že kakšnih sedemdeset let. Še zadnji dvomljivci pa so potrditev zgodovinskih dejstvev dobili leta 1989 (padec Berlinskega zidu) in 1991 (razpad Sovjetske zveze in SFRJ). 

 

Kje je torej problem?

 

Živimo v sedanjosti, v letu 2018. Geografsko smo Slovenci s svojo državo umeščeni med štiri države republikanske ureditve s parlamentarno demokracijo. Tri med njimi so članice vojaškega zavezništva, ena je nevtralna. Vse štiri so tudi članice iste nadnacionalne organizacije kot Slovenija. Pa vendar ne v Italji, ne v Avstriji, ne na Madžarskem in ne na Hrvaškem državni vrh ne sodeluje na proslavah, kjer bi Evropsko unijo zmerjali z bando tatov, vojaško organizacijo z imperialistično in fašistično, ali pa bi predstavnike ene ali druge vodilni časopisi slikali v uniformi nacističnih kvizlingov. Seveda so v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem tudi radikalne skupine, nekatere so politično aktivne, ki zastopajo podobna sovražna stališča, kakršna slišimo na odmevnih javnih prireditvah v Sloveniji, na katerih so prisotni vsi najpomembejši državni funkcionarji. Toda opraviti imamo z alternativnimi, politično obskurnimi združbami, ki se v medijsko ospredje prebijejo le redko in še to večinoma na straneh črne kronike.

 

 

Državne proslave so pri nas poseben fenomen. Letošnja ob Dnevu državnosti, ki je bila 24. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani, na njej pa so bili enkrat za spremembo vsi, ki nekaj pomenijo v slovenski politiki in družbi, je vredna ogleda, saj se v prvih 25 minutah pokaže vsa vaškost slovenske politike. Bodite pozorni zlasti na obrazno mimiko ključnih protagonistov. Jasno vam bo, da potrebujemo generacijski preskok, če želimo izplavati iz sedanjega stanja.

 

 

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno. Nismo Belorusija ali Venezuela. Naša geografska in zgodovinska umeščenost v srednjeevropski prostor nam daje povsem drugačno identiteto, toda kljub temu se zadnja leta kot neke vrste revolt zoper Evropo pojavlja radikalizem ideologije, ki je propadla po vsem svetu - in ki je doživela pravno, moralno in ekonomsko obsodbo človeštva. Zakaj torej v neki majhni državi, kjer petdeset odstotkov državljanov ne hodi na volitve, skoraj celotni politični establishment kljubuje vsemu, o čemer je zgodovina bolj ali manj povedala svoje mnenje?

 

O tem, da je Slovenija poslednja neokomunistična država v Evrop(sk)i (uniji), sem se že naposlušal. Vsaj osem let je to redna mantra različnih formalnih ali neformalnih pogovorov ob robu mednarodnih konferenc in srečanj. Če bi šlo za prefinjeno turistično strategijo, bi bili lahko vsi samo navdušeni. Človek se ne bi vznemirjal nad neokusno komunistično nostalgijo in oboževanjem propadlega družbenega reda niti v primeru, če bi šlo za nekakšno neškodljivo kaprico dela družbene elite, zasičene z materialnim ugodjem kapitalizma. Antiintelektualizem srpa, kladiva in proletarskih koračnic bi bilo moč tolerirati v primeru, ko bi se dogajal na umetniški ravni, neodvisno od zunanjega sveta in mednarodne politike.

 

Toda v resnici se nam dogaja ravno to: neokomunistična nostalgija, ki je sama po sebi radikalno družbeno-politično gibanje, je v Sloveniji (postala) mainstream. Forma mentis. Prevladujoče stanje duha. Kar predstavlja brutalno negacijo našega prostora in časa. Kot da ne bi bili umeščeni v Srednjo Evropo, pač pa na eksotični karibski otok ali pa v severokorejsko provinco. Kot da ne bi bili del dveh organizacij, kjer veljajo pravila in neformalni vzorci obnašanja. Kot da ne bi bili v skoraj tri desetletja trajajočem ozemljeskem sporu z eno izmed sosed ...

 

Na drugi strani hvalimo in spodbujamo svoje prisrčne odnose z Rusijo, ki je z obema organizacijama, katerih člani smo, v napol vojnem stanju. Svetu okoli nas, ki ni niti Venezuela niti Severna Koreja, kljubujemo z obujanjem mitologije komunistične dikatature, kulta osebnosti in zmerjanjem organizacij, ki jim formalno pripadamo. Če bi imeli Slovenci jajca, bi takoj izstopili iz zveze NATO, čez čas pa še iz Evropske unije, ker se ta v arbitražnem sporu ne bo postavila na našo stran ... A ker Slovenci nimajo jajc, ne bodo izstopili iz zveze NATO, še manj pa EU.

 

Raje bodo še naprej zmerjali bruseljske fašiste in hudičevo Ameriko, izgubljali prijatelje in zaveznike na mednarodnem odru, doma trmasto kurili partizanske kresove, kamor bodo metali imperialistične lutke, kapitaliste in domače izdajalce. Druga stran, šibkejša in bolj prestrašena, pa bo po svojih močeh vračala udarce "komunajzerjem" in tako marljivo prispevala k ohranjanju slovenske družbene blaznosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Minister za kulturo
3
17.02.2019 12:00
Pisateljski kolega in predsednik Prešernovega sklada Vinko Mderndorferje na letošnji Prešernovi proslavi upravičeno branil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Mojster in knjiga: Boris Balant in Kosovelova tipografija
0
16.02.2019 22:33
Vizualni avtor Boris Balant se s svojim oblikovanjem upira naravnim težnjam, s svojo vizualno lepoto konstruira drugačnost. Na ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Slovenija First!"
13
14.02.2019 21:08
Polemika o prihodnosti Evropske unije, ki se je razvila med Keithom Milesom in Dejanom Steinbuchom, se nadaljuje. Pridružuje se ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Škandal v Bazovici: Česa vse se morajo v SDS naučiti, da se naslednjič ne bodo tako blamirali
44
13.02.2019 01:45
Retorična vojna, ki je izbruhnila zaradi nedeljskega dogodka v Bazovici, kjer sta si dala duška Antonio Tajani in Matteo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Mark Rothko: Barva je v središču vsega, barva je odraz duše
0
10.02.2019 08:00
Če bi me kdo vprašal, ali obstaja vizualni umetnik, ki me je s svojim umetniškim delovanjem in bitjem v celoti izpolnil in da ne ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Proizvodnja veselja za bedake ali oblast in opozicija v istih rokah
15
08.02.2019 16:00
Ena najvažnejših in najbolj nevarnih domislic slovenskih komunistov je bila, da Jugoslavija po drugi svetovni vojni ni ostala za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Praznik kulture v deželi nekulture, kjer nihče noče biti minister za kulturo
11
07.02.2019 00:59
Na predvečer 8. februarja bodimo humani in prižgimo svečko za pokojno slovensko kulturo. Medtem ko bodo v Cankarjevem domu v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Boris Kobal mora umreti: V revščini od lakote, ali pa naj naredi samomor!
49
05.02.2019 06:00
Slovenski mediji morajo nujno nadaljevati z intenzivnim javnim linčem Borisa Kobala, če želimo, da si bo tudi ta komedijant po ... Več.
Piše: Andrej Černe
Deklaracija 30: Velika evropska debata
4
03.02.2019 18:00
Internacionalistični intelektualci se zavedajo dramatičnosti trenutka, nevarnosti za Evropsko unijo zaradioddaljevanja ZDA in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Dramaturgova drama: Konflikt neskončnosti s človekovo končnostjo onkraj dobrega in zla
0
02.02.2019 20:20
Dramaturg je obsojen na oblikovanje tistega, kar se ne da izoblikovati. To je njegova veličina. Odlični dramaturgi imajo zavest ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Afera Kobal: "Dobri umetniki kopirajo, veliki umetnik kradejo."
27
30.01.2019 22:55
Slovenski mediji imajo kratek spomin.Afera Kobal ni dolgo trajala, ko jo je odpihnila afera Prešiček, ki se je prav tako hitro ... Več.
Piše: Igor Mekina
Polemika o Evropi: Churchill bi bil zagotovo proti brexitu, če bi ta pomenil še močnejšo Nemčijo
11
29.01.2019 22:34
Dragi Keith, najbolj me je strah, da bi se Evropa tudi zaradi brexita in izgube dragocene članice, za katere državljane so nekoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Povest o nekulturnem Prešičku ali kdaj bomo že ukinili to prekleto ministrstvo
16
27.01.2019 19:00
Ponedeljek bo dan D za Dejana Prešička, ki mu sindikalisti in zaposleni na ministrstvu očitajo nekulturno vedenje, mobing in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
8. februar, dan slovenskega nacionalizma
15
26.01.2019 20:55
Umetniška svoboda je osrednja zahteva današnje Evrope. Svoboda avantgardnega mešanja medijskih zvrsti, hibridnosti, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o Evropi: Da je EU uspešna in demokratična?! Zagotovo ne!
14
23.01.2019 20:15
Osuplo sem prebral izjavo prijatelja Dejana Steinbucha, da je EU najuspešnejša demokratična vladavina prava, svobodna in na ... Več.
Piše: Keith Miles
Primer Kobal: O plagiatorjih, imitatorjih in drugih subvencioniranih junakih našega časa
32
20.01.2019 18:00
Jasno, da so nekateri komaj čakali trenutek, ko so ujeli Borisa Kobala s spuščenimi hlačami.Lutkovnega gledališčain tiste pič** ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Janševo poročilo
8
20.01.2019 11:00
Pred nekaj dnevi jeJanez Janšaobjavil zanimiv, po mnenju pisca teh vrstic pa tudi prodoren spis z naslovomJanez Janša v štirih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
John Cage in diktatura tonalitete: Najboljša vlada je tista vlada, ki sploh ne vlada!
1
20.01.2019 01:00
John Cage je z glasbenim obratom sprožil grandiozno filozofsko razpravo, ki se še dolgo ne bo utrudila. Pozval je vse bodoče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
5
15.01.2019 22:56
Verjamem, da mora priti do povezovanja individualnih ustvarjalnih energij, če hočemo, da se nekaj resnično zgodi. Kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
12
14.01.2019 20:00
Zadnji obisk slovenskega predsednika države ali vlade v Indiji in na Kitajskem se je zgodil, če so navedbe na straneh ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Boris Kobal mora umreti: V revščini od lakote, ali pa naj naredi samomor!
Andrej Černe
Ogledov: 15,140
02/
Škandal v Bazovici: Česa vse se morajo v SDS naučiti, da se naslednjič ne bodo tako blamirali
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,867
03/
Vili Kovačič poziva evropske poslance, naj proti Sloveniji sprožijo "atomsko bombo" oziroma zloglasni 7. člen!
Uredništvo
Ogledov: 3,569
04/
Proizvodnja veselja za bedake ali oblast in opozicija v istih rokah
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,302
05/
"Slovenija First!"
Igor Bavčar
Ogledov: 2,018
06/
Sodišče: AKOS nezakonito zmanjševal frekvence slovenskih radijskih programov! Sum korupcije?
Uredništvo
Ogledov: 1,155
07/
Praznik kulture v deželi nekulture, kjer nihče noče biti minister za kulturo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,822
08/
Diagnoza: Anafilaktični šok (Javno pismo ministrstvu za zdravje in ZZZS)
Igor Muževič
Ogledov: 1,286
09/
Čudežni diplomat Erik Kopač: Od partijskega sekretarja in Cerarjevega svetovalca, do podjetnika iz Spodnjih Pirnič in bodočega slovenskega veleposlanika pri zvezi NATO
Uredništvo
Ogledov: 2,561
10/
537 milijonov evrov presežka: Zakaj proračunska gibanja niso še ugodnejša?
Bine Kordež
Ogledov: 514