Komentar

Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma

Londonski memorandum je predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila: mamesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo …

 

15.10.2018 19:00
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Božo Cerar   Trst   Londonski memorandum   FLRJ   Slovenija   Italija   Tito   Velika Britanija   ZDA   Stalin   Železna zavesa

Jugoslovanska dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je spustila od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je odločilno pripomoglo k ohladitvi medvojnega zavezništva Združenih držav in Velike Britanije s Titovo Jugoslavijo. Zato je Trst (p)ostal italijanski.

Petega oktobra je minulo 64 let od parafiranja Londonskega memoranduma (1954) o razumevanju, za nas Slovence izredno pomembnega dokumenta. Čeprav naj bi šlo na prvi pogled za dokument začasne narave, smo z njim izgubili Trst za vedno. Ne samo mesto, kjer so ob Slovencih živeli tudi Italijani in drugi, ampak tudi niz povsem slovenskih vasi na obali severnega Jadrana in njegovega neposrednega kraškega zaledja. Pravzaprav se jim je s svojim pristankom odpovedala Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), katere del je bila takrat Slovenija. Poleg FLRJ so memorandum parafirale še Italija, Velika Britanija in Združene države Amerike. Parafiranje je predstavljalo sklepno dejanje osem mesečnih pogajanj v britanski prestolnici.Za razliko od fašistične Italije, ki je kot del sil osi s Hitlerjevem Tretjim rajhom na čelu iz II. svetovne vojne izšla kot poraženka, je bila Jugoslavija na pravi strani zgodovine. Bila je del zavezniških sil. Partizansko gibanje pod vodstvom maršala Tita je pomembno prispevalo k lastni osvoboditvi. Enote 4. armade in 9. korpusa jugoslovanske vojske so tudi osvobodile tiste slovenske predele, ki so bili po I. svetovni vojni sramotno dodeljeni Italiji zaradi nekega drugega dogovora, prav tako sklenjenega v Londonu. Partizanske enote so osvobodile tudi večino Trsta.

 

Že pariška mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 pa je dala slutiti, da bo Italija svojo neuspešno vojaško avanturo uspela tudi to pot izničiti za pogajalsko mizo s pomočjo svoje diplomacije. Meja z Jugoslavijo je bila po izjavi jugoslovanskih predstavnikov na mirovni konferenci vse prej kot pravična, so jo pa sprejeli v interesu miru. Na italijanski strani ni ostala le Gorica in vrsta slovenskih vasi v njeni okolici (slednje celo na presenečenje samih Italijanov), ampak tudi del Goriških Brd, Beneška Slovenija in Kanalska dolina.

 

Dogovora glede Trsta v Parizu ni bilo moč doseči tako, da se je z mirovno pogodbo ustanovilo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi bilo pod nadzorom OZN. Cona A, ki je vključevala Trst z okolico, je bila sicer pod britansko-ameriško vojaško upravo, cona B, ki je zajemala del Istre, pa pod jugoslovansko. Kmalu pa se je izkazalo, da tega dela mirovne pogodbe ne bo moč uresničiti oziroma še več, da zaradi STO prihaja do hudih trenj med Italijo in Jugoslavijo. Vsaka je hotela STO zase. Grozil je celo vojaški spopad med državama, ki bi se kaj lahko hitro razširil z ozirom na vse večja nasprotja med nekdanjimi zavezniki – Zahodom in Sovjetsko zvezo. Slednja je svoje meje in svoj vpliv vztrajno širila proti zahodu evropskega kontinenta.

 

Z Londonskim memorandum se naj bi kost spora zakopala globoko pod zemljo, odpravil je namreč STO. Jugoslovanski predsednik Tito naj bi po mnenju takratnih jugoslovanskih oblasti s svojim pristankom ne le našel eleganten diplomatskih izhod iz t.i. Tržaške krize, ampak tudi obvaroval svet pred novo vojno. Cona A s Trstom je bila tako z izjemo nekaj sto kvadratnih metrov dodeljena Italiji in cona B Jugoslaviji. Italijanski parlament memoranduma za razliko od jugoslovanskega sicer ni potrdil. Pravno formalno je bila celotna meja med državama zacementirana šele z Osimskimi sporazumi iz leta 1975. Slovenija jih je v soglasju z Italijo nasledila leta 1992

 

"Trst je naš", o katerem je bilo med II. svetovno vojno in tudi po njej toliko govora, pa je ostal zapisan le še na kateri obledeli steni na Primorskem

 

Za rojene neposredno po II. svetovni vojni in mogoče še bolj za kasnejše slovenske generacije se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da jugoslovanska stran ni bila sposobna bolje unovčiti svojega uspešnega upora napadalcem in pripadnosti zmagovitemu zavezništvu ter tako v celoti odpraviti zgodovinske krivice iz prejšnjih desetletij. Je bila razlog nesposobnost vrha jugoslovanske politike in diplomacije? Njuna premajhna dovzetnost za slovensko vprašanje? Je bil razlog dejstvo, da so na jugoslovanski strani meje ostali tudi deset tisoči Italijanov ali kaj tretjega?

 

Brskanje po pred časom zaupnih, sedaj pa javno dostopnih diplomatskih arhivih, npr. policah Trumanove ali Eisenhowerjeve knjižnice v ZDA, je v tem pogledu zelo poučno. Za italijansko diplomacijo naj bi, kot rečeno, pregovorno veljalo, da je sposobna. Glede razmejitve z Jugoslavijo pa je v bistvu le pridno izkoriščala poteze jugoslovanske strani tako na notranjem kot zunanjem političnem področju. Jugoslovansko ravnanje in s tem dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je v času po II. svetovni vojni in času hladne vojne razprostirala od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je dalo misliti tudi ZDA in Veliki Britaniji ter odločilno pripomoglo k ohladitvi njunega medvojnega zavezništva s Titovo Jugoslavijo. 

 

Če je predsednik ZDA govoril o tem, da ZDA niso naklonjene jugoslovanski obliki vladanja, so bili njegovi diplomati veliko bolj neposredni. Takratna veleposlanica ZDA v Italiji Clare Booth Luce je npr. menila, da bi bilo (glede Trsta) nemoralno dati prednost komunističnemu diktatorju Titu pred demokratično Italijo oziroma nekomu, ki je prodal demokracijo po reki navzdol v prid komunizmu. Če k temu dodamo še jugoslovansko dobrikanje Stalinu ob koncu II. svetovne vojne in neposredno po njej (čeprav prisotnosti jugoslovanskih enot v Trstu ni podprl), je jasno, kam so se preselile simpatije Američanov in Britancev.

 

Zaradi Titovega spora s Kominformom proti koncu štiridesetih let in prizadevanja za oblikovanje Balkanskega pakta med Grčijo, Jugoslavijo in Turčijo kot člena v zadržanju Sovjetske zveze v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so pri tem občasno res omahovali, vendar le do Stalinove smrti in napovedi začetka normalizacije jugoslovanskih odnosov s Sovjetsko zvezo.

 

Italijanska stran je nezaupanje do Jugoslavije seveda vseskozi podpihovala. Predsednik vlade Scalba je poudarjal potrebo, da demokratične države držijo skupaj v boju zoper komunistično nevarnost in da je Jugoslavija pravzaprav del Vzhoda. Predstavniki Italije so vneto poudarjali atlantsko usmerjenost in pomen njenega vključevanja v evroatlantske gospodarsko – politične in obrambne integracije. S tem in pa z gostiteljsko vlogo ameriškim silam na njihovem ozemlju so občasno pravzaprav izsiljevali. Od dodelitve Trsta naj bi bila odvisna tudi prihodnost sredinskih (prozahodnih) vlad oziroma preprečitev, da pridejo na oblast bodisi komunisti bodisi neofašisti in monarhisti.

 

Trst je bil tako pravzaprav izgubljen že pred letom 1954. Začelo se je z (prisilnim) umikom jugoslovanskih enot iz Trsta (in tudi Gorice) junija 1945, nadaljevalo z ustanovitvijo STO leta 1947, tripartitno izjavo Francije, Velike Britanije in ZDA z 20. marca 1948, da so naklonjene vrnitvi  STO Italiji, in izjavo Velike Britanije in ZDA z 8. oktobra 1953, da so se pripravljene umakniti iz cone A in jo prepustiti v upravljanje Italiji. Zaveznici sta si namreč želeli čim prejšnjega razpleta zanju nevšečne zadeve, tudi - če že ne predvsem - v luči omenjenega zapletanja odnosov Zahoda s Sovjetsko zvezo.

 

Jugoslovanska stran se je vsega tega očitno zavedala. K temu je, kot rečeno, tudi sama pripomogla. Še več, za razliko od javnih nastopov, kjer so vehementno vztrajali na Trstu, so jugoslovanski predstavniki za kulisami večkrat dali vedeti, da bi se mu odpovedali in tudi coni A, npr. Tito v razgovoru z britanskim zunanjim ministrom Ednom 22. septembra 1952. Pod predpostavko najbrž, da je cena dovolj visoka. 

 

Z današnje distance je moč reči, da je jugoslovansko eksperimentiranje s komunizmom in pa (občasno) prijateljevanje  s Sovjeti pomembno vplivalo na rezultate pogajanj o zahodni jugoslovanski (slovenski) meji. Jasno je tudi, da so v iskanju modus vivendi z Italijo (in Zahodom) na koncu na jugoslovanski strani bolj kot slovenski prevladali jugoslovanski interesi in osebni interesi jugoslovanskega voditelja. Za Tita so bili bolj kot Bazovica pomembnejši milijoni vojaške in ekonomske pomoči ter ob slabi letini in nesposobnem komunističnem kmetijstvu pomoč v pšenici.

 

Američani in Britanci so se tega oziroma bojazni pred lakoto in jugoslovanske potrebe po prestrukturiranju zunanjega dolga dobro zavedali. 400 tisoč ton ameriške pšenice je bilo na koncu kot kaže tisto, kar je jugoslovanskega voditelja na tajnem srečanju z Robertom Murphyjem, odposlancem predsednika ZDA Eisenhowerja 17. septembra 1954 na Brionih pripeljalo do soglasja k parafiranju memoranduma. Ljudje niso bili lačni in njegova priljubljenost med jugoslovanskimi množicami ni trpela. V dobro Američanov in Britancem je treba omeniti, da so dali Italijanom jasno vedeti, da ne bodo v prihodnosti podprli nobene nove italijanske ozemeljske zahteve do Jugoslavije. ZDA so kasneje tudi pritiskale v smeri Osimskih sporazumov in dokončne ureditve mejnega vprašanja med državama.

 

Dodati je tudi treba da je Londonski memorandum predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Ne nazadnje tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti  v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila. Namesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo

 

Dr. Božo Cerar je upokojeni diplomat. Med drugim je bil veleposlanik v Ottawi, Varšavi, Bruslju pri zvezi Nato in Washingtonu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
6
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
4
11.11.2018 23:25
Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbiHome Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim ... Več.
Piše: Bine Kordež
Vse, kar se rodi - vključno s soncem in ljudmi, umre, le vesolje ne
12
11.11.2018 07:52
Nedolgo nazaj sem odgovarjal na vprašanja ene od umetniških revij. Njeno prvo zastavljeno vprašanje je bilo: Kakšna je prava ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O izseljencih, emigrantih in Marakeški deklaraciji
10
10.11.2018 08:54
V polemičnih razpravah je bilo slišati argument, da t.i. Marakeška deklaracija ne razločuje ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pridejo časi, ko so ogroženi temelji civilizacije in ko jih je treba braniti. Zdaj živimo v takšnem trenutku."
9
08.11.2018 14:45
Obramba osnovnih temeljev evropske civilizacije je danes najnujnejša naloga EPP, politične sile, ki je oblikovala Unijo. Če jih ... Več.
Piše: Janez Janša
Pred nezakonitimi volitvami v Donbasu: Ali bi nove sankcije proti Rusiji prisile Putina k spoštovanju dogovorov iz Minska?
9
07.11.2018 20:00
Ruska agresija na Ukrajino se preveša v peto leto, 7 % ozemlja Ukrajine je začasno okupiranega, petina ukrajinskega gospodarstva ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Kaj Slovenci počnemo sami s sabo: O mednarodnem položaju in slovenski zunanji politiki
5
05.11.2018 19:00
Po letu 2008 Slovenija v očeh mednarodne javnosti izgublja del svoje privlačnosti, postaja neopazna in nezanimiva. Ob vsem tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politika in ekonomija: Slovenci jim ne zaupamo svojega kapitala, zaupamo pa jim oblast?
14
04.11.2018 12:00
Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega kapitala ne damo niti svojim, ker tudi svojim ne zaupamo! Komu sploh zaupamo? ... Več.
Piše: Franc Mihič
Anarhizem je bil in vedno bo najprej humanizem
6
03.11.2018 23:11
Umetniki avantgardisti so se prostovoljno podredili ideološkim avantgardistom. Prepustili so ideologom, da oni procesirajo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O elitah, ki so izgubile stik z ljudmi
11
03.11.2018 00:02
Vedno sem mislil, da je neke vrste zaupanje v elitizem globoko vsajeno v slovensko dušo. Ne vem zagotovo, zakaj je tako. Eden ... Več.
Piše: Keith Miles
Komentar tedna: Izgubljena Evropa med Adolfom in Mohamedom
11
01.11.2018 01:00
Medtem ko se Nemčija ponovno čuti kriva zaradi Adolfa, statistika najpogosteje uporabljenih imen za novorojenčke kaže povsem ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stoletje po koncu 1. svetovne vojne: Manifest Alpe Adria 1918 - 2018
20
30.10.2018 20:11
Ob stoletnici konca prve svetovne vojne bo v celovškem Koroškem deželnem arhivu potekaloTrodeželno zborovanje. Častna ... Več.
Piše: Werner Wintersteiner
Zamolčana zgodovina: Stoletnica prve slovenske države, ustanovljene 31. oktobra 1918
6
29.10.2018 23:59
31. oktobra 1918 je bila v Ljubljani razglašena prva slovenska država v moderni dobi - Zveza slovenskih dežel, ki se je 1. ... Več.
Piše: Andrej Lenarčič
Zakaj se zdi, da je članek v Mladini povzročil odpoved literarnega dogodka v javni knjižnici
12
28.10.2018 10:00
Za ponedeljek, 29. oktobra ob 18. uri je bila v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča napovedana predstavitev knjige Manifest ... Več.
Piše: Primož Kuštrin
Ko vam črke začnejo plesati pred očmi, padate v globine smisla
1
27.10.2018 22:00
Narod je lahko narod, ko ima izoblikovan svoj veliki tekst, narod je lahko narod, ko ima izoblikovano svojoteksturo teksta. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Beton brez besed in vsi sveti: Kaj napisati na spomenik žrtvam vseh vojn?
13
26.10.2018 00:28
Ker je bilo svetnikov preveč za en sam koledar, jeCerkev- približno v času spreobračanja slovenskih prednikov (Karantancev) h ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zadeva Strehovec ali zakaj sem zadržan do duhovnikov, ki se grdo in nekrščansko obnašajo
37
23.10.2018 21:38
Duhovnik, ki je na svojem radikalnem spletnem portalu leta in leta nič kaj krščansko napadal in žalil drugače misleče, se zdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
85 let Velike lakote v Ukrajini: Nepriznavanje "holodomora" je enako nemoralno kot zanikanje holokavsta
13
22.10.2018 20:02
Letos, ko obeležujemo 85. obletnico Velike Lakote , je Ukrajina ponovno žrtev dejanj stalinističnih naslednikov iz Kremlja. ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Ekskluzivno: Zelo osebno in iskreno pismo Andraža Terška poslancem državnega zbora, zakaj bo odstopil od kandidature za ustavnega sodnika
Uredništvo
Ogledov: 3,008
02/
Ljubitelji teorije zarot, čelade na glavo: V Ljubljani ta vikend zaseda Trilateralna komisija!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,139
03/
"Prinesite mi glavo tega psa!" - Kaj vse je šlo narobe pri likvidaciji Jamala Khashoggija?
Uredništvo
Ogledov: 1,966
04/
O izseljencih, emigrantih in Marakeški deklaraciji
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,724
05/
Stop za Dragana Šolaka! Varuh konkurence srbskemu tajkunu ne dovoli prevzema medijske hiše Pro PLUS!
Uredništvo
Ogledov: 1,638
06/
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
Mykhailo Brodovych
Ogledov: 1,248
07/
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
Bine Kordež
Ogledov: 996
08/
"Pridejo časi, ko so ogroženi temelji civilizacije in ko jih je treba braniti. Zdaj živimo v takšnem trenutku."
Janez Janša
Ogledov: 1,315
09/
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 739
10/
Vse, kar se rodi - vključno s soncem in ljudmi, umre, le vesolje ne
Dragan Živadinov
Ogledov: 572