Jugoslavija je bila - predvsem za tiste, ki je niso dobro poznali ali so jo opazovali od zunaj, videti kot nekakšno upanje socialističnega in celo zahodnega sveta. Tito se je uprl Stalinu; madžarski in češkoslovaški reformisti so se leta 1956 in leta 1968 - čeprav so na koncu propadli - zgledovali po njem. Slovenski javnosti - razen zgodovinskim pričam, poznavalcem emigrantske literature in bralcem Kocbekovih del - so bile desetletja prikrite medvojne drame, predvsem pa povojne manipulacije komunistov. Partija in njen propagandni stroj sta dosegla izbris posameznih dogodkov, predvsem pa zgodovinskih in mednarodnih primerjav. Državljani so kljub temu upali na boljše življenje, ki se je - resda počasi, vendar postopoma - približevalo. Veliko upanje so v šestdesetih letih zbudili odstavitev Rankovića, Kraigherjeva gospodarska reforma in Kavčičev nacionalni liberalizem. Vendar je bil velik tudi protiudarec, saj je npr. jugoslovanska študentovska revolucija (1968) zahtevala vrnitev k "realnemu socializmu", o kateri Partije ni bilo treba veliko prepričevati. Sledila so mračnjaška sedemdeseta leta, ki so odpravila upanje in sejala strah. Državljani so iskali razpoke v sistemu ali so se izseljevali, niti na misel jim ni prišlo, da bi se upirali. Kot je morda nespodobno slišati, je največje upanje predstavljala Titova smrt: za Slovence upanje demokracije, za Srbe in Hrvate upanje na obračun. Rezerve legitimnosti so bile porabljene.

Seveda so teorije in akademski pogovori ena, praktična dejanja in politika pa druga stvar. Vendar je mogoče z zanesljivostjo trditi, da je pojav odpora/upora povezan z visokimi, vendar neuresničenimi pričakovanji. Najvišje slovensko pričakovanje je bilo povezano z dvema bistvenima vrednotama: z demokracijo in neodvisnostjo, tj. z demokratično slovensko državo. O tej obljubi, ki sta jo uresničila gibanje slovenske pomladi in koalicija Demos, je bilo že veliko povedanega. V vsakem primeru je bila slovenska pomlad posledica velikega pričakovanja, ki je zraslo na pokopališču jugoslovanskega socializma, bratstva in enotnosti; njegova uresničitev pa ni bila preprosta, ker ji je (nekaj časa) poleg jugoslovanske nasprotovala večina uradnih struktur mednarodne skupnosti. Na vso srečo so pod površino - bolje v podnebju - evropske politike delovale še drugačne sile, ki so bile povezane z imeni od papeža Janeza Pavla II., ameriškega predsednika Reagana in voditelja Solidarnosti Wałęse do Jelcina, Gorbačova, Kohla in Genscherja; vsi ti pa so prispevali k epohalnemu koncu socializma in razpadu Sovjetske zveze leta 1991.

Druga velika slovenska obljuba je bila povezana s članstvi v mednarodnih povezavah (OVSE, EU, NATO, OECD …) in tudi ta je bila izpolnjena, zato se niti Demos niti Drnovškove koalicije niti Janševa vlada 2004-2008, ki je predsedovala OVSE in EU, niso resno soočile s problemom legitimnosti. Pred vstopom v Nato (2002-2004), torej v Drnovškovem času je bilo sicer nekaj neprijetnih pobud (leta 1998 New Agenda Coalition) in medijsko podloženih histeričnih poskusov odvračanja od evroatlantskih povezav; pred začetkom predsedovanja EU - oktobra 2007 - pa so novolevičarji z novinarjema Matejem Šurcem in Blažem Zgago na čelu sestavili protestno izjavo/peticijo "zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji", v bistvu zoper Janševo vlado. Peticijo je podpisalo 571 uslužbencev medijskih podjetij, med njimi (na 108. mestu) tedaj komaj znani "televizijski novinar" Marjan Šarec. Začela se je pomembna ofenziva, ki jo je mogoče imenovati: legitimizacija poznega socializma. Socializem v samostojni, demokratični, srednjeevropski Sloveniji?

Sprememba družbeno-ekonomskega sistema?

Iz jugoslovanskih časov vsega hudega vajena starejša generacija, poleg nje pa mlajši, bolj površni, predvsem pa dobronamerni opazovalci slovenskega političnega življenja letošnjo jesensko levičarsko ofenzivo opazujejo kot bolj ali manj običajno politično obstreljevanje. Vendar ne gre za takšno obstreljevanje, ampak za kulturni boj, ki je prerasel v usodnejšo politično konfrontacijo. Če Kučanu in Ribičiču odpustimo, da sta 27. junija 1991 nagovarjala Piera Fassina, naj italijanska in evropska levica "ne podarita neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik desnici", seveda ni mogoče spregledati prizadevanj (istih ljudi), da leta 1997 evropskim voditeljem, kot je bil Helmut Kohl, slovensko kandidaturo za NATO prikažejo kot drugorazredno temo. Ta kampanja se je potem leta 1998 utelesila v znani včlanitvi Slovenije v protinatovski klub New Agenda Coalition in v sporu med dvema strujama v slovenski politiki, prozahodno Drnovškovo in prorusko Kučanovo oz. Türkovo.

Opazovalci slovenske politike, ki imajo dober spomin, in ljubitelji arhivov se bodo spomnili, kakšno vrenje je leta 2002 in 2003 povzročila odločitev, da se Slovenija priključi Natu. Slovenski levičarji so takrat dvotretjinsko referendumsko podporo Natu razlagali kot odločitev manjšine in ostali živi. Privržence proruske politike je začasno poparila volilna zmaga desno-sredinske koalicije leta 2004, v odprt boj pa so se spustili leta 2007 s Peticijo 571, ki je ponovila Kučanovo in Ribičičevo priporočilo Pieru Fassinu: Ne dopustite, da bi desnica predsedovala Evropski uniji!

Leta 2008 so se - v trenutku velike zaposlenosti vlade s predsedovanjem - za vsakim slovenskim vogalom pojavili rdeči džambo plakati, ki so reklamirali bivše komuniste, sledila je njihova zmaga, ki so jo okrasili z LDS in novo stranko Zares. Leta 2011 je sledila Jankovićeva revolucija. Uvodnemu romanju levičarjev na Magistrat so sledile famozne računske napake, tem pa Janševa vlada, ki je levičarje spravila v takšno zadrego, da so odredili splošno mobilizacijo. Prišlo je do padca vlade, spomladi 2013 je nastopila Alenka Bratušek, ki je potem aprila 2013 skupaj s Kučanom, Türkom, Jankovićem in Pahorjem v Stožicah slavila obletnico ustanovitve Antiimperialistične fronte in prepevala revolucionarne pesmi. Posebej navdušeno in stoje so peli komunistično himno Internacionalo. Na tej in podobnih političnih manifestacijah so levičarji poniževali osamosvojitev in premlevali scenarije za končno zmago. Junija 2014 so potem poslali v zapor vodjo opozicije Janšo, julija pa za predsednika vlade izvolili Cerarja. Razigrani levičarji so se za letošnje volitve odločili v orbito izstreliti ime, ki ga sicer najdemo na 108. mestu seznama podpisnikov Peticije 571 iz leta 2007.

Letošnje volitve in pogajalski manevri pri sestavljanju vladne koalicije so skoraj do dna izpraznili zaloge legitimnosti, ki se je nakopičila po letu 1991. Nenavadna je bila že vnema, s katero je kar šest strank, med katerimi je bila nova stranka nekdanjega podpisnika Peticije 571 Marjana Šarca (LMŠ), zavračalo pogovore z relativnim zmagovalcem volitev Janezom Janšo. Jedro slovenskih težav z legitimnostjo pa predstavljata dokumenta, ki ju je 3. in 5. septembra 2018 objavil Klub slovenskih podjetnikov (SBC).

Prvi dokument so poslali vsem slovenskim politikom in oblastnikom:

"Hujskaški ton, širitev neresnic, nespodobna politična kultura, populizem, tendencioznost, predvsem pa nedopusten sovražni govor do podjetnikov, ki ga je potrebno obsoditi, in odkrito pozivanje k vzpostavitvi nekega drugega družbeno-ekonomskega sistema, in to z vsemi sredstvi na nedemokratičen način, so nas šokirali."

Drugi dokument je peticija, ki vabi k podpisovanju:

"Prišel je čas, da se opredelimo do vprašanja, ki je izrednega pomena za nadaljnjo usodo naše domovine. Si v Sloveniji še želimo podjetništva? Mar res cenimo uspešne in odgovorne podjetnike? Je podjetnost v Sloveniji še vrednota?"

Pisec teh vrstic priznava svojo kratkovidnost in naivnost v zvezi z upanjem in napovedmi, da se bosta po letošnjih volitvah za vlado dogovorili prvo- in drugo-uvrščena stranka (SDS in LMŠ), in ko je verjel, da gre pri Marjanu Šarcu pač za nov obraz. Šlo je za najnovejšo epizodo nadaljevanke, ki se je začela v ozadju slovenske neodvisnosti že leta 1991. Najbolj dramatične epizode te nadaljevanke so predvajali leta 1997 in 1998, nato leta 2002 in 2003, nato leta 2007 in 2008. Letos smo videli "srečni konec". Ob tej oznaki bi se lahko poigrali s pojmi kot kriza legitimnosti ali  (fukuyamovski) konec zgodovine, vendar je menda še najbolj primerna primerjava s holivudskimi komedijami, v katerih bančni roparji pobegnejo z ukradenim denarjem in veselo živijo na oddaljenem tropskem otoku.