To, kar berete, je zapoznel komentar po mojem ogledu Muzeja savremene umetnosti (MSUB) v Beogradu. Komentar je sicer prekratka literarna oblika, da bi lahko v njem podrobno opisal kontekst konflikta med zenitisti in nadrealisti. Brez konteksta pa se pišejo samo sramotilni spisi. Še dobro, ker komentiram samo tisto, kar me navdušuje.

Z velike časovne distance gledam v Pariz, v presenečenega mlajšega moža, ki stoji pred kulturnim središčem Georges Pompidou, skoraj nič ali zelo malo sem mu podoben. To je moralo biti leta 1989, v času, ko se bo ravnokar začela širiti po Balkaniji žolta žveplena sramota. Mlajši mož, ki bi lahko bil jaz, se je vračal iz Londona prek Pariza v Ljubljano, ko se je v dopoldanskih urah znašel pred pariškim Boburjem. Na zahodni strani razstavne zgradbe je bil razpet velik transparent: Fotogrami, nadrealist Živadinović. Kdo? Nadrealist Živadinović, Vane Živadinović Bor. Seveda sem ime Vane Bor hitro povezal z beograjsko umetniško revijo Anti-zid (1932) in z Markom Ristićem. Sredi pariške stvarnosti, ki mi ni bila nikoli blizu, sem prvič pomislil, da za tem imenom in priimkom stoji realna in ne izmišljena oseba. Le Marko Ristić in Koča Popović sta imeni, ki sem ju povezoval z revijo Nemogoče - L'impossible. Živadinovića ne. Mogoče je celo še živ?

Vane Bor, Fotogram (1928)

Da, bil je še živ, štiri leta je še živel, umrl je leta 1993. Pred tem je desetletja preživel v Oxfordu. Razstava je bila za razmerja, ki vladajo v Boburju, majhna, a izjemna. Takrat so pariški in svetovni javnosti prvič pokazali njegove fotograme, ki jih je Vane Živadinović Bor leta 1928 razvijal v neposrednem dialogu z nadrealisto Man Rayem. Svoje fotograme je razvijal v beograjski fotografski temnici skupaj z nadrealistom Markom Ristićem. Kot študent pariške Sorbone, kjer je študiral pravo, je podobno kot Koča Popovič (Načrt za fenomenologijo iracionalnega) preživljal svoj pariški čas v nadrelistični centrali.

Nadrealizem je dadaizem, dosežen z drugimi sredstvi!

Tako mi je ime in umetniško delo dr. Vaneta Živadinovića Bora, ne glede na to, da sem bil vedno zadržan do nadrealistične umetnosti, postalo zelo pomembno. Od pariške razstave naprej ga nosim v svojem vademecumu. Nadrealisti niso bili nikoli moj umetniški izbor, ne po sorodnosti stilnega izraza, ne po metodi, toda tisto dopoldne sem bil ponosen na svoje zgodovinsko izhodišče: na Ljubljano, na Zagreb, Beograd, Skopje, Sofijo. Bil sem ponosen na svojo Balkanijo. Komično, a je bilo tako!

Fotografija je bila na začetku prejšnjega stoletja v umetnosti nov mehanski in kemijski jezik, čeprav je bila do takrat prisotna že skoraj celo stoletje.

Fragmenti in dokumenti o Vanetu Živadinoviću Boru:

- Od leta 1914 do leta 1918 so ga kot otroka premestili zaradi prve svetovne vojne v Nico. To je bil čas, ko je bil cel svet proti celemu svetu.

- Pri devetnajstih letih, leta 1927, odide iz Beograda študirat v Pariz. V celem študijskem obdobju se je družil z Bretonovimi nadrealisti. V tistem času vlada v Parizu načelna politična koalicija med nadrealisti in komunisti, kar je bil neposreden odgovor na nenačelno koalcijo med fašisti in futuristi. Ta model sorbonske kulture se je prenesel na njene beograjske študente.

Vane Bor, Alge (1928)

- V tistem času se je Vane Živadinović Bor prepustil raziskavam iracionalnega. Že leta 1928 je začel razvijati svoje fotograme. Za razliko od fotografij se fotograme ne izdeluje s fotoaparatom, temveč jih umetnik procesira neposredno na občutljivem fotografskem papirju. Tako ni več v ospredju fotokamera, temveč svetloba sama, pomemben postane kontrast beline in črnine, svetlobe in teme. Za razliko od vseh ostalih naderalistov ni uporabljal umetniške metode: avtomatizma. V svojo umetnost je uvedel urejeno procesualnost samo zato, da bi lahko razvijal svoj vzporedni svet slučajev, zaokrožen v procesualnosti. Zapiše: Režiram slučaj! Kinetiziram fotograme, želim, da postanejo gledalcem gibljiva informacija o svetlobi.

- Leta 1930 je izšla revija Nemoguče - L'impossible. Beograjska nadrealistična centrala je delovala kot skupina neverjetno talentiranih individualcev.

- Leta 1931 si je začel dopisovati s Salvadorjem Dalijem. Dopisovanje je trajalo nekaj let. Tako kot sta se Salvador Dali in Antonin Artaud odmaknila od nadrealizma zaradi ideoloških razlogov, tako se je tudi Vane Živadinović. Uprli so se generalnim sekretarjem nadrealizma. Komunisti so postali kabalisti. Toda Živadinović se ni nikoli odrekel nadrealistični ideji. Zanj je bil kljub vsemu nadrealizem veličastna zgradba psihoanalitskega modernizma.

- Leta 1932 je objavil svoje fotograme v umetniški reviji Anti-zid, objavljal je tudi tekste o filmu v časopisu Politika. Proizvajal je fotomontaže prikritih spolnih gonov.

- Leta 1934 je napisal Uvod v kritiko filma v reviji Danas, ki jo je urejal Miroslav Krleža. Do druge svetovne vojne je občasno živel v santoriju Vrnjci v Vrnjački Banji, ki je bil v lasti njegovega očeta in matere.

- Leta 1941 je Vanetov prijatelj, nadrealist Koča Popović, postal komandant prve proletarske brigade.

- Leta 1944 je iz neznanih razlogov ilegalno emigriral v Anglijo. Preselil se je v London.

- V petdesetih letih so nadrealisti zelo pogumno branili umetniško avtonomijo pred proletarsko ideološko nomenklaturo, katere del so bili. To je bil čas, ko se je socialna in nadrelistična umetnost povezovala. Večina nadrealistov je ostala zvesta internacionalistični, komunistični skupnosti. Toda neusmiljeno se je izživljala nad zenitisti!

- Vane Živadinović Bor se je leta 1975 preselil iz Londona v Oxford, kjer je živel do konca svojih dni. David Elliott, direktor muzeja moderne umetnosti v Oxfordu, je bil natančno seznanjen z umetniškim delom Vaneta Živadinovića Bora.

***

Njegovi fotogrami so bili v funkciji čistega avantgardnega izraza, bili so izraz njegovega eksperimentalnega duha: izražali so nadrealistično izginjanje predmetnosti. Serialnost in procesulanost pa je vzpostavil že pred nastankom konceptualne umetnosti. Nepremični fotogrami so postali potencialno kinetični. S svetlobo je presvetljeval transparentne materiale; sladkor, steklo ali led, ki so nam z novo tehnologijo zgradili novo stvarnost. Da, zavzemal se je za nemogoče, kajti umetnost je najprej poskus vsega, kar je mogoče v imenu nemogočega.

Vane Živadinović Bor se ni mogel odločiti, ali lahko kot nadrealist pristane na to, da so njegovi fotgorami samo spodletele fotografije ali nadresničnost, saj so slike stvarnosti odvisne le od stopnje naše paranoje. Vane je leta 1991 videl razpad Balkanije, dve leti kasneje je umrl.