Komentar

Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma

Londonski memorandum je predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila: mamesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo …

 

15.10.2018 19:00
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Božo Cerar   Trst   Londonski memorandum   FLRJ   Slovenija   Italija   Tito   Velika Britanija   ZDA   Stalin   Železna zavesa

Jugoslovanska dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je spustila od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je odločilno pripomoglo k ohladitvi medvojnega zavezništva Združenih držav in Velike Britanije s Titovo Jugoslavijo. Zato je Trst (p)ostal italijanski.

Petega oktobra je minulo 64 let od parafiranja Londonskega memoranduma (1954) o razumevanju, za nas Slovence izredno pomembnega dokumenta. Čeprav naj bi šlo na prvi pogled za dokument začasne narave, smo z njim izgubili Trst za vedno. Ne samo mesto, kjer so ob Slovencih živeli tudi Italijani in drugi, ampak tudi niz povsem slovenskih vasi na obali severnega Jadrana in njegovega neposrednega kraškega zaledja. Pravzaprav se jim je s svojim pristankom odpovedala Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), katere del je bila takrat Slovenija. Poleg FLRJ so memorandum parafirale še Italija, Velika Britanija in Združene države Amerike. Parafiranje je predstavljalo sklepno dejanje osem mesečnih pogajanj v britanski prestolnici.Za razliko od fašistične Italije, ki je kot del sil osi s Hitlerjevem Tretjim rajhom na čelu iz II. svetovne vojne izšla kot poraženka, je bila Jugoslavija na pravi strani zgodovine. Bila je del zavezniških sil. Partizansko gibanje pod vodstvom maršala Tita je pomembno prispevalo k lastni osvoboditvi. Enote 4. armade in 9. korpusa jugoslovanske vojske so tudi osvobodile tiste slovenske predele, ki so bili po I. svetovni vojni sramotno dodeljeni Italiji zaradi nekega drugega dogovora, prav tako sklenjenega v Londonu. Partizanske enote so osvobodile tudi večino Trsta.

 

Že pariška mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 pa je dala slutiti, da bo Italija svojo neuspešno vojaško avanturo uspela tudi to pot izničiti za pogajalsko mizo s pomočjo svoje diplomacije. Meja z Jugoslavijo je bila po izjavi jugoslovanskih predstavnikov na mirovni konferenci vse prej kot pravična, so jo pa sprejeli v interesu miru. Na italijanski strani ni ostala le Gorica in vrsta slovenskih vasi v njeni okolici (slednje celo na presenečenje samih Italijanov), ampak tudi del Goriških Brd, Beneška Slovenija in Kanalska dolina.

 

Dogovora glede Trsta v Parizu ni bilo moč doseči tako, da se je z mirovno pogodbo ustanovilo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi bilo pod nadzorom OZN. Cona A, ki je vključevala Trst z okolico, je bila sicer pod britansko-ameriško vojaško upravo, cona B, ki je zajemala del Istre, pa pod jugoslovansko. Kmalu pa se je izkazalo, da tega dela mirovne pogodbe ne bo moč uresničiti oziroma še več, da zaradi STO prihaja do hudih trenj med Italijo in Jugoslavijo. Vsaka je hotela STO zase. Grozil je celo vojaški spopad med državama, ki bi se kaj lahko hitro razširil z ozirom na vse večja nasprotja med nekdanjimi zavezniki – Zahodom in Sovjetsko zvezo. Slednja je svoje meje in svoj vpliv vztrajno širila proti zahodu evropskega kontinenta.

 

Z Londonskim memorandum se naj bi kost spora zakopala globoko pod zemljo, odpravil je namreč STO. Jugoslovanski predsednik Tito naj bi po mnenju takratnih jugoslovanskih oblasti s svojim pristankom ne le našel eleganten diplomatskih izhod iz t.i. Tržaške krize, ampak tudi obvaroval svet pred novo vojno. Cona A s Trstom je bila tako z izjemo nekaj sto kvadratnih metrov dodeljena Italiji in cona B Jugoslaviji. Italijanski parlament memoranduma za razliko od jugoslovanskega sicer ni potrdil. Pravno formalno je bila celotna meja med državama zacementirana šele z Osimskimi sporazumi iz leta 1975. Slovenija jih je v soglasju z Italijo nasledila leta 1992

 

"Trst je naš", o katerem je bilo med II. svetovno vojno in tudi po njej toliko govora, pa je ostal zapisan le še na kateri obledeli steni na Primorskem

 

Za rojene neposredno po II. svetovni vojni in mogoče še bolj za kasnejše slovenske generacije se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da jugoslovanska stran ni bila sposobna bolje unovčiti svojega uspešnega upora napadalcem in pripadnosti zmagovitemu zavezništvu ter tako v celoti odpraviti zgodovinske krivice iz prejšnjih desetletij. Je bila razlog nesposobnost vrha jugoslovanske politike in diplomacije? Njuna premajhna dovzetnost za slovensko vprašanje? Je bil razlog dejstvo, da so na jugoslovanski strani meje ostali tudi deset tisoči Italijanov ali kaj tretjega?

 

Brskanje po pred časom zaupnih, sedaj pa javno dostopnih diplomatskih arhivih, npr. policah Trumanove ali Eisenhowerjeve knjižnice v ZDA, je v tem pogledu zelo poučno. Za italijansko diplomacijo naj bi, kot rečeno, pregovorno veljalo, da je sposobna. Glede razmejitve z Jugoslavijo pa je v bistvu le pridno izkoriščala poteze jugoslovanske strani tako na notranjem kot zunanjem političnem področju. Jugoslovansko ravnanje in s tem dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je v času po II. svetovni vojni in času hladne vojne razprostirala od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je dalo misliti tudi ZDA in Veliki Britaniji ter odločilno pripomoglo k ohladitvi njunega medvojnega zavezništva s Titovo Jugoslavijo. 

 

Če je predsednik ZDA govoril o tem, da ZDA niso naklonjene jugoslovanski obliki vladanja, so bili njegovi diplomati veliko bolj neposredni. Takratna veleposlanica ZDA v Italiji Clare Booth Luce je npr. menila, da bi bilo (glede Trsta) nemoralno dati prednost komunističnemu diktatorju Titu pred demokratično Italijo oziroma nekomu, ki je prodal demokracijo po reki navzdol v prid komunizmu. Če k temu dodamo še jugoslovansko dobrikanje Stalinu ob koncu II. svetovne vojne in neposredno po njej (čeprav prisotnosti jugoslovanskih enot v Trstu ni podprl), je jasno, kam so se preselile simpatije Američanov in Britancev.

 

Zaradi Titovega spora s Kominformom proti koncu štiridesetih let in prizadevanja za oblikovanje Balkanskega pakta med Grčijo, Jugoslavijo in Turčijo kot člena v zadržanju Sovjetske zveze v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so pri tem občasno res omahovali, vendar le do Stalinove smrti in napovedi začetka normalizacije jugoslovanskih odnosov s Sovjetsko zvezo.

 

Italijanska stran je nezaupanje do Jugoslavije seveda vseskozi podpihovala. Predsednik vlade Scalba je poudarjal potrebo, da demokratične države držijo skupaj v boju zoper komunistično nevarnost in da je Jugoslavija pravzaprav del Vzhoda. Predstavniki Italije so vneto poudarjali atlantsko usmerjenost in pomen njenega vključevanja v evroatlantske gospodarsko – politične in obrambne integracije. S tem in pa z gostiteljsko vlogo ameriškim silam na njihovem ozemlju so občasno pravzaprav izsiljevali. Od dodelitve Trsta naj bi bila odvisna tudi prihodnost sredinskih (prozahodnih) vlad oziroma preprečitev, da pridejo na oblast bodisi komunisti bodisi neofašisti in monarhisti.

 

Trst je bil tako pravzaprav izgubljen že pred letom 1954. Začelo se je z (prisilnim) umikom jugoslovanskih enot iz Trsta (in tudi Gorice) junija 1945, nadaljevalo z ustanovitvijo STO leta 1947, tripartitno izjavo Francije, Velike Britanije in ZDA z 20. marca 1948, da so naklonjene vrnitvi  STO Italiji, in izjavo Velike Britanije in ZDA z 8. oktobra 1953, da so se pripravljene umakniti iz cone A in jo prepustiti v upravljanje Italiji. Zaveznici sta si namreč želeli čim prejšnjega razpleta zanju nevšečne zadeve, tudi - če že ne predvsem - v luči omenjenega zapletanja odnosov Zahoda s Sovjetsko zvezo.

 

Jugoslovanska stran se je vsega tega očitno zavedala. K temu je, kot rečeno, tudi sama pripomogla. Še več, za razliko od javnih nastopov, kjer so vehementno vztrajali na Trstu, so jugoslovanski predstavniki za kulisami večkrat dali vedeti, da bi se mu odpovedali in tudi coni A, npr. Tito v razgovoru z britanskim zunanjim ministrom Ednom 22. septembra 1952. Pod predpostavko najbrž, da je cena dovolj visoka. 

 

Z današnje distance je moč reči, da je jugoslovansko eksperimentiranje s komunizmom in pa (občasno) prijateljevanje  s Sovjeti pomembno vplivalo na rezultate pogajanj o zahodni jugoslovanski (slovenski) meji. Jasno je tudi, da so v iskanju modus vivendi z Italijo (in Zahodom) na koncu na jugoslovanski strani bolj kot slovenski prevladali jugoslovanski interesi in osebni interesi jugoslovanskega voditelja. Za Tita so bili bolj kot Bazovica pomembnejši milijoni vojaške in ekonomske pomoči ter ob slabi letini in nesposobnem komunističnem kmetijstvu pomoč v pšenici.

 

Američani in Britanci so se tega oziroma bojazni pred lakoto in jugoslovanske potrebe po prestrukturiranju zunanjega dolga dobro zavedali. 400 tisoč ton ameriške pšenice je bilo na koncu kot kaže tisto, kar je jugoslovanskega voditelja na tajnem srečanju z Robertom Murphyjem, odposlancem predsednika ZDA Eisenhowerja 17. septembra 1954 na Brionih pripeljalo do soglasja k parafiranju memoranduma. Ljudje niso bili lačni in njegova priljubljenost med jugoslovanskimi množicami ni trpela. V dobro Američanov in Britancem je treba omeniti, da so dali Italijanom jasno vedeti, da ne bodo v prihodnosti podprli nobene nove italijanske ozemeljske zahteve do Jugoslavije. ZDA so kasneje tudi pritiskale v smeri Osimskih sporazumov in dokončne ureditve mejnega vprašanja med državama.

 

Dodati je tudi treba da je Londonski memorandum predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Ne nazadnje tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti  v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila. Namesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo

 

Dr. Božo Cerar je upokojeni diplomat. Med drugim je bil veleposlanik v Ottawi, Varšavi, Bruslju pri zvezi Nato in Washingtonu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Delajte več otrok! Orbanova "banda štirih" odkrito proti imigracijski politiki Bruslja
13
26.09.2021 10:00
Nenehno nam govorijo, da uvajanje novih kultur bogati družbo kot celoto. Se strinjam, če se uvajajo počasi in s sočutjem do ... Več.
Piše: Paul A. Nuttall
Človekova individualnost je nosilec smisla, ne pa božja veža
4
25.09.2021 22:40
Skupina KOD-a je izhajala iz velikega zavračanja, ki se je začelo v šestdesetih letih v umetnosti in nadaljevalo v sedemdesetih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Po četrtem valu bo slovensko zdravstvo kot Hirošima, Slovenci pa se bodo še vedno prepirali, ali virus resnično obstaja
10
23.09.2021 22:10
Četrti val niti še ni dosegel vrha, pa je zdravstveni sistem že začel razpadati. Če kdo misli, da pretiravam, se na žalost moti. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ali bom izbran za generalnega direktorja FURS, je odvisno do komisije, ministra za finance in vlade
10
22.09.2021 21:00
V teh dneh so me mnogi spraševali, zakaj sem se premislil in se prijavil na razpis za generalnega direktorjaFursa, čeprav sem ... Več.
Piše: Ivan Simič
Šest dokazov, ki bodo ovrgli trditve zanikovalcev virusa SARS-Cov-2
24
21.09.2021 21:00
Vsakodnevno prejemam grozilna pisma od neznanih ljudi, ki mi grozijo, ker vabim ljudi na cepljenje in ker javno povem, da je ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred vrhom o cepivih: Proizvajalci cepiv morajo povečati proizvodnjo
11
20.09.2021 21:30
Vlade tistih držav, ki proizvajajo cepiva (Združene države Amerike, članice Evropske unije, Združeno kraljestvo, Indija, Rusija ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Nedeljska pridiga: Nevarni časi so pred nami. Precej bolj nevarni od najnovejše mutacije najnovejšega koronavirusa.
16
19.09.2021 11:00
Zoran Stevanović je nevaren človek. Izraža nadpovprečno samozavest, moč in samoljubje. Tako si konservativno patriarhalen del ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Misliti umetniško delo je podobno vstopanju v svet umetne inteligence
3
18.09.2021 23:58
Leto dni pred nastopom virusne resničnosti sem bil na obisku pri prijazni družini v zamejstvu, ki ima na svojih zidovih izjemno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
How realistic are China's plans in Afghanistan?
4
17.09.2021 23:36
Chinas newly-found enthusiasm to replace the United States in Afghanistan is not without some bluster. Contrary to the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Uredniški komentar: Medtem ko se svet bori z virusom, se bodo Slovenci pobili med sabo!
12
16.09.2021 21:45
Slovenski provincializem je v zadnjih dveh dneh spet prišel do izraza. Potem ko je drhal v sredo zvečer parlament obmetavala z ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Četudi bi bila Slovenija res pripravljena na revolucijo, major Troha ni človek, ki bi jo lahko vodil
11
15.09.2021 21:31
Slovenija je raj za anticepilce. Ljudje niti lastnih otrok nočejo dati cepiti proti hudim otroškim boleznim, kaj šele da bi se z ... Več.
Piše: Ana Jud
Hipotetično se lahko sprašujem, ali je tudi Marjan Šarec del proticepilskega gibanja
13
14.09.2021 22:59
Nekdanji predsednik vlade Marjan Šarec ve vse. On je prepričan, da delam slabo in da me je potrebno zamenjati. Kako se lahko ... Več.
Piše: Milan Krek
Kriptopahor, s.p. ali polemika o predlaganem zakonu o "obdavčenju kriptonaložb"
8
13.09.2021 21:00
Spoštovani gospod profesor, ali ne bi bilo bolje, da se prej posvetujete s strokovnjaki s področja virtualnih valut in ... Več.
Piše: Ivan Simič
Svetloba je za arhitekta vir energije in misterij neskončne globine
4
12.09.2021 22:00
Svetloba je v teh vročih in suhih delih arabskega sveta pridušena, prah se dviga s sapico in mističnost dni je ... Več.
Piše: Robert Klun
"Ni več vprašanje, kaj lahko digitalno naredi za nas, temveč kaj lahko mi naredimo za digitalno."
3
11.09.2021 23:33
Glede na vse pretrese, ki smo jih doživeli v preteklem letu in pol, je postalo jasno, da človeštvu zmanjkuje časa pri ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bolje najbrž ne bo nikoli: 11. september, dvajset let kasneje
9
10.09.2021 22:50
V množici analiz, študij in razmišljanj o obdobju po 11. septembru 2001 pogrešam eno samo, preprosto ugotovitev: da danes živimo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Recenzija: Udbovski učbenik, osnovni tečaj
8
09.09.2021 20:00
Udba je kratica za službo Uprava državne bezbednosti, ki je dolga leta delovala kot jugoslovanska tajna policija. Čeprav ... Več.
Piše: Ana Jud
"Ko sem prišel na NIJZ, sem dobil epidemiologe praktično s svinčnikom in papirjem v času svetovne digitalizacije tega področja."
21
07.09.2021 21:00
Kljub temu, da cepljenje počasi, a vztrajno napreduje in da je danes polno cepljenih že prek milijona prebivalcev Slovenije, je ... Več.
Piše: Milan Krek
Ko dojameš, da so med nami tudi novinarji, ki so za nekaj evrov pripravljeni spisati marsikaj, je najbolje zamahniti z roko
10
06.09.2021 21:05
Še pred kratkim sem pri tistih, ki so o meni pisali neresnice, namesto pomoči sodišča iskal napake v njihovem življenju in sem ... Več.
Piše: Ivan Simič
Prenova šolskega sistema je nujna, ne pa tudi zamenjava ene ideologije za drugo
11
05.09.2021 22:00
Otroci so naše največje bogastvo in čas je, da jim tudi država to prizna, dokaže in pokaže. Glede na čase in potrebe trga dela ... Več.
Piše: Aleksandra Pivec
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nedeljska pridiga: Nevarni časi so pred nami. Precej bolj nevarni od najnovejše mutacije najnovejšega koronavirusa.
Simona Rebolj
Ogledov: 3.325
02/
Po četrtem valu bo slovensko zdravstvo kot Hirošima, Slovenci pa se bodo še vedno prepirali, ali virus resnično obstaja
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.604
03/
Šest dokazov, ki bodo ovrgli trditve zanikovalcev virusa SARS-Cov-2
Milan Krek
Ogledov: 1.652
04/
Urgentno javno pismo predsedniku Vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču
Vili Kovačič
Ogledov: 1.492
05/
Kako je Ljudska republika Kitajska potiho, prek slamnate firme kupila italijanskega proizvajalca dronov Alpi Aviation
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.063
06/
Ali bom izbran za generalnega direktorja FURS, je odvisno do komisije, ministra za finance in vlade
Ivan Simič
Ogledov: 1.145
07/
Delajte več otrok! Orbanova "banda štirih" odkrito proti imigracijski politiki Bruslja
Paul A. Nuttall
Ogledov: 1.029
08/
Po Trumpovi "America First" je zdaj toplo vodo v Kliničnem centru odkril Jože Golobič s sloganom "Patient First"
Uredništvo
Ogledov: 766
09/
Pred vrhom o cepivih: Proizvajalci cepiv morajo povečati proizvodnjo
Jeffrey Sachs
Ogledov: 923
10/
Vonj imperijev (3): "Vojna je lepa, ker v čudovito simfonijo združuje streljanje pušk, grmenje topov in vmesna premirja, dišave parfumov in smrad razpadajočih trupel."
Uredništvo
Ogledov: 750