Komentar

Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma

Londonski memorandum je predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila: mamesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo …

 

15.10.2018 19:00
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Božo Cerar   Trst   Londonski memorandum   FLRJ   Slovenija   Italija   Tito   Velika Britanija   ZDA   Stalin   Železna zavesa

Jugoslovanska dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je spustila od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je odločilno pripomoglo k ohladitvi medvojnega zavezništva Združenih držav in Velike Britanije s Titovo Jugoslavijo. Zato je Trst (p)ostal italijanski.

Petega oktobra je minulo 64 let od parafiranja Londonskega memoranduma (1954) o razumevanju, za nas Slovence izredno pomembnega dokumenta. Čeprav naj bi šlo na prvi pogled za dokument začasne narave, smo z njim izgubili Trst za vedno. Ne samo mesto, kjer so ob Slovencih živeli tudi Italijani in drugi, ampak tudi niz povsem slovenskih vasi na obali severnega Jadrana in njegovega neposrednega kraškega zaledja. Pravzaprav se jim je s svojim pristankom odpovedala Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), katere del je bila takrat Slovenija. Poleg FLRJ so memorandum parafirale še Italija, Velika Britanija in Združene države Amerike. Parafiranje je predstavljalo sklepno dejanje osem mesečnih pogajanj v britanski prestolnici.Za razliko od fašistične Italije, ki je kot del sil osi s Hitlerjevem Tretjim rajhom na čelu iz II. svetovne vojne izšla kot poraženka, je bila Jugoslavija na pravi strani zgodovine. Bila je del zavezniških sil. Partizansko gibanje pod vodstvom maršala Tita je pomembno prispevalo k lastni osvoboditvi. Enote 4. armade in 9. korpusa jugoslovanske vojske so tudi osvobodile tiste slovenske predele, ki so bili po I. svetovni vojni sramotno dodeljeni Italiji zaradi nekega drugega dogovora, prav tako sklenjenega v Londonu. Partizanske enote so osvobodile tudi večino Trsta.

 

Že pariška mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 pa je dala slutiti, da bo Italija svojo neuspešno vojaško avanturo uspela tudi to pot izničiti za pogajalsko mizo s pomočjo svoje diplomacije. Meja z Jugoslavijo je bila po izjavi jugoslovanskih predstavnikov na mirovni konferenci vse prej kot pravična, so jo pa sprejeli v interesu miru. Na italijanski strani ni ostala le Gorica in vrsta slovenskih vasi v njeni okolici (slednje celo na presenečenje samih Italijanov), ampak tudi del Goriških Brd, Beneška Slovenija in Kanalska dolina.

 

Dogovora glede Trsta v Parizu ni bilo moč doseči tako, da se je z mirovno pogodbo ustanovilo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi bilo pod nadzorom OZN. Cona A, ki je vključevala Trst z okolico, je bila sicer pod britansko-ameriško vojaško upravo, cona B, ki je zajemala del Istre, pa pod jugoslovansko. Kmalu pa se je izkazalo, da tega dela mirovne pogodbe ne bo moč uresničiti oziroma še več, da zaradi STO prihaja do hudih trenj med Italijo in Jugoslavijo. Vsaka je hotela STO zase. Grozil je celo vojaški spopad med državama, ki bi se kaj lahko hitro razširil z ozirom na vse večja nasprotja med nekdanjimi zavezniki – Zahodom in Sovjetsko zvezo. Slednja je svoje meje in svoj vpliv vztrajno širila proti zahodu evropskega kontinenta.

 

Z Londonskim memorandum se naj bi kost spora zakopala globoko pod zemljo, odpravil je namreč STO. Jugoslovanski predsednik Tito naj bi po mnenju takratnih jugoslovanskih oblasti s svojim pristankom ne le našel eleganten diplomatskih izhod iz t.i. Tržaške krize, ampak tudi obvaroval svet pred novo vojno. Cona A s Trstom je bila tako z izjemo nekaj sto kvadratnih metrov dodeljena Italiji in cona B Jugoslaviji. Italijanski parlament memoranduma za razliko od jugoslovanskega sicer ni potrdil. Pravno formalno je bila celotna meja med državama zacementirana šele z Osimskimi sporazumi iz leta 1975. Slovenija jih je v soglasju z Italijo nasledila leta 1992

 

"Trst je naš", o katerem je bilo med II. svetovno vojno in tudi po njej toliko govora, pa je ostal zapisan le še na kateri obledeli steni na Primorskem

 

Za rojene neposredno po II. svetovni vojni in mogoče še bolj za kasnejše slovenske generacije se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da jugoslovanska stran ni bila sposobna bolje unovčiti svojega uspešnega upora napadalcem in pripadnosti zmagovitemu zavezništvu ter tako v celoti odpraviti zgodovinske krivice iz prejšnjih desetletij. Je bila razlog nesposobnost vrha jugoslovanske politike in diplomacije? Njuna premajhna dovzetnost za slovensko vprašanje? Je bil razlog dejstvo, da so na jugoslovanski strani meje ostali tudi deset tisoči Italijanov ali kaj tretjega?

 

Brskanje po pred časom zaupnih, sedaj pa javno dostopnih diplomatskih arhivih, npr. policah Trumanove ali Eisenhowerjeve knjižnice v ZDA, je v tem pogledu zelo poučno. Za italijansko diplomacijo naj bi, kot rečeno, pregovorno veljalo, da je sposobna. Glede razmejitve z Jugoslavijo pa je v bistvu le pridno izkoriščala poteze jugoslovanske strani tako na notranjem kot zunanjem političnem področju. Jugoslovansko ravnanje in s tem dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je v času po II. svetovni vojni in času hladne vojne razprostirala od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je dalo misliti tudi ZDA in Veliki Britaniji ter odločilno pripomoglo k ohladitvi njunega medvojnega zavezništva s Titovo Jugoslavijo. 

 

Če je predsednik ZDA govoril o tem, da ZDA niso naklonjene jugoslovanski obliki vladanja, so bili njegovi diplomati veliko bolj neposredni. Takratna veleposlanica ZDA v Italiji Clare Booth Luce je npr. menila, da bi bilo (glede Trsta) nemoralno dati prednost komunističnemu diktatorju Titu pred demokratično Italijo oziroma nekomu, ki je prodal demokracijo po reki navzdol v prid komunizmu. Če k temu dodamo še jugoslovansko dobrikanje Stalinu ob koncu II. svetovne vojne in neposredno po njej (čeprav prisotnosti jugoslovanskih enot v Trstu ni podprl), je jasno, kam so se preselile simpatije Američanov in Britancev.

 

Zaradi Titovega spora s Kominformom proti koncu štiridesetih let in prizadevanja za oblikovanje Balkanskega pakta med Grčijo, Jugoslavijo in Turčijo kot člena v zadržanju Sovjetske zveze v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so pri tem občasno res omahovali, vendar le do Stalinove smrti in napovedi začetka normalizacije jugoslovanskih odnosov s Sovjetsko zvezo.

 

Italijanska stran je nezaupanje do Jugoslavije seveda vseskozi podpihovala. Predsednik vlade Scalba je poudarjal potrebo, da demokratične države držijo skupaj v boju zoper komunistično nevarnost in da je Jugoslavija pravzaprav del Vzhoda. Predstavniki Italije so vneto poudarjali atlantsko usmerjenost in pomen njenega vključevanja v evroatlantske gospodarsko – politične in obrambne integracije. S tem in pa z gostiteljsko vlogo ameriškim silam na njihovem ozemlju so občasno pravzaprav izsiljevali. Od dodelitve Trsta naj bi bila odvisna tudi prihodnost sredinskih (prozahodnih) vlad oziroma preprečitev, da pridejo na oblast bodisi komunisti bodisi neofašisti in monarhisti.

 

Trst je bil tako pravzaprav izgubljen že pred letom 1954. Začelo se je z (prisilnim) umikom jugoslovanskih enot iz Trsta (in tudi Gorice) junija 1945, nadaljevalo z ustanovitvijo STO leta 1947, tripartitno izjavo Francije, Velike Britanije in ZDA z 20. marca 1948, da so naklonjene vrnitvi  STO Italiji, in izjavo Velike Britanije in ZDA z 8. oktobra 1953, da so se pripravljene umakniti iz cone A in jo prepustiti v upravljanje Italiji. Zaveznici sta si namreč želeli čim prejšnjega razpleta zanju nevšečne zadeve, tudi - če že ne predvsem - v luči omenjenega zapletanja odnosov Zahoda s Sovjetsko zvezo.

 

Jugoslovanska stran se je vsega tega očitno zavedala. K temu je, kot rečeno, tudi sama pripomogla. Še več, za razliko od javnih nastopov, kjer so vehementno vztrajali na Trstu, so jugoslovanski predstavniki za kulisami večkrat dali vedeti, da bi se mu odpovedali in tudi coni A, npr. Tito v razgovoru z britanskim zunanjim ministrom Ednom 22. septembra 1952. Pod predpostavko najbrž, da je cena dovolj visoka. 

 

Z današnje distance je moč reči, da je jugoslovansko eksperimentiranje s komunizmom in pa (občasno) prijateljevanje  s Sovjeti pomembno vplivalo na rezultate pogajanj o zahodni jugoslovanski (slovenski) meji. Jasno je tudi, da so v iskanju modus vivendi z Italijo (in Zahodom) na koncu na jugoslovanski strani bolj kot slovenski prevladali jugoslovanski interesi in osebni interesi jugoslovanskega voditelja. Za Tita so bili bolj kot Bazovica pomembnejši milijoni vojaške in ekonomske pomoči ter ob slabi letini in nesposobnem komunističnem kmetijstvu pomoč v pšenici.

 

Američani in Britanci so se tega oziroma bojazni pred lakoto in jugoslovanske potrebe po prestrukturiranju zunanjega dolga dobro zavedali. 400 tisoč ton ameriške pšenice je bilo na koncu kot kaže tisto, kar je jugoslovanskega voditelja na tajnem srečanju z Robertom Murphyjem, odposlancem predsednika ZDA Eisenhowerja 17. septembra 1954 na Brionih pripeljalo do soglasja k parafiranju memoranduma. Ljudje niso bili lačni in njegova priljubljenost med jugoslovanskimi množicami ni trpela. V dobro Američanov in Britancem je treba omeniti, da so dali Italijanom jasno vedeti, da ne bodo v prihodnosti podprli nobene nove italijanske ozemeljske zahteve do Jugoslavije. ZDA so kasneje tudi pritiskale v smeri Osimskih sporazumov in dokončne ureditve mejnega vprašanja med državama.

 

Dodati je tudi treba da je Londonski memorandum predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Ne nazadnje tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti  v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila. Namesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo

 

Dr. Božo Cerar je upokojeni diplomat. Med drugim je bil veleposlanik v Ottawi, Varšavi, Bruslju pri zvezi Nato in Washingtonu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Vegetarijanske koline v Prašičjem zalivu slovenske levice: Ko se boriš za demokracijo, sredstva upravičujejo cilj!
12
21.01.2021 06:15
Karlu Erjavcu je zaenkrat spodletelo in je umaknil pobudo za najbolj nekonstruktivno konstruktivno zaupnico v zgodovini ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Revolucija foteljšev ali "Roga ne damo"
24
20.01.2021 00:45
Čemur smo trenutno priče pred tovarno Rog, ni nič drugega kot eklatantni dokaz o brezidejnosti slovenske militantne levice, o ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Uredniški komentar: Gospod predsednik vlade, izgubili ste bitko z virusom in ste na dobri poti, da greste v vojno še s Slovenci!
58
17.01.2021 16:00
Prišli smo do točke, ko si bo treba pošteno in odkrito priznati, da je vlada izgubila bitko z drugim valom novega koronavirusa. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vsak posameznik v umetnosti je dolžan dati človeštvu tisto največ, kar zmore - svoj spomin
4
17.01.2021 04:28
Na fotografiji, ki je bila posneta leta 1940, so pred Eifflovim stolpom pozirale tri uniformirane osebe. Na sredi kompozicije ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nataliteta obupa: Zakaj se je med epidemijo skokovito povečalo število samomorov med mladimi
11
14.01.2021 06:09
Novica o pandemični samomorilnosti med mladimi je šla v javnosti mimo kot povprečna vremenska napoved. Zameglila jo je ... Več.
Piše: Ana Jud
Pogosto sem raje tiho. Kar pa ne pomeni, da nimam svojega mnenja. Opazujem in si mislim svoje ...
14
13.01.2021 06:05
Zanimivo je opazovati posel s hitrimi testi. Narod je na nogah. Seveda je predvsem dvignilo obrvi Sloveniji dejstvo, kako so ... Več.
Piše: Žiga Vavpotič
Grenka resnica o "ugledu Slovenije" na Zahodnem Balkanu: Politično zavožen projekt COBISS.net?
6
11.01.2021 05:09
Mariborska univerza je že pred 35 leti s svojim računalniškim centrom predstavljala ogromen potencial v tedanji državi. Po ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Acapulco Heat: "Ne odlašaj! Postani pohlepna baraba zdaj!"
14
10.01.2021 11:33
Nič hudega, če so fantje na tak ali drugačen način nagrabili veliko denarja. Ampak faloti nam predvajajo žur, namesto da bi se v ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Branko Ve Poljanski: "Tukaj je živelo XX. stoletje. Marcel Duchamp se je že zdavnaj odselil!"
1
10.01.2021 05:35
Ljubljana leta 1921 ni bila več periferija Evrope. Imela je že svojo univerzo, študente in študentski kvartir s pripadajočo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kardeljevo cepivo iz samoupravljanja in mentalni okvir slovenske levice
10
08.01.2021 06:40
Politično usmeritev mainstream Slovenije od druge svetovne vojne dalje lahko povzamemo v dveh besedah: ustavimo desnico! ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Pot k objektivni realnosti? Kaj je že to?
8
05.01.2021 22:00
Preveč je v politiki prevladalo, da kdor obvlada, čisto v tehničnem smislu, kako vse, kar mu nasprotuje ali vsakogar, ki se z ... Več.
Piše: Miha Burger
Vladni 2. tir v žrelu globoke države: Projekt, ki se mu nobena vlada noče odpovedati
14
04.01.2021 20:00
Paradoks nadaljevanja sedanjega vladnega projekta t.i. drugega tira oziroma nove železnice med Divačo in Koprom je ta, da ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Naučena nemoč ali zakaj ljudje vztrajamo v slabem, če pa lahko stvari spremenimo na bolje
9
03.01.2021 23:00
Naučena nemoč je temnejša stran naše psihe. Gre verjetno za njen najbolj škodljiv in uničujoč vidik, ki je povrh vsega tudi ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Samo bedaki in virusi
21
03.01.2021 11:00
Zdravniki, ki so dandanes že v letih, se še dobro spominjajo, kako so v leta 1972 hodili po jugoslovanskih domovih, in da so ... Več.
Piše: Ana Jud
Virusni zastoj bo spremenil vse, toda verjemite, najbolj od vsega bo spremenil šolski sistem!
6
03.01.2021 05:50
Človeku pogosto drhitijo tla pod nogami, toda nikoli ne odneha z gradnjo. Ne pozabite, da je ljubljanski stavbni fond zamejen s ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Birokracija in voditeljstvo: V vojni načrt bitke preživi samo do prvega strela
3
02.01.2021 06:00
Pravim, dajte mi voditelje, ki sprejemajo odločitve, ukrepajo ter napake odpravljajo hitro, in ne birokratskih voditeljev, ki ... Več.
Piše: Keith Miles
Zakaj v Sloveniji niti levica niti desnica ne more uspešno vladati
15
31.12.2020 22:12
Morda pa je težava v tem, da je tradicija kot gonilo konservativne politike pravzaprav na strani t.i. levega pola in predstavlja ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Esej ob stoletnici Velikega razkola: Slovenski prokomunisti so državni udar zasnovali že leta 1920
17
30.12.2020 19:14
Za nami je stoletje temeljnega problema slovenskega naroda in državnosti, tj. procesa Velikega razkola zaradi nikoli pretrgane ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Joe Biden mi je rekel: "V primeru ponovnega rojstva bi se želel roditi v Sloveniji."
11
29.12.2020 20:13
Joseph Biden se ni zadovoljil le s stiskom roke, ampak je, ko me je generalni sekretar Nata predstavil, navezal pogovor. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dončić, Janša, Dragić, Erjavec: Nova sezona NBA in slovensko politično leto 2020
8
27.12.2020 23:59
Končuje se nesrečno leto in začela se je nova sezona košarkarske lige NBA. Politika in košarka se igrata na podobnih parketih in ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Gospod predsednik vlade, izgubili ste bitko z virusom in ste na dobri poti, da greste v vojno še s Slovenci!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.600
02/
Umor na Orient Ekspresu: Maščevanje velikih medijskih korporacij Donaldu Trumpu
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.310
03/
Pogosto sem raje tiho. Kar pa ne pomeni, da nimam svojega mnenja. Opazujem in si mislim svoje ...
Žiga Vavpotič
Ogledov: 1.911
04/
Amerika po Trumpu (1/2): Popolna zmaga globoke države in konec Donalda Trumpa, ne pa tudi "trumpizma"
Janez Vuk
Ogledov: 1.719
05/
Nataliteta obupa: Zakaj se je med epidemijo skokovito povečalo število samomorov med mladimi
Ana Jud
Ogledov: 1.874
06/
Amerika po Trumpu (2/2): Američanom se bo še kolcalo po benignem Trumpu, toda po toči zvoniti je prepozno
Janez Vuk
Ogledov: 1.597
07/
Revolucija foteljšev ali "Roga ne damo"
Andrej Lokar
Ogledov: 1.532
08/
Vegetarijanske koline v Prašičjem zalivu slovenske levice: Ko se boriš za demokracijo, sredstva upravičujejo cilj!
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.005
09/
Davkoplačevalec se ne da: Vili Kovačič Računskemu sodišču predlaga, naj vlado pozove k ustavitivi razvpitega projekta Drugi tir!
Uredništvo
Ogledov: 1.314
10/
Grenka resnica o "ugledu Slovenije" na Zahodnem Balkanu: Politično zavožen projekt COBISS.net?
Tomaž Seljak
Ogledov: 1.698