Intervju

"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"

Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo uporabili, ker so mu v minulih letih nekateri očitali, da je bil svetovalec Vojislava Koštunice in v Haagu obsojene predsednice Republike Srbske Biljane Plavšić. Leta 2013 je nastopil celo kot priča na sojenju Radovanu Karađiću v Haagu. Trifković je svetoval tudi kronskemu princu Aleksandu Karađorđeviću, drugače pa je uveljavljen publicist, zgodovinar in univerzitetni profesor. V pogovoru za kanadski dnevnik Novine, ki ga izdaja srbska diaspora v Torontu, je zelo ostro, toda argumentirano in racionalno spregovoril o histeriji politični korektnosti - fenomenu, ki se v zadnjih letih agresivno polašča sleherne javne polemike in razprave, zaradi svoje narave pa povzroča precej preglavic tudi medijem. Kritika, nestrinjanje ali utemeljen dvom še niso atentat na politično korektnost. Profesor Trifković je celo prepričan, da je instrument politične korektnosti, ki razbija družbo na skupek posameznikov, pravzaprav moderna in perfidna oblika totalitarnega nadzora nad ljudmi.

28.09.2018 00:30
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Srđa Trifković   intervju   politična korektnost   kulturni marksizem   liberalizem

Foto: Blic

Če je vsak od nas neka "manjšina", ki se bori za posebne privilegije, v večni tekmi za posebne privilegije, izražene skozi federalne proračune in štipendije ali skozi kvote za sprejem na univerze ali državne ustanove ali zasebna podjetja, potem je tistim, ki so ideološki nosilci te matrice, daleč lažje upravljati to razgrajeno in disfunkcionalno družbo. 

Srđa Trifković je bil rojen v Beogradu, večino življenja pa je preživel v anglosaksonskih deželah. Študiral je na univerzah v Sussexu in Zagrebu ter doktoriral iz moderne zgodovine na univerzi v Southamptonu. Ob razpadu nekdanje skupne države je bil raziskovalec na Hooverjevem inštitutu v Kaliforniji. Kot novinar se je začel uveljavljati v osemdesetih, in sicer kot napovedovalec na BBC in Voice of America, kasneje pa je bil tudi regionalni dopisnik iz jugovzhodne Evrope za Washington Times in U.S. News & World Report. Tisto, kar mu iz tega obdobja očitajo, je povezano z državljansko vojno v Bosni in Hercegovini, ko naj bi Trifković, sicer Srb, deloval kot neformalni "tiskovni predstavnik" vlade Bosanskih Srbov. Da je bil njihov javni zagovornik, vsekakor ni skrivnost. Pisal se tudi za londonski The Times, San Francisco Cronicle, American Conservative, Philadelphia Inquirer, komentiral na CNN, Sky News, BBC, CBS idr.

 

Do leta 2008 je bil Trifković direktor Centra za mednarodne odnose na Inštitutu Rockford, še vedno pa je urednik na konservativni reviji Chronicles, mesečniku ameriške kulture (Magazine of American Culture). V pogovoru za torontske Novine, najvplivnejši medij srbske diaspore v Kanadi, je Trifković brez zavor napadel novo dogmo v medijih, javnem življenju in popularni kulturi - politično korektnost, ki deluje tudi kot globalizacijska "dunajska šola" s s skupkom pravil, ki se jih je treba držati, sicer se kršitelj hitro sooči s posledicami.

 

Ali obstaja natančna definicija, kaj je pravzprav ta "politična korektnost" in od kod izvira?

Gre za obliko totalitarnega nadzora, ki se nagiba k temu, da z vsiljevanjem jezikovnih formul za odslikavo ideoloških načel vsiljuje tudi določen način mišljenja. Lahko vam navedem tudi konkreten primer iz Srbije v teh dneh. Zavoljo politične korektnosti država vztraja na spremembi jezikovnih norm v popolnem nasprotju z duhom srbskega jezika, da bi zadostila zahtevam zelo dejavnega feminističnega lobija in njegovih zahodnih podpornikov. Ti na primer vztrajajo, da prevzamemo izraze, kot so ministrica, odvetnica, sodnica, kar so popolni jezikovni absurdi, ker vsiljujejo načelo, da sta rodovna in spolna pripadnost istovetni ter da ju moramo razlikovati, da bi se izognili domnevni obliki moške dominacije v jezikovni praksi.

 

Toda s stališča neideologiziranega diskurza je povsem jasno, da samostalniki sodnik, minister ali profesor nimajo svoje rodovne, kaj šele spolne konotacije. To so funkcije, ki nimajo nikakršnega, kot bi rekle feministke, dominantnega ozadja.

 

Če poznate neko žensko osebo, ki je profesor, in jo naslavljate s priimkom, boste seveda rekli, na primer, "profesorica Petrović", in ne "profesor Petrović". Profesor je generični izraz. Na isti način, če imamo, denimo, ministra Zorano, ji seveda ne boste rekli "ministrica"! To bode v uho in žali zdrav razum. To ni v duhu srbskega, niti iz srbskega izpeljanega hrvaškega ali katerega koli drugega jezika. To je, preprosto rečeno, neka robatost, ki teži k temu, da nominalistično vsili nova načela jezikovne uporabe kot predpogoja za novo obliko mišljenja. Toda ta nova oblika mišljenja prinaša v ozadju uničenje vseh oblik tradicionalnega obstoja.

 

Na tem mestu se vračamo k odgovoru na vaše vprašanje. Politična korektnost je oblika vsiljevanja novega diskurza, ki se nagiba k temu, da izbriše vse meje: meje med narodi, rasami, državami, med moškim in žensko, starši in otroci, učitelji in učenci, ki pravzaprav teži k temu, da zrelativizira vse oblike avtoritete. Najprej in predvsem teži k ugotovitvi, da resnica ne obstaja in da je "resnica" sama stvar dogovora.

 

Iz tega je izvedeno za družbo uničujoče načelo, da je vsak izmed nas neka manjšina, ki zasluži posebno obravnavo. Iz česar je potem izpeljana tudi absurdna teza, da kolikor je ljudi, toliko je tudi oblik spolne usmerjenosti. Zato imamo "LGBTLj Plus". Skoraj bi rekli, da je otrok, ko se rodi, tabula rasa, ne moški ne ženska, ampak se šele sčasoma odloči, kateremu kraljestvu se bo priklonil. Torej, to je neka ne samo lažna, ampak nadvse zlovešča ideologija, ki pa ima v "politični korektnosti" svojo povsem otipljivo in konkretno konotacijo.

 

Katere politično-lobistične skupine stojijo za to »politično korektnostjo«, ki vsebuje široki pojem diverzifikacije, in kaj je njihov cilj?

To je zapleteno vprašanje. Osnovno ideološko ozadje politične korektnosti je spoj marksizma in liberalizma. Tu imamo torej opraviti z nasledstvom leta 1968, izpred pol stoletja, ko je s kaosom študentskih protestov – začenši s Parizom, da bi se to razširilo na Berkeley, Heidelberg in tako naprej – prišlo do zloveščega spoja dveh oblik ideologije. Liberalizem, ki vztraja na individualni samoizpolnitvi, to je na hedonizmu, in razbija družbo na atomizirane posameznike, je dobil partnerja v kulturnem marksizmu, ki je mutiral v novo obliko ideologije. V klasični marksistični politični ekonomiji je bilo motor zgodovine nasprotje med proizvodnimi silami in proizvodnimi odnosi, med proletarcem, ki je izkoriščan, in lastnikom proizvodnih sredstev – kapitalistom, ki ga izkorišča. 

 

V kulturnomarksističnem modelu, ki je v ozadju "politične korektnosti", je proletarec zamenjan s spolnimi, rodovniškimi, rasnimi, migrantskimi in drugimi manjšinami. Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je torej črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko, medtem ko je kapitalist beli, heteroseksualni krščanski moški! 

 

Belcu se torej a priori pripisuje tako imenovani beli privilegij, in to ne glede na to, ali zasluži 25.000 ali 2,5 milijona dolarjev. Samo zato, ker je belec, je domnevno priviligiran. Z druge strani je, denimo, črni igralec košarke ali ameriškega nogometa, ki zasluži desetine milijonov dolarjev na leto, po definiciji zaradi svoje rase zatirana stran!

 

V tem modelu je izvršena zamenjava tez, tako da je v klasičnem marksističnem modelu proletarec zamenjan z eno izmed domnevno zatiranih manjšin, medtem ko je kapitalist zamenjan z demonizirano obliko belega, heteroseksualnega moškega. Pri tem se stalno širi razpon teh domnevno zatiranih manjšin, ki potrebujejo posebno zaščito, ne glede na to, koliko so bile te v resnici privilegirane. 

 

Tako imamo zdaj razne oblike diskriminacije, s katerimi so nadarjeni otroci, in to ne samo evropskega, ampak predvsem daljnovzhodnjega, orientalskega izvora, diskriminirani pri sprejemu na elitne kolidže in visoke šole ali pri dodelitvi štipendij, zato ker je treba narediti uravnilovko – ne iz vidika enakih možnosti, ampak iz vidika enakosti rezultatov. To je oblika zloveščega totalitarnega socialnega inženiringa, ki zatrjuje, da morajo biti ne glede na to, koliko je kdo talentiran in koliko kdo vlaga napora, truda in dela, na koncu rezultati enaki za vse. To je zelo mračna in za družbeni napredek porazna vizija.

 

Mnogi so skeptični do trditev, da ta glorificirana politična korektnost v resnici prinaša premik v civilizacijskem smislu, ter opozarjajo, da je ta v bistvu orodje za perfidno cenzuriranje, nadzor in manipuliranje s svobodo izražanja in mišljenja. Koliko politična korektnost pravzaprav prispeva k afirmaciji in zaščiti človekovih pravic in svoboščin ter kaj ta praktično pomeni v proklamiranem širjenju razumevanja, tolerance in medsebojnega spoštovanja med ljudmi?

Politična korektnost je daleč od tega, da bi prispevala h krepitvi človekovih pravic, saj predstavlja največjo grožnjo človekovim pravicam v sodobnem svetu. Izhaja iz teze, da ne glede na to, ali je nekaj resnično ali ne, če se lahko nekdo zaradi te izjave počuti prizadetega ali marginaliziranga, potem je ta izjava prepovedana. Zelo pomembno je, da se tega zavedamo, ker gre za obliko dobesednega nadzora nad človeškim umom. 

 

Konkretni primer: V Nemčiji lahko zaidete v velike težave, če izrazite skepso do multirasnega modela ali dvom o zdravorazumski urejenosti migrantske politike Angele Markel, ki je pred dvema letoma na široko odprla meje za več kot milijon migrantov iz raznih delov sveta in z dvomljivo identiteto. Med njimi je seveda tudi veliko podpornikov džihada in ljudi, ki so že zagrešili posilstva in umore, kar se vse potlačuje, prav tako v interesu politične korektnosti. Spomnite se samo šokantnih scen v novem letu 2016 na kölnski postaji in zarote molka! 

 

Nestrinjanje s takšno politiko je torej a priori razglašeno kot ksenofobno, islamofobno, netolerantno in tako naprej. Čeprav formalno ni kriminalizirano, vas takšno stališče – to izraža tudi težnje okoli 13 odstotkov volilcev, ki so glasovali za stranko Alternativa za Nemčijo – lahko postavi v neugoden položaj pri zaposlovanju. V Karlsruheju imamo primer nekega univerzitetnega profesorja, ki mu niso obnovili pogodbe za določen čas kljub njegovi brezhibni akademski kompetenci, iz enostavnega razloga, ker si je drznil na svojem facebook profilu izreči, da ga skrbi migrantska politika Angele Merkel. Se pravi, da vam je ni treba niti kritizirati, zadostuje že, da niste dovolj zagreti podpornik politike odprtih vrat, vključenosti itn., in že boste brutalno kaznovani na način, ki ogroža vašo eksistenco in profesionalno reputacijo.

 

Rad bi omenil tudi primer iz Avstralije. Neki protestantski pastor v državi Novi južni Welles je bil obtožen islamofobije, ker je objavil povsem točno trditev, da najdete v Koranu cel niz citatov, sur in ajet, v katerih se poziva k ubijanju nevernikov, to je nemuslimanov, k njihovemu iztrebljenju, kot tudi srhljive citate o Judih kot otrocih opic in psov itn. Čeprav je pastor svoje pisanje podprl z neposrednimi navedki, mu je sodnik prepovedal, da to uporabi v svojo obrambo, ker naj bi šlo za "uporabo točnih podatkov v napačne namene", to je v namen domnevnega podpihovanja islomofobije in odpora do imigrantov.

 

Ne samo da politična korektnost ne prispeva h krepitvi človekovih pravic, ampak jih bistveno ogroža in pri tem povsem onemogoča diskurz, utemeljen na racionalnih premisah, ker se postavlja na stališče, da mora emocionalna reakcija neke druge strani – ali se bo nekdo počutil prizadetega ali ponižanega ali marginaliziranega – odločati o tem, kaj je v javnem diskurzu dopuščeno in kaj ne. Resnica pade v vodo! Namesto nje je treba promovirati laž, da bi se ustvaril lažni in izkrivljeni vtis socialne harmonije. 

 

To je v resnici oblika Krasnega novega sveta Aldousa Huxleyja oziroma 1984 Georgea Orwella, ampak v liberalni preobleki. Imamo popolnoma absurdno situacijo, da liberalnodemokratska družba sodobnega Zahoda proizvaja duh totalitarizma, ki je daleč bolj zadušljiv in daleč bolj vklepa človeški um in človeška čustva, kot je to počel fašizem ali komunizem.

 

V kolikšni meri politična korektnost vsebuje hipokrizijsko razsežnost svojih vodilnih propagandistov?

Obstajajo interesne skupine, ki še kako profitirajo od celotne zgodbe. Politična korektnost je ustvarila razmere za nastanek interesnih skupin, ki propagirajo spolitizirano homoseksualnost in spolitizirani feminizem do te mere, dokler ne zberejo velikih vsot v obliki raznih donacij in dokler ne dosežejo tudi zagotovljenih kvot ne samo za sprejetje na univerze, temveč tudi za komercialne kampanje. 

 

Ne pozabite, da imajo zdaj mnoga velika podjetja delovno mesto, ki se imenuje direktor za raznolikost, neke vrste varuh človekovih pravic ali nadzor za diverzifikacijo. Obstajajo celo formalne smernice in navodila, da je treba izpolniti kvote pri sprejemu novih zaposlenih, zagotovo pa pri promoviranju za menedžerske in poslovodske položaje, da bi bila zadovoljena široka pahljača "manjšinskih pravic"

 

Od trenutka, ko sta na sceni tudi državni denar in razdelitev položajev, ki imajo tako moč kot finančno podporo, takrat na sceno stopa tudi neizprosna politična borba. Scena se je spremenila na škodo meritokracije, na škodo tistih, ki si s svojim trudom, talentom in zavzemanjem prizadevajo nekaj doseči. 

 

Konkreten primer. V New Yorku obstaja elitna zasebna šola Stuyvesant, ki nosi ime po Nizozemcu, ki je utemeljil Novi Amsterdam, kot se je imenoval New York pred prihodom Britancev. V tej šoli so doslej delovali izključno po načelu meritokracije. To pomeni, da bo tisti, ki doseže najboljši rezultat na sprejemnih izpitih, sprejet popolnoma brez šolnine, ne glede na raso, spol, spolno usmeritev itn.

 

Čeprav v New Yorku Kitajci in drugi pripadniki manjšin iz Daljnega vzhoda – Korejci, Japonci – predstavljajo zelo majhen odstotek (na primer v primerjavi s Kalifornijo), je njihova zastopanost na tej šoli 35-odstotna, se pravi, da jih je celo več kot belih študentov. Zdaj pa je župan New Yorka dejal, da je to sramota in da mora šola kazati pravi obraz New Yorka. Z drugimi besedami, da mora ta zasebna šola, utemeljena na načelu meritokracije oziroma na merljivih doseženih rezultatih, prilagoditi svoje standarde za sprejem učencev ideološkemu cilju nivelizacije oziroma vnaprej zastavljenemu cilju, da mora šola odražati rasno in drugo socialno strukturo mesta New York.

 

To je idiotizem! To je, če ponovim, oblika totalitarnega nadzora, kjer ni več bistveno, ali dobivaš javni denar ali ne, ali te podpira državni proračun ali ne, če si samostojen, ti spet ne bodo dovolili, da slediš že utečenim in že desetletja dokazano pravilnim načelom, če ti nasprotujejo ideološkim normam nadzora javnega diskurza.

 

Ta politična korektnost je svojevrstno globalno "bratstvo in enotnost". Deluje kot zahodnodemokratska verzija "nacionalnega ključa" nekdanje Jugoslavije, ki je, ironično, prispeval k njenemu razpadu! Koliko je v tej luči politična korektnost učinkovita in realna, koliko pa neproduktivna in nameščena?

Na določen način je še huje! Po načelih "politične korektnosti" se ključi ločujejo ne samo po rasi in po rodnosti, temveč tudi po spolni usmeritvi in po religiji: recimo po tem, koliko je muslimanov in budistov, da ne govorimo o spolni usmeritvi, kjer imamo zdaj desetine oblik opredelitve, ne samo gejev in lezbijk, ampak tudi transvestite, transseksualce, kvirovce …

 

Sledi popolna atomizacija družbe, v kateri se izgublja občutek za skupinsko koherentnost in skupnost ter se teži k njenemu razbijanju na individualne manjšine z individualnimi posebnimi pravicami. S tem se spodkopava občutek družbene kohezivnosti in solidarnosti. Obenem se vzpostavlja daleč lažji nadzor na vseh ravneh in daleč lažje se manipulira z ljudmi. 

 

Če je vsak od nas neka "manjšina", ki se bori za posebne privilegije, v večni tekmi za posebne privilegije, izražene skozi federalne proračune in štipendije ali skozi kvote za sprejem na univerze ali državne ustanove ali zasebna podjetja, potem je tistim, ki so ideološki nosilci te matrice, daleč lažje upravljati to razgrajeno in disfunkcionalno družbo. 

 

Mnogi so že do grla siti politične korektnosti, ker ne morejo svobodno povedati tega, kar mislijo, in imenovati tega, kar jih tišči in frustrira, s pravim imenom in vsem razumljivim slovarjem, ker se jim takoj in neizogibno prilepi nalepka rasista, ksenofoba, bigota, seksista … Javnomnenjska raziskava, ki jo je avgusta 2016 objavil neodvisni Inštitut Angus Reid, je pokazala, da je šla politična korektnost predaleč, predvsem na področju svobode izražanja. Pri tem celo sedem ljudi od desetih pravi, da cenzurirajo same sebe, da ne bi slučajno prizadeli drugih. Donald Trump je zmagal na predsedniških volitvah prav zaradi tega, ker je bil maksimalno "politično nekorekten". Ali pogosto zlorabljena politična korektnost še poglablja stereotipna delitve na tako imenovano liberalno elito in konservativne populiste?

Natanko to se dogaja. Amerika ima vsaj za zdaj eno prednost pred drugimi državami postmodernega Zahoda, in to je, da ima še vedno prvi amandma o svobodi govora, ki preprečuje divjanje nadzora nad javnim dikurzom, kakršnega žal poznamo v Kanadi in Zahodni Evropi. Pred Kanadčanani, Nemci ali Skandinavci je težja pot, morali bodo biti pripravljeni za križev pot v borbi za vrnitev temeljnih pravic racionalnega diskurza in razklepanja vsiljenih spon, ki pravzaprav uničujejo kakovost življenja na obeh straneh Atlantika.

 

Vseeno ne dvomim, da bosta racionalnost in normalnost slej ko prej zmagali, toda v vmesnem času preti enako mučna pot osvobajanja teh narodov, kot je pretila narodom Vzhodne Evrope pred padcem berlinskega zidu.

 

(prevedel Vid Sagadin Žigon)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Nobenega dvoma ni, da je begunska kriza ustvarjena načrtno!"
14
27.09.2015 22:12
Spletni portal Geopolitika je nedavno objavil intervju z ruskim doktorjem fizike, psihologom in raziskovalcem Yurijem Yatskom, ... Več.
Piše: Uredništvo
Udba je za nadzor nad intelektualci v zamejstvu angažirala ves svoj skrivni arzenal
4
22.08.2015 21:01
Igor Omerza nadaljuje s ciklusom knjig, s katerimi razgalja nedemokratično strukturo nekdanjega jugoslovanskega in slovenskega ... Več.
Piše: Martin Lisec
Nihče se noče vprašati, kdo je uničil Jugoslavijo. Pa se je podobno zgodilo tudi Grčiji.
12
10.07.2015 04:06
Že od leta 2005 v svojih tekstih opozarjam, da je Grčija evropski problem. 93% kapitala, ki je prišel v Grčijo iz Zahoda, je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Upam, da se bomo streznili, ko nam bo šlo še slabše
10
26.06.2015 07:10
Čas, v katerem živimo, ni dober. Pričakovati, da bo politika sama prišla do miroljubnih rešitev, je utopija. Mislim, da mora ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 

Najbolj brano

01/
Črni petek za slovensko diplomacijo: Porazen obisk Pahorja in Cerarja v ZDA, namiguje se celo o zaprtju ameriške ambasade v Ljubljani!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 7,806
02/
Vrtnar iz Kamnika: Modrosti Marjana Šarca so vredne komika Petra Sellersa
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,130
03/
KPK preganja "lobista" Jambreka in Rupla, prijavila ju je kar bivša ministrica Maja Makovec Brenčič
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,909
04/
Zadrege z neko proslavo: Ali je Slovensko vojsko res ustvarila Komunistična partija Jugoslavije?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,203
05/
Neverjetno! Direktorica AKOS Tanja Muha ne zna niti pravilno povedati celega naziva agencije, ki jo vodi!
Uredništvo
Ogledov: 2,095
06/
Domen Savič proti Nova24TV: Upam, da ljudje iz marketinga Telekoma Slovenije ne bodo pokleknili pred psihopati
Marjan Novak
Ogledov: 2,564
07/
Mister* Šarec, znižajte nam vendar DDV nazaj na staro stopnjo, kakršna je bila pred krizo!
Keith Miles
Ogledov: 1,780
08/
Po smrti Borisa Šuštaršiča: "Nadomestiti njegovo imponentno persono in rit na vozičku nikakor ne bo lahko"
Elena Pečarič
Ogledov: 2,914
09/
Zgodovina je pokopališče aristokracij ali kratek esej o elitah
Dimitrij Rupel
Ogledov: 724
10/
Razumeti Ljubljano: Zakaj bo Zoran Janković ponovno župan, razen če ga pred volitvami aretirajo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,990