Komentar

Od Dražgoš do Komna: Vzroki za slovenski revolt zoper demokracijo in evropske vrednote

Kakšna katastrofa bi nas morala doleteti kot nacijo, da bi se slovenska politika poenotila okoli ključnih prioritet, določila strateške cilje in zlasti nevtralizirala skrajneže na obeh straneh? Toda kaj če je prihodnji čas odveč? Če je začetek konca že nastopil? Vse več je namreč znanilcev bližajoče se katastrofe, ki bo rezultat izključno slovenske notranjepolitične blaznosti. Začenši z arbitražo oziroma pričakovano ignoranco Evropske komisije.

24.09.2018 11:56
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Slovenija   arbitraža   Bruselj   Hrvaška   Dražgoše   Komen   vlada   neokomunizem   Amerika   desni ekstremizem   levi ekstremizem

Foto: Mediaspeed

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno.

Včasih ne razumem, kako so celo nekateri politični analitiki tako naivni, da jih presenetijo stvari, ki so logične in na žalost tudi pričakovane. Kot denimo najnovejša ideološka zaostritev v odnosih do Bruslja oziroma predsednika Evropske komisije, ki mu slovenska stran očita, da se požvižga na (neobvezujoče!) pravno mnenje glede arbitražnega spora s Hrvaško. Toda tisto, kar je oziroma bo naredil Jean-Claude Juncker, je le posledica cele vrste dejanj in ravnanj, postavljenih v mednarodni kontekst, in apliciranih na aktualno dogajanje. Kajti če gre za ozemeljski spor med dvema članicama, pri katerem so argumenti precej očitno v korist ene strani, se Komisija lahko odloči za ignoranco oziroma status nepristranskega opazovalca samo v primeru, ko so politične afinitete zelo jasno definirane. In ko se metafizični okvir "načelnega pravnega mnenja" umakne izostrenim političnim interesom. Ti pa so - v arbitražni zgodbi Slovenije in Hrvaške namreč - vidni z meseca; Hrvaška je z vrsto potez na svojo stran pridobila takorekoč vse geostrateške igralce na mednarodnem prizorišču, od Washingtona do Bruslja. Slovenija razen vprašljivega bratskega trepljanja z Moskvo ni dosegla nobenega premika (celo ruski plin še vedno plačujemo dražje od drugih evropskih držav!). Ključna prednost Hrvaške je tudi konservativna vlada Andreja Plenkovića, ki je tesno povezana z Evropsko ljudsko stranko, najmočnejšo politično grupacijo v Evropskem parlamentu in Bruslju. Za primerjavo: vladajoča stranka Marjana Šarca niti tega ne ve, v katero skupino v EP bi sodila, medtem ko ostali koalicijski partnerji (socialni demokrati, SMC, DeSUS in Stranka Alenke Bratušek) spadajo v skupini socialistov in liberalcev, torej opozicijski del Evropskega parlamenta.

 

Vse, kar se nam torej dogaja v zvezi z arbitražo, ki je zadnji primer slovenske politične slaboumnosti, je bilo moč predvideti že včeraj. In tudi epilog je z nekaj domišljije možno napovedati že danes. Nihče nam namreč ne dela toliko škode na zunanjepolitičnem področju oziroma meddržavnih odnosih, kot si jo sami, se pravi izvršilna veja oblasti. Da ob mnogih izjemnih diplomatih in strokovnjakih za zunanjo politiko na koncu dobijo v roke moč odločanja največji amaterji in nesposobneži, je včasih težko razumeti. Del odgovora se gotovo skriva v negativni kadrovski selekciji, nikakor pa ni nepomemben še en fenomen, ki se v Sloveniji po mojem občutku čedalje bolj agresivno uveljavlja v javnem prostoru. Mislim na restavracijo partijskega eksluzivizma, ki se je po letu 1990 za nekaj let potuhnil, potem pa enkrat letno z vsem gnevom usekal na površje na Dražgošah. Tam so se začeli ognjeviti govori, polni sovraštva do demokracije, Evrope, Amerike, zahoda in vsega tistega, kar do leta 1990 ni od znotraj ogrožalo partijske idile.

 

Dokler so bile Dražgoše fenomen odmrznjene preteklosti, ki so ga gledali enkrat letno, škoda še ni bila neobvladljiva. Toda danes imamo Dražgoše že vsak mesec, v različnih manifestacijah, na različnih krajih. Kot matastaza se širi gromovniška retorika po deželi in delitev duhov, iz katere smo se liberalci nekoč norčevali, postaja že tako resna, da nas mora skrbeti. Rdeče verbalno nasilje seveda sproža reakcije tudi na drugi strani. Če levi ekstremizem seje sovraštvo do tujega (in po novem celo domačega) kapitala, mednarodnih povezav in institucij, sosednjih držav in voditeljev, potem je to svojevrstna reinterpretacija javnega razglasa Slovenskega poročevalca iz aprila 1941.

 

Nenormalnost pa je zaskrbljujoča tudi na drugi strani. Desni radikalci so svoje medijsko strašenje z ilegalnimi migranti pripeljali do vrhunca. Obenem so politični eksoti poskrbeli za vznemirjenje z ustanavljanjem nekakšnih zamaskiranih tolp, ki so jih vsi po vrsti napačno poimenovali kot paravojaške skupine. Na socialnih omrežjih se skrajni desničarji pridušajo, da bodo branili očetnjavo pred nedefinirano grožnjo, ki naj bi jo predstavljali ekonomski migranti iz Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in drugod, pa tudi "komunajzerji", pedri in vsi drugi izdajalci.

 

Rdeča zvezda je ponovno simbolno središče problema. Siamski dvojčki skrajne desnice so obudili ikonografijo rdeče zvezde. Z masovnimi manifestacijami, kjer so sodelovali celo najvišji državni predstavniki, sporočali celotni družbi, kje so dejanski vrednostni temelji slovenske države oziroma državnosti. Če odmislimo partizansko patetiko in scenografijo - v tem oziru še vedno zmaga tisti neverjetni miting v Stožicah 27. aprila 2013 - in če vsaj za hip pozabimo, da takšne provokacije sprožajo besne reakcije na "drugi strani", potem je tisto, kar je hudo narobe in kar nas mora skrbeti, zlasti dejstvo, da sodelovanje takorekoč celotnega državnega vrha na takšnih spornih dogodkih, kakršen je bil prejšnji vikend na Komnu, ali pa že omenjena proslava v ljubljanskih Stožicah, razvrednoti, izniči vse vrednostne temelje naše državnosti, suverenosti, kot tudi nacionalni interes in - nenazadnje - umeščenost v mednarodni prostor.

 

Zlasti to zadnje - in to se vračam na začetek prispevka -, kajti prav v zadnjem času čutimo konkretne posledice našega realnega položaja v svetu, bo morda naivni večini Slovencev najlažje razložiti. Ne gre za to, katera stran ima prav ali kdo je zmagal v kateri vojni, kajti vse to je univerzumu, ki presega ozki domačijski svet med Trstom in Celovcem, znano že kakšnih sedemdeset let. Še zadnji dvomljivci pa so potrditev zgodovinskih dejstvev dobili leta 1989 (padec Berlinskega zidu) in 1991 (razpad Sovjetske zveze in SFRJ). 

 

Kje je torej problem?

 

Živimo v sedanjosti, v letu 2018. Geografsko smo Slovenci s svojo državo umeščeni med štiri države republikanske ureditve s parlamentarno demokracijo. Tri med njimi so članice vojaškega zavezništva, ena je nevtralna. Vse štiri so tudi članice iste nadnacionalne organizacije kot Slovenija. Pa vendar ne v Italji, ne v Avstriji, ne na Madžarskem in ne na Hrvaškem državni vrh ne sodeluje na proslavah, kjer bi Evropsko unijo zmerjali z bando tatov, vojaško organizacijo z imperialistično in fašistično, ali pa bi predstavnike ene ali druge vodilni časopisi slikali v uniformi nacističnih kvizlingov. Seveda so v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem tudi radikalne skupine, nekatere so politično aktivne, ki zastopajo podobna sovražna stališča, kakršna slišimo na odmevnih javnih prireditvah v Sloveniji, na katerih so prisotni vsi najpomembejši državni funkcionarji. Toda opraviti imamo z alternativnimi, politično obskurnimi združbami, ki se v medijsko ospredje prebijejo le redko in še to večinoma na straneh črne kronike.

 

 

Državne proslave so pri nas poseben fenomen. Letošnja ob Dnevu državnosti, ki je bila 24. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani, na njej pa so bili enkrat za spremembo vsi, ki nekaj pomenijo v slovenski politiki in družbi, je vredna ogleda, saj se v prvih 25 minutah pokaže vsa vaškost slovenske politike. Bodite pozorni zlasti na obrazno mimiko ključnih protagonistov. Jasno vam bo, da potrebujemo generacijski preskok, če želimo izplavati iz sedanjega stanja.

 

 

Problem, s katerim se srečuje Slovenija, je torej sistemski: radikalizem obskurnežev se je iz obrobja in alternative prebil v osredje in postal politični mainstream. To je tisto, kar ni normalno. To je tisto, kar je nevarno. Nismo Belorusija ali Venezuela. Naša geografska in zgodovinska umeščenost v srednjeevropski prostor nam daje povsem drugačno identiteto, toda kljub temu se zadnja leta kot neke vrste revolt zoper Evropo pojavlja radikalizem ideologije, ki je propadla po vsem svetu - in ki je doživela pravno, moralno in ekonomsko obsodbo človeštva. Zakaj torej v neki majhni državi, kjer petdeset odstotkov državljanov ne hodi na volitve, skoraj celotni politični establishment kljubuje vsemu, o čemer je zgodovina bolj ali manj povedala svoje mnenje?

 

O tem, da je Slovenija poslednja neokomunistična država v Evrop(sk)i (uniji), sem se že naposlušal. Vsaj osem let je to redna mantra različnih formalnih ali neformalnih pogovorov ob robu mednarodnih konferenc in srečanj. Če bi šlo za prefinjeno turistično strategijo, bi bili lahko vsi samo navdušeni. Človek se ne bi vznemirjal nad neokusno komunistično nostalgijo in oboževanjem propadlega družbenega reda niti v primeru, če bi šlo za nekakšno neškodljivo kaprico dela družbene elite, zasičene z materialnim ugodjem kapitalizma. Antiintelektualizem srpa, kladiva in proletarskih koračnic bi bilo moč tolerirati v primeru, ko bi se dogajal na umetniški ravni, neodvisno od zunanjega sveta in mednarodne politike.

 

Toda v resnici se nam dogaja ravno to: neokomunistična nostalgija, ki je sama po sebi radikalno družbeno-politično gibanje, je v Sloveniji (postala) mainstream. Forma mentis. Prevladujoče stanje duha. Kar predstavlja brutalno negacijo našega prostora in časa. Kot da ne bi bili umeščeni v Srednjo Evropo, pač pa na eksotični karibski otok ali pa v severokorejsko provinco. Kot da ne bi bili del dveh organizacij, kjer veljajo pravila in neformalni vzorci obnašanja. Kot da ne bi bili v skoraj tri desetletja trajajočem ozemljeskem sporu z eno izmed sosed ...

 

Na drugi strani hvalimo in spodbujamo svoje prisrčne odnose z Rusijo, ki je z obema organizacijama, katerih člani smo, v napol vojnem stanju. Svetu okoli nas, ki ni niti Venezuela niti Severna Koreja, kljubujemo z obujanjem mitologije komunistične dikatature, kulta osebnosti in zmerjanjem organizacij, ki jim formalno pripadamo. Če bi imeli Slovenci jajca, bi takoj izstopili iz zveze NATO, čez čas pa še iz Evropske unije, ker se ta v arbitražnem sporu ne bo postavila na našo stran ... A ker Slovenci nimajo jajc, ne bodo izstopili iz zveze NATO, še manj pa EU.

 

Raje bodo še naprej zmerjali bruseljske fašiste in hudičevo Ameriko, izgubljali prijatelje in zaveznike na mednarodnem odru, doma trmasto kurili partizanske kresove, kamor bodo metali imperialistične lutke, kapitaliste in domače izdajalce. Druga stran, šibkejša in bolj prestrašena, pa bo po svojih močeh vračala udarce "komunajzerjem" in tako marljivo prispevala k ohranjanju slovenske družbene blaznosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
0
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
10
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,451
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,612
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,515
04/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,871
05/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,777
06/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 1,607
07/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,658
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,299
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,060
10/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 914