Danes bo Borut Pahor iz New Yorka dopotoval v Washington. Da bi prisostvoval petkovi slovesnosti ob 20-letnici Fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF), ki ima sicer sedež na Igu pri Ljubljani, za njeno delovanje pa je bila vsa ta leta ključna ravno finančna podpora Združenih držav Amerike. To je bržkone tudi edini razlog, zakaj je tudi State Department v izjavi za javnost (vir) omenil dogodek, ki bo v organizaciji slovenskega veleposlaništva v Washingotnu potekal v petek ob 11. uri v prostorih Centra za diplomacijo Združenih držav (United States Diplomacy Center), torej v okviru State Departmenta. Nagovor bo imel seveda slovenski predsednik Pahor, medtem ko bo najvišji predstavnik ameriške vlade namestnica pomočnika državnega sekretarja Elisabeth Millard.

Po naših informacijah je slovenska stran intenzivno lobirala, da bi se Pahor pod pretvezo obletnice ITF lahko fotografiral vsaj s podpredsednikom ZDA, obrambnim ali zunanjim ministrom. A so se vsi - Mike Pence, James Mattis oziroma Mike Pompeo opravičili zaradi prezasedenosti. V diplomatskem jeziku to pomeni "ne, hvala". Prezasedena sta bila tudi druga človeka State Departmenta oziroma Pentagona, zato je gospa Millard kot tretje rangirana uradnica pravzaprav realni sogovornik slovenskega predsednika. Zgolj manjši medklic, ki kaže na to, za kako (ne)pomembno uradnico gre: gospa ima na tviterju 57 sledilcev ...

Senatorka slovenskega rodu Amy Klobuchar trenutno predstavlja največji domet slovenskega lobiranja v ZDA.

Sprejem, ki bo sledil kratki ceremoniji, utegne biti za slovensko delegacijo, v kateri je bil v Združenih narodih tudi zunanji minister Miro Cerar, vseeno obliž na rano, če se bo na njem pojavila senatorka Amy Klobuchar, ki je sicer slovenskih korenin. Višjega predstavnika ameriškega političnega življenja pa žal v petek na dogodku ne bo. Razlog je prepost: vrata za uradna, bilateralna srečanja med najvišjimi slovenskimi in ameriškimi predstavniki so že sedem let praviloma zaprta - in zaprli smo si jih kajpak sami. Po letu 2011 je edinole Andreja Katič, ministrica za obrambo v Cerarjevi vladi, v začetku aprila letos uspela uradno obiskati Washington, kjer jo je sprejel obrambni minister James Mattis.

O razlogih za takšno izolacijo Slovenije v nadaljevanju. Naprej pa še nekaj besed o letošnjem jesenskem zasedanju Generalne skupščine OZN, 73. po vrsti. Po napovedih naj bi bile najpomembnejše globalne teme povezane s človekovimi (verskimi) pravicami muslimanskih Ujgurov na Kitajskem, genocidom nad ljudstvom Rohinga v Burmi, državljansko vojno in milijoni beguncev v Južnem Sudanu, najmlajši državi sveta, ter tiho vojno med Iranom in Savdsko Arabijo v Jemnu, kjer lakota grozi kar osmim milijonom ljudi. 

Donald Trump je v Združenih narodih govoril o "izrednem napredku" svoje administracije.

Toda precej kart je tudi letos premešal ameriški predsednik. Tudi zaradi vnovične demonizacije Irana, ki ga je severnokorejsko-trupovski rapprochement katapultural v središče osi zla - kjer je ob stradajoči Venezueli pravzaprav edina še preostala "uporna" država. Trumpu se je dvorana sicer že po nekaj stavkih začela veselo muzati, ko se je pohvalil, da je njegova administracija v manj kot dveh letih naredila več kot (vse) njene predhodnice. Ne glede na to pa so vsi z veseljem prišli na ponedeljkov večerni sprejem, ki ga je za skoraj 200 vodij delegacij priredil ameriški predsednik.

Seveda ni manjkal niti Pahor. Slovenski predsednik je fotografiranje s predsedniškim parom precej spretno obrnil v svoj prid; najprej se je pohvalil, da sta z Melanio Trump govorila slovensko, potem pa dodal, da ju je z Donaldom povabil tudi na petkovo slovesnost ob 20. obletnici mednarodne fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min (International Trust Fund for Demining and Mine Victims Assistance - ITF). Vendar je potem Pahor za slovenske medije brž dodal, da zaradi perečih notranjepolitičnih zadev, s katerimi se sooča Trump, ne pričakuje, da bi ameriški predsednik prišel na slovesnost.

Donald in Melania Trump z Borutom Pahorjem. (Foto: Andrea Hanks / White House)

Predsednik republike Pahor je v Združenih državah že od začetka tega tedna. Najprej se je udeležil splošne razprave 73. zasedanja Generalne skupščine OZN, kjer je imel v torek vsebinsko precej prazen govor. Z besedo ni omenil arbitražnega zapleta s Hrvaško, kar je komentiral takole: "Zavestno sem se odločil, da v govoru ne omenjam arbitražnega sporazuma." Njegova odločitev je morda celo pametna.

Pahorjev govor v angleščini si lahko preberete tukaj, dodajamo pa tudi njegov video posnetek:

Borut Pahor govori v Združenih narodih.

Tokratno potovanje Boruta Pahorja po Združenih državah mora biti zanj nočna mora. Kajti Washington je v povsem drugačnem ozračju obiskal februarja 2011 v vlogi predsednika vlade. Tedaj je šlo za uradni obisk, povabil ga je takratni podpredsednik Joe Biden, s katerim se je Pahor srečal v Rooseveltovi sobi v Beli hiši. Isti večer je slovenski premier neformalno (na hodniku) srečal še predsednika Baracka Obamo, s katerim se je slovenska delegacija (v njej je bil tudi tedanji zunanji minister Samuel Žbogar) zapletla v krajši pogovor - in takrat je nastala tudi tale fotografija:

Bilo je nekoč v Ameriki: Barack Obama in Borut Pahor pred skoraj osmimi leti.

Danes se zdi idilična fotografija Obame in Pahorja pravzaprav fotomontaža. Pa ni. Slovensko-ameriški odnosi so bili od leta 1992, ko so nas Združene države po začetnem omahovanju priznale, pa vse do začetka tega desetletja vzorni. Ironično pa je, da jih je odločilno pomagal poslabšati prav Pahor. Američani mu ne bodo oprostili dveh hudih faux pas: nikoli izpolnjene obljube, da bo Slovenija nesebično prevzela dva zapornika iz Guantanama, ter proračunskega osiromašenja Slovenske vojske, kar se je zgodilo ravno v času, ko je vlado vodil Pahor. Slovenska vojska je takrat izgubila toliko denarja, da si še do danes ni opomogla.

Bilo bi krivično, če bi krivdo za zaton slovensko-ameriškega političnega prijateljstva pripisovali zgolj Pahorju. Precej zaslug ima tudi kasnejši zunanji minister Karl Erjavec. Pod njegovim vodenjem Mladike je proruska zunanja politika postala gotovo dejstvo. Med manj znanimi vzroki za ameriško nezainteresiranost za Slovenijo je še sprenevedanje glede graditve drugeg bloka nuklearne elektrarne Krško, ki bi ga po prvotnih načrtih prav tako gradil ameriški Westinghouse.

Letošnja predsednikova ameriška epizoda bi morala pomeniti neke vrste rdeči alarm, da se v tej državi nekdo končno začne ukvarjati z zunanjepolitično strategijo. Da določi, kam pravzprav plujemo. Trenutno namreč nikamor, diplomacija teče v prostem teku. Glede na kilave odnose z najmočnejšo državo na svetu smo lahko celo veseli, da nam Hrvaška, nova ameriška zaveznica v regiji, ne dela še hujših težav.