Kaj pa če bi določena interesna skupina vzpostavila neko spletno platformo, kjer bi vsi njeni argumenti stali zapisani, obrazloženi v potrebnih podrobnostih, na ta način dosegljivi prav vsakemu? Če bi potem povabila zainteresirano institucijo, civilno družbo, zainteresirano opozicijo, pa tudi zainteresirane strokovnjake in zainteresirane državljane, da po kateri od metod argumentacije sodelujejo s svojim mnenjem, predlogom ali pa samo s svojim glasom ZA ali PROTI njenim argumentom? Bi Odločevalci ob tem ostali tiho, samo skomignili z rameni, morda še to ne, se le cinično režali?
Na desni strani naslovnice portala+ je nedavno stal citat (vir) iz kolumne Rada Pezdirja v Reporterju z naslovom Dobro jutro podjetniki, vezane na protest podjetnikov glede koalicijsko predvidenih ukrepov nove vlade. Pezdir je po mojem upravičeno okrcal naše uspešne podjetnike, da so do sedaj premalo storili v političnem prostoru. Pa se je ravno tako, ocenjujem vsaj po spremljanju medijev, zadnji mesec precej dogajalo okrog tega protesta v tem istem političnem prostoru. In? Obstaja kakšna resnična, veljavna zaveza, kaj se bo zgodilo? Preprosto, vidim neko praznino, nedorečenost. Poglejmo ta primer še malo drugače.
Nek predlog ukrepa Odločevalcev (v našem primeru zapis v koalicijski pogodbi) v določenem trenutku določeni interesni skupini povzroči bojazen pred določeno škodo, neprijetnostjo, ki bi jo ta ukrep povzročil. Sledi spontana reakcija, ki jo sicer mediji lahko hitro zaznajo, a je zaradi tega lahko še hitreje nedorečena ali šibka, zato po navadi hitro spet sproži neko nasprotno, negativno reakcijo pri Odločevalcih. Izmenjava negativnih reakcij koristi medijem, kajti velja osnovno medijsko pravilo, da imajo slabe novice pač moč - so bolj gledane, brane oziroma poslušane. Skratka kakšna dobra, koristna, pozitivna argumentacija o tem predlogu ukrepa ima majhno šanso. Običajno pa se na vse to obesi še eno medijsko pravilo, namreč da gre vse skupaj hitro v pozabo.
Posebej Odločevalci se že naslednji hip, ko se medijska pozornost zmanjša, toliko manj čutijo zavezani kakšni argumentaciji ali upoštevanju reakcije na njihov predlog ukrepa. Potem imamo, kar imamo: nezadovoljne podjetnike, polno raznih kavarniških izpeljank, kaj se bo zgodilo, Odločevalci pa ne čutijo nobene dodatne odgovornosti do zadeve. Ne zgodi se nič, kar bi bilo bolj prav.
Kaj pa če bi določena interesna skupina v omenjeni situaciji preprosto postavila kakšno spletno platformo, kjer bi vsi njeni argumenti stali zapisani, obrazloženi v različnih potrebnih podrobnostih, tako dosegljivi prav vsakemu? Če bi potem povabila zainteresirano institucijo, morda Državni svet, civilno družbo, zainteresirano opozicijo, pa tudi zainteresirane strokovnjake in zainteresirane državljane (Aktivne državljane!), da po kateri od metod argumentacije sodelujejo s svojim mnenjem, predlogom ali pa samo s svojim glasom ZA ali PROTI njenim argumentom. Ali pa bi zainteresirana institucija postavila celo svojo metodo argumentacije na omenjeno temo in bi se rezultati argumentacij seštevali. Bi Odločevalci ostali tiho, samo skomignili z rameni, morda še to ne, se le cinično režali?
Ne vem. A nekako je treba zapolniti to stalno ponavljajočo praznino in nedorečenost, ko prihaja do takšne in podobne situacije!
Bo kdo zgoraj zapisano označil za navadno lobiranje? Verjetno, me ne moti, kajti verjamem, da bi bila takšna argumentacija lobiranje za bolj prav. Lahko rečemo lobiranje, da bi obstoječi Odločevalci sprejemali odločitve, ki so bolj prave. A kdo je zainteresiran, da Odločevalec dela dobro in prav (v tem trenutku imamo pač obstoječo vlado)? Opozicija? Kakšne so šanse opozicije na prihodnjih volitvah, če bo obstoječa vlada delala dobro in prav?
Mediji? Ali naj ponovim, da velja osnovno medijsko pravilo, da so slabe novice pač zanimivejše od dobrih? Pa vendar, tako celotna opozicija kot vsi, ki odločajo v medijskem prostoru, so istočasno tudi državljani in prav gotovo si vsak normalen državljan želi, da bi Odločevalci, predvsem njegova vlada, delali dobro in prav. In kako se lotiti tega paradoksa? Pač verjamem, da je pot, če že ne k rešitvi (ker paradoksi so nerešljivi), pa vsaj k zmanjšanju njegovega vpliva in s tem bolj odprte, jasne, vzpodbudne poti k delanju dobro in prav vseh in vsakogar, ki je prevzel kakršnokoli odgovornost v državnem sistemu. In eden od korakov, verjamem, da je tudi odprta, javna, še bolje, institucionalizirana platforma, ali spletna ali kakšna drugačna, kjer po preprosti metodi argumentacije ostane zapisano, kdo in kako je argumentiral, kakšna je rezultanta argumentacije, ne pa samo da vse skupaj ostane le bežen spomin na nekaj fraz v medijih.