Komentar

Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma

Londonski memorandum je predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila: mamesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo …

 

15.10.2018 19:00
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Božo Cerar   Trst   Londonski memorandum   FLRJ   Slovenija   Italija   Tito   Velika Britanija   ZDA   Stalin   Železna zavesa

Jugoslovanska dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je spustila od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je odločilno pripomoglo k ohladitvi medvojnega zavezništva Združenih držav in Velike Britanije s Titovo Jugoslavijo. Zato je Trst (p)ostal italijanski.

Petega oktobra je minulo 64 let od parafiranja Londonskega memoranduma (1954) o razumevanju, za nas Slovence izredno pomembnega dokumenta. Čeprav naj bi šlo na prvi pogled za dokument začasne narave, smo z njim izgubili Trst za vedno. Ne samo mesto, kjer so ob Slovencih živeli tudi Italijani in drugi, ampak tudi niz povsem slovenskih vasi na obali severnega Jadrana in njegovega neposrednega kraškega zaledja. Pravzaprav se jim je s svojim pristankom odpovedala Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), katere del je bila takrat Slovenija. Poleg FLRJ so memorandum parafirale še Italija, Velika Britanija in Združene države Amerike. Parafiranje je predstavljalo sklepno dejanje osem mesečnih pogajanj v britanski prestolnici.Za razliko od fašistične Italije, ki je kot del sil osi s Hitlerjevem Tretjim rajhom na čelu iz II. svetovne vojne izšla kot poraženka, je bila Jugoslavija na pravi strani zgodovine. Bila je del zavezniških sil. Partizansko gibanje pod vodstvom maršala Tita je pomembno prispevalo k lastni osvoboditvi. Enote 4. armade in 9. korpusa jugoslovanske vojske so tudi osvobodile tiste slovenske predele, ki so bili po I. svetovni vojni sramotno dodeljeni Italiji zaradi nekega drugega dogovora, prav tako sklenjenega v Londonu. Partizanske enote so osvobodile tudi večino Trsta.

 

Že pariška mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 pa je dala slutiti, da bo Italija svojo neuspešno vojaško avanturo uspela tudi to pot izničiti za pogajalsko mizo s pomočjo svoje diplomacije. Meja z Jugoslavijo je bila po izjavi jugoslovanskih predstavnikov na mirovni konferenci vse prej kot pravična, so jo pa sprejeli v interesu miru. Na italijanski strani ni ostala le Gorica in vrsta slovenskih vasi v njeni okolici (slednje celo na presenečenje samih Italijanov), ampak tudi del Goriških Brd, Beneška Slovenija in Kanalska dolina.

 

Dogovora glede Trsta v Parizu ni bilo moč doseči tako, da se je z mirovno pogodbo ustanovilo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi bilo pod nadzorom OZN. Cona A, ki je vključevala Trst z okolico, je bila sicer pod britansko-ameriško vojaško upravo, cona B, ki je zajemala del Istre, pa pod jugoslovansko. Kmalu pa se je izkazalo, da tega dela mirovne pogodbe ne bo moč uresničiti oziroma še več, da zaradi STO prihaja do hudih trenj med Italijo in Jugoslavijo. Vsaka je hotela STO zase. Grozil je celo vojaški spopad med državama, ki bi se kaj lahko hitro razširil z ozirom na vse večja nasprotja med nekdanjimi zavezniki – Zahodom in Sovjetsko zvezo. Slednja je svoje meje in svoj vpliv vztrajno širila proti zahodu evropskega kontinenta.

 

Z Londonskim memorandum se naj bi kost spora zakopala globoko pod zemljo, odpravil je namreč STO. Jugoslovanski predsednik Tito naj bi po mnenju takratnih jugoslovanskih oblasti s svojim pristankom ne le našel eleganten diplomatskih izhod iz t.i. Tržaške krize, ampak tudi obvaroval svet pred novo vojno. Cona A s Trstom je bila tako z izjemo nekaj sto kvadratnih metrov dodeljena Italiji in cona B Jugoslaviji. Italijanski parlament memoranduma za razliko od jugoslovanskega sicer ni potrdil. Pravno formalno je bila celotna meja med državama zacementirana šele z Osimskimi sporazumi iz leta 1975. Slovenija jih je v soglasju z Italijo nasledila leta 1992

 

"Trst je naš", o katerem je bilo med II. svetovno vojno in tudi po njej toliko govora, pa je ostal zapisan le še na kateri obledeli steni na Primorskem

 

Za rojene neposredno po II. svetovni vojni in mogoče še bolj za kasnejše slovenske generacije se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da jugoslovanska stran ni bila sposobna bolje unovčiti svojega uspešnega upora napadalcem in pripadnosti zmagovitemu zavezništvu ter tako v celoti odpraviti zgodovinske krivice iz prejšnjih desetletij. Je bila razlog nesposobnost vrha jugoslovanske politike in diplomacije? Njuna premajhna dovzetnost za slovensko vprašanje? Je bil razlog dejstvo, da so na jugoslovanski strani meje ostali tudi deset tisoči Italijanov ali kaj tretjega?

 

Brskanje po pred časom zaupnih, sedaj pa javno dostopnih diplomatskih arhivih, npr. policah Trumanove ali Eisenhowerjeve knjižnice v ZDA, je v tem pogledu zelo poučno. Za italijansko diplomacijo naj bi, kot rečeno, pregovorno veljalo, da je sposobna. Glede razmejitve z Jugoslavijo pa je v bistvu le pridno izkoriščala poteze jugoslovanske strani tako na notranjem kot zunanjem političnem področju. Jugoslovansko ravnanje in s tem dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je v času po II. svetovni vojni in času hladne vojne razprostirala od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je dalo misliti tudi ZDA in Veliki Britaniji ter odločilno pripomoglo k ohladitvi njunega medvojnega zavezništva s Titovo Jugoslavijo. 

 

Če je predsednik ZDA govoril o tem, da ZDA niso naklonjene jugoslovanski obliki vladanja, so bili njegovi diplomati veliko bolj neposredni. Takratna veleposlanica ZDA v Italiji Clare Booth Luce je npr. menila, da bi bilo (glede Trsta) nemoralno dati prednost komunističnemu diktatorju Titu pred demokratično Italijo oziroma nekomu, ki je prodal demokracijo po reki navzdol v prid komunizmu. Če k temu dodamo še jugoslovansko dobrikanje Stalinu ob koncu II. svetovne vojne in neposredno po njej (čeprav prisotnosti jugoslovanskih enot v Trstu ni podprl), je jasno, kam so se preselile simpatije Američanov in Britancev.

 

Zaradi Titovega spora s Kominformom proti koncu štiridesetih let in prizadevanja za oblikovanje Balkanskega pakta med Grčijo, Jugoslavijo in Turčijo kot člena v zadržanju Sovjetske zveze v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so pri tem občasno res omahovali, vendar le do Stalinove smrti in napovedi začetka normalizacije jugoslovanskih odnosov s Sovjetsko zvezo.

 

Italijanska stran je nezaupanje do Jugoslavije seveda vseskozi podpihovala. Predsednik vlade Scalba je poudarjal potrebo, da demokratične države držijo skupaj v boju zoper komunistično nevarnost in da je Jugoslavija pravzaprav del Vzhoda. Predstavniki Italije so vneto poudarjali atlantsko usmerjenost in pomen njenega vključevanja v evroatlantske gospodarsko – politične in obrambne integracije. S tem in pa z gostiteljsko vlogo ameriškim silam na njihovem ozemlju so občasno pravzaprav izsiljevali. Od dodelitve Trsta naj bi bila odvisna tudi prihodnost sredinskih (prozahodnih) vlad oziroma preprečitev, da pridejo na oblast bodisi komunisti bodisi neofašisti in monarhisti.

 

Trst je bil tako pravzaprav izgubljen že pred letom 1954. Začelo se je z (prisilnim) umikom jugoslovanskih enot iz Trsta (in tudi Gorice) junija 1945, nadaljevalo z ustanovitvijo STO leta 1947, tripartitno izjavo Francije, Velike Britanije in ZDA z 20. marca 1948, da so naklonjene vrnitvi  STO Italiji, in izjavo Velike Britanije in ZDA z 8. oktobra 1953, da so se pripravljene umakniti iz cone A in jo prepustiti v upravljanje Italiji. Zaveznici sta si namreč želeli čim prejšnjega razpleta zanju nevšečne zadeve, tudi - če že ne predvsem - v luči omenjenega zapletanja odnosov Zahoda s Sovjetsko zvezo.

 

Jugoslovanska stran se je vsega tega očitno zavedala. K temu je, kot rečeno, tudi sama pripomogla. Še več, za razliko od javnih nastopov, kjer so vehementno vztrajali na Trstu, so jugoslovanski predstavniki za kulisami večkrat dali vedeti, da bi se mu odpovedali in tudi coni A, npr. Tito v razgovoru z britanskim zunanjim ministrom Ednom 22. septembra 1952. Pod predpostavko najbrž, da je cena dovolj visoka. 

 

Z današnje distance je moč reči, da je jugoslovansko eksperimentiranje s komunizmom in pa (občasno) prijateljevanje  s Sovjeti pomembno vplivalo na rezultate pogajanj o zahodni jugoslovanski (slovenski) meji. Jasno je tudi, da so v iskanju modus vivendi z Italijo (in Zahodom) na koncu na jugoslovanski strani bolj kot slovenski prevladali jugoslovanski interesi in osebni interesi jugoslovanskega voditelja. Za Tita so bili bolj kot Bazovica pomembnejši milijoni vojaške in ekonomske pomoči ter ob slabi letini in nesposobnem komunističnem kmetijstvu pomoč v pšenici.

 

Američani in Britanci so se tega oziroma bojazni pred lakoto in jugoslovanske potrebe po prestrukturiranju zunanjega dolga dobro zavedali. 400 tisoč ton ameriške pšenice je bilo na koncu kot kaže tisto, kar je jugoslovanskega voditelja na tajnem srečanju z Robertom Murphyjem, odposlancem predsednika ZDA Eisenhowerja 17. septembra 1954 na Brionih pripeljalo do soglasja k parafiranju memoranduma. Ljudje niso bili lačni in njegova priljubljenost med jugoslovanskimi množicami ni trpela. V dobro Američanov in Britancem je treba omeniti, da so dali Italijanom jasno vedeti, da ne bodo v prihodnosti podprli nobene nove italijanske ozemeljske zahteve do Jugoslavije. ZDA so kasneje tudi pritiskale v smeri Osimskih sporazumov in dokončne ureditve mejnega vprašanja med državama.

 

Dodati je tudi treba da je Londonski memorandum predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Ne nazadnje tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti  v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila. Namesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo

 

Dr. Božo Cerar je upokojeni diplomat. Med drugim je bil veleposlanik v Ottawi, Varšavi, Bruslju pri zvezi Nato in Washingtonu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
12
21.10.2020 20:00
Ko v skupnost udari huda kognitivna disonanca, sta možnosti samo dve. Kakšna razpade na plemena, ki se najprej zmerjajo, potem ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
26
20.10.2020 21:00
Nastopil je čas za imena odgovornih za blamažo Fursa, za uničena življenja, za uničene družine, za (ne)znane bolezni, za vse ... Več.
Piše: Ivan Simič
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
8
19.10.2020 22:45
Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
22
18.10.2020 20:28
Slovenija se sooča s silovitim drugim valom Covida. Lahko bi rekli, da je bila naša fašistoidna vlada očitkom navkljub premalo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
19
18.10.2020 11:00
Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kvartet med epidemijo: Predstava, ki je ne bo nihče nikoli videl
2
17.10.2020 20:40
Pred menoj je knjiga, namenjena predstavi, ki je ne bo nihče nikoli videl. Knjiga je posebne vrste umetniško delo, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
18
14.10.2020 21:30
Neverjetno, ampak Karl V. Erjavec je ponovno postal predsednik upokojenske stranke še pred formalnim kongresom stranke, ki bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
8
13.10.2020 21:00
Po tridesetih letih in ne glede na volilni sistem bo potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
3
11.10.2020 22:40
Oblast se ni odločila le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
16
11.10.2020 21:00
Slovenija je končno dobila načelno koalicijo, ki lahko prepreči zdrs v iliberalno demokracijo. Koalicija ustavnega loka (KUL) bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem.
4
10.10.2020 21:00
V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje naSchool of Audio EngineeringvAmsterdamu, se je izoblikoval v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
17
09.10.2020 00:00
Navdušeno navijanje za Rogliča in Pogačarja v drugi polovici septembra je krivuljo okužb z novim koronavirusom že pred desetimi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kratek esej o plačah: Je nagrajevanje v Sloveniji pošteno in pravično?
3
07.10.2020 21:59
Ena najbolj pogostih debat bo vedno o poštenem in pravičnem nagrajevanju in obdavčevanju dohodkov. Pri tem si seveda poštenost ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dnevnik iz karantene: Prvo neposredno bitko s koronavirusom smo dobili, a vojna bo še prekleto dolga.
4
06.10.2020 21:44
Dan po koncu karantene je oblačen, a za nas sije sonce. Stran od množic se sprehodimo po mestu in uživamo na svobodi. Čakamo na ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Bi Trumpova zmaga na novembrskih volitvah res prinesla konec sveta, kot ga poznamo?
7
04.10.2020 23:00
Komentar smo prejeli nekaj ur pred uradnim sporočilom iz Bele hiše, da je bil predsednik Donald Trump pozitiven na testu za ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismeni, polpismeni in nepismeni: Če ne bomo brali, nas bo pač pobralo
8
04.10.2020 11:00
Po bralni pismenosti odraslih se Slovenci spotikamo na dnu lestvice razvitih držav, ki so članice združenja OECD. Najbolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Modernistična svetloba Mileta Koruna: Večno vračanje k tistemu, česar še nikoli ni bilo
2
03.10.2020 21:55
Po petintridesetih letih imam namen komentirati umetniško gesto Mileta Koruna v predstavi Šest oseb išče avtorja . Poleg tega pa ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ali je obstoječi medgeneracijski sistem financiranja pokojnin vzdržen - in pravičen?
11
01.10.2020 22:00
Predlog dvigovanja upokojitvene starosti na 67 let ali še kako leto več doživlja veliko nasprotovanj. Razumljivo, da nekdo, ki ... Več.
Piše: Bine Kordež
Tovariši, priznajte si: Kordiševa Levica je res "shithole", usrana luknja slovenske parlamentarne demokracije!
11
30.09.2020 21:43
Spodobnost je vzel hudič. Podobno kot politični tednik Mladina v vlogi glavnega medijskega propagandista stranke Levica čedalje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
75 let OZN: Stara gospa s finančnimi problemi, ki je nihče več ne jemlje prav resno
5
28.09.2020 20:03
Tri četrt stoletja je vsekakor dovolj dolgo obdobje za oceno uspešnosti te največje svetovne organizacije, njenih dobrih plati ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 3.793
02/
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.960
03/
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.234
04/
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.261
05/
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.988
06/
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
Simona Rebolj
Ogledov: 2.139
07/
Afera mazači: Odprto pismo nekemu poslancu
Domen Gorenšek
Ogledov: 2.051
08/
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 1.492
09/
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.708
10/
Znani televizijski voditelj na CNN po le treh mesecih izgubil imunost na Covid-19!
Uredništvo
Ogledov: 1.813