Komentar

Zgodovina je pokopališče aristokracij ali kratek esej o elitah

Populizem, odpor, celo sovraštvo Slovencev do elit temelji na zgodovinski izkušnji, saj so bile naše vladajoče elite - v času Frankov, v Avstriji, v Ilirskih provincah, v Avstro-Ogrski, do neke mere celo v Jugoslaviji - sestavljene iz tujcev. Leta 1941 se je zgodba ponovila, saj so si tujci Slovenijo dobesedno razdelili, Slovenci pa so se tujcem, najprej - v času Protiimperialistične fronte - Angležem in Francozom, nato pa Nemcem in Italijanom - uprli.

14.10.2018 11:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   elite   Vilfredo Pareto   revolucija   Tito   Ivan Cankar   Edvard Kardelj   Cirila Toplak

Foto: Državni zbor

"Zgodovina je pokopališče aristokracij."

(Vilfredo Pareto)

1. Vladajoče in kulturne elite

 

Sloj ljudi, ki imajo na svojem področju najvišjo veljavo, imenujemo elita. Največkrat govorimo o vladajočih elitah. Poleg teh so še druge elite, npr. akademske, gospodarske, kulturne, odvetniške, zdravniške … Tu nas zanimajo prve. Vilfredo Pareto meni, da idealni vladajoči razred vsebuje "premišljeno mešanico levov in lisjakov". "Levi" so metafora za moč, domoljubje in lojalnost, za konservativnost in stabilnost; "lisjaki" pa so metafora za spretnost in iznajdljivost, inovativnost in eksperimente, odklon od običajnosti. Za "lisjake" je značilno pomanjkanje zvestobe načelom in privrženosti konservativnim vrlinam, ki zagotavljajo stabilnost. Pareto primerja leve z rentniki, torej ljudmi, ki jim zaradi zaslužka ni treba hoditi v službo; lisjake pa s špekulanti. Družba, v kateri prevladujejo rentniki, je negibna; družbi, v kateri prevladujejo špekulanti, pa primanjkuje stabilnosti.

 

Zakaj govor o vladajočih elitah? Ker se nam zdi, da si ne zaslužijo tega imena, da niso upravičene do položajev, ki jih zasedajo? Glede na to, da Slovenci težko sprejemajo elite in se radi prepirajo z njimi, je treba biti skrajno previden. Nekoč so prevladovale kulturne elite, primanjkovalo pa je vladajočih elit. Oglejmo si nekdanje tolarske bankovce in evrske kovance. Na opuščenih bankovcih so upodobljeni Ivan Cankar, Ivana Kobilca, France Prešeren, Jože Plečnik, Jacobus Gallus, Rihard Jakopič, Jurij Vega, Janez Vajkard Valvasor in Primož Trubar; na veljavnih kovancih sta obraza Prešerna in Trubarja, poleg njiju pa podobe Triglava, lipicancev, Plečnikove Katedrale svobode, sejalca, Knežjega kamna in štorklje. Da bomo razumeli, v čem je poanta: na britanskih bankovcih je kraljica, na ameriških so predsedniki Washington, Jefferson, Madison, Jackson, Lincoln, Grant, Franklin, Hamilton, Cleveland, Wilson; na četrtdolarskih kovancih so Roosevelt, Eisenhower in Kennedy.

 

V začetku leta 1944 so slovenski revolucionarji na Strmolu umorili Ksenijo in Rada Hribarja, po končani vojni pa naj bi si na njunem gradu počitniško rezidenco uredila Edvard Kardelj in Ivan Maček. Umor na Strmolu je bil simboličen in prelomen dogodek, po Ehrlichu in Natlačnu, ki so ju likvidirali leta 1942, eden prvih preskusov strategije za uničevanje pred- oz. nekomunističnih elit.

 

Na podlagi tega in podobnih dogodkov lahko domnevamo, da so imeli v preteklosti slovenski imenitni in premožni ljudje, tudi voditelji, težave; takšne domneve pa nam morda pomagajo razumeti, zakaj Slovenci - po celjskih grofih - praktično nikoli niso imeli svojega plemstva, iz česar je že spet mogoče sklepati, da je s tem v zvezi tudi zaostajanje za drugimi (srednjeevropskimi) narodi, zanašanje na južnoslovanske sosede oz. slovensko pomanjkanje državotvornosti. V tem kontekstu bi morali premisliti simpatije, ki so jih v slovenskem zgodovinopisju uživali kmečki upori in proletarsko gibanje, pri novinarjih in v najnovejšem času pa t.i. mariborske vstaje v času vlade Janeza Janše (2012-2013). Mimogrede: v letošnjem volilnem programu Levice piše:

 

Delavke in delavci so morali krizo plačati z izgubo služb ali nižanjem plač, bogati so iz nje izšli še bogatejši: 10 % najpremožnejših ima danes v lasti več kot 47 % vsega premoženja v Sloveniji, 20 % najrevnejših pa le 0,5 %. Več kot četrt milijona ljudi živi pod pragom tveganja revščine, več kot 350.000 ljudi je izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, še več je nezadovoljnih in v skrbeh za prihodnost.

 

Populizem, odpor, celo sovraštvo Slovencev do elit temelji na zgodovinski izkušnji, saj so bile naše vladajoče elite - v času Frankov, v Avstriji, v Ilirskih provincah, v Avstro-Ogrski, do neke mere celo v Jugoslaviji - sestavljene iz tujcev. Leta 1941 se je zgodba ponovila, saj so si tujci Slovenijo dobesedno razdelili, Slovenci pa so se tujcem, najprej - v času Protiimperialistične fronte - Angležem in Francozom, nato pa Nemcem in Italijanom - uprli. Oktobra 1944 je Beograd zasedla Rdeča armada, pozneje - vso Jugoslavijo - komunistična vojska. Leta 1991 je Beograd nad Slovenijo - podobno kot Moskva leta 1956 nad Madžarsko in leta 1968 nad Češkoslovaško - poslal JLA.

 

 

2. Razklani temelj slovenske državne legitimnosti

 

Seznami imenitnih in/ali premožnih ljudi slovenskega dela jugoslovanske monarhije oz. Dravske banovine so vsebovali družinska imena kot npr. Attems, Auersperg, Benko, Bonač, Dukić, Gorup, Hutter, Krisper, Lupša, Praprotnik, Souvan, Schneider, Šumi-Hribar, Thurn, Urbanc, Verovšek, Westen, Windischgrätz … Politični voditelji kot npr. Ivan Hribar, Anton Korošec, Albert Kramer, Gregorij Rožman … niso bili ravno revni, niso pa bili niti bogataši.

 

Komunistična revolucija je izbrisala in odpravila večino teh imen. Likvidirala je vse bivše elite. S posebnim veseljem je prevzemala njihovo premoženje, hiše, pohištvo, umetniške slike itn. Večino gradov je porušila, zažgala, tupatam je v njih naselila zavode za onemogle ali duševno bolne ljudi. Te in sorodne procese je leta 1957 razložil Milovan Đilas, v svojih dnevnikih so jih opisovali Izidor Cankar, Stane Kavčič, Edvard Kocbek in Dušan Pirjevec. O teh problemih in procesih so med drugimi pisali še Alenka Puhar, Ljubo Sirc, Angela Vode in Ciril Žebot. Govorili so o novem razredu. Obdelali smo že veliko problemov v zvezi z njim, vendar smo bili morda preveč ravnodušni do dolgoročnih, zgodovinskih razsežnosti teh pojavov.

 

Komunistični revolucionarji in funkcionarji pri svojih pridobitvah niso bili skromni, ampak velikopotezni, vsekakor velikopoteznejši od svojih predhodnikov v prejšnji državi. Za komunistični sistem sta bili značilni stroga hierarhija in disciplina. Višji funkcionarji so si lahko vzeli več od nižjih. Največ je pripadalo najvišjemu voditelju Titu, ki mu je npr. "Republika Slovenija" podarila razkošen avtomobil Rolls-Royce in ki so mu v vsakem večjem kraju dodelili ali zgradili rezidenco, ki se je imenovala Titova vila. V Sloveniji sta bila znana Brdo in Titova vila na Bledu.

 

Tito je bil smerokaz. V ozadju teh procesov je delovalo načelo, ki ga vsebuje komunistična himna Internacionala:

 

"Bili smo nič, bodimo vse!"

 

Slovenski komunistični funkcionarji so si po Titovem zgledu priskrbeli luksuzne vile in avtomobile, praviloma znamke Mercedes-Benz. V zvezi z njihovo zunanjostjo je - ko so se do denarja dokopali redki privatniki, večinoma obrtniki, in ko so pri izbiri vozil hoteli posnemati svoje voditelje - veljalo pravilo, da je črna barva dovoljena le partijskim funkcionarjem. Na jugoslovanskih cestah so se začeli pojavljati tudi mercedesi sive barve, posebna pravila pa so veljala tudi za druge, ne najvidnejše funkcionarje, udbovske agente, zdravnike … Ves sistem nakupovanja in prodaje (pri funkcionarjih dodeljevanja) avtomobilov, je temeljil na tajnih zakonih in javnosti neznanih pravilih, saj privatni uvoz avtomobilov ni bil dovoljen oz. je bil mogoč le lastnikom tuje valute, s katero - zakonito - ni bilo dovoljeno poslovati.

 

 

 

Slovenija je Titu podarila Rolls-Royce Silver Wrath, letnik 1952. (Foto: Jaka Blasutto)



Poleg nezaupanja do elit je za Slovenijo še dandanašnji največja težava razpoka v temeljnem kamnu  države. V Sloveniji je še vedno živa in dejavna politika, ki izvira iz revolucionarne oblasti. Leta 1945 so oblast v Sloveniji prevzeli z revolucijo, leta 1991 pa s plebiscitom, torej z demokratičnim procesom. Problem je v tem, da je težko preseči razliko med revolucionarnim in demokratičnim izročilom, med revolucionarno in demokratično legitimnostjo. Doseči bi morali sodelovanje elit na način, kot ga opisuje Pareto: idealni vladajoči razred vsebuje premišljeno mešanico levov in lisjakov, ljudi, ki so sposobni odločnih in silovitih dejanj, in drugih, ki so domiselni, inovativni in brez pomislekov.

 

Je v Sloveniji mogoča koalicija levov in lisjakov ali le konfrontacija psov in mačk?

 

Po vsem videzu med temeljne probleme slovenskega sistema spada narodna sprava. Iz razlogov, ki jih ni težko razumeti, se je ta rana odprla s samoodločbo in ob prehodu na demokratični sistem. Žal je tudi ustava samostojne Slovenije kljub vsem naporom Demosa ohranila nekatera protislovja, če jih ni - recimo z uveljavitvijo proporcionalnega volilnega sistema - celo poglobila. Slovenske težave in omahovanje pri njihovem reševanju - npr. blokiranje narodne sprave - izvirajo iz dvojnega, recimo razklanega temelja legitimnosti slovenske politike.

 

Slovenska legitimnost se opira na dve različni tradiciji. Socializem se je upravičeval z revolucijo, tj. z nasilnim prevratom; samoodločba pa s plebiscitom 1990, referendumoma o EU in Natu leta 2003, tj. z demokratičnim procesom. Ko so revolucionarji prišli na oblast, so se ogreli za stabilnost in konservativnost, kar jih ni motilo pri (samo)uvrstitvi na levico; po osvobodilnih plebiscitu in referendumu pa so svoje konkurente označili za desnico.

 

Tudi moderna Evropa je utemeljena na dveh izročilih: na izročilu II. svetovne in na izročilu hladne vojne, vendar si ju niso prilastili niti zmagovalci II. svetovne vojne niti zmagovalci hladne vojne. V obeh vojnah so bili zmagoviti le Angleži in Francozi, kar nas mora pripraviti k najresnejšemu razmisleku o brexitu; Sovjeti, ki so zmagali le prvič, in Nemci, ki so zmagali samo drugič, imajo v primerjavi z Angleži in Francozi šibkejši položaj.

 

Veličina Evrope je v tem, da se je pri EU utemeljila s spravo med Nemci in Francozi, pri Natu pa s spravo med Zahodom in Vzhodom. Na tej točki bi se morala začeti velika slovenska razprava o spravi med zmagovalci II. svetovne in zmagovalci hladne vojne. Slovenska levica skuša druge zmagovalce, s tem pa tudi samostojnost, neodvisnost in demokracijo, izbrisati ali vsaj potlačiti. (Ob tem pride na misel razprava o dogodku, ki se je pripetil 23. februarja 1994 na poslanskem večeru Boruta Pahorja v Novi Gorici. Milan Kučan je takrat izrekel nerodni stavek, ki je spodbudil nasprotujoče si razlage:

 

"Najprej diskvalifikacija, nato pa likvidacija, če je treba, tudi fizična."

 

 

3. Stabilnost in svoboda

 

Ko sem ondan pregledoval svojo bibliografijo, me je pravzaprav presenetilo, kako pogosto sem v naslovih svojih knjig uporabil besedo svoboda. Leta 1976 sem objavil knjigo Svobodne besede, leta 1998 knjigo Svoboda proti državi, leta 2009 Stabilnost ali svoboda? Znanci in prijatelji se ob tem lahko nasmihajo, češ da gre za značilne liberalne (liberalske?) skrbi.

 

Najnovejši nastopi predstavnikov slovenskih oblasti na različnih domačih in mednarodnih zborovanjih so videti spravljivi in pomirljivi. Včasih poudarjajo stabilnost, včasih so svobodomiselni, pogosto se postavljajo vmes. V nekaterih primerih ocena nastopov ni preprosta, saj so skrajno previdni in dvoumni, tupatam tudi prazni. Slišimo recimo, da se nobena odločitev ne more sprejeti čez noč, ampak bo morala dozoreti v dialogu, da bomo prišli do rešitve, s katero se bo dalo živeti in delati; da so pred nami težke naloge; da bodo naša vrata za menedžerje vedno odprta itn. Na mednarodnih sestankih zagovarjajo veljavo mednarodnega prava in multilateralizem itn.

 

Ob takšnih pomirljivih tonih pa bomo slišali tudi drugačne. Vladna koalicija se je recimo zavezala, da bo nasprotovala zunanjepolitičnim ukrepom, ki ne bodo izhajali iz miru in nenasilja; nasprotovala bo podrejanju učnih in raziskovalnih procesov gospodarstvu; vstopanju tujega kapitala v slovensko infrastrukturo in njeni privatizaciji. Nasprotujejo članstvu v Natu, ki ga imenujejo zapravljanje; privatizaciji državnih bank; nasprotujejo varovanju meje, ki bi bilo neprijazno do migrantov; napovedujejo zviševanje davkov, socialnih podpor, pokojnin itn. Pred volitvami in v povolilnih pogajanjih so bile izjave še bistveno ostrejše in ne ravno spravljive. Njihova glavna značilnost je bila izključevanje.

 

Cirila Toplak je nedavno poročala o svojem preučevanju meritokracije. Njeno poročilo, ki je v neki televizijski oddaji trajalo komaj minuto ali dve, je vsebovalo dvom o primernosti meritokratske politike, češ da ljudje, ki so dokazali svoje sposobnosti v nekem času ali na nekem položaju, v nekem drugem času in na drugem položaju niso več primerni. Čeprav je imela nemara povsem nasproten namen, razumem to izjavo kot nezaupnico slovenski levici: slovenska revolucionarna generacija, ki je bila nemara primerna za socialistične razmere, v demokraciji nima kaj početi.

 

V antologijo slovenskih anekdot in šal prav gotovo sodi tista, ki se godi v slovenskem oddelku krščanskega pekla. Od nesrečnikov, ki se cvrejo v vrelem olju, tupatam kateri dvigne glavo, vendar mu  njegovi sodrugi takoj pokažejo, kam spada: za kazen ga še globlje potopijo v vražjo kopel.

 

Še enkrat: je mogoča kombinacija levov in lisjakov? Bomo še naprej kot psi in mačke? Kaj je že rekel bistveni član slovenske preddržavne elite Ivan Cankar? "Oskubite jastreba, v goloba se le ne bo spremenil; in naj se škrjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli."

 

Toda zdaj imamo državo. Od evforičnega časa, ko je bila narejena, je minilo približno 27 let. Mnogi imenitni in elitni Slovenci niso države niti pričakovali niti je niso dočakali. Med njimi je bil tudi moj univerzitetni profesor Dušan Pirjevec. Sam ne vem, zakaj so mi prišli na misel neki njegovi stavki, ki govorijo pravzaprav o veselju do življenja. Takole piše:

 

(Uvod v Sartrov Gnus) sem tipkal na istem pisalnem stroju in v isti hiši in bilo je prav tako visoko poletje. Ko zdaj od časa do časa pogledam skozi okno, vidim ista drevesa, rože, travo in reko, ki teče pod hišo. In kakor takrat tudi zdaj vse žari v svetlobi julijskega sonca. Samo ena razlika je: danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekim temnejšim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila že jesen: jesen sredi poletja. Naj bi tako bilo tudi za naprej.

 

Nekaj takšnega bi morali - če nismo pozabljivi ali brezbrižni - reči za slovensko državo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
10
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
9
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak človek ima svojo svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo
2
15.06.2019 23:00
Ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
10
10.06.2019 20:06
Ko spregovorim ta stavek, me vsi znanci in neznanci - predvsem pa anonimni komentatorji - začudeno ali pa posmehljivo ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,611
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 1,984
03/
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
Vera Lengsfeld
Ogledov: 2,005
04/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,848
05/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 976
06/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 733
07/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 956
08/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 833
09/
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
Uredništvo
Ogledov: 833
10/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 789