Komentar

Od Dražgoš do Komna: Vzroki za slovenski revolt zoper demokracijo in evropske vrednote

Kakšna katastrofa bi nas morala doleteti kot nacijo, da bi se slovenska politika poenotila okoli ključnih prioritet, določila strateške cilje in zlasti nevtralizirala skrajneže na obeh straneh? Toda kaj če je prihodnji čas odveč? Če je začetek konca že nastopil? Vse več je namreč znanilcev bližajoče se katastrofe, ki bo rezultat izključno slovenske notranjepolitične blaznosti. Začenši z arbitražo oziroma pričakovano ignoranco Evropske komisije.

24.09.2018 11:56
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Slovenija   arbitraža   Bruselj   Hrvaška   Dražgoše   Komen   vlada   neokomunizem   Amerika   desni ekstremizem   levi ekstremizem

Foto: Mediaspeed

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno.

Včasih ne razumem, kako so celo nekateri politični analitiki tako naivni, da jih presenetijo stvari, ki so logične in na žalost tudi pričakovane. Kot denimo najnovejša ideološka zaostritev v odnosih do Bruslja oziroma predsednika Evropske komisije, ki mu slovenska stran očita, da se požvižga na (neobvezujoče!) pravno mnenje glede arbitražnega spora s Hrvaško. Toda tisto, kar je oziroma bo naredil Jean-Claude Juncker, je le posledica cele vrste dejanj in ravnanj, postavljenih v mednarodni kontekst, in apliciranih na aktualno dogajanje. Kajti če gre za ozemeljski spor med dvema članicama, pri katerem so argumenti precej očitno v korist ene strani, se Komisija lahko odloči za ignoranco oziroma status nepristranskega opazovalca samo v primeru, ko so politične afinitete zelo jasno definirane. In ko se metafizični okvir "načelnega pravnega mnenja" umakne izostrenim političnim interesom. Ti pa so - v arbitražni zgodbi Slovenije in Hrvaške namreč - vidni z meseca; Hrvaška je z vrsto potez na svojo stran pridobila takorekoč vse geostrateške igralce na mednarodnem prizorišču, od Washingtona do Bruslja. Slovenija razen vprašljivega bratskega trepljanja z Moskvo ni dosegla nobenega premika (celo ruski plin še vedno plačujemo dražje od drugih evropskih držav!). Ključna prednost Hrvaške je tudi konservativna vlada Andreja Plenkovića, ki je tesno povezana z Evropsko ljudsko stranko, najmočnejšo politično grupacijo v Evropskem parlamentu in Bruslju. Za primerjavo: vladajoča stranka Marjana Šarca niti tega ne ve, v katero skupino v EP bi sodila, medtem ko ostali koalicijski partnerji (socialni demokrati, SMC, DeSUS in Stranka Alenke Bratušek) spadajo v skupini socialistov in liberalcev, torej opozicijski del Evropskega parlamenta.

 

Vse, kar se nam torej dogaja v zvezi z arbitražo, ki je zadnji primer slovenske politične slaboumnosti, je bilo moč predvideti že včeraj. In tudi epilog je z nekaj domišljije možno napovedati že danes. Nihče nam namreč ne dela toliko škode na zunanjepolitičnem področju oziroma meddržavnih odnosih, kot si jo sami, se pravi izvršilna veja oblasti. Da ob mnogih izjemnih diplomatih in strokovnjakih za zunanjo politiko na koncu dobijo v roke moč odločanja največji amaterji in nesposobneži, je včasih težko razumeti. Del odgovora se gotovo skriva v negativni kadrovski selekciji, nikakor pa ni nepomemben še en fenomen, ki se v Sloveniji po mojem občutku čedalje bolj agresivno uveljavlja v javnem prostoru. Mislim na restavracijo partijskega eksluzivizma, ki se je po letu 1990 za nekaj let potuhnil, potem pa enkrat letno z vsem gnevom usekal na površje na Dražgošah. Tam so se začeli ognjeviti govori, polni sovraštva do demokracije, Evrope, Amerike, zahoda in vsega tistega, kar do leta 1990 ni od znotraj ogrožalo partijske idile.

 

Dokler so bile Dražgoše fenomen odmrznjene preteklosti, ki so ga gledali enkrat letno, škoda še ni bila neobvladljiva. Toda danes imamo Dražgoše že vsak mesec, v različnih manifestacijah, na različnih krajih. Kot matastaza se širi gromovniška retorika po deželi in delitev duhov, iz katere smo se liberalci nekoč norčevali, postaja že tako resna, da nas mora skrbeti. Rdeče verbalno nasilje seveda sproža reakcije tudi na drugi strani. Če levi ekstremizem seje sovraštvo do tujega (in po novem celo domačega) kapitala, mednarodnih povezav in institucij, sosednjih držav in voditeljev, potem je to svojevrstna reinterpretacija javnega razglasa Slovenskega poročevalca iz aprila 1941.

 

Nenormalnost pa je zaskrbljujoča tudi na drugi strani. Desni radikalci so svoje medijsko strašenje z ilegalnimi migranti pripeljali do vrhunca. Obenem so politični eksoti poskrbeli za vznemirjenje z ustanavljanjem nekakšnih zamaskiranih tolp, ki so jih vsi po vrsti napačno poimenovali kot paravojaške skupine. Na socialnih omrežjih se skrajni desničarji pridušajo, da bodo branili očetnjavo pred nedefinirano grožnjo, ki naj bi jo predstavljali ekonomski migranti iz Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in drugod, pa tudi "komunajzerji", pedri in vsi drugi izdajalci.

 

Rdeča zvezda je ponovno simbolno središče problema. Siamski dvojčki skrajne desnice so obudili ikonografijo rdeče zvezde. Z masovnimi manifestacijami, kjer so sodelovali celo najvišji državni predstavniki, sporočali celotni družbi, kje so dejanski vrednostni temelji slovenske države oziroma državnosti. Če odmislimo partizansko patetiko in scenografijo - v tem oziru še vedno zmaga tisti neverjetni miting v Stožicah 27. aprila 2013 - in če vsaj za hip pozabimo, da takšne provokacije sprožajo besne reakcije na "drugi strani", potem je tisto, kar je hudo narobe in kar nas mora skrbeti, zlasti dejstvo, da sodelovanje takorekoč celotnega državnega vrha na takšnih spornih dogodkih, kakršen je bil prejšnji vikend na Komnu, ali pa že omenjena proslava v ljubljanskih Stožicah, razvrednoti, izniči vse vrednostne temelje naše državnosti, suverenosti, kot tudi nacionalni interes in - nenazadnje - umeščenost v mednarodni prostor.

 

Zlasti to zadnje - in to se vračam na začetek prispevka -, kajti prav v zadnjem času čutimo konkretne posledice našega realnega položaja v svetu, bo morda naivni večini Slovencev najlažje razložiti. Ne gre za to, katera stran ima prav ali kdo je zmagal v kateri vojni, kajti vse to je univerzumu, ki presega ozki domačijski svet med Trstom in Celovcem, znano že kakšnih sedemdeset let. Še zadnji dvomljivci pa so potrditev zgodovinskih dejstvev dobili leta 1989 (padec Berlinskega zidu) in 1991 (razpad Sovjetske zveze in SFRJ). 

 

Kje je torej problem?

 

Živimo v sedanjosti, v letu 2018. Geografsko smo Slovenci s svojo državo umeščeni med štiri države republikanske ureditve s parlamentarno demokracijo. Tri med njimi so članice vojaškega zavezništva, ena je nevtralna. Vse štiri so tudi članice iste nadnacionalne organizacije kot Slovenija. Pa vendar ne v Italji, ne v Avstriji, ne na Madžarskem in ne na Hrvaškem državni vrh ne sodeluje na proslavah, kjer bi Evropsko unijo zmerjali z bando tatov, vojaško organizacijo z imperialistično in fašistično, ali pa bi predstavnike ene ali druge vodilni časopisi slikali v uniformi nacističnih kvizlingov. Seveda so v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem tudi radikalne skupine, nekatere so politično aktivne, ki zastopajo podobna sovražna stališča, kakršna slišimo na odmevnih javnih prireditvah v Sloveniji, na katerih so prisotni vsi najpomembejši državni funkcionarji. Toda opraviti imamo z alternativnimi, politično obskurnimi združbami, ki se v medijsko ospredje prebijejo le redko in še to večinoma na straneh črne kronike.

 

 

Državne proslave so pri nas poseben fenomen. Letošnja ob Dnevu državnosti, ki je bila 24. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani, na njej pa so bili enkrat za spremembo vsi, ki nekaj pomenijo v slovenski politiki in družbi, je vredna ogleda, saj se v prvih 25 minutah pokaže vsa vaškost slovenske politike. Bodite pozorni zlasti na obrazno mimiko ključnih protagonistov. Jasno vam bo, da potrebujemo generacijski preskok, če želimo izplavati iz sedanjega stanja.

 

 

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno. Nismo Belorusija ali Venezuela. Naša geografska in zgodovinska umeščenost v srednjeevropski prostor nam daje povsem drugačno identiteto, toda kljub temu se zadnja leta kot neke vrste revolt zoper Evropo pojavlja radikalizem ideologije, ki je propadla po vsem svetu - in ki je doživela pravno, moralno in ekonomsko obsodbo človeštva. Zakaj torej v neki majhni državi, kjer petdeset odstotkov državljanov ne hodi na volitve, skoraj celotni politični establishment kljubuje vsemu, o čemer je zgodovina bolj ali manj povedala svoje mnenje?

 

O tem, da je Slovenija poslednja neokomunistična država v Evrop(sk)i (uniji), sem se že naposlušal. Vsaj osem let je to redna mantra različnih formalnih ali neformalnih pogovorov ob robu mednarodnih konferenc in srečanj. Če bi šlo za prefinjeno turistično strategijo, bi bili lahko vsi samo navdušeni. Človek se ne bi vznemirjal nad neokusno komunistično nostalgijo in oboževanjem propadlega družbenega reda niti v primeru, če bi šlo za nekakšno neškodljivo kaprico dela družbene elite, zasičene z materialnim ugodjem kapitalizma. Antiintelektualizem srpa, kladiva in proletarskih koračnic bi bilo moč tolerirati v primeru, ko bi se dogajal na umetniški ravni, neodvisno od zunanjega sveta in mednarodne politike.

 

Toda v resnici se nam dogaja ravno to: neokomunistična nostalgija, ki je sama po sebi radikalno družbeno-politično gibanje, je v Sloveniji (postala) mainstream. Forma mentis. Prevladujoče stanje duha. Kar predstavlja brutalno negacijo našega prostora in časa. Kot da ne bi bili umeščeni v Srednjo Evropo, pač pa na eksotični karibski otok ali pa v severokorejsko provinco. Kot da ne bi bili del dveh organizacij, kjer veljajo pravila in neformalni vzorci obnašanja. Kot da ne bi bili v skoraj tri desetletja trajajočem ozemljeskem sporu z eno izmed sosed ...

 

Na drugi strani hvalimo in spodbujamo svoje prisrčne odnose z Rusijo, ki je z obema organizacijama, katerih člani smo, v napol vojnem stanju. Svetu okoli nas, ki ni niti Venezuela niti Severna Koreja, kljubujemo z obujanjem mitologije komunistične dikatature, kulta osebnosti in zmerjanjem organizacij, ki jim formalno pripadamo. Če bi imeli Slovenci jajca, bi takoj izstopili iz zveze NATO, čez čas pa še iz Evropske unije, ker se ta v arbitražnem sporu ne bo postavila na našo stran ... A ker Slovenci nimajo jajc, ne bodo izstopili iz zveze NATO, še manj pa EU.

 

Raje bodo še naprej zmerjali bruseljske fašiste in hudičevo Ameriko, izgubljali prijatelje in zaveznike na mednarodnem odru, doma trmasto kurili partizanske kresove, kamor bodo metali imperialistične lutke, kapitaliste in domače izdajalce. Druga stran, šibkejša in bolj prestrašena, pa bo po svojih močeh vračala udarce "komunajzerjem" in tako marljivo prispevala k ohranjanju slovenske družbene blaznosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
20
12.12.2018 20:45
Želje po objektivizaciji negativne utopije sovražnega govora so bodisi neuresničljive, če ta paradoks razumemo, bodisi vodijo v ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
3
10.12.2018 22:37
Televizijske hiše v poročilih iz Francije predvajajo protestne izjave, ki se jih spominjamo iz časov vladeAlenke Bratušek: Vlada ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
26
09.12.2018 18:00
Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi diskreditacije, ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
5
08.12.2018 12:00
25. novembra 2018 je v mestuSyracuse, v ameriški zvezni državiNew Yorkumrl velikan svetovne umetnosti, začetnik računalniške ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
25
06.12.2018 23:45
Kratko provokacijo o sovražnem govoru, ki jo je objavil portal+ razumem kot prispevek k javni debati o tej temi. Javna debata je ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
29
05.12.2018 22:04
Zelo nevarna značilnost samodeklariranega mnenjskega pluralizma je, da se v odsotnosti opinion makerjev , torej osebnosti z ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
"Bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …"
10
03.12.2018 22:00
Demokracija ni razvila orodja za pogovor s pogumnimi idejami. Ne samo na področju arhitekture državnih projektov. Ni razvila in ... Več.
Piše: Miha Burger
Bodo nacionalne države v "bruseljskem cesarstvu" sploh še kdaj suverene?
5
02.12.2018 20:37
Diskusija o Brexitu poteka z nastavljenimi - in ne izvoljenimi - birokrati v Bruslju. Dostikrat slišim, da so ti uradniki ... Več.
Piše: Keith Miles
Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je bil Bernardo Bartolucci
9
02.12.2018 06:00
Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Boj za Istrabenzove hotele: Kdo bo obvladoval pomemben del slovenskega turizma
6
30.11.2018 21:00
Zgodba o prodaji Istrabenzovih hotelov je očitno dosegla vrelišče. Na to kaže tudi naša neuradna informacija, da naj bi že v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Medijski aktivizem v lokalni politiki: Janković da, Popovič ne?!
17
27.11.2018 20:00
Kar je dovoljeno Zoranu Jankoviću, ne velja za Borisa Popoviča. Medijski mainstream je vzpostavil nove, povsem subjektivne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Če spodbujaš totalitarne metode, se lahko zgodi, da bodo te enkrat uporabljene proti tebi
22
26.11.2018 23:59
Pričujoči prispevek objavljamo do preklica, kajti za vsak primer smo ga poslali tudi predsedniku vlade Marjanu Šarcu, da ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Volitve so za nami in vsi smo zmagovalci ...
3
26.11.2018 13:00
Zmagovalci so tisti, ki so postali župani, zmagovalci so tisti, ki niso postali župani, saj jim ne bo več treba dajati nemogočih ... Več.
Piše: Ivan Simič
Odprto pismo ministru za zunanje zadeve dr. Miru Cerarju pred obiskom Albanije
5
25.11.2018 23:59
Zakaj so za Vlado Republike Slovenije okoljski projekti v državah Zahodnega Balkana pomembnejši od projekta širitve mreže ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Danes ne more biti več zakonodajalec jezika ruralna druščina
1
25.11.2018 12:00
Kaj je to, kar je izoblikovalo poetično in avantgardistično repliko, da skozi usta najmlajše igralske generacije zveni tako ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Oh, to naše šolstvo: Kratka anekdota o tem, da ima avtoriteta vedno prav
4
22.11.2018 23:59
Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase, se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
12
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
13
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kako resno je bila v proteste v Franciji vpletena islamistična Muslimanska bratovščina?
Uredništvo
Ogledov: 1,829
02/
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
Andrej Drapal
Ogledov: 2,156
03/
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,727
04/
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,102
05/
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,570
06/
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
Andrej Drapal
Ogledov: 1,081
07/
Kako so na Slovenskem knjižnem sejmu zaklenili vrata in z varnostniki preprečili neprijetna vprašanja Zaharju Prilepinu
Olga Moroz
Ogledov: 2,860
08/
Proračunske sladkosti: O milijardi evrov boljših javnih financah
Bine Kordež
Ogledov: 725
09/
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,054
10/
Ko me je policist prepoznal, se je odločil, da bo iz neznatnega naredil senzacionalen dogodek
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,316