Danes bodo v makedonskem parlamentu začeli razpravo začetku ustavnih sprememb v skladu z dogovorom iz Prespe. Če bo premierju Zoranu Zaevu uspelo zagotoviti dvotretjinsko večino - vladni večini manjka 9 glasov opozicije -, bomo dobili novo najmlajšo državo na Balkanu. Ime ji bo Republika Severna Makedonija. Nastala bo mimo referendumske volje državljanov, mimo vseh pravnih norm, ki veljajo v normalnih demokratičnih državah, ter pod nerazumnim pritiskom tistega dela mednarodne skupnosti, ki naj bi predstavljal "svetilnik" demokracije in vladavine prava.
30. septembra 2018 je v Makedoniji potekal referendum. Makedonski državljani so se odločali ZA ali PROTI, referendumsko vprašanje, se je glasilo: "Ali ste za članstvo v EU in Natu s sprejemanjem sporazuma med Republiko Makedonijo in Republiko Grčijo?". Od 1.806.336 volilnih upravičencev se je referenduma udeležilo zgolj 666.344 volivcev ali 36,89% vseh volilnih upravičencev. Od teh je sicer 609.427 volivcev ali 91,46% glasovalo ZA. A ker cenzus najmanj 50 % (+1) vseh volilnih upravičencev ni bil dosežen, je makedonska državna volilna komisija razglasila referendum za neuspešnega ter odločitev objavila v Uradnem listu.
Neuspešnost referenduma se je nakazovala že po prvih informacijah o volilni udeležbi, ki jih je na dan referenduma objavljala državna volilna komisija. Do 11. ure je tako glasovalo 8,10 %, do 15 ure 22,65 % in do 17. ure zgolj 28,95 % volilnih upravičencev. Pravi "naval" ali - kot so to slikovito opisali predstavniki opozicije - rušenje svetovnega rekorda v hitrostnem glasovanju, se je pričel po 17. uri, ko je bilo na številnih voliščih moč zaznati neverjeten porast števila volivcev. Po uradnih podatkih volilne komisije je tako na nekaterih voliščih med 17. in 19. uro poraslo število volilnih udeležencev do te mere, da so statistično gledano volivci oddajali glasovnice v 20-sekundnih intervalih.
Absolutni rekord ima volilno mesto Centar Župa, kjer je med 18.30 in 19 uro glasovalo 331 volivcev oziroma en volivec na 5,4 sekunde - in to ob vseh volilnih opravilih na volišču in protokolu glasovanja. Opozicija je ta volilni fenomen obrazložila kot polnjenje skrinjic, na ta način pa naj bi bilo po njihovih podatkih spornih najmanj 50.000 glasovnic.
Drugi večji incident, ki meče slabo luč na referendum in se je zgodil med glasovanjem, pa je bilo SMS sporočilo, poslano na več tisoč naslovov članov opozicijske VMRO-DPMNE. V sporočilu je neznani avtor zapisal, da naj bi stranka dosegla dogovor z vlado in pozival člane, da naj se udeležijo referenduma. Od kod pošiljatelju zasebne številke članov stranke, ni jasno.
Navkljub očitnim nepravilnostim mednarodna skupnost na čelu z opazovalci organizacije OVSE ni zaznala večjih nepravilnosti. Referendum je razglasila za demokratičen. Še več, kljub nedoseženem cenzusu je vladna večina z nerazumno (!) podporo mednarodne skupnosti razglasila referendum za uspešnega.

Prikaz in primerjava volilnih rezultatov za volilno mesto Center Župa.
Ko poraz ni opcija
Da so bile predreferendumske izjave makedonskega predsednika vlade Zorana Zaeva o zagotovljeni 80 % udeležbi pretirane in podane zgolj v luči ugajanja zahodnim politikom, je bilo jasno nekaj po 18.30, ko je državna volilna komisija objavila zadnje rezultate o udeležbi.
Prva sta rezultate komentirala vodja opozicijske VMRO-DPMNE Hristijan Mickoski ter Dimitar Apasiev, ki je poleg predsednika republike Gjorgija Ivanova eden najzaslužnejših za neuspeh referenduma. Apasiev je neformalni vodja gibanja #Bojkotiram, sicer pa profesor prava in predsednik zunajparlamentarne stranke LEVICA. Oba sta čestitala makedonskemu narodu za izkazano državotvorno držo. Mickoski je v svojem govoru poudaril, da dogovor ni dobil zelene luči, temveč "stop znak" ljudstva, ter dodal, da so najmočnejše sporočilo poslali prav ljudje, ki so referendum bojkotirali. Apasiev je preko socialnih omrežij podal zgolj kratko sporočilo "Prespanski dogovor je mrtev, naj živi Republika!" ter se podal na ulice Skopja proslavljat zmago.
Precej kasneje se je oglasil tudi Zoran Zaev, premier. Na novinarski konferenci sicer ni komentiral volilne udeležbe, je pa na začudenje vseh dejal, da pričakuje, da bodo politiki večinsko voljo tistih, ki so glasovali, spremenili v politično ukrepanje v parlamentu in podprli ustavne spremembe. Da ima razumevanje demokracije v Makedoniji drugačen pomen kot v preostali Evropi, je kmalu za tem potrdil še evropski komisar za širitev Johannes Hahn, ki je tako kot Zaev čestital Makedoncem, ki so se udeležili referenduma, za zmago.
"Z zelo odločnim izidom 'za' se je pokazala široka podpora za makedonsko evropsko pot", je dejal Hahn. Nerazumno interpretiranje rezultatov referenduma se s tem ni končalo. V naslednjih dneh so se z identičnimi sporočili o tem, da je potrebno voljo "večine" volilnih upravičencev, ki so glasovali, upoštevati, oglasili številni svetovni politiki, od generalnega sekretarja zveze NATO Jensa Stoltenberga, visoke zunanjepolitične predstavnice EU Federice Mogherini, do generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa. Svoj »piskerček« je pristavilo tudi slovensko zunanje ministrstvo, ki je s svojevrstno razlago podalo enako interpretacijo referendumskih dogodkov v Makedoniji.

Objava novice na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve.
Zakaj Makedonija ni Katalonija?
Da gre pri interpretaciji rezultatov v prvi vrsti za sprenevedanje z namenom zanikanja neuspešne "zahodne" politike na območju Balkana, pove primerjava z referendumom o samostojnosti, ki je bil pred dobrim letom izveden v Kataloniji. Takrat je na referendumu glasovalo 2.286.217 volivcev ali 43,03 % vseh volilnih upravičencev. Za samostojnost Katalonije je glasovalo 2.044.038 ali 92,01 % udeleženih volivcev. Celotni vrh EU je po referendumu hitel pojasnjevati, da referendum zaradi neizpolnjevanja kvoruma ni uspešen ter da se izražena volja volivcev ne more upoštevati. Stališče, da gre v Kataloniji za nelegitimen referendum, je zagovarjalo tudi slovensko zunanje ministrstvo.
V primeru Makedonije pa je bila interpretacija rezultatov ravno obratna!?
Kdo je kriv za Pirovo zmago?
Ko se je po nekaj dneh evforija okoli "zmage" vendarle polegla, je čedalje več politikov, predvsem na račun kritičnih poročanj medijev, ki vendarle niso mogli požreti očitno zgrešene oz. zavajajoče interpretacije referendumskih rezultatov, začelo z novim pojasnjevanjem - tokrat neuspeha.
Prednjačile so ugotovitve, da je makedonski volilni imenik zastarel, da je več kot 500.000 Makedoncev na začasnem delu v tujini in tako ne bi smeli biti upoštevani kot volilni upravičenci. Govorilo se je tudi, da je za majhno udeležbo kriva Rusija, ki naj bi se neupravičeno vmešavala v notranjepolitične zadeve Makedonije. V analizi referendumskih rezultatov za eno od ameriških televizij je Metodija A. Koloski, predsednik največjega združenja makedonske diaspore (United Macedonian Diaspora) s sedežem v ZDA, dejal, da ta isti volilni imenik pred dvema letoma, ko se je po parlamentarnih volitvah oblikovala vlada Zorana Zaeva, ni bil vprašljiv, ter da so se v notranje politične zadeve države dejansko vmešavali vsi, od vzhoda do zahoda.
Koloski je tudi izpostavil, da so v predreferendumskem obdobju v podporo dogovoru Makedonijo obiskali številni zahodni politiki - od nemške kanclerke Angele Merkel, avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza, do ameriškega obrambnega ministra Jima Mattisa in sekretarja zveze NATO Jensa Stoltenberga ... Prek videokonference so Makedonce nagovarjali francoski predsednik Emmanuel Macron, nekdanji ameriški predsednik George Bush ml. ter celo slovenski predsednik Borut Pahor.
Najbolj neposredno naj bi se po besedah Koloskega v notranje zadeve Makedonije vmešal predsednik albanske vlade Edi Rama, ki je nekaj po 15. uri na dan referenduma s tvitom pozval makedonske Albance k množičnemu glasovanju.

Video nagovor Boruta Pahorja Makedoncem v podporo dogovora z Grčijo.
Kaj pomenijo rezultati referenduma
Kot je v svoji interpretaciji rezultatov referenduma za španski dnevnik El País zapisal Carlos Flores Juberías, profesor ustavnega prava na univerzi v Valencii, je razlog neuspeha dogovora iz Prespe v tem, da je vključeval (v čistem, osnovnem pomenu) izdajo najbolj zakoreninjenih/uveljavljenih načel mednarodnega prava in obljubo o integraciji brez vsebine in brez jamstev. Prvič zato, ker bi to pomenilo priznanje pravice ene države (Grčije), da se iz očitne pozicije nadmoči oz. prednosti, ki jo ima kot članica unije in zavezništva, vmešava v notranje zadeve druge (Makedonije) na način, da državo z bilateralnim sporazumom prisili v spremembo njenega uradnega imena, identitete naroda ter celo njihovega jezika.
Juberías meni, da gre v makedonski zgodbi za nekaj, v kar nobena svobodna država ne bi privolila oz. se strinjala, da bi bila na ta način definirana, razen s strani njenih lastnih državljanov. In drugič zato, ker bi Makedonija s sprejetjem sporazuma v zameno dobila zgolj nejasno obljubo za začetek pristopnih pogajanj, pri čemer bi imela končno besedo še vedno Grčija, ki se v dogovoru ni z ničemer zavezala.
Zdi se, da so vse to prepoznali tudi makedonski državljani, ki se preprosto niso mogli odreči eni temeljnih človekovih pravic - pravici do samoopredelitve.
Večina makedonskih državljanov je z bojkotom glasovanja odločila, da dogovor za njih ni sprejemljiv. V Makedoniji tako ostaja v veljavi edina zavezujoča referendumska odločitev, izražena na referendumu 8. septembra leta 1991, ko so se državljani večinsko izrekli ZA samostojno in neodvisno Republiko Makedonijo. Takrat je na referendumu glasovalo 75,7 % vseh volilnih upravičencev, od katerih se je 96,4 % izreklo ZA.
To referendumsko odločitev lahko zamenja zgolj druga, ki pa je bila v primeru nedavnega referenduma neuspešna oz. neveljavna. Če bodo danes v makedonskem parlamentu pod izrazitim pritiskom zahodnih držav (omenja se celo podkupovanje opozicijskih poslancev) vendarle glasovali v nasprotju z ljudsko voljo, predvsem pa v nasprotju z makedonsko ustavo in zakoni, bi to pomenilo začetek nove krize v zgodovini nemirnega Balkana.
V primeru nepotrditve ustavnih sprememb pa bi to pomenilo začetek politične krize, katere edina možna demokratična rešitev so predčasne volitve. Pot Makedonije v evro-atlantske integracije bi morala biti tlakovana z doslednim spoštovanjem mednarodnega prava in v luči tega sodbe mednarodnega Meddržavnega sodišča v Haagu. To je leta 2011 v sodbi zapisalo, da pričakuje, da bo Grčija prenehala s kršitvijo podpisanega dogovora iz leta 1995 in omogočila včlanitev Makedonije v organizaciji pod začasno referenco Bivša Jugoslovanska Republika Makedonija. K spoštovanju slednjega bi morala Grčijo v prvi vrsti seveda pozvati mednarodna skupnost na čelu z EU, kar pa je v luči zadnjih dogodkov malo verjetno.