Da bo Miro Cerar celo bolj problematičen zunanji minister od Karla Erjavca, si res nihče ni prestavljal niti v najhujših nočnih morah. Ali kot je sarkastično pripomnil njegov nekdanji sodelavec v kabinetu: Cerar je resda neodločen, toda ko se enkrat odloči, se odloči napačno. Ugotovitev se zdi na mestu, sploh po zadnjih dogodkih v New Yorku in Washingtonu, kamor je Cerar odšel kot spremljevalec predsednika republike Boruta Pahorja. O tej zgodbi smo poročali minuli teden v članku Predsednik Pahor v Ameriki od Poncija do Pilata: Nihče ga ne sprejme, nihče ga ne povoha (vir) in bili deležni nekaj kritik, češ da smo nesramni do predsednika in da preveč črno prikazujemo stvari. Toda resnica je - in to se je izkazalo prav v tem zadnjem tednu - še bolj neprijetna. Marsikoga bo tudi šokirala. Niti Cerar niti Pahor nista uspela ustaviti negativnega trenda, ki že skoraj desetletje spodkopava slovensko zunanjo politiko in ki državo spreminja v tretjerazredno favelo na obrobju evropske periferije. Prav odnosi z Združenimi državami Amerike so ključni indikator realne teže Slovenije v mednarodnih odnosih - in ti odnosi že osem let vztrajno nazadujejo. Že skoraj osem let ni bilo nikogar iz Slovenije uradno povabljenega v Belo hišo, število uradnih bilateralnih srečanj v tem obdobju pa ostaja tik nad lediščem - edino uradno srečanje v tem kontekstu se je na obrambnem področju zgodilo aprila letos med Andrejo Katič in Jimom Mattisom.

Že zaradi tega bi pričakovali, da bo Cerar spremenil strategijo svojega predhodnika in revolucionarno preusmeril slovensko zunanjo politiko. Toda v resnici nas čaka še hujši šok, ki ga je pravkar nakazal Cerar: slovenski zunanji minister se je namreč srečal s svojim iranskih kolegom Mohammadom Javadom Zarifom v okiru 73. jesenskega zasedanja OZN. Torej na ameriških tleh in v danih mednarodnih okoliščinah, ko je Donald Trump precejšen del svojega nagovora v Generalni skupščini posvetil ravno Iranu. Kaj si potemtakem lahko mislimo o slovenski diplomaciji? Da pač ne deluje ravno inteligentno. Morda je v tem bistveni problem slovenske diplomacije - da jo vodijo neinteligentni ljudje brez občutka za strateška razmerja v svetu in geopolitiko.

Za srečanje Cerarja in iranskega zunanjega ministra Zarifa posebnih razlogov ni bilo.

Kajti z Iranom nimamo omembe vrednih političnih ali gospodarskih odnosov in če poskušamo odmisliti pranje denarja v aferi Irangate, potem posebnih razlogov za takšno srečanje res ni. Prej obratno: kdor ve, kako popadljivi so Američani glede perzijske države, jih res ne bo šel dražiti z rdečo cunjo. Dejstvo je, da so Američani zaradi Irana tako besni na Cerarja, da ga nočejo več videti. Odlični poznavalec ameriške diplomacije nas je hkrati opozoril, da se gre slovenska oblast nevarno igro, kajti v Beli hiši stanuje najbolj nepredvidljivi predsednik v zadnjem stoletju, njegova soproga pa je Slovenka in najverjetneje je že spregledala slovensko politiko (kar bi lahko pojasnilo njeno rezerviranost, celo odpor do nekdanje domovine).

Ni izključen niti najbolj črni scenarij, po katerem bi State Department, nezadovoljen s slovensko zunanjo politiko in njenimi očitnimi prioritetami, celo demonstrativno začasno zaprl (!) veleposlaništvo v Ljubljani. Takšna poteza, ki se zdi ta trenutek docela neverjetna, ni nemogoča, nas je opozoril sogovornik. Ko smo poskušali dobiti konkretnejše podatke o tem, kaj naj bi bilo za Američane tako zelo moteče glede Slovenije, da bi lahko začeli razmišljati tudi o takšni potezi, smo dobili namig, naj poizvemo, kakšne podtalne posle se gre slovenska politika (vlada) zadnje čase z Rusi ...

Rusko partnerstvo in antiamerikanizem

Slovenska diplomacija je v zadnjem desetletju sistematično zanemarjala odnose z Združenimi državami, obenem pa favorizirala Rusijo in se navduševala celo nad priznanjem Palestine (zaradi česar so Izraelci letos spomladi v Ljubljano po zaupnih kanalih iz finančnega sveta poslali ostro opozorilo - ki je na koncu zaleglo). Niti antiamerikanizem oziroma prevladujoče javno razpoloženje, ki na ZDA gleda nenaklonjeno, včasih celo sovražno. Izsledki obsežne mednarodne raziskave, ki sta jo leta 2014 opravila Meridian International Center ter inštitut Gallup, so za Slovenijo dobesedno osupljivi. Spodaj so naštete države, v katerih ljudje najmanj marajo ZDA, v oklepaju pa je naveden odstotek tega "nezadovoljstva", ki bi ga v določenih primerih lahko poimenovali tudi sovraštvo:

1. Palestina (80%),

2. Pakistan (73%)

3. Libanon (71 %)

4. Jemen (69 %)

5. Irak (67 %)

6. Slovenija, Egipt (57 % )

7. Iran (56 %)

8. Tunizija (54 %)

Antiamerikanizem je v Sloveniji primerljiv kvečjemu s tistim v muslimanskih državah.

Črni petek slovenske zunanje politike

Posledice so očitne in neprijetne: Pahorjeva in Cerarjeva ameriška turneja, ki se je zaključila z obiskom Washingtona, kjer je v Centru za javno diplomacijo (del State Departmenta) potekala slovesnost ob 20. obletnici Fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min - ITF (organiziralo jo je slovensko veleposlaništvo v ZDA), se je končala z dolgimi nosovi. Iz predsedniškega urada lahko še tako zavijajo novico v celofan, toda dejstvo je, da se slovesnosti in odprtja razstave z ameriške strani ni udeležil praktično nihče. Najvišja državna funkcionarka je bila, kot smo točno napovedali, namestnica pomočnika državnega sekretarja, se pravi gospa, ki namešča pomočnika državnega sekretarja Pompea. Na slovesnosti ni bilo niti tako zelo pričakovane senatorke slovenskega rodu Amy Klobuchar. Poparjena slovenska delegacija je prisostvovala dogodku, na katerem ni bilo niti 50 ljudi, predhodno napovedana konferenca za medije v NPC (National Press Center) pa je bila odpovedana, ko se je razvedelo, da na njej ne bo skoraj nobenega (tujega) novinarja - razen dopisnikov slovenskih medijev.

Da gre za dejansko "črni petek" v zgodovini slovenske diplomacije, je več kot očitno, pa naj Mladika in Urad predsednika republike to poskušata še tako prikriti. To, da je Borut Pahor v Združenih narodih "ob robu zasedanja" popil kavo s predsednikoma Islandije in Švice ter premierjem Kosova, verjetno ni za Nobelovo nagrado. Fototermin s turškim avtokratom Erdoganom prav tako ne more odtehtati številnih zaprtih vrat. Še manj pa je - glede na večletne tenzije v odnosih med Evropsko komisijo in Turčijo - smiselno govoriti o tem, da sta "Slovenija in Turčija od leta 2011 strateški partnerici", kot je zapisal Pahorjev urad in dodal, da naj bi slovenski predsednik na srečanju z Erdoganom "izrekel podporo evropski perspektivi Turčije". Bržkone zgolj v svojem imenu?

Kje si Pahor izbira prijatelje, med demokrati ali samodržci? Na sliki s turškim humanistom Erdoganom.

Še nekaj "drobnih" spodrsljajev ...

Še nekaj kamenčkov v mozaiku slovenske diplomatske suicidarnosti moramo omeniti. Gre za "incidente", o katerih slovenska javnost še ni bila obveščena. Pred kratkim sta denimo zakonca Knavs, torej starša ameriške prve dame, želela obiskati domačo Sevnico. Američani so prosili slovensko vlado, če jima lahko zagotovi diskretno varovanje. Slovenska stran je prošnjo gladko zavrnila. Argumenta za takšno potezo ne najdemo, pa če ga iščemo s povečevalnim steklom.

Svojevrstni faux pas se je zgodil tudi na nedavnem blejskem strateškem forum (BSF). Pravzaprav dva: prvi je povezan s tretmajem Matthewa A. Palmerja, najvišjega predstavnika State Departmenta na tej konferenci, ki so ga gostitelji praktično ves čas ignorirali - pa čeprav je Palmer vsaj tako pomemben kot Elisabeth Millard, edina funkcionarka State Departmenta, ki se je udeležila slovesnosti ob 20. obletnici ITF minuli petek v Washingtonu, kjer je imel nagovor predsednik Pahor.

Drugi spodrsljaj, ki prav tako ne bo minil brez posledic, se tiče izbire osrednjega gosta na letošnjem blejskem forumu. Na koncu je bil to Michel Barnier, glavni evropski pogajalec za brexit, toda prvotno je bil povabljen albanski predsednik Ilir Meta. Lahko si predstavljate, kako so bili Albanci užaljeni, ko so jih Slovenci tik pred zdajci - nonšalantno, kot so vajeni, ko gre za "Balkance" - obvestili, da Meta ne bo osrednji gost.

Mimogrede, albanski lobi v Združenih državah je izjemno vpliven.