Marsikomu ni čisto jasno, kako velik pomen ima svoboda izražanja in kje se njena meja zaključi. Pa vendarle, ni tako težko razumeti, za kaj gre. Svoboda izražanja je temeljna človekova pravica, ki je zaščitena z 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 39. členom ustave Republike Slovenije. V hierarhiji temeljnih človekovih pravic in svoboščin nedvomno zaseda sam vrh, saj brez nje ni mogoče dejansko in učinkovito uresničevati številnih drugih pravic ter svoboščin. Po mnenju Andraža Terška je svoboda izražanja "ustavna kri demokracije", saj sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj ter razvoj vsakega posameznika. Svobodni pretok informacij in idej služi obveščeni politični razpravi. Je varnostna zaklopka in deluje kot zavora pred zlorabo moči javnih uslužbencev. Omogoča torej razkrivanje napak pri vladanju in udejanjanju pravičnosti v državi. Ljudem omogoča demokratično samovladanje, ker vključuje pravno zaščito pravice državljanov, da se jim omogoči razumevanje zadev političnega značaja, oziroma jim zagotavlja, da se bodo javne zadeve, vprašanja in problemi reševali na temelju univerzalnega razpravljanja (1).

Država mora pravico svobode izražanja varovati ne le pred državo v ožjem smislu, ali pred subjekti javnega prava, temveč tudi pred posegi iz zasebne sfere. Že Kant je v svojem spisu O občem mnenju zatrjeval, da je prav "svoboda peresa" edini branik pravic ljudstva (2). Prav tako je tudi John Stuart Mill v svojem znamenitem eseju O svobodi zapisal, da je svoboda izražanja neizogibna za duhovno dobrobit človeštva, od te dobrobiti pa so odvisne tudi vse druge dobrobiti. Meni, da je: "Prvič, katerokoli na silo utišano mnenje lahko, vsaj kolikor lahko z gotovostjo vemo, resnično. Zanikati tako možnost pomeni predpostaviti, da smo sami nezmotljivi. Drugič, čeravno je utišano mnenje zmotno, lahko – in to se zelo pogosto tudi zgodi – vsebuje del resnice. Ker pa je splošno ali prevladujoče mnenje o poljubni zadevi le redko ali sploh nikoli vsa resnica o njej, je spopad med različnimi mnenji edini način, da ga dopolnimo s preostankom resnice. Tretjič, tudi če je prevladujoče mnenje o neki zadevi ne le resnično, ampak hkrati tudi že vsa resnica o njej, ga bo večina ljudi sprejela zgolj v obliki predsodka, brez razumevanja in občutka za njegove razumne temelje, če ga ne bomo dovolj odločno in zavzeto spodbijali. In kot zadnje, bo samemu pomenu nauka grozilo, da gre bodisi v nič ali pa oslabi in izgubi odločilni vpliv na značaj in obnašanje, dogma pa postane zgolj formalna zaobljuba, ki le ovira in preprečuje, da bi iz razuma ali osebne izkušnje pognalo kakšno stvarno in iskreno prepričanje, ker je zmožna storiti karkoli drugega" (3). 

Prav tako je upor zoper nevzdržno oblast naravnopravna pravica v funkciji svobode in dostojanstva človeka. Je tudi sestavni del materialne teorije legitimnosti in razpravne teorije demokracije. Protest zoper nesprejemljivo delovanje oblasti in slabe politike je ustavna pravica. Pa tudi temeljna človekova pravica. Civilna neposlušnost je moralno utemeljena in pravno (racionalno) pripoznana oblika legitimnega delovanja državljansko aktivne osebe. Mnogi pozabljajo, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja in ga ob na glas izrečenem mnenju o nestrinjanju z vladajočo oblastjo, ali ob opozorilu na njihovo nepravilno ravnanje lahko kaj hitro preganjajo kot "kriminalca". Seveda pa se ta svoboda izražanja ob uporabi nasilja in pa pozivanju oziroma ščuvanju k nasilju skrči, saj tu ne gre zgolj za besedi. Seveda pa ne gre vse kar zadeva, omenja ali prikimava nasilju kot obliki vedenja smatrati, kot pozivanja in ščuvanja v pravnem smislu, torej v smislu kaznivega dejanja (vir). 

Kot kazniva dejanja pa ne prepoznavamo le pozivanja in ščuvanja k nasilju, ampak tudi sovražni govor, napadalni govor in žaljenje. Tu pa moramo biti pazljivi, kajti vsaka sovražno nastrojena drža še ne pomeni sovražnega govora kot kaznivo dejanje, namigovanje k nasilju se ne kaže kot napadalni govor, čustvena prizadetost naslovnika pa ne ustvarja kaznivega dejanja izjavitelja. Napačen odnos do teh pravnih konceptov in opredelitev predstavlja večji problem za svobodno družbo, večjo oviro za razvoj demokracije in še večjo težavo za vladavino prava, pravi Teršek.

Razlik med besedama sovražni in napadalni govor se večina novinarjev in tudi pravnikov žal ne zaveda. Pravi pomen besed je postal mit. Vse, kar se zdi žaljivo ali obrekljivo, se javno označuje kot sovražni govor. A to je daleč od resnice, kaj sovražni govor je. Javnosti je ponujena razlaga, da je lahko vsak, ki je žrtev žalitve, tudi žrtev sovražnega govora. Kot bi šlo za zahteve v smislu "izsilili bomo pravico, da imamo tudi mi svoj sovražni govor", pojasnjuje Teršek (vir).

Tega, kar se je dogajalo v štajerskih gozdovih, ne moremo označevati za sovražni ali napadalni govor, niti ne za pozivanje ali ščuvanje k nasilju kot obliko kaznivega dejanja. Država se lahko odzove in se mora odzvati, če je prepričana, da se mora. Če stvar namiguje na resne grožnje in ne zgolj besede. Kaznovati nekoga za kaznivo dejanje, ki ne obstaja, pa je naravnost smešno in nelogično. Kako lahko nekoga kaznuješ za kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno? Kako in na podlagi česa mu boš dokazal, da je storil kaznivo dejanje? Torej potemtakem človeka ne moreš obsoditi, da je storil kaznivo dejanje, saj to ne obstaja.

Skupinsko druženje, združevanje in organiziranje ljudi, dolgoročno ali priložnostno, je del demokratične svobode ravnanja. Tudi če je za javnost in državo zelo provokativno. Tudi če je predstavljeno javnosti s stavki, ki vsebujejo besede orožje, nasilje, udar, zrušitev. Tudi, če je na robu nečesa orožarskega, a ga očitno ne prestopi. Vse to je del ustavne pravice do svobodnega združevanja in javnega delovanja v vlogi državljana. Torej tudi aktivnega političnega delovanja. Predvsem pa je vse to del strategij javnega provociranja in taktike pritegovanja pozornosti, pojasnjuje Teršek (vir).

Na podlagi takih primerov se pravi pomen besed, kot so svoboda izražanja, sovražni in napadalni govor, ščuvanje k nasilju ipd. izgublja. Mediji, ki naj bi nas oskrbovali z informacijami, nas na ta način učijo "krive vere" - mečejo nam pesek v oči, nas zavajajo; mi pa jim slepo verjamemo. Trdno prepričani stojimo za lažnimi anekdotami o tem, kakšen je pravi pomen teh besed, a vendar ob njih tonemo vse globlje v nevednost.

Špela Razpet je študentka magistrskega programa Komuniciranje in mediji.

________________

(1) Teršek A. 2018. "Kaj je ostalo od filozofije in teorije svobode izražanja v postfaktični družbi – laganje oblastnega menedžerstva in institucionalizacija laži?" Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi. Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018

(2) Teršek A. 2018. "Kaj je ostalo od filozofije in teorije svobode izražanja v postfaktični družbi – laganje oblastnega menedžerstva in institucionalizacija laži?" Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi. Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018

(3) Teršek A. 2005. "Teorije o družbenem pomenu svobode izražanja – filozofija svobode izražanja", Svoboda javnega komuniciranja: II. del knjige Civilna družba in svoboda javnega komuniciranja. Pravna fakulteta, Ljubljana 2005