Zgodovina je pogosto ujeta v interpretacijo sedanjosti. Predvsem v smislu, da v njej iščemo potrditev za neka današnja ravnanja. Zato je zgodovina velikokrat le interpretacija sedanjosti. To je opaziti tudi v aktualnih razpravah o prihodnosti evropskih integracij. Toda zgodovina nastanka evropskih integracij ne ponuja veliko argumentov za sodobna prizadevanja za "več Evrope", prej narobe: zgodovina evropskih integracij ponuja veliko več argumentov nasprotnikom ekonomske in politične evropske enotnosti, kot pa prizadevanjem za kakšno evropsko federacijo.

Malo je znano, da je Jean Monnet, "oče Evrope", ko je postal predsednik ključnega organa, t.i. High Authority nad izvajanjem pariškega Sporazuma o premogu in jeklu iz leta 1951 - ki ga štejemo za rojstni akt evropskih integracij -, hitro začel delovati neodvisno in samostojno. Ignoriral je mnenja vlad podpisnic sporazuma, si jemal pristojnosti, ki so bile pristojnosti vlad nacionalnih držav in kmalu zanetil mnoge konflikte. Zaradi tega se Velika Britanija ni želela pridružiti tej skupnosti. Francija, ki se je v začetku zanjo najbolj prizadevala, pa dolgo ni želela ratificirati tega sporazuma, češ da omejuje suverenost nacionalnih držav.

Ko je bila 1957 sklenjena Rimska pogodba, ki je prinesla Evropsko gospodarsko skupnost, je bila ustanovljena tudi Evropska komisija s sedežem v Bruslju. Njene pristojnosti so države pogodbenice zmanjšale prav zaradi Monnetove samovolje pri vodenju skupnosti premoga in jekla. Rimska pogodba, po mnenju mnogih najpomembnejša pogodba v zgodovini evropskih integracij, je odprla meje v Evropi in sprostila trgovino med državami podpisnicami. Nemci, njihovo gospodarstvo je po vojni hitro okrevalo in je potrebovalo nove trge, so bili celo za liberalizacijo odnosov med vsemi državami Evrope, ne le med podpisnicami. Francozi pa še za te ne, ker so se bali konkurence svojemu kmetijstvu.

"Nemčija je spet številka ena!"

Leta 1968, dobrih dvajset let po drugi svetovni vojni, je nemški Bildt izšel z velikim naslovom: "Nemčija je spet številka ena!" Po Evropi je završalo. Nemško gospodarstvo je z ameriško pomočjo, Marshallovim planom in izjemno sposobnostjo nemškega podjetniškega razreda in politike iz povojne konjukture spet izšlo kot najmočnejše evropsko gospodarstvo. Francija, kljub drugačnim ambicijam, mu ni mogla slediti. Tako je že naslednjega avgusta, leta 1969, francoski predsednik Georges Pompidou na srečanju evropskih voditeljev v Haagu predlagal ustanovitev monetarne unije. Nemci so pričakali ta predlog z velikimi sumničenji. Francozi, ki so vedeli, da Nemčija izgublja v vojni, zmaguje pa v miru, so predvidevali, da bo s skupno valuto izginil vsaj videz nemške ekonomske superiornosti, če z njim gospodarsko niso mogli tekmovati.

Prepričanje, da bo monetarna unija pomenila nezadržen proces k politični enotnosti v Evropi, so mnogi priznani ekonomisti že v začetku zavrnili, češ da bo ravno skupna valuta različno razvitih evropskih gospodarstev, ki se srečujejo z različnimi ekonomskimi problemi - ob fiksni menjalni stopnji in hkratni odsotnosti skupne fiskalne politike in enotnega evropskega proračuna -, v resnici poglabljala razlike med državami, generirala politično krizo in s tem ogrožala evropsko enotnost. V obdobjih prosperitete to ne bo tako očitno, v obdobju kriz pa to utegne biti usodno za prihodnost evropskih integracij in Evrope.

Zgodovina uvedbe evropske monetarne unije in evra je zato v veliki meri zgodovina francoskih poskusov zoperstavljanja nemški gospodarski in politični dominaciji v Evropi. Toda Francozi so vztrajali - kljub temu, da je dvom v gospodarsko smiselnost uvedbe skupne valute spremljal ta projekt od samega začetka in da so ta dvom delili največji svetovni ekonomski teoretiki, med njimi je bilo več Nobelovih nagrajencev.

Močni ugovori zoper monetarno unijo so evropske voditelje vodili k ustanovitvi številnih komisij, ki naj bi predstavile argumente za in proti skupni evropski valuti. Wernerjeva, MacDouglasova in Majerlinova niso mogle oporekati močnim dvomom v korist skupne valute za gospodarstva evropskih nacionalnih ekonomij. Vse komisije so ostale nekje na sredi poti, na koncu pa je politični pritisk na Nemce vedno znova potisnil projekt uvedbe monetarne unije korak naprej. V dialogih med De Gaullom in Adenaurjem, Pompidoujem in Brandtom, d’Estaignom in Schmidtom, Mitterandom in Kohlom in tudi Chiracom in Schröderjem je pogosto na koncu najbolj učinkoval en sam argument: Slaba vest Nemčije zaradi druge svetovne vojne!

Francosko-nemška sprava je bila dvojna, za obe svetovni vojni. Mitterand in Kohl v Verdunu leta 1984.

Združitev Nemčij, Francija in evro

Znano je, da kancler Helmut Kohl ni želeli pristati na določitev datuma uvedbe evra. Doma se je srečeval z velikim nasprotovanjem tej zamisli. Siegfried Mann, predsednik zveznega združenja nemške industrije, je takrat izjavil, da bo posledica uvedbe evra ta, da bodo šibkejše države v monetarni uniji padle daleč nazaj in da bodo potrebovale dolgoletno asistenco Nemčije in finančne sklade, da si opomorejo. Četudi so nemške industrialce mnogi prepričevali, da bo evro manj vreden kot nemška marka in bo povečal možnosti izvoza nemške industrije, je večina menila, da bodo na dolgi rok posledice slabše.

Kar 80 % nemškega javnega mnenja je bilo zoper zamenjavo marke za evro. 

Toda Nemčija je bila pred zgodovinsko združitvijo in Mitterand je vedel, da je to okoliščina, ki jo mora izkoristiti, da Nemce prisili v koncesije za ustanovitev monetarne unije. Ko je ameriški predsednik Bush pristal na Kohlovih znamenitih Deset točk za združitev Nemčij, se je zdelo, da Mitterandu zmanjkuje argumentov. Kako usodno se je zdelo to vprašanje Francozom takrat in kako živa je geopolitika ves čas v Evropi, pove ne ravno splošno znan podatek, da je francoski predsednik takrat odšel v Moskvo do Mihaila Gorbačova. Vprašal ga je, ali morda lahko Sovjetska zveza kaj stori, da bi se moč nastajajoče "stare nove" Nemčije omejila. Toda sovjetski imperij je razpadal. Tako kot Gorbačov ni mogel pomagati Mitterandu, leto in pol kasneje tudi maršal Jazov ni mogel pomagati generalu Kadijeviću, ki je hotel z državnim udarom in z jugoslovansko vojsko ohraniti Jugoslavijo, odstraniti vodstva republik, ki so se osamosvajale, in aretirati njene ključne akterje.

Zdelo se je že, da bo Nemcem uspelo odložiti odločitev o uvedbi skupne valute za dlje časa. In ko jim je v Maastrichtu že skorajda uspelo, sta nastopila Mitterand in Andreotti, ki sta od Kohla zahtevala soglasje za datum uvedbe evra, in sicer 1.1.1999. Kohl, tudi sicer velik pristaš evropske ideje, je naposled popustil. Mitterand je to pospremil z besedami, da "je s tem vojna med včerajšnjimi sovražniki v Evropi nemogoča". Te njegove besede potrjujejo, da je v Moskvo res šel k zaveznici v drugi svetovni vojni. Dokazujejo, da se je ta vojna zanj zaključila prav z dogovorom o evru.

Kohl je po vrnitvi iz Maastrichta govoril pred Bundestagom in, zavedajoč se nasprotovanja nemške javnosti in politike do zamenjave nemške marke za euro, rekel, da so se države članice obvezale spoštovati fiskalno disciplino (do 3% BDP deficita), da četudi se je proces ustanavljanja politične unije v Evropi morda zaustavil, ga bodo sile zgodovine nadaljevale, ter da bo evropska monetarna unija sprostila dinamičen proces, ki bo pometel z nacionalizmom. Evropa bo vstala v politični obliki, ki ni bila videna še nikoli dotlej.

Dobro se spominjam, kako smo v slovenski vladi še desetletje po tem, ko smo se pogajali o vstopu Slovenije v evropsko in monetarno unijo, verjeli v te navdihujoče Kohlove besede.

Še ena zgodovinska fotografija: rojstvo evra, ki je bil uveden 1. januarja 1999.

Grexit, brexit, italexit

Toda Kohl je prav tako izjavil, da navdušujoči govor v nedeljo ne pomaga veliko, če se moraš preostale dneve v tednu ukvarjati z drugačno realnostjo. Današnja Evropa je daleč od takratnih Kohlovih idealov, državljani držav članic vsak korak k večji politični uniji zavračajo (nizozemski in francoski volilci so recimo zavrnili evropsko ustavo v začetku tisočletja), dinamični procesi, ki naj bi jih sprostila monetarna unija pa so s finančno krizo 2008-2009 in grško dolžniško krizo skorajda razgnali Evropo. V času reševanja grške krize se je prvič pojavila beseda grexit, ki so jo mnogi v strahu za še večjo krizo evropskih in svetovnih razsežnosti hitro pozabili. Le nekaj let pozneje se je vrnila kot brexit: Velika Britanija zapušča Unijo.

Z nacionalizmi v Evropi nihče ni pometel, prej smo priča oživitvi suverenosti nacionalnih držav, procesu, ki je močnejši kot kdajkoli prej po drugi svetovni vojni - in to navkljub prepričanju, da bo prav monetarna unija motor politične unije, ki bo zmanjšala njihovo vlogo in pomen.

V resnici se niso uresničila predvidevanja, da bo evro še bolj povezal evropske ekonomije, povečal učinkovitost vseh gospodarstev in zagotavljal napredek, zmanjšal transakcijske stroške itd. Različno razvita gospodarstva so pod enotno monetarno politiko in fiskalnimi restrikcijami v resnici vse bolj narazen - in ne bolj skupaj. Isti ukrepi evropske centralne banke učinkujejo na različno ekonomsko razvite članice prej razdiralno kot povezovalno. V glavnem ne ogrožajo uspeha boljših in ne pomagajo odpravljati težav manj uspešnih.

Evropa z evrom je vse bolj Evropa severa in juga. Eden od razlogov za to je po mnenju mnogih tudi evro. To povzroča nezadovoljstvo tako med državljani gospodarsko uspešnejših, kot tudi med državljani gospodarsko nazadujočih držav evroskupine. Evropska centralna banka ostaja ujeta v ta nasprotja in s svojimi ukrepi nikoli ne more zadovoljiti vseh. Od tod veliko kritik na njen račun, češ da je daleč od učinkovitosti ameriških monetarnih oblasti, in da za njimi zaostaja v ukrepanju.

Moderna evropska populistična politika v veliki meri temelji tudi na tem nezadovoljstvu in grozi, da bo Evropo, kot jo poznamo, demontirala in s tem ogrozila celo evropski mir. Zdaj se govori že o italexitu!. Dolgoletni strukturalni problemi italijanskega gospodarstva jo potiskajo globje in globje. Bonitetna agencija Fitch napoveduje negativni trend italijanske ekonomije, zadolženost se povečuje, brezposelnost, predvsem mladih, tudi produktivnost pada.

Toda Italija je nekajkrat večja od Grčije in njenega reševanja si ni moč zamisliti na način, kot je Evropa reševala Grčijo. Še so živi naslovi v nemških časopisih ob grški krizi, naj "brezdelneži raje prodajo svoje otoke z Akropolo vred", kot pa da bi trošili denar nemških davkoplačevalcev. Spomnite se glasovanja o jamstvu za grški dolg v višini nekaj sto milijonov eurov v slovenskem parlamentu, ki je sprožilo burno razpravo in mnoga nasprotovanja.

Italijanske številke so še neprimerljivo višje, italijansko gospodarstvo je devetkrat večje od grškega.

Ofenziva populizma

Populisti so v naskoku in javnomnenjske ankete kažejo, da pridobivajo pred evropskimi volitvami naslednje leto. Njihovo politiko v gospodarsko šibkejših državah poganja nezadovoljstvo z naraščajočo revščino in neenakostmi, strah pred imigracijami in zlasti v gospodarsko uspešnih državah napovedi o "več Evrope", ki jo razumejo kot odlivanje denarja davkoplačevalcev v revnejše države. Oboje pa obenem tudi nezaupanje do Evropske unije, elit, ki jo vodijo, in tradicionalnih strank, ki so jih volili doslej.

Meje med levim in desnim populizmom v Evropi izginjajo.

To ni obšlo Slovenije. Politika petih vladnih strank, kot kažejo javne izjave predstavnikov Levice (ki ne sedi v vladi, s podporo pa omogoča vladno večino), dajejo slutiti, da gre nova slovenska politika v smer evropskih populističnih strank. Kot večina populizmov madžarske, italijanske, francoske, grške, nizozemske in druge politike (ki se sicer prišteva tako k evropski desnici ali skrajni desnici, kot tudi k levici), je politika levih strank podpornic nove vlade polna skepticizma do Evrope, zveze NATO, mednarodnega kapitala, kapitala sploh, zasebne lastnine in družbenih elit.

Morda ni proti imigraciji tujih delavcev in imigrantov, je pa proti tujcem, ki bi v Slovenijo vlagali svoj kapital, morda ni za zapiranje slovenskih meja, je pa za zapiranje meje tujem kapitalu, morda ni zoper ograjo na Kolpi, je pa za zagrajevanje ambicij slovenskega zasebnega kapitala, morda ni za izgon imigrantov, lahkotno pa "čivka" (tvita) za izgon slovenskih lastnikov kapitala.

Niso vsi v tej vladi za tako politiko, toda ko premier Šarec izjavi, da ni dobro vsega komentirati in da torej izjav znanega člana Levice o tem ne bo komentiral, je razlogov za zaskrbljenost dovolj. Na prvi pogled se zdi, da politike levice ne moremo enačiti s populizmom evropskih desnih ali ekstremno desnih strank in da je zato trditev o njenem trendovskem populizmu pretirana ... 

... toda meje med levim in desnim populizmom v Evropi izginjajo. Oskar Lafontaine in Sahra Wagenknecht, znani imeni nemške Levice (Die Linke), sta odprla vrata na populizmu z jasno zahtevo o tem, da Nemčija izstopi iz območja eura in zapre meje migrantom. In ekstremno desna Alternative für Deutschland (AfD, Alternativa za Nemčijo) je poleg zahteve po izstopu iz evra, vrnitvi nemške marke ter jasne protiimigrantske politike, pred kratkim formulirala koncept državne pokojnine, kar je bila sicer vedno domena socialdemokratske politike. Bjorn Hacke in Jürgen Pohl, eminentna člana Alternative za Nemčijo, sta predstavila koncept reforme pokojninskega sistema, vreden 125 miljard evrov, ki bi pomenil največjo socialno reformo v povojni Nemčiji, obenem pa sta zahtevala tudi znatno povečanje izplačil nezaposlenim. Jasno je, da tako nemška levica in desnica počasi zbližujeta svoja stališča.

Tudi nemški liberalci, zaprisežena provropska stranka, ki zadnje čase pridobiva, ni za francoske predloge, njen predsednik je pred kratkim celo omenjal izstop Nemčije iz evroobmočja. Dvom v evro in zahteva po izstopu iz območja evra v Nemčiji ni nekaj novega, kot smo videli. Znana je izjava kanclerja Helmuta Kohla, da je volitve izgubil zaradi uvedbe evra. Kohl, ki je vse podredil združitvi Nemčij, je uvedbo evra položil na njen oltar, čeprav so temu nasprotovali nemški industrialci, ekonomisti, nemška zvezna banka, Kohlova stranka CDU in končno velika večina nemških državljanov.

Ni vprašanje torej, ali obstajajo argumenti za nemški izstop iz evroobmočja. Ti so prav taki, kot so bili ob nemškem vstopu v skupno evropsko valuto. Vprašanje je, ali razlogi, ki so Kohla prepričali, da je iz nasprotnika evra postal njegov ključni promotor, še obstajajo.

Več ali manj Evrope?

Francoski predsednik Emannuel Macron je pred evropskimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo prihodnje leto, začel turnejo po evropskih državah, da bi jih prepričal, da "več Evrope" pomeni reštev problemov za vse evropske države (in za njegovo politično usodo doma, kjer zelo hitro izgublja politično podporo). Njegov predlog za evropski proračun, skupno varnostno in obrambno politiko, ki je potrebna zaradi spremembe ameriškega odnosa do Evrope, poenotenje evropskih držav v odnosu do Rusije, je namenjen predvsem Nemčiji in njenim zaveznicam v EU. Kot je to navada v Evropi, aktualne francoske predloge vsak razume po svoje, pogosto so tudi tako ohlapno formulirani in sprejeti, da omogočajo veliko fleksibilnosti država članicam.

Kaj pomenijo besedne zveze, kot so "evropski proračun", "evropski finančni minister", "evropska fiskalna politika", se sprašuje Ashoka Mody v knjigi EuroTragedy (vir), ko pa države članice ne morejo zbrati niti 2 ali 3 odstotke svojega družbenega proizvoda za skupne evropske proračunske mehanizme. In zato so aktualni francoski predlogi na področju monetarne unije le odlaganje pravih rešitev in nadaljevanje tiščanja glave v pesek.

Ashoka Mody predstavlja svojo novo knjigo o evru kot tragediji v devetih dejanjih.

Problem skupnega proračuna in posebej še mehanizmov za pomoč državam, ki se soočajo s krizo, deli države po ločnici med razvitimi in nerazvitimi, kar preprečuje generiranje dovolj evropskih proračunskih sredstev za reševanje kriz. To se kaže v aktualnih populističnih premikih domala v vseh evropskih državah. Geslo "več Evrope" z globljo monetarno, fiskalno in celo politično unijo praktično nima nobenih možnosti. Reševanje grške krize je prignalo strasti do vrelišča, strah pred italijansko krizo pa jih samo še spodbuja, problem migracij dela eksplozivne, ameriško oddaljevanje od Evrope in ruske geopolitične ambicije pa vnašajo veliko zmede in neodločnosti v politiko evropskih tradicionalnih strank.

"Več Evrope" v teh razmerah ni prepričljiv odgovor strahovom evropskih volilcev. Imajo torej prav politiki nemške Die Linke in Alternative für Deutschland, Salvinijeva Liga in Grillove Cinque Stelle, Orbanov Fidesz, Le Penova Nacionalna fronta, Bannonovo "Gibanje" in celo slovenska Levica, ki vsi želijo manj Evrope, večina med njimi tudi ukinitev evra?

Nemčija, evropski politični hegemon in ključni gospodarski stroj stare celine, je na predloge za "več Evrope" vedno gledala z nezaupanjem. Ponavadi je kakršnekoli spremembe v tej smeri odlagala kolikor je le mogla. Angela Merkel je sploh znana, da je to nemško "čakanje" razvila v ključno orodje in značilnost svoje politike. Njej slabe vesti zaradi nemškega nacizma in druge svetovne vojne pač ni več moč očitati. To njeno "čakanje" ima pomemben vzrok prav v nemškem nasprotovanju, da bi denar svojih davkoplačevalcev dali na razpolago drugim v Evropi skozi mehanizme skupne evropske monetarne in proračunske politike. Toda zdi se, da se bliža "konec vrvi" in da to vztrajanje pri projektu "več Evrope", ki ga ni moč razviti do konca, generira vedno nove in nove konflikte, pravih ekonomskih učinkov pa ni.

Kaj to pomeni za Evropo, kaj za usodo njene integracije? Je izstop Nemčije iz območja evra protievropski? Kaj v resnici bolj ogroža Evropo? Populistične nemške zahteve, da iz evra izstopi Nemčija, ali da iz evra izstopi Grčija? Salvinijevi in Grillovi predlogi, da iz evra izstopi Italija?

Jasno je, da tako kot izstop iz evra ni mogel pomeniti rešitve grške krize, tako tudi uvedba lire ni rešitev za visoko evrsko zadolženost in gospodarske probleme Italije. Ob tem smo pred dnevi brali tudi izjavo nekdanjega nizozemskega predsednika euro skupine Jeroena Dijsselbloema, da je Evropa zahtevala preveč od Grčije pri reševanju njene dolžniške krize, ki jo je dolgoročno verjetno tako oslabila, da je vprašanje, če bo in kdaj bo sama spet odločala o svojem položaju. Če izstopi iz evra država, ki je v zelo slabem ekonomskem položaju, pravi Barry Eichengreen iz Univerze Berkeley, pride do finančnega kolapsa širokih razmer.

Nova stara nemška marka?

V Prvem eseju o Evropi (vir) sem citiral Ivana Krasteva iz njegove študije After Europe, da je za projekt Evrope ključno, da ohrani evro, prost pretok ljudi in evropska sodišča, da lahko državljani članic tožijo svojo državo. Vse bolj sem prepričan, da njegov prvi pogoj morda ni tako ključen, kot se zdi. Gideon Rachman, pisec v časniku Financial Times, eden znanih zagovornikov "remain" politike, je pred kratkim pisal o tem, da so vse bolj številčni zagovorniki obstanka Velike Britanije v EU vedno manj naklonjeni novemu referendumu, četudi - kot kažejo zadnje javnomnenjske raziskave - bi lahko prinesel ravno obraten rezultat. Razlog je v prepričanju, da se bo EU morala reformirati v smer, ki bo Britancem omogočila, da se ji ponovno pridružijo. Kakšna bi torej utegnila biti ta reforma in ta Evropa, če je jasno, da Britanci izrazito odklanjajo "več Evrope"?

Evropska unija je preživela brexit, toda zdi se, da sporočila Britancev ni razumela.

Ashoka Mody, rojen v Indiji in nekdanji visoki uslužbenec IMF, vidi rešitev evropskega dolgotrajnega zaostajanja v rasti in poglabljanja razlik v razvitosti med državami članicami. Namesto nejasnih in povsem politično motiviranih gesel o "več Evrope", svojo Dramo v devetih dejanjih (podnaslov njegove knjige EuroTragedy, op. uredn.) futuristično zaključuje z bruseljskim govorom Angele Merkel, ki nekega dne, ki mora priti kmalu, svoje kolege predsednike držav in vlad preseneti z govorom, ki ga začne s stavkom: "Nemčija je včeraj odpisala dolgove Grkom, po novem zavrača politiko Evropske centralne banke in se zavzema za večjo odgovornost kreditodajalcev in ne več za njihovo avtomatično zaščito in zato Nemčija izstopa iz območja eura!"

Nova nemška marka, pravi Mody, takoj postane več vredna kot evro v državah, ki ostanejo v evroobmočju, kotira višje kot evro, kar povzroči velik skok v konkurenčnosti držav, ki ostanejo v evru, in zato tudi lažje prenesejo veliko dolžniško breme. Nemško gospodarstvo se zato bolj naveže na trge evropskih držav, ustrezno se zmanjša nemško trgovanje s Kitajsko, Azijo, ZDA, zmanjša se nemški trgovinski suficit z Ameriko, ker dvigne nemško valuto, posledično spet poveča konkurenčnost evroobomočja in zmanjša politične tenzije z Združenimi državami Amerike. Ker to Nemčija stori pred prihodnjo gospodarsko krizo, ki nedvomno prihaja, omogoči zagon Grkom, ki ga sicer ne bodo deležni nikoli, prehiti italijansko krizo in dvigne konkurenčnost italijanske ekonomije in zmanjša realno njene dolgove in veliko brezposelnost. V nasprotnem bosta obe državi kritično destabilizirali evroobmočje, svoje državljane pa spravili na rob obupa. Nemčija se obenem zavzame za pomembno povečanje vložka v izobraževanje, znanost, raziskovanje in razvoj v vseh evropskih državah in v Evropi, kar dolgoročno edino zagotavlja evropsko konkurenčnost, in kar je bil, zgodovinsko gledano, temelj njene nekdanje zgodovinske prevlade. Zavzame se za vzpostavitev nove evropske varnostne in obrambne strukture, se dogovori o evropskem nadzoru nad migracijami in poglobi politično sodelovanje v Evropi. Tako se omeji tudi domet populizma, ki grozi, da nenadzorovano potisne Evropo celo v medržavne konflikte in jo dolgoročno destabilizira. Obenem ohrani prost pretok ljudi, blaga, kapitala in obrne trend stagnacije v rast v nacionalnih državah, kar zmanjša migracijski pritisk iz manj razvitih evropskih držav v bolj razvite.

"Manj Evrope" ne pomeni "ne Evropi"

Tak idealno zamišljen scenarij sproža seveda vrsto vprašanj. Predvsem je osredotočen na verjetno najvažnejše, se pravi ekonomske dimenzije evropske integracije, pa še to ne na vse. Mnogo ekonomskih dilem ostaja odprtih. Kaj bodo storile Nizozemska, Danska, Luksemburg, Finska, Avstrija, ki so pred uvedbo evra vezale svoje valute na nemško marko (tudi Slovenija, Nemčija je njen ključen gospodarski partner)? Je ta korak Nemčije v resnici le "Evropa dveh hitrosti", o kateri govorimo že desetletje in več? Ali pa oživitev razprave o "fleksibilni integraciji"?

Tak korak bi imel neposreden učinek tudi na vlogo dolarja v svetovni ekonomiji, ki po Jeffreyu Sachsu zlagoma, a gotovo izgublja kot svetovna valuta. Začenši z odločitvijo predsednika Nixona, da prepove tujim centralnim bankam konvertirati zlate rezerve v dolarje leta 1971, v nadaljevanju pa z ravnanji ob azijski gospodarski krizi 1997, kar je med drugim pospešilo uvedbo eura in odločitev Kitajske, da internacionalizira svoj renminbi. Trumpova trgovinska vojna zoper Kitajsko in politika America first ta proces še poglabljata.

Bi nemška odločitev upočasnila ta proces in kaj bi to pomenilo za svetovno gospodarstvo? Evropska ekonomija, tudi zaradi razlik v razvitosti, nima potenciala, da bi v to valutno hierarhijo koreniteje posegla. Se je pa predsednik komisije Jean-Claude Juncker ,v svojem "State of the Union Address" pred dnevi na veliko presenečeje prisotnih parlamentarcev vprašal, zakaj ne bi okrepili internacionalno vlogo evra. Povsem v stilu debat o "več Evrope", je to vprašanje sprožil bolj zaradi vtisa kot realnih možnosti. Komisija zadnjih dvajset let te teme sploh ni obravnavala in mediji so to njegovo vprašanje pospremili z očitkom o "romantični poslovilni pravljici". Istočasno s tem pa kot pred desetimi leti Nouriel Roubini in Brunello Rosa v dnevniku The Guardian napovedujeta novo svetovno gospodarsko krizo in opozarjata, da je eden od vzrokov zanjo tudi neuspela integracija evropske monetarne unije.

Donato Di Carlo na spletnih straneh londonske borze ugotavlja, da Nemčija prestrukturira svojo ekonomije praktično brez vpliva na evroobmočje, da takorekoč že ravna kot, da ne bi bila v evru. Zsolt Darvas pa na blogu Bruegel (vir) ugotavlja, da zaradi istih razlogov ni pričakovati, da bi se znižala vrednost evra, kar bi preostalemu evropskemu gospodarstvu omogočalo večjo rast. To so argumenti v prid Modyjevega predloga.

Kljub vsem pomislekom in strahovom je Evropska unija še vedno tu, Evropski parlament pa edinstveni projekt demokracije v praksi.

In potem je tu še ključno vprašanje - ali obstaja med državljani evropskih držav še vedno dovolj proevropske naklonjenosti? Sodeč po zadnjih raziskavah Eurobarometra ta naklonjenost sploh ni nizka in še raste, poganja jo naklonjenost svobodnemu pretoku ljudi in miru v Evropi, je pa obratno sorazmerna z gospodarskimi razmerami v državah članicah in v korelaciji s strahom pred migracijami in terorizmom. Slednje tudi najbolj poganja populizem, ki ga je zato potrebno razumeti kot simptom zahtev po spremembah. Strah evropskih političnih elit, da bi tak "korak nazaj", pomenil konec Evrope in njeno destabilizacijo, evropsko javno mnenje demantira. Naraščajoči vpliv populističnih politik pa tradicionalne liberalne, socialistične in konzervativne politične sile Evrope tako ali tako sooča z nujnostjo sprememb prav v to smer. Zatiskanje oči pred tem je Evropa v zgodovini že drago plačala.

Evropa suverenih in razvitih nacionalnih držav, ki obenem, ko si gospodarsko konkurirajo, med seboj tudi sodelujejo, lahko povrne podobo nove uspešne in svobodne Evrope, kot smo jo že poznali. Manj moči nadnacionalnih evropskih struktur, "evropskih finančnih ministrov", ECB in novega proračuna, manj pristojnosti bruseljske komisije pomeni več odgovornosti nacionalnih politik za razvoj lastnih suverenih držav in manj tenzij med njimi, posledično manj možnosti, da populistična politika eskalira, saj so ljudje prepričani, da so evropske birokracije del problema in ne del rešitve.

Paradoks cele zgodbe je - manj je več! Ta "manj Evrope" pomeni tudi manj populizma, ker nalaga več odgovornosti politikam suverenih nacionalnih držav in sposobnosti njihovih politik za sodelovanje, ki prinaša koristi vsem. Ta "manj" ne pomeni "ne" Evropi. Oživlja pa razpravo o "fleksibilni integraciji", ki se je začela po uvedbi evra in hitro zamrla. Z evrom se niso začele evropske integracije in brez evra, kot ga poznamo danes, se ne bodo zaključile. Integracija, ki jo je omogočila Rimska pogodba iz leta 1957, ki je ukinila carine, sprostila trgovanje in gospodarsko sodelovanje med suverenimi evropskimi državami, omogočila prost pretok ljudi, blaga in kapitala, je očitno domet sedanje Evrope, ki zagotavlja prosperiteto, svobodo Evropejcem in mir, njihovi najvišji vrednoti. Vračanje k tem temeljem ponuja perspektivo Evropi, ki jo cenimo, ki nam je blizu in ki je poleg geografske oznake za kontinent tudi sinonim za vrednoto, zaradi katere smo Slovenci ustanovili svojo državo. 

Kot vedno, vse poti vodijo v Rim!