Odpor do Ljubljančanov, ki ga je čutiti drugod po državi, ni niti od včeraj niti ni edinstven v svetu. Nekoč so mi prijatelji v Celovcu razlagali, da je najlepša avstrijska avtomobilska registrska oznaka M. Ker mi dolgo ni bilo jasno, kateri kraj bi to utegnil biti, so mi v smehu priskočili na pomoč: "Ja Wien (Dunaj) vendar, ampak na streho obrnjen..." Meščani prestolnic pač uživajo precejšnjo mero "nepriljubljenosti" med preostalimi prebivalci in Slovenija glede tega ni nikakršna izjema - prej nasprotno. In zato ni naključje, da od popularnosti Zorana Jankovića, nespornega suverena Ljubljane, že v prvi vasi onkraj mestnega limesa ni ostane dosti. Daleč od oči, daleč od srca: dlje ko greste od prestolnice, večja je averzija do gospoda župana. Včasih vse skupaj preraste že v pravi izbruh sovražnih čustev, s katerimi se nima smisla boriti, ker so mešanica predsodkov ali nacionalizma, predvsem pa govoric in "ljudskih resnic".

Ker bodo že čez mesec in pol - 18. novembra, če smo natančni - lokalne volitve, na njih pa se bo v Ljubljani za že četrti mandat potegoval Zoran Janković, nas bi seveda moralo zanimati, ali mu tokrat načrte lahko kdo oziroma kaj prekriža. Kajti splošna ocena je, da ni dvoma glede tega, da bo Janković dobil še eden, četrti mandat po vrsti. In to zelo verjetno že v prvem krogu. Napovedana kandidatura Anžeta Logarja je sicer pozitivno presenečenje - sploh zato, ker SDS v Ljubljani nikoli ni uspela prodreti z "normalnim" kandidatom -, toda to je tudi vse. Logar Jankovića premagati ne more. V Ljubljani pač ne. Še neprimerno manj možnosti imajo drugi kandidati, ki se bodo pojavili v prihodnjih dneh. V primerjavi z Jankovićem bodo izpadli eksotični. Logar je v tem smislu resen kandidat, za katerim stoji najmočnejša stranka v državi. Z njim ni prav nič narobe, da ne bo nesporazuma. Predstavlja mladega politika brez okostnjakov v omari, ki bi v nekem zrelem, demokratičnem okolju bržkone celo uspel.

Anže Logar bo kandidiral za župana Ljubljane. Dobra poteza, čeprav Jankovića premagati ne more.

V Ljubljani pač ne. V Ljubljani, kjer je na junijskih volitvah slavila stranka Levica, politični profil, kakršen je Logarjev, namreč ne pomeni prav nič. V Ljubljani je že od leta 2006 alfa in omega vsega, ne samo politike, Zoran Janković. Povsod ga je preveč, razen v kulturi. Da bi razumeli ta fenomen, se bo treba poglobiti v psihologijo Ljubljane oziroma Ljubljančanov - kajti samo na ta način lahko pojasnimo, zakaj Janković že več kot desetletje nima niti približno enakovrednega tekmeca, mestni svet, ki ga obvladuje županova stranka, pa je v tem času postal glasovalni stroj. V nekem momentu je sicer Janković poizkusil srečo v nacionalni politiki, a je pogorel in se tudi nečesa naučil: da so teritorialne meje Mestne občine Ljubljane hkratu tudi meje njegovega uspeha oziroma političnega vpliva in moči.

Kje se skriva misterij Jankovićevega uspeha in priljubljenosti v Ljubljani? Ljubljana ni Slovenija - in obratno. Zaradi množičnega priseljevanja v povojnem obdobju, ki se je ustavilo šele okoli osamosvojitve, se je socialno-ekonomska struktura Ljubljane dramatično spremenila. Mesto z relativno majhnim središčem je dobilo prostrana spalna naselja, meščanstvo je zasenčil delavsko-proletarski sloj, precejšen odstotek so predstavljali tudi priseljenci z juga. To samo po sebi ni nobena katastrofa, kajti znano je, da prestolnice lažje prenesejo priseljevanje, da tujce načeloma absorbirajo z neprimerno manj revolta kot periferija.

Zoran Janković je premazan s teflonom: nobena afera, škandal ali resna kritika se ga ne prime. 

Kdo so torej ljudje, ki volijo Zorana Jankovića? Ljubljančani, ki verjamejo, da živijo v najlepšem mestu na svetu (kar je lepo slišati). Ki so prepričani, da je njihov župan za mesto naredil več, kot bi kdor koli drug. Ki se zavedajo, da Jankovićev modus operandi lahko pomeni tudi netransparentnost, podmizne dogovore in izsiljevanje, vendar jih to ne moti, saj je taisti Janković "za Ljubljano ogromno naredil". Ki se ob pogledu na svojega župana čedalje pogosteje spomnijo Tita, za katerega so rekli, da je "krao, a je i nama dao". Ki imajo načeloma vsega polno rit in volijo Levico samo zato, ker se jim dopade njen ekonomski radikalizem in norčevanje iz zdrave pameti. Ki uživajo v najvišjem standardu v državi, vendar se zaradi svoje frajerske poze deklarirajo kot levičarji in obuti v Gucci superge, z iphonom v roki obožujejo vse, kar spominja na socializem, Kubo, rdečo zvezdo ali Tita. Ki ob nedeljah naduto križarijo po Sloveniji s svojimi dobrimi avtomobili in imajo "provincialce" za malo manj kot kmetavzarske tepce, ki ne vedo točno, zakaj so sploh na svetu...

Kdor se čudi, zakaj je Janković kljub vsem škandalom, aferam, nedokončanim projektom, domnevnim provizijam in nenamenskim porabam evropskih sredstev itd. še vedno edini favorit za župana Ljubljane, naj najprej razmisli o psihologiji množice, ki stoji za njim. Volivcev se kajpak ne da zamenjati. Ljubljančani podpirajo urbanistično in siceršnjo politiko dosedanjega župana tudi zato, ker so oportunisti in pragmatiki. V zadnjih sedemdesetih letih ni mestu noben župan prinesel toliko vizualnih sprememb kot prav Janković. O tem, kakšna je oziroma bo cena za to, se plebs nikoli ne bo spraševal. Čustva so pred razumom in pomisleki. Če ne bi bilo tako, bi bil Janković danes še vedno v Mercatorju in se ubadal z načrtovanim menedžerskim prevzemom ...