Komentar

Zgodovina je pokopališče aristokracij ali kratek esej o elitah

Populizem, odpor, celo sovraštvo Slovencev do elit temelji na zgodovinski izkušnji, saj so bile naše vladajoče elite - v času Frankov, v Avstriji, v Ilirskih provincah, v Avstro-Ogrski, do neke mere celo v Jugoslaviji - sestavljene iz tujcev. Leta 1941 se je zgodba ponovila, saj so si tujci Slovenijo dobesedno razdelili, Slovenci pa so se tujcem, najprej - v času Protiimperialistične fronte - Angležem in Francozom, nato pa Nemcem in Italijanom - uprli.

14.10.2018 11:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   elite   Vilfredo Pareto   revolucija   Tito   Ivan Cankar   Edvard Kardelj   Cirila Toplak

Foto: Državni zbor

"Zgodovina je pokopališče aristokracij."

(Vilfredo Pareto)

1. Vladajoče in kulturne elite

 

Sloj ljudi, ki imajo na svojem področju najvišjo veljavo, imenujemo elita. Največkrat govorimo o vladajočih elitah. Poleg teh so še druge elite, npr. akademske, gospodarske, kulturne, odvetniške, zdravniške … Tu nas zanimajo prve. Vilfredo Pareto meni, da idealni vladajoči razred vsebuje "premišljeno mešanico levov in lisjakov". "Levi" so metafora za moč, domoljubje in lojalnost, za konservativnost in stabilnost; "lisjaki" pa so metafora za spretnost in iznajdljivost, inovativnost in eksperimente, odklon od običajnosti. Za "lisjake" je značilno pomanjkanje zvestobe načelom in privrženosti konservativnim vrlinam, ki zagotavljajo stabilnost. Pareto primerja leve z rentniki, torej ljudmi, ki jim zaradi zaslužka ni treba hoditi v službo; lisjake pa s špekulanti. Družba, v kateri prevladujejo rentniki, je negibna; družbi, v kateri prevladujejo špekulanti, pa primanjkuje stabilnosti.

 

Zakaj govor o vladajočih elitah? Ker se nam zdi, da si ne zaslužijo tega imena, da niso upravičene do položajev, ki jih zasedajo? Glede na to, da Slovenci težko sprejemajo elite in se radi prepirajo z njimi, je treba biti skrajno previden. Nekoč so prevladovale kulturne elite, primanjkovalo pa je vladajočih elit. Oglejmo si nekdanje tolarske bankovce in evrske kovance. Na opuščenih bankovcih so upodobljeni Ivan Cankar, Ivana Kobilca, France Prešeren, Jože Plečnik, Jacobus Gallus, Rihard Jakopič, Jurij Vega, Janez Vajkard Valvasor in Primož Trubar; na veljavnih kovancih sta obraza Prešerna in Trubarja, poleg njiju pa podobe Triglava, lipicancev, Plečnikove Katedrale svobode, sejalca, Knežjega kamna in štorklje. Da bomo razumeli, v čem je poanta: na britanskih bankovcih je kraljica, na ameriških so predsedniki Washington, Jefferson, Madison, Jackson, Lincoln, Grant, Franklin, Hamilton, Cleveland, Wilson; na četrtdolarskih kovancih so Roosevelt, Eisenhower in Kennedy.

 

V začetku leta 1944 so slovenski revolucionarji na Strmolu umorili Ksenijo in Rada Hribarja, po končani vojni pa naj bi si na njunem gradu počitniško rezidenco uredila Edvard Kardelj in Ivan Maček. Umor na Strmolu je bil simboličen in prelomen dogodek, po Ehrlichu in Natlačnu, ki so ju likvidirali leta 1942, eden prvih preskusov strategije za uničevanje pred- oz. nekomunističnih elit.

 

Na podlagi tega in podobnih dogodkov lahko domnevamo, da so imeli v preteklosti slovenski imenitni in premožni ljudje, tudi voditelji, težave; takšne domneve pa nam morda pomagajo razumeti, zakaj Slovenci - po celjskih grofih - praktično nikoli niso imeli svojega plemstva, iz česar je že spet mogoče sklepati, da je s tem v zvezi tudi zaostajanje za drugimi (srednjeevropskimi) narodi, zanašanje na južnoslovanske sosede oz. slovensko pomanjkanje državotvornosti. V tem kontekstu bi morali premisliti simpatije, ki so jih v slovenskem zgodovinopisju uživali kmečki upori in proletarsko gibanje, pri novinarjih in v najnovejšem času pa t.i. mariborske vstaje v času vlade Janeza Janše (2012-2013). Mimogrede: v letošnjem volilnem programu Levice piše:

 

Delavke in delavci so morali krizo plačati z izgubo služb ali nižanjem plač, bogati so iz nje izšli še bogatejši: 10 % najpremožnejših ima danes v lasti več kot 47 % vsega premoženja v Sloveniji, 20 % najrevnejših pa le 0,5 %. Več kot četrt milijona ljudi živi pod pragom tveganja revščine, več kot 350.000 ljudi je izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, še več je nezadovoljnih in v skrbeh za prihodnost.

 

Populizem, odpor, celo sovraštvo Slovencev do elit temelji na zgodovinski izkušnji, saj so bile naše vladajoče elite - v času Frankov, v Avstriji, v Ilirskih provincah, v Avstro-Ogrski, do neke mere celo v Jugoslaviji - sestavljene iz tujcev. Leta 1941 se je zgodba ponovila, saj so si tujci Slovenijo dobesedno razdelili, Slovenci pa so se tujcem, najprej - v času Protiimperialistične fronte - Angležem in Francozom, nato pa Nemcem in Italijanom - uprli. Oktobra 1944 je Beograd zasedla Rdeča armada, pozneje - vso Jugoslavijo - komunistična vojska. Leta 1991 je Beograd nad Slovenijo - podobno kot Moskva leta 1956 nad Madžarsko in leta 1968 nad Češkoslovaško - poslal JLA.

 

 

2. Razklani temelj slovenske državne legitimnosti

 

Seznami imenitnih in/ali premožnih ljudi slovenskega dela jugoslovanske monarhije oz. Dravske banovine so vsebovali družinska imena kot npr. Attems, Auersperg, Benko, Bonač, Dukić, Gorup, Hutter, Krisper, Lupša, Praprotnik, Souvan, Schneider, Šumi-Hribar, Thurn, Urbanc, Verovšek, Westen, Windischgrätz … Politični voditelji kot npr. Ivan Hribar, Anton Korošec, Albert Kramer, Gregorij Rožman … niso bili ravno revni, niso pa bili niti bogataši.

 

Komunistična revolucija je izbrisala in odpravila večino teh imen. Likvidirala je vse bivše elite. S posebnim veseljem je prevzemala njihovo premoženje, hiše, pohištvo, umetniške slike itn. Večino gradov je porušila, zažgala, tupatam je v njih naselila zavode za onemogle ali duševno bolne ljudi. Te in sorodne procese je leta 1957 razložil Milovan Đilas, v svojih dnevnikih so jih opisovali Izidor Cankar, Stane Kavčič, Edvard Kocbek in Dušan Pirjevec. O teh problemih in procesih so med drugimi pisali še Alenka Puhar, Ljubo Sirc, Angela Vode in Ciril Žebot. Govorili so o novem razredu. Obdelali smo že veliko problemov v zvezi z njim, vendar smo bili morda preveč ravnodušni do dolgoročnih, zgodovinskih razsežnosti teh pojavov.

 

Komunistični revolucionarji in funkcionarji pri svojih pridobitvah niso bili skromni, ampak velikopotezni, vsekakor velikopoteznejši od svojih predhodnikov v prejšnji državi. Za komunistični sistem sta bili značilni stroga hierarhija in disciplina. Višji funkcionarji so si lahko vzeli več od nižjih. Največ je pripadalo najvišjemu voditelju Titu, ki mu je npr. "Republika Slovenija" podarila razkošen avtomobil Rolls-Royce in ki so mu v vsakem večjem kraju dodelili ali zgradili rezidenco, ki se je imenovala Titova vila. V Sloveniji sta bila znana Brdo in Titova vila na Bledu.

 

Tito je bil smerokaz. V ozadju teh procesov je delovalo načelo, ki ga vsebuje komunistična himna Internacionala:

 

"Bili smo nič, bodimo vse!"

 

Slovenski komunistični funkcionarji so si po Titovem zgledu priskrbeli luksuzne vile in avtomobile, praviloma znamke Mercedes-Benz. V zvezi z njihovo zunanjostjo je - ko so se do denarja dokopali redki privatniki, večinoma obrtniki, in ko so pri izbiri vozil hoteli posnemati svoje voditelje - veljalo pravilo, da je črna barva dovoljena le partijskim funkcionarjem. Na jugoslovanskih cestah so se začeli pojavljati tudi mercedesi sive barve, posebna pravila pa so veljala tudi za druge, ne najvidnejše funkcionarje, udbovske agente, zdravnike … Ves sistem nakupovanja in prodaje (pri funkcionarjih dodeljevanja) avtomobilov, je temeljil na tajnih zakonih in javnosti neznanih pravilih, saj privatni uvoz avtomobilov ni bil dovoljen oz. je bil mogoč le lastnikom tuje valute, s katero - zakonito - ni bilo dovoljeno poslovati.

 

 

 

Slovenija je Titu podarila Rolls-Royce Silver Wrath, letnik 1952. (Foto: Jaka Blasutto)



Poleg nezaupanja do elit je za Slovenijo še dandanašnji največja težava razpoka v temeljnem kamnu  države. V Sloveniji je še vedno živa in dejavna politika, ki izvira iz revolucionarne oblasti. Leta 1945 so oblast v Sloveniji prevzeli z revolucijo, leta 1991 pa s plebiscitom, torej z demokratičnim procesom. Problem je v tem, da je težko preseči razliko med revolucionarnim in demokratičnim izročilom, med revolucionarno in demokratično legitimnostjo. Doseči bi morali sodelovanje elit na način, kot ga opisuje Pareto: idealni vladajoči razred vsebuje premišljeno mešanico levov in lisjakov, ljudi, ki so sposobni odločnih in silovitih dejanj, in drugih, ki so domiselni, inovativni in brez pomislekov.

 

Je v Sloveniji mogoča koalicija levov in lisjakov ali le konfrontacija psov in mačk?

 

Po vsem videzu med temeljne probleme slovenskega sistema spada narodna sprava. Iz razlogov, ki jih ni težko razumeti, se je ta rana odprla s samoodločbo in ob prehodu na demokratični sistem. Žal je tudi ustava samostojne Slovenije kljub vsem naporom Demosa ohranila nekatera protislovja, če jih ni - recimo z uveljavitvijo proporcionalnega volilnega sistema - celo poglobila. Slovenske težave in omahovanje pri njihovem reševanju - npr. blokiranje narodne sprave - izvirajo iz dvojnega, recimo razklanega temelja legitimnosti slovenske politike.

 

Slovenska legitimnost se opira na dve različni tradiciji. Socializem se je upravičeval z revolucijo, tj. z nasilnim prevratom; samoodločba pa s plebiscitom 1990, referendumoma o EU in Natu leta 2003, tj. z demokratičnim procesom. Ko so revolucionarji prišli na oblast, so se ogreli za stabilnost in konservativnost, kar jih ni motilo pri (samo)uvrstitvi na levico; po osvobodilnih plebiscitu in referendumu pa so svoje konkurente označili za desnico.

 

Tudi moderna Evropa je utemeljena na dveh izročilih: na izročilu II. svetovne in na izročilu hladne vojne, vendar si ju niso prilastili niti zmagovalci II. svetovne vojne niti zmagovalci hladne vojne. V obeh vojnah so bili zmagoviti le Angleži in Francozi, kar nas mora pripraviti k najresnejšemu razmisleku o brexitu; Sovjeti, ki so zmagali le prvič, in Nemci, ki so zmagali samo drugič, imajo v primerjavi z Angleži in Francozi šibkejši položaj.

 

Veličina Evrope je v tem, da se je pri EU utemeljila s spravo med Nemci in Francozi, pri Natu pa s spravo med Zahodom in Vzhodom. Na tej točki bi se morala začeti velika slovenska razprava o spravi med zmagovalci II. svetovne in zmagovalci hladne vojne. Slovenska levica skuša druge zmagovalce, s tem pa tudi samostojnost, neodvisnost in demokracijo, izbrisati ali vsaj potlačiti. (Ob tem pride na misel razprava o dogodku, ki se je pripetil 23. februarja 1994 na poslanskem večeru Boruta Pahorja v Novi Gorici. Milan Kučan je takrat izrekel nerodni stavek, ki je spodbudil nasprotujoče si razlage:

 

"Najprej diskvalifikacija, nato pa likvidacija, če je treba, tudi fizična."

 

 

3. Stabilnost in svoboda

 

Ko sem ondan pregledoval svojo bibliografijo, me je pravzaprav presenetilo, kako pogosto sem v naslovih svojih knjig uporabil besedo svoboda. Leta 1976 sem objavil knjigo Svobodne besede, leta 1998 knjigo Svoboda proti državi, leta 2009 Stabilnost ali svoboda? Znanci in prijatelji se ob tem lahko nasmihajo, češ da gre za značilne liberalne (liberalske?) skrbi.

 

Najnovejši nastopi predstavnikov slovenskih oblasti na različnih domačih in mednarodnih zborovanjih so videti spravljivi in pomirljivi. Včasih poudarjajo stabilnost, včasih so svobodomiselni, pogosto se postavljajo vmes. V nekaterih primerih ocena nastopov ni preprosta, saj so skrajno previdni in dvoumni, tupatam tudi prazni. Slišimo recimo, da se nobena odločitev ne more sprejeti čez noč, ampak bo morala dozoreti v dialogu, da bomo prišli do rešitve, s katero se bo dalo živeti in delati; da so pred nami težke naloge; da bodo naša vrata za menedžerje vedno odprta itn. Na mednarodnih sestankih zagovarjajo veljavo mednarodnega prava in multilateralizem itn.

 

Ob takšnih pomirljivih tonih pa bomo slišali tudi drugačne. Vladna koalicija se je recimo zavezala, da bo nasprotovala zunanjepolitičnim ukrepom, ki ne bodo izhajali iz miru in nenasilja; nasprotovala bo podrejanju učnih in raziskovalnih procesov gospodarstvu; vstopanju tujega kapitala v slovensko infrastrukturo in njeni privatizaciji. Nasprotujejo članstvu v Natu, ki ga imenujejo zapravljanje; privatizaciji državnih bank; nasprotujejo varovanju meje, ki bi bilo neprijazno do migrantov; napovedujejo zviševanje davkov, socialnih podpor, pokojnin itn. Pred volitvami in v povolilnih pogajanjih so bile izjave še bistveno ostrejše in ne ravno spravljive. Njihova glavna značilnost je bila izključevanje.

 

Cirila Toplak je nedavno poročala o svojem preučevanju meritokracije. Njeno poročilo, ki je v neki televizijski oddaji trajalo komaj minuto ali dve, je vsebovalo dvom o primernosti meritokratske politike, češ da ljudje, ki so dokazali svoje sposobnosti v nekem času ali na nekem položaju, v nekem drugem času in na drugem položaju niso več primerni. Čeprav je imela nemara povsem nasproten namen, razumem to izjavo kot nezaupnico slovenski levici: slovenska revolucionarna generacija, ki je bila nemara primerna za socialistične razmere, v demokraciji nima kaj početi.

 

V antologijo slovenskih anekdot in šal prav gotovo sodi tista, ki se godi v slovenskem oddelku krščanskega pekla. Od nesrečnikov, ki se cvrejo v vrelem olju, tupatam kateri dvigne glavo, vendar mu  njegovi sodrugi takoj pokažejo, kam spada: za kazen ga še globlje potopijo v vražjo kopel.

 

Še enkrat: je mogoča kombinacija levov in lisjakov? Bomo še naprej kot psi in mačke? Kaj je že rekel bistveni član slovenske preddržavne elite Ivan Cankar? "Oskubite jastreba, v goloba se le ne bo spremenil; in naj se škrjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli."

 

Toda zdaj imamo državo. Od evforičnega časa, ko je bila narejena, je minilo približno 27 let. Mnogi imenitni in elitni Slovenci niso države niti pričakovali niti je niso dočakali. Med njimi je bil tudi moj univerzitetni profesor Dušan Pirjevec. Sam ne vem, zakaj so mi prišli na misel neki njegovi stavki, ki govorijo pravzaprav o veselju do življenja. Takole piše:

 

(Uvod v Sartrov Gnus) sem tipkal na istem pisalnem stroju in v isti hiši in bilo je prav tako visoko poletje. Ko zdaj od časa do časa pogledam skozi okno, vidim ista drevesa, rože, travo in reko, ki teče pod hišo. In kakor takrat tudi zdaj vse žari v svetlobi julijskega sonca. Samo ena razlika je: danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekim temnejšim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila že jesen: jesen sredi poletja. Naj bi tako bilo tudi za naprej.

 

Nekaj takšnega bi morali - če nismo pozabljivi ali brezbrižni - reči za slovensko državo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Janševo poročilo
6
20.01.2019 11:00
Pred nekaj dnevi jeJanez Janšaobjavil zanimiv, po mnenju pisca teh vrstic pa tudi prodoren spis z naslovomJanez Janša v štirih ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
John Cage in diktatura tonalitete: Najboljša vlada je tista vlada, ki sploh ne vlada!
0
20.01.2019 01:00
John Cage je z glasbenim obratom sprožil grandiozno filozofsko razpravo, ki se še dolgo ne bo utrudila. Pozval je vse bodoče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
5
15.01.2019 22:56
Verjamem, da mora priti do povezovanja individualnih ustvarjalnih energij, če hočemo, da se nekaj resnično zgodi. Kako ... Več.
Piše: Miha Burger
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
12
14.01.2019 20:00
Zadnji obisk slovenskega predsednika države ali vlade v Indiji in na Kitajskem se je zgodil, če so navedbe na straneh ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
15
13.01.2019 22:12
Po sveži raziskavi Ogledalo Slovenije, ki jo izvaja Valicon, Slovenci in Slovenke najbolj zaupamo gasilcem, medicinskim sestram, ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Telefon je veliko več kot žična povezava dveh aparatov na razdaljo, priključenih na isto omrežje
3
13.01.2019 08:00
Staš Vrenkoje umetnik, ki je pri svojih sedemindvajsetih letih v produkcijiLjudmile, laboratorija za znanost in umetnost,Zavoda ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
8
11.01.2019 23:59
Na spletu in socialnih omrežjih se v zadnjih letih širi ideja o zaroti, imenovaniPlan Kalergi. Gre za domnevni načrt o uničenju ... Več.
Piše: Laris Gaiser
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
15
09.01.2019 22:31
Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje, ugotavlja naša sodelavka Marjana Škalič, ki je nedavno izdala knjigo ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče
11
09.01.2019 00:30
Podobno kot so Jugoslovani konec osemdesetih verjeli, da je njihova socialistična federativna republika večna, večina ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prestolnica in provinca: O visoki in malo manj visoki politiki med mestom in vasjo
14
07.01.2019 22:47
Slovenska država izvira iz opozicijskih, večinoma intelektualskih pobud, ki so bile praviloma povezane z Ljubljano, ta pa je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Ukradene umetnine: Vrnitev lastnikom ali njihovim dedičem je moralna dolžnost države
12
06.01.2019 22:30
Glede na mnenje slovenskega ustavnega sodišča o razlastitvi se mi zdi, da bi se morala država aktivno zavzeti za popravo krivic ... Več.
Piše: Keith Miles
Umetnost je tista, ki me sili, da se ne umaknem na obrobje
0
05.01.2019 23:49
Kako bedno je gledati razumne ljudi, ki obnavljajo nacionalne romantične duše, rojene iz primestnih in ruralnih povesti, iz ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov
22
31.12.2018 21:00
Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Parva componere magnis* ali kako se nam je vse to moglo zgoditi
5
30.12.2018 18:00
Slovensko politično izročilo ni preprosto. Morda bi ga lahko označili kot omahljivo, čeprav je bilo včasih - vsaj po drugi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Let nad Beethovnovimi fugami: Telo je prostor, v katerem živi življenje
5
29.12.2018 20:26
Vzporedno z današnjim dnem bi moral pogledati v včerajšni dan, hkrati z obema pa v jutrišnjega, ker ni preteklosti in ni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nenavadna usoda 26. decembra: Praznik, ki je izgubil besedo "neodvisnost"
13
26.12.2018 19:59
Parlament je 26. december uzakonil kot državni praznikDan samostojnosti- brez neodvisnosti, namesto katere je leta 2005 dodal ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Sovražni govor ne škoduje zdravju: Božični čevapčiči v najlepši palanki na svetu
24
26.12.2018 09:00
Pred dvema letoma sem na tem mestu napisal nekoliko jezen komentar o božično-novoletni Ljubljani z naslovom Božično-novoletna ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Božična lamentacija ob obletnicah plebiscita in začetka večstrankarskega sistema
16
24.12.2018 18:59
V teh dneh praznujemo 28. obletnico plebiscita, za katerega je dala pobudo Demokratična opozicija Slovenije - DEMOS, ki je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Hommage Eduardu Stepančiču
0
23.12.2018 07:00
Eduard Stepančič je bil tih in izjemno skromen mož, poudarjal je vse robove geometričnega izčrtavanja naših življenj. V ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Projekt COBISS.net: Tomaž Seljak odgovarja Ministrstvu za zunanje zadeve
1
20.12.2018 23:38
Ministrstvo za zunanje zadeve očitno ne zmore ali ne želi prepoznati, da je COBISS.net za medresorski projekt, ki enakovredno ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Evropske volitve: Bo trmasta šamanka Violeta Bulc pokopala "liberalni trojček" Šarca, Cerarja in Bratuškove?
Uredništvo
Ogledov: 2,345
02/
Dolenjska vodovodna afera: Preplačane ruske cevi in izgubljeni milijoni, grozi celo vračanje evropskih sredstev!
Uredništvo
Ogledov: 1,937
03/
Plan Kalergi ali preprosta resnica o veliki in neresnični zaroti
Laris Gaiser
Ogledov: 1,996
04/
Slovensko nezaupanje v Cerkev ni noben fenomen, podobni trendi so tudi na Zahodu
Branko Cestnik
Ogledov: 1,480
05/
Esej o spoljenju: "Taki posegi v jezik so značilni za avtoritarne režime, ne pa za demokracije."
Uredništvo
Ogledov: 1,195
06/
Majhnost si ustvarjamo sami: O Sloveniji in njeni zunanji politiki v primeru Kitajske in Indije
Žiga Vavpotič
Ogledov: 1,151
07/
Nova orodja demokracije: Ustvarjalna energija slovenskega naroda? Patetično? Res?
Miha Burger
Ogledov: 1,051
08/
Janševo poročilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,042
09/
Šola prihodnosti: Da bi prenehali škodovati otrokom, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej!
Marjana Škalič
Ogledov: 1,445
10/
Ponovoletna razmišljanja: Mir v Evropi ni večen, slovensko igračkanje z državo pa zaskrbljujoče
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,444