Komentar

Od Dražgoš do Komna: Vzroki za slovenski revolt zoper demokracijo in evropske vrednote

Kakšna katastrofa bi nas morala doleteti kot nacijo, da bi se slovenska politika poenotila okoli ključnih prioritet, določila strateške cilje in zlasti nevtralizirala skrajneže na obeh straneh? Toda kaj če je prihodnji čas odveč? Če je začetek konca že nastopil? Vse več je namreč znanilcev bližajoče se katastrofe, ki bo rezultat izključno slovenske notranjepolitične blaznosti. Začenši z arbitražo oziroma pričakovano ignoranco Evropske komisije.

24.09.2018 11:56
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Slovenija   arbitraža   Bruselj   Hrvaška   Dražgoše   Komen   vlada   neokomunizem   Amerika   desni ekstremizem   levi ekstremizem

Foto: Mediaspeed

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno.

Včasih ne razumem, kako so celo nekateri politični analitiki tako naivni, da jih presenetijo stvari, ki so logične in na žalost tudi pričakovane. Kot denimo najnovejša ideološka zaostritev v odnosih do Bruslja oziroma predsednika Evropske komisije, ki mu slovenska stran očita, da se požvižga na (neobvezujoče!) pravno mnenje glede arbitražnega spora s Hrvaško. Toda tisto, kar je oziroma bo naredil Jean-Claude Juncker, je le posledica cele vrste dejanj in ravnanj, postavljenih v mednarodni kontekst, in apliciranih na aktualno dogajanje. Kajti če gre za ozemeljski spor med dvema članicama, pri katerem so argumenti precej očitno v korist ene strani, se Komisija lahko odloči za ignoranco oziroma status nepristranskega opazovalca samo v primeru, ko so politične afinitete zelo jasno definirane. In ko se metafizični okvir "načelnega pravnega mnenja" umakne izostrenim političnim interesom. Ti pa so - v arbitražni zgodbi Slovenije in Hrvaške namreč - vidni z meseca; Hrvaška je z vrsto potez na svojo stran pridobila takorekoč vse geostrateške igralce na mednarodnem prizorišču, od Washingtona do Bruslja. Slovenija razen vprašljivega bratskega trepljanja z Moskvo ni dosegla nobenega premika (celo ruski plin še vedno plačujemo dražje od drugih evropskih držav!). Ključna prednost Hrvaške je tudi konservativna vlada Andreja Plenkovića, ki je tesno povezana z Evropsko ljudsko stranko, najmočnejšo politično grupacijo v Evropskem parlamentu in Bruslju. Za primerjavo: vladajoča stranka Marjana Šarca niti tega ne ve, v katero skupino v EP bi sodila, medtem ko ostali koalicijski partnerji (socialni demokrati, SMC, DeSUS in Stranka Alenke Bratušek) spadajo v skupini socialistov in liberalcev, torej opozicijski del Evropskega parlamenta.

 

Vse, kar se nam torej dogaja v zvezi z arbitražo, ki je zadnji primer slovenske politične slaboumnosti, je bilo moč predvideti že včeraj. In tudi epilog je z nekaj domišljije možno napovedati že danes. Nihče nam namreč ne dela toliko škode na zunanjepolitičnem področju oziroma meddržavnih odnosih, kot si jo sami, se pravi izvršilna veja oblasti. Da ob mnogih izjemnih diplomatih in strokovnjakih za zunanjo politiko na koncu dobijo v roke moč odločanja največji amaterji in nesposobneži, je včasih težko razumeti. Del odgovora se gotovo skriva v negativni kadrovski selekciji, nikakor pa ni nepomemben še en fenomen, ki se v Sloveniji po mojem občutku čedalje bolj agresivno uveljavlja v javnem prostoru. Mislim na restavracijo partijskega eksluzivizma, ki se je po letu 1990 za nekaj let potuhnil, potem pa enkrat letno z vsem gnevom usekal na površje na Dražgošah. Tam so se začeli ognjeviti govori, polni sovraštva do demokracije, Evrope, Amerike, zahoda in vsega tistega, kar do leta 1990 ni od znotraj ogrožalo partijske idile.

 

Dokler so bile Dražgoše fenomen odmrznjene preteklosti, ki so ga gledali enkrat letno, škoda še ni bila neobvladljiva. Toda danes imamo Dražgoše že vsak mesec, v različnih manifestacijah, na različnih krajih. Kot matastaza se širi gromovniška retorika po deželi in delitev duhov, iz katere smo se liberalci nekoč norčevali, postaja že tako resna, da nas mora skrbeti. Rdeče verbalno nasilje seveda sproža reakcije tudi na drugi strani. Če levi ekstremizem seje sovraštvo do tujega (in po novem celo domačega) kapitala, mednarodnih povezav in institucij, sosednjih držav in voditeljev, potem je to svojevrstna reinterpretacija javnega razglasa Slovenskega poročevalca iz aprila 1941.

 

Nenormalnost pa je zaskrbljujoča tudi na drugi strani. Desni radikalci so svoje medijsko strašenje z ilegalnimi migranti pripeljali do vrhunca. Obenem so politični eksoti poskrbeli za vznemirjenje z ustanavljanjem nekakšnih zamaskiranih tolp, ki so jih vsi po vrsti napačno poimenovali kot paravojaške skupine. Na socialnih omrežjih se skrajni desničarji pridušajo, da bodo branili očetnjavo pred nedefinirano grožnjo, ki naj bi jo predstavljali ekonomski migranti iz Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in drugod, pa tudi "komunajzerji", pedri in vsi drugi izdajalci.

 

Rdeča zvezda je ponovno simbolno središče problema. Siamski dvojčki skrajne desnice so obudili ikonografijo rdeče zvezde. Z masovnimi manifestacijami, kjer so sodelovali celo najvišji državni predstavniki, sporočali celotni družbi, kje so dejanski vrednostni temelji slovenske države oziroma državnosti. Če odmislimo partizansko patetiko in scenografijo - v tem oziru še vedno zmaga tisti neverjetni miting v Stožicah 27. aprila 2013 - in če vsaj za hip pozabimo, da takšne provokacije sprožajo besne reakcije na "drugi strani", potem je tisto, kar je hudo narobe in kar nas mora skrbeti, zlasti dejstvo, da sodelovanje takorekoč celotnega državnega vrha na takšnih spornih dogodkih, kakršen je bil prejšnji vikend na Komnu, ali pa že omenjena proslava v ljubljanskih Stožicah, razvrednoti, izniči vse vrednostne temelje naše državnosti, suverenosti, kot tudi nacionalni interes in - nenazadnje - umeščenost v mednarodni prostor.

 

Zlasti to zadnje - in to se vračam na začetek prispevka -, kajti prav v zadnjem času čutimo konkretne posledice našega realnega položaja v svetu, bo morda naivni večini Slovencev najlažje razložiti. Ne gre za to, katera stran ima prav ali kdo je zmagal v kateri vojni, kajti vse to je univerzumu, ki presega ozki domačijski svet med Trstom in Celovcem, znano že kakšnih sedemdeset let. Še zadnji dvomljivci pa so potrditev zgodovinskih dejstvev dobili leta 1989 (padec Berlinskega zidu) in 1991 (razpad Sovjetske zveze in SFRJ). 

 

Kje je torej problem?

 

Živimo v sedanjosti, v letu 2018. Geografsko smo Slovenci s svojo državo umeščeni med štiri države republikanske ureditve s parlamentarno demokracijo. Tri med njimi so članice vojaškega zavezništva, ena je nevtralna. Vse štiri so tudi članice iste nadnacionalne organizacije kot Slovenija. Pa vendar ne v Italji, ne v Avstriji, ne na Madžarskem in ne na Hrvaškem državni vrh ne sodeluje na proslavah, kjer bi Evropsko unijo zmerjali z bando tatov, vojaško organizacijo z imperialistično in fašistično, ali pa bi predstavnike ene ali druge vodilni časopisi slikali v uniformi nacističnih kvizlingov. Seveda so v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem tudi radikalne skupine, nekatere so politično aktivne, ki zastopajo podobna sovražna stališča, kakršna slišimo na odmevnih javnih prireditvah v Sloveniji, na katerih so prisotni vsi najpomembejši državni funkcionarji. Toda opraviti imamo z alternativnimi, politično obskurnimi združbami, ki se v medijsko ospredje prebijejo le redko in še to večinoma na straneh črne kronike.

 

 

Državne proslave so pri nas poseben fenomen. Letošnja ob Dnevu državnosti, ki je bila 24. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani, na njej pa so bili enkrat za spremembo vsi, ki nekaj pomenijo v slovenski politiki in družbi, je vredna ogleda, saj se v prvih 25 minutah pokaže vsa vaškost slovenske politike. Bodite pozorni zlasti na obrazno mimiko ključnih protagonistov. Jasno vam bo, da potrebujemo generacijski preskok, če želimo izplavati iz sedanjega stanja.

 

 

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno. Nismo Belorusija ali Venezuela. Naša geografska in zgodovinska umeščenost v srednjeevropski prostor nam daje povsem drugačno identiteto, toda kljub temu se zadnja leta kot neke vrste revolt zoper Evropo pojavlja radikalizem ideologije, ki je propadla po vsem svetu - in ki je doživela pravno, moralno in ekonomsko obsodbo človeštva. Zakaj torej v neki majhni državi, kjer petdeset odstotkov državljanov ne hodi na volitve, skoraj celotni politični establishment kljubuje vsemu, o čemer je zgodovina bolj ali manj povedala svoje mnenje?

 

O tem, da je Slovenija poslednja neokomunistična država v Evrop(sk)i (uniji), sem se že naposlušal. Vsaj osem let je to redna mantra različnih formalnih ali neformalnih pogovorov ob robu mednarodnih konferenc in srečanj. Če bi šlo za prefinjeno turistično strategijo, bi bili lahko vsi samo navdušeni. Človek se ne bi vznemirjal nad neokusno komunistično nostalgijo in oboževanjem propadlega družbenega reda niti v primeru, če bi šlo za nekakšno neškodljivo kaprico dela družbene elite, zasičene z materialnim ugodjem kapitalizma. Antiintelektualizem srpa, kladiva in proletarskih koračnic bi bilo moč tolerirati v primeru, ko bi se dogajal na umetniški ravni, neodvisno od zunanjega sveta in mednarodne politike.

 

Toda v resnici se nam dogaja ravno to: neokomunistična nostalgija, ki je sama po sebi radikalno družbeno-politično gibanje, je v Sloveniji (postala) mainstream. Forma mentis. Prevladujoče stanje duha. Kar predstavlja brutalno negacijo našega prostora in časa. Kot da ne bi bili umeščeni v Srednjo Evropo, pač pa na eksotični karibski otok ali pa v severokorejsko provinco. Kot da ne bi bili del dveh organizacij, kjer veljajo pravila in neformalni vzorci obnašanja. Kot da ne bi bili v skoraj tri desetletja trajajočem ozemljeskem sporu z eno izmed sosed ...

 

Na drugi strani hvalimo in spodbujamo svoje prisrčne odnose z Rusijo, ki je z obema organizacijama, katerih člani smo, v napol vojnem stanju. Svetu okoli nas, ki ni niti Venezuela niti Severna Koreja, kljubujemo z obujanjem mitologije komunistične dikatature, kulta osebnosti in zmerjanjem organizacij, ki jim formalno pripadamo. Če bi imeli Slovenci jajca, bi takoj izstopili iz zveze NATO, čez čas pa še iz Evropske unije, ker se ta v arbitražnem sporu ne bo postavila na našo stran ... A ker Slovenci nimajo jajc, ne bodo izstopili iz zveze NATO, še manj pa EU.

 

Raje bodo še naprej zmerjali bruseljske fašiste in hudičevo Ameriko, izgubljali prijatelje in zaveznike na mednarodnem odru, doma trmasto kurili partizanske kresove, kamor bodo metali imperialistične lutke, kapitaliste in domače izdajalce. Druga stran, šibkejša in bolj prestrašena, pa bo po svojih močeh vračala udarce "komunajzerjem" in tako marljivo prispevala k ohranjanju slovenske družbene blaznosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
4
05.04.2020 20:57
Čeprav se bo gospodarstvo v prihodnjih tednih verjetno začelo zaganjati, bodo ukrepi veljali še nekaj časa, saj virus ne bo ... Več.
Piše: Tine Kračun
Vidne posledice nevidnega orožja
15
05.04.2020 11:00
Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo
6
05.04.2020 01:05
Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pandemija in partikularizem: Velike sile kljub koronavirusu še naprej bolj kot skupne zasledujejo svoje lastne interese
2
04.04.2020 11:40
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
4
03.04.2020 22:27
Tistim, ki odločate o naših usodah danes in v bodočnosti, namenjam tole pisanje. Tudi mojemu prvemu delodajalcu dr.Dimitriju ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
13
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spletke na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: Je bil izpad Ivana Eržena posledica sladkega maščevanja njegove predhodnice Nine Pirnat?
Uredništvo
Ogledov: 2,821
02/
"Lobiranje" za gradnjo avtosalona AC Pentlja vse bolj divje, javnim uslužbencem zdaj grozijo že kar po telefonu!
Uredništvo
Ogledov: 2,669
03/
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,028
04/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,612
05/
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
Igor Vlačič
Ogledov: 1,817
06/
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
Mark Stemberger
Ogledov: 1,380
07/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,788
08/
Vidne posledice nevidnega orožja
Simona Rebolj
Ogledov: 905
09/
Kaj prinaša megazakon, "protikorona paket" v bilance gospodarskih družb?
Bine Kordež
Ogledov: 999
10/
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,104