Koliko časa bo trajala fascinacija slovenskih mainstream medijev s predsednikom vlade Marjanom Šarcom? Sto dni miru naj bi veljalo za politično opozicijo, ne pa za medije kot četrto vejo oblasti. A če so mediji del tretje veje, se tako obnašajo. Potem pač tudi zanje veljajo "medeni tedni", obdobje treh mesecev, ko je treba dati novi vladi mir. V najboljšem primeru bo že čez dva meseca nastopil trenutek, ko se bo predstava končala in bo ljudstvo skozi oči novinarskih strokovnjakov končno videlo tega človeka. Ko bo naposled slišalo njegove izjave, razumelo govorico telesa in prebralo tisto, kar je izrekel. Kajti zaenkrat je v zraku še vedno milni mehurček, v katerem vidimo idealiziranega premierja.

In njegove besede so res vredne poslušanja. Sploh takšne, kakršne je izrekel včeraj. "Številke so lahko precej neizprosne in v tem okviru se bo treba gibati." Ne le besede, pač pa cel stavek. Stavek, ki ga je premier včeraj izrekel v kontekstu proračuna za leto 2019. S tem v zvezi se zastavljata utemeljeni vprašanji. Prvo je, ali je v tej vladi sploh vsem ministrom jasno, kaj je proračun? Druga dilema pa leti na Šarca samega: kaj naj bi pomenila njegova izjava oziroma kaj - če sploh kaj - je želel z njo povedati?

Ravno tu se ponuja primerjava z uvodoma omenjeno ameriško črno komedijo Being There (vir), ki je v marsičem tudi parodija politike. Peter Sellers je vrtnar Chance, ki se znajde v središču medijskega in političnega zanimanja Združenih držav Amerike zaradi svojih izjav. Tako daleč pride, da postane celo predsednikov svetovalec in - čisto na koncu, preden ga vidimo, kako kakor Jezus hodi po vodi - potencialni kandidat za predsednika ZDA.

Toda Chance, ki zaradi nesporazuma postane Chauncey Gardner, ne zna ne brati, ne pisati. Njegovi stavki kažejo takšno preprostost, da bi ga lahko mirno označili za intelektualno zaostalega. Vse, kar pozna, je povezano z vrtnarjenjem. Njegov duhovni univerzum se začne in konča pri vrtnarskih opravilih. Zato so njegovi stavki polni vrtnarskih primerjav - kar pa marsikomu pričara vtis globoke poduhovljenosti. Kajti Chancevo omejenost ljudje razumejo kot metaforo, zato vrtnar nenadoma postane modrec, ki ga sprašujejo o davčni politiki, gospodarski rasti in drugih kompleksnih temah. Ker v bistvu ne pove ničesar, poslušalci v njegovih "mislih" najdejo globje sporočilo. V njihovih očeh je Chance lucidnež, ki razume, kako deluje svet, vendar ga je sposoben razlagati na način, ki banalizira težo političnih in ekonomskih razprav.

Režiser Hal Ashby bi lahko svojo parodijo mirno postavil tudi v Slovenijo, kjer bi vlogo njegovega vrtnarja prevzel še en komik. Komik, ki s svojimi izjavami vzbuja asociacije na Chaunceya Gardnerja. Manevrski prostor je takšen, kakršen je. Še en brilijantni stavek, ki bi ga lahko izrekel tudi Ashbyjev vrtnar, vendar ga ni, saj ga je - Marjan Šarec. V literaturi je cela vrsta analiz, posvečenih Chaunceyu, med drugim tudi takšne, ki pravijo, da gre v resnici za eno samo metaforo, za katero se skriva genialni um. Toda ker gre v tem primeru zgolj in samo za umetniški lik, se fenomen Šarec na drugi strani izrisuje kot živa parodija politika oziroma politike.

Z drugimi besedami, Šarčev repertuar komentarjev in izjav kaže, da smo skoraj natanko 40 let po filmu Dobrodošli, gospod Chance (vir) zaživeli v resničnostnem šovu, imenovanem vlada Marjana Šarca. Dobro nam gre. Smejali se bomo vsaj še nekaj časa. Pomislite, koliko globokih metafor bomo še slišali iz njegovih ust. Koliko kratkih, odrezavih komentarjev na novinarska vprašanja. Bolj ali manj nebistroumnih nesmislov. Po možnosti sprejetih brez trohice začudenja, dvoma ali celo kritike. Dokler bodo dominantni mediji hipnotizirano ponavljali njegove besede in bo država uživala v gospodarski rasti, bo smeh vsekakor najmanj pol zdravja.

Enkrat pa bo veselja konec. Takrat bo zavesa padla in če Marjan Šarec ne bo hodil po gladini Blejskega jezera, se nam vsem zelo slabo piše ...