Razkrivamo

Afera Balažic #2: Kdo so Rusi, ki sta jih Bratuškova in Lukšič skušala nategniti?

Ko deluje vlada v maniri uličnih prevarantov

29.07.2014 22:38
Piše: Kizo

Če banka Vnesheconombank izplača denar za nakup rafinerije v BiH potem vedite, da je bila transakcija odobrena neposredno iz Putinovega kabineta. Foto: www.mediaspeed.net, Wikipedia. Fotomontaža: Portal Plus

Posledice takšnih poskusov prevar na najvišji politični ravni so namreč lahko ekstremne, saj govorimo o Rusiji, ki vzdržuje sistem državnega kapitalizma in ne loči med ekonomijo in politiko.

 

Ne zdi se jim prav nič posebnega, da pošljejo agente SOVE vohljati okoli podjetja, ki ga obvladujejo bivši KGB-jevci.

 

V igro ne vstopijo neki Rusi, ampak sam Putin!

 

Ko je prepis opravljen, sledijo neposredna pogajanja naše strani z rusko, v katerem mora biti izplen 50:50 solastništvo celotne zadeve in vsega kar se v nadaljevanju iz tega potegne ven.

 

Da je Zarubezhneft sestavni del Putinovega gospodarsko-političnega konglomerata, pričata še dve povezavi.

 

Lukšič torej prepriča vlado in njeno predsednico, da se spustijo v popolni avanturizem in izpeljejo novo različico "banan in ananasa", ki je pred skorajda desetletjem klavrno propadla in s katero želijo prevarati obstoječe lastnike, da naj še enkrat kupijo že kupljeno. Ti lastniki pa niso kdorkoli, ampak sam vrh ruske politike.

V tem članku bomo razkrili dvoje. Prvič, nekaj, kar lahko označimo kot Omanove spletke in neumnost slovenske vlade, saj vse kaže na to, da je Omanu uspelo prenesti ulični nateg na državno raven, slovenska vlada pa je bila pri tem ravno prav amaterska, da je kupila vse, kar ji je bilo prodano. Najprej zasebnik Lukšič, potem predsednica vlade Bratuškova in njen kabinetni svetovalec Grk, na koncu pa še zunanji minister Erjavec in predsednik parlamentarnega odbora za zunanje zadeve Kunič. Ker verjamem, da ta združba ni ravno butasta, se odpira tudi vprašanje, ali in kaj so videli zase v tem celotnem poslu. In drugič, kar je še bolj zanimivo, pokazali bomo kako zelo neumno in po nepotrebnem je s poceni nategi vrh slovenske politike dražil vrh ruske politike. Slednje ne samo, da je bilo v mednarodnem kontekstu noro dejanje, ki si ga lahko zamislijo in izvedejo samo popolni politični amaterji ampak predstavlja tudi vpogled v mentalni sklop slovenske politike. Ta se je brez sramu narkomansko zadolževala v tujini in očitno tudi poskušala izpeljati mednarodno prevaro.

 

 

Kaj Oman zares poseduje? Na kaj je bila dana hipoteka?

 

V zvezi s tem, kaj je tisto, kar je Oman poskušal podariti Sloveniji, obstajajo tri verzije. Prva je dokumentirana z doslej objavljenimi dokumenti, druga je bosanska, tretja pa slovenska. Najprej dokumentirana verzija. Iz doslej objavljenih dokumentov, ki ste jih imeli priložnost videti na Požareportu in na Portalu Plus, natančneje v dokumentu "Loan contract" (v originalu Ugovor o pozajmici), je v petem členu nedvoumno zapisano, da v primeru nevračila dolga lahko Omanovo podjetje vnovči hipoteko nad Rafinerijo Brod. Pazite, nad celotno rafinerijo in ne samo nad zemljiščem!

 

Ta dokument je datiran 28. februarja 1995 in velja za obdobje 45 dni od podpisa dogovora. Sledi še en dokument, datiran 1. marca 1995, iz katerega je razvidno, da je Oman vpisal hipoteko nad nekimi nepremičninami. Rekonstrukcija, ki sledi iz tega je, da je Oman dobil hipoteko nad celo Rafinerijo Brod in da je hipoteko vpisal na nepremičnine, ki so v relaciji z rafinerijo. Iz tega pa sledi dvoje vprašanj: zakaj je prišlo do posojila in ali je bilo Omanovo podjetje tudi upravičeno do vnovčitve hipoteke?

 

O prvem lahko sklepamo podobno kot Zgaga, saj je med dokumenti, ki smo jih objavili, tudi dokument podpisan s strani Omanovega sodelavca, trgovca z orožjem Lorenza Mazzege, v katerem se potrjuje, da so "dobrine" predane in prejete, kar pomeni, da je pogodba o posojilu krvava in nič drugega (in ja, to vlade Alenke Bratušek ni čisto nič motilo). O drugem ni mogoče reči ničesar, ker dokumenta o lastništvu ni, niti ni dokumenta o vnovčitvi hipoteke in ker so na drugi strani tudi informacije, da je bila pogodba razveljavljena, ker "dobrin ni bilo", ki ostajajo na ravni špekulacij, o čemer smo na Portalu Plus že pisali. Iz dokumentov pa lahko sklepamo samo nedvoumno: da je bila po pogodbi hipoteka nad celotno rafinerijo in ne le nad zemljiščem! 

 

In zdaj k bosanski različici zgodbe, ki v Sloveniji ni bila objavljena. V bosanskih medijih se je tik pred privatizacijo rafinerije pojavilo Omanovo podjetje Orbal Marketing Services ltd., katerega predstavniki so, kako zanimivo, trdili, da je rafinerija, glede na posojilno pogodbo z vlado Republike Srpske iz leta 1995, njihova. Pazite, iz bosanskih medijev je očitno, da je Omanova celotna rafinerija, ne samo zemljišče, kot se je to prodalo slovenski javnosti. Ta poskus pridobitve rafinerije se je ustavil, morda tudi zaradi zelo "pametnih" navedb predstavnikov Orbal Marketing Services ltd., da je zaradi nevrnjenega posojila v višini 60 milijonov ameriških dolarjev za nakup "banan in ananasov", rafinerija, ki je bila založena kot hipoteka, prešla v njihove roke.

 

Da je Oman v finišu bosanske vojne Srbom na kredit prodal za 60 milijonov dolarjev banan in ananasa in za hipoteko vzel rafinerijo, je bil cinizem, ki je v kali zatrl Omanove poskuse pridobivanja rafinerije. Več o tem si lahko preberete tu in si sami ustvarite mnenje, vsekakor pa je očitno, da gre za povsem drugačno zgodbo, kot je bila prodana Lukšiču in Bratuškovi. 

 

Slovenska različica zgodbe je radikalno drugačna: obstaja zemljišče, bogato z nafto, katerega lastnik je Oman. To zemljišče bi rad, v borbi proti recesiji, predal Republiki Sloveniji in s tem za vedno spral svoje grehe in za povrh še dobil nov potni list. Odveč je pojasniti, da po vsem povedanem zgodba deluje kot tipični nateg na ravni pouličnih prekupčevalcev. Iz dokumentov ni jasno nad čem je hipoteka vpisana, ni znano, ali je vnovčena, še manj pa je znano, ali je na nekih zemljiščih okoli rafinerije kakšna nafta. Še več, cel Balkan že dolgo ve za originalen poskus Omanovega prevzema rafinerije. Ampak Lukšič in Bratuškova vseeno iščeta nafto. 

 

Edini problem, ki se jima pojavi, je sledeč: Omanova rafinerija in zemljišča so že davno privatizirana in prodana Rusom. Pozabimo, da je zgodba prelita s krvjo; našo vlado na tej točki, ko se že obeta Omanovo darilo, zanima, kako zdaj prepričati Ruse, da jim prodano še enkrat prodajo.

 

 

Vstopijo neki Rusi

 

Iz korespondence, ki smo jo objavili (glej dokumente pod prispevkom), je očitno, da je za slovensko stran zadeva že skorajda rešena. Lukšič je srečen, kabinet predsednice vlade že črpa nafto, Balažica še kar naprej pošiljajo na "pogajanja", Oman pa daje nove predloge, kako operacionalizirati celotno zadevo. Ker, ne pozabite, tu so še neki Rusi, ki jim bo vse to treba prodati ali kot to stoji v korespondenci Lukšič – Balažic (glejte elektronsko sporočilo iz 17. 09. 2013):

 

..."Ko je prepis opravljen, sledijo neposredna pogajanja naše strani z rusko, v katerem mora biti izplen 50:50 solastništvo celotne zadeve in vsega kar se v nadaljevanju iz tega potegne ven."... 

 

Dobro, pa poglejmo, kdo so ti Rusi, ki so tako nori, da jih bo slovenska vlada, na osnovi nerealiziranega krvavega posla in brez jasnih dokumentov, po že propadlem bosanskem poskusu Omanovega podjetja, razlastninila in jim na novo prodala nekaj, kar se fantazira, da je "milijardni posel".

 

 

Popravek: v igro ne vstopijo neki Rusi, ampak sam Putin!

 

Rafinerija Brod danes deluje pod okriljem podjetja Nestro Optima Grupa, ki poleg Brodske rafinerije vključuje tudi podjetji Nestro Petrol Banja Luka in rafinerijo Modriča. Sto odstotni lastnik krovnega podjetja Nestro Optima Grupa pa je ruski Neftgazinkor. O tem podjetju, ki je nastalo tik pred privatizacijo rafinerije Brod, ni kaj dosti znanega, kar ni nič posebnega, če veste, kako je potekala ruska privatizacija in če se spomnite primera Rosneftovega prevzema Yukosa.

 

Tisto, kar pa je znano, pa je sledeče: prvič, podjetje se je pojavilo dobesedno iz zraka in neposredno pred privatizacijo in vstopilo v posel, torej podjetje ima resno politično zaledje. Drugič, ve se, da je večinski lastnik Neftgazinkora ruski Zarubezhneft, preostalo lastništvo pa si delijo tri nerazkrite fizične osebe. In tretjič, po mnenju bosanske veje Transparency International obstaja sum, da so te tri fizične osebe dejansko najvišji politični uradniki Republike Srpske. Kakorkoli že, jasno je, da je tisti, ki danes vleče niti v fantazmogorični rafineriji rusko podjetje Zarubezhneft in da vsi skupaj niso kar eni Rusi. Pojasnimo zakaj.

 

Kaj je Zarubezhneft s katerim se je hotela slovenska vlada, preko Lukšičevega posredovanja, pogajati za Omanovo zemljo, jih nacionalizirati in jim ponuditi posel za tisti fifty-fifty izkupiček? Zarubezhneft je glavno in največje rusko podjetje za pridobivanje in predelavo nafte in plina v tujini. Je v državni lasti in je znano po tem, da je del konglomerata, ki ga Putin naziva nacionalni šampioni in, ki ga zasedajo "siloviki" (nekdanji Putinovi sodelavci iz KGB).

 

Prvi med siloviki je bil zagotovo nekdanji direktor uprave Nikolaj Tokarev, ki je leta 2007, torej v času privatizacije Rafinerije Brod in po koncu najodmevnejšega obdobja konsolidacije Putinovega imperija, prestopil v Transneft. Po poročanju Reutersa in Novaye Gazete gre za človeka, ki je tesni sodelavec Putina, saj je bil njegov sodelavec v KGB v času, ko sta bila oba na delu v ranjki Vzhodni Nemčiji. Transneft, kamor je Tokarev prestopil, pa je de facto monopolist pri transportu nafte iz Rusije in je seveda v državni lasti in kot tak komplement Zarubezhneftu.

 

Da je Zarubezhneft sestavni del Putinovega gospodarsko-političnega konglomerata, pričata še dve povezavi. Prvič, v upravi tega podjetja sedi Molodtsov Kiril, ki je istočasno namestnik ministra za energijo ruske federacije in drugič, v upravi sedi Aleksander Nekipolov, ki je istočasno direktor uprave Rosneft, naftnega podjetja, ki je v večinski lasti ruske države in je od obdobja obračuna z oligarhi dominantno na področju črpanja in predelave nafte v Rusiji in vodeno neposredno iz Kremlja. 

 

S tem pa zgodba o tem, kako ruska država drži roko nad Rafinerijo Brod, še ni končana. Neznano in iz zraka padlo podjetje Naftgazinkor je sredstva za nakup Rafinerije Brod dobilo od ruske (nekoč sovjetske) državne banke Vnesheconombank. Ta banka seveda ni navadna banka, ampak je dobesedno Putinova banka, saj je njen cilj, da z denarjem na neprofiten način (berite: ni važnen donos, važen je ruski nacionalni interes) podpira ruska podjetja, upravlja z ruskim državnim dolgom in pokojninskim skladom.

 

Še več, Vnesheconombank je po političnem vplivu in po finančni moči nekaj takega kot milijonkratnik NLB. In ja, ta banka je financirana tudi iz ruskega državnega proračuna. V prevodu, če ta banka izplača denar za nakup rafinerije v BiH potem vedite, da je bila transakcija odobrena neposredno iz Putinovega kabineta.

 

Za nepoučene ne bo odveč, če povemo, kaj je ruska doktrina nacionalnega interesa: gre za obvladovanje največjih in najmočnejših ruskih podjetij s strani vrha ruske politike in to ne samo z namenom izvajanja ekonomske politike, ampak predvsem z namenom zagotavljanja ruskega nacionalnega interesa kjerkoli, kadarkoli in za kakršnokoli ceno.

 

Če vse skupaj povzamemo, je situacija sledeča: lastnik in upravljalec Rafinerije Brod je rusko državno podjetje, ki v Putinovi doktrini nacionalnih šampionov zavzema visoko mesto. V upravi tega podjetja sedijo posamezniki, ki zasedajo pozicije v aktualni ruski vladi (Molodtsov) ali v enem izmed nadpodjetij (Nekripolov v Rosneftu), konsolidacijo podjetja pa je delal pripadnik silovikov, ki je danes ključna figura v Transneftu (Tokarev).

 

Rafinerija je bila odkupljena z državnim denarjem iz državne banke, financirane tudi iz državnega proračuna, skratka, Rafinerija Brod je od dneva privatizacije predmet ruskega nacionalnega interesa in v domeni Putina, ki mu je malo mar za celotne države (Gruzija, Moldavija, Ukrajina), kaj šele za fantomske zahtevke trgovcev z orožjem, pa četudi te zastopata zasebnik Lukšič in predsednica vlade v odhodu Alenka Bratušek.  

 

 

Vrhunec neumnosti

 

Lukšič torej prepriča vlado in njeno predsednico, da se spustijo v popolni avanturizem in izpeljejo novo različico "banan in ananasa", ki je pred skorajda desetletjem klavrno propadla in s katero želijo prevarati obstoječe lastnike, da naj še enkrat kupijo že kupljeno. Ti lastniki pa niso kdorkoli, ampak sam vrh ruske politike in upravljavci niso nič manj kot Putinovi siloviki. Še več, od nekod se zdi slovenski vladi dobra ideja, da se vtikajo v podjetja, ki so v Rusiji označena kot nacionalni šampioni, torej kot nedotakljiva. Pri tem se jim ne zdi prav nič posebnega, da pošljejo agente SOVE vohljati okoli podjetja, ki ga obvladujejo bivši KGB-jevci. Na mestu je sledeče vprašanje: kako nori so še lahko amaterji iz slovenskega političnega vrha?

 

Posledice takšnih poskusov prevar na najvišji politični ravni so namreč lahko ekstremne, saj govorimo o Rusiji, ki vzdržuje sistem državnega kapitalizma in ne loči med ekonomijo in politiko. Povedano drugače: dvomim, da bo nepotrebno draženje Rusov s frodulentnimi posli, ki si jih je v aferi Balažic privoščila slovenska vlada, imelo blagodejen učinek na odnose s to državo. Če hočete še bolj neposredno: vpoklic agentov SOVE, da bi Rusem odvzeli, kar so kupili in jim to še enkrat prodali, ne more naleteti na izjemno zadovoljstvo v Kremlju. Če ne veste, kaj Putin je in česa je sposoben, če začuti, da so njegovi "nacionalni interesi" ogroženi, potem ste ali popolnoma nerazgledani ali pa sedite v danes odmirajoči vladi Alenke Bratušek. 

 

 

Še nekaj vprašanj

 

Odpira pa se še nekaj vprašanj. Prvič, nerealno in nelogično je, da skoraj leto dni nihče od vpletenih ni sprevidel, da gre za na novo zapakiran nateg, ki je v BiH že spodletel. Drugič, kakšni so motivi vseh vpletenih v aferi Balažic? Če jih ne bi bilo, se tako očitno frodulentnega posla ne bi lotevali in ne bi vsega prevalili na Balažica takoj, ko je postalo jasno, da so nategovali Ruse, nategnili pa sami sebe. Je kdo hotel financirati svoj življenjski stil? Se je obetala kakšna masivna donacija kakšni stranki? Kdo bi vedel. Kdo vse si je obetal rente iz tega "milijardnega posla"? Samo ne recite, da verjamete v zgodbo "zemlja za potni list", ker ta zgodba je, glede na povedano, še najmanj verjetna in ne recite, da verjamete v popolnoma naivno bebavost vseh vpletenih. In tretjič, ali je mogoče ne samo, da Lukšič, Bratuškova in Erjavec še kar plavajo po javnem prostoru ampak, da se Bratuškova in Erjavec celo potegujeta za sedež v evropski komisiji? Kako sprevrženo je šele to? Če mislite, da ni, potem si zamislite, kako debelo bi gledali v Putinovem kabinetu, ko bi eden ali drugi v imenu EU prišla do Putina, ta pa bi ju poznal kot bizarna trgovca s poldokumenti in krvavimi hipotekami, ki sta v zgodbi o Rafineriji Brod nad njega pošiljala obveščevalno-varnostne agente.

 

Bojim se, da na nobeno izmed zastavljenih vprašanj nikoli ne bomo dobili odgovora. In dvomim, da Rusi ne bodo izstavili računa za ta poskus natega.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Žižek vs. Peterson: Kako se ne rokujemo na odru
1
20.04.2019 14:01
Končno sem dočakal veliki intelektualni spopad umov moderne dobe, Jordana Petersona in Slavoja Žižka. V samem dogodku sem res ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Diplomatska komedija: Slovenija v Zagreb pošilja bivšega jugodiplomata Vojislava Šuca, sina generala JLA, ki je nosil žaro Edvarda Kardelja
24
18.04.2019 23:00
Potem ko si je Marko Makovec zapravil možnosti za imenovanje na veleposlaniški položaj v Zagrebu, se je izmed ostalih kandidatov ... Več.
Piše: Uredništvo
Prisluškovanje, ki služi političnemu boju, ni le prvovrstna zloraba Sove, pač pa tudi zloraba oblasti
11
18.04.2019 00:00
Ker se Marjanu Šarcu nevarno približuje zgodba s prisluškovanjem dvema tujima državljanoma, katerih pogovor je objavila zasebna ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Cerarjevi propadli orožarski posli: Oderuške cene, oklepniki brez servisa in minometov ...
15
15.04.2019 23:45
Orožarski posel stoletja, ki ga je vodila prejšnja vlada pod vodstvom Mira Cerarja, niso pokopale proračunske nejasnosti, pač pa ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nov napad na medije! Marko Makovec, nesojeni veleposlanik na Hrvaškem, mi je zagrozil z maščevanjem!
20
14.04.2019 23:15
Star slovenski pregovor pravi: za vsako rit raste palica, tudi zate! To ti obljubim. To sporočilo sem dobil v nedeljo zjutraj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zakaj so za Šarčevo vlado ukrajinski posli Škrabčevega podjetja RIKO d.o.o. pomembnejši od širitve mreže COBISS.Net?
5
11.04.2019 21:00
Medtem ko slovenska vlada ni bila pripravljena finančno podpreti mreženacionalnih knjižničnih informacijskih sistemov in ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Prisluškovalni škandal: "Bizantinska realpolitika" Hrvaške ali kako je SOA nadigrala SOVO
9
07.04.2019 21:00
Bolj kot nad Hrvaško smo lahko začudeninad naivnostjo in nesposobnostjo slovenskih politikov in diplomatov, ki so nas pripeljali ... Več.
Piše: Igor Mekina
Éric Vuillard, Dnevni red: Mrtvi (6)
3
06.04.2019 06:00
Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. ... Več.
Piše: Uredništvo
Davkoplačevalec Vili je spet udaril: V pismu evropske bankirje poziva, naj za božjo voljo ne kreditirajo 2. tira
8
05.04.2019 14:00
Vili Kovačič, znan tudi pod vzdevkom Državljan K., je v imenu civilnodružbene iniciative Davkoplačevalci se ne damo direktorju ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera Veleposlanik: Marko Makovec se je že zahvaljeval za čestitke za novo službo, ki pa jo uradno sploh še nima!
7
04.04.2019 22:45
Včeraj smo poročali o škandalu z imenovanjem bodočega veleposlanika na Hrvaškem. Nekdanji predsednikov svetovalec Marko Makovec, ... Več.
Piše: Uredništvo
Ups, bivšemu Pahorjevemu svetovalcu Makovcu že čestitajo za imenovanje za veleposlanika v Zagrebu, čeprav postopek sploh še ni končan!
9
03.04.2019 23:11
Česa takšnega slovenska diplomacija res ne pomni: da bi nekdo v medijih postal novi veleposlanik v tujini, še preden bi bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Društvo senilnih pisateljev: V lasti imajo nepremičnine, vredne več milijonov evrov, nimajo pa denarja za novo streho!
6
03.04.2019 00:00
Kaj se dogaja v Društvu slovenskih pisateljev, da je dan pred prvim aprilom odstopila predsednica Aksinja Kermauner, ki je ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Telefonski prisluhi (5)
3
31.03.2019 06:00
Trinajstega marca, dan po Anschlussu, so britanske tajne službe prestregle čudaško telefonsko komedijo med Anglijo in Nemčijo. ... Več.
Piše: Uredništvo
Diplomacija, da te kap! Kaos pri Cerarju, Pahorjev "tihi ustavni udar" in fotografiranje za pol milijona evrov
9
27.03.2019 01:00
Medtem ko zunanji minister Miro Cerar vedri na Mladiki, kjer pogrešajo njegovo avtoriteto, predsednik republike Borut Pahor hodi ... Več.
Piše: Uredništvo
Temna stran očetov Evrope, 2. del: Monnet, Schuman in skrivne ameriške "donacije"
8
26.03.2019 01:00
Nekdanji evropski poslanec Philippe de Villiers je razburkal mednarodno javnost z objavo doslej še neznanih poglavij iz življenj ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Poslovilno kosilo na Downing Streetu (4)
1
24.03.2019 07:59
12. marca 1938, dan po tistem dramatičnem večeru, ko se je začel konec Avstrije, njena priključitev Hitlerjevi Nemčiji, je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
Temna stran Evrope, 1. del: Kako je Hitlerjev profesor prava Walter Hallstein postal prvi predsednik Evropske komisije
6
20.03.2019 20:00
Manj kot tri mesece pred evropskimi volitvami je nekdanji poslanec v Strasbourgu Philippe de Villiers razburkal mednarodno ... Več.
Piše: Uredništvo
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
17
18.03.2019 00:14
Milan Kučan ni le najvplivnejša figura slovenske levice, pač pa tudi politik z daleč največjo avtoriteto med člani Zveze borcev, ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
2
15.03.2019 20:00
Okrog enajstih dopoldne, po nekaj odžebranih vljudnostih, se za avstrijskim kanclerjem zapro vrataHitlerjevepisarne. In začne se ... Več.
Piše: Uredništvo
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
7
15.03.2019 00:01
Zamejski Slovenec Marko Bidovec, potomec Ferda Bidovca, enega izmed ustreljenih tigrovcev v Bazovici, se že leta in leta bori za ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nov napad na medije! Marko Makovec, nesojeni veleposlanik na Hrvaškem, mi je zagrozil z maščevanjem!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,085
02/
Diplomatska komedija: Slovenija v Zagreb pošilja bivšega jugodiplomata Vojislava Šuca, sina generala JLA, ki je nosil žaro Edvarda Kardelja
Uredništvo
Ogledov: 2,414
03/
1939 - 2019
Igor Bavčar
Ogledov: 2,237
04/
Prisluškovanje, ki služi političnemu boju, ni le prvovrstna zloraba Sove, pač pa tudi zloraba oblasti
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,576
05/
Cerarjevi propadli orožarski posli: Oderuške cene, oklepniki brez servisa in minometov ...
Igor Mekina
Ogledov: 1,771
06/
Neumni "Anschluss" poslanca Matjaža Nemca: Praznik "vrnitve" Primorske bi spremenil v praznik "priključitve"!
Marko Bidovec
Ogledov: 1,708
07/
Zakaj sem prepričan, da bo v "dvoboju" Žižek - Peterson poražen marksist Slavoj
Angel Polajnko
Ogledov: 1,531
08/
Zakaj so za Šarčevo vlado ukrajinski posli Škrabčevega podjetja RIKO d.o.o. pomembnejši od širitve mreže COBISS.Net?
Tomaž Seljak
Ogledov: 1,444
09/
"Hrvati so se od nekdaj imeli za nekaj več, Slovenci pa trpeli za manjvrednostnim kompleksom"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,515
10/
"Podrejenci" in njihova saga: O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank
Bine Kordež
Ogledov: 812