Komentar

Kako je ameriška pšenica odnesla slogan "Trst je naš": Ob robu obletnice Londonskega memoranduma

Londonski memorandum je predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila: mamesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo …

 

15.10.2018 19:00
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Božo Cerar   Trst   Londonski memorandum   FLRJ   Slovenija   Italija   Tito   Velika Britanija   ZDA   Stalin   Železna zavesa

Jugoslovanska dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je spustila od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je odločilno pripomoglo k ohladitvi medvojnega zavezništva Združenih držav in Velike Britanije s Titovo Jugoslavijo. Zato je Trst (p)ostal italijanski.

Petega oktobra je minulo 64 let od parafiranja Londonskega memoranduma (1954) o razumevanju, za nas Slovence izredno pomembnega dokumenta. Čeprav naj bi šlo na prvi pogled za dokument začasne narave, smo z njim izgubili Trst za vedno. Ne samo mesto, kjer so ob Slovencih živeli tudi Italijani in drugi, ampak tudi niz povsem slovenskih vasi na obali severnega Jadrana in njegovega neposrednega kraškega zaledja. Pravzaprav se jim je s svojim pristankom odpovedala Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), katere del je bila takrat Slovenija. Poleg FLRJ so memorandum parafirale še Italija, Velika Britanija in Združene države Amerike. Parafiranje je predstavljalo sklepno dejanje osem mesečnih pogajanj v britanski prestolnici.Za razliko od fašistične Italije, ki je kot del sil osi s Hitlerjevem Tretjim rajhom na čelu iz II. svetovne vojne izšla kot poraženka, je bila Jugoslavija na pravi strani zgodovine. Bila je del zavezniških sil. Partizansko gibanje pod vodstvom maršala Tita je pomembno prispevalo k lastni osvoboditvi. Enote 4. armade in 9. korpusa jugoslovanske vojske so tudi osvobodile tiste slovenske predele, ki so bili po I. svetovni vojni sramotno dodeljeni Italiji zaradi nekega drugega dogovora, prav tako sklenjenega v Londonu. Partizanske enote so osvobodile tudi večino Trsta.

 

Že pariška mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 pa je dala slutiti, da bo Italija svojo neuspešno vojaško avanturo uspela tudi to pot izničiti za pogajalsko mizo s pomočjo svoje diplomacije. Meja z Jugoslavijo je bila po izjavi jugoslovanskih predstavnikov na mirovni konferenci vse prej kot pravična, so jo pa sprejeli v interesu miru. Na italijanski strani ni ostala le Gorica in vrsta slovenskih vasi v njeni okolici (slednje celo na presenečenje samih Italijanov), ampak tudi del Goriških Brd, Beneška Slovenija in Kanalska dolina.

 

Dogovora glede Trsta v Parizu ni bilo moč doseči tako, da se je z mirovno pogodbo ustanovilo Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi bilo pod nadzorom OZN. Cona A, ki je vključevala Trst z okolico, je bila sicer pod britansko-ameriško vojaško upravo, cona B, ki je zajemala del Istre, pa pod jugoslovansko. Kmalu pa se je izkazalo, da tega dela mirovne pogodbe ne bo moč uresničiti oziroma še več, da zaradi STO prihaja do hudih trenj med Italijo in Jugoslavijo. Vsaka je hotela STO zase. Grozil je celo vojaški spopad med državama, ki bi se kaj lahko hitro razširil z ozirom na vse večja nasprotja med nekdanjimi zavezniki – Zahodom in Sovjetsko zvezo. Slednja je svoje meje in svoj vpliv vztrajno širila proti zahodu evropskega kontinenta.

 

Z Londonskim memorandum se naj bi kost spora zakopala globoko pod zemljo, odpravil je namreč STO. Jugoslovanski predsednik Tito naj bi po mnenju takratnih jugoslovanskih oblasti s svojim pristankom ne le našel eleganten diplomatskih izhod iz t.i. Tržaške krize, ampak tudi obvaroval svet pred novo vojno. Cona A s Trstom je bila tako z izjemo nekaj sto kvadratnih metrov dodeljena Italiji in cona B Jugoslaviji. Italijanski parlament memoranduma za razliko od jugoslovanskega sicer ni potrdil. Pravno formalno je bila celotna meja med državama zacementirana šele z Osimskimi sporazumi iz leta 1975. Slovenija jih je v soglasju z Italijo nasledila leta 1992

 

"Trst je naš", o katerem je bilo med II. svetovno vojno in tudi po njej toliko govora, pa je ostal zapisan le še na kateri obledeli steni na Primorskem

 

Za rojene neposredno po II. svetovni vojni in mogoče še bolj za kasnejše slovenske generacije se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da jugoslovanska stran ni bila sposobna bolje unovčiti svojega uspešnega upora napadalcem in pripadnosti zmagovitemu zavezništvu ter tako v celoti odpraviti zgodovinske krivice iz prejšnjih desetletij. Je bila razlog nesposobnost vrha jugoslovanske politike in diplomacije? Njuna premajhna dovzetnost za slovensko vprašanje? Je bil razlog dejstvo, da so na jugoslovanski strani meje ostali tudi deset tisoči Italijanov ali kaj tretjega?

 

Brskanje po pred časom zaupnih, sedaj pa javno dostopnih diplomatskih arhivih, npr. policah Trumanove ali Eisenhowerjeve knjižnice v ZDA, je v tem pogledu zelo poučno. Za italijansko diplomacijo naj bi, kot rečeno, pregovorno veljalo, da je sposobna. Glede razmejitve z Jugoslavijo pa je v bistvu le pridno izkoriščala poteze jugoslovanske strani tako na notranjem kot zunanjem političnem področju. Jugoslovansko ravnanje in s tem dejanska umestitev na vzhodno stran železne zavese, ki se je v času po II. svetovni vojni in času hladne vojne razprostirala od Baltika (Ščečina) do Jadrana (Trsta), je dalo misliti tudi ZDA in Veliki Britaniji ter odločilno pripomoglo k ohladitvi njunega medvojnega zavezništva s Titovo Jugoslavijo. 

 

Če je predsednik ZDA govoril o tem, da ZDA niso naklonjene jugoslovanski obliki vladanja, so bili njegovi diplomati veliko bolj neposredni. Takratna veleposlanica ZDA v Italiji Clare Booth Luce je npr. menila, da bi bilo (glede Trsta) nemoralno dati prednost komunističnemu diktatorju Titu pred demokratično Italijo oziroma nekomu, ki je prodal demokracijo po reki navzdol v prid komunizmu. Če k temu dodamo še jugoslovansko dobrikanje Stalinu ob koncu II. svetovne vojne in neposredno po njej (čeprav prisotnosti jugoslovanskih enot v Trstu ni podprl), je jasno, kam so se preselile simpatije Američanov in Britancev.

 

Zaradi Titovega spora s Kominformom proti koncu štiridesetih let in prizadevanja za oblikovanje Balkanskega pakta med Grčijo, Jugoslavijo in Turčijo kot člena v zadržanju Sovjetske zveze v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so pri tem občasno res omahovali, vendar le do Stalinove smrti in napovedi začetka normalizacije jugoslovanskih odnosov s Sovjetsko zvezo.

 

Italijanska stran je nezaupanje do Jugoslavije seveda vseskozi podpihovala. Predsednik vlade Scalba je poudarjal potrebo, da demokratične države držijo skupaj v boju zoper komunistično nevarnost in da je Jugoslavija pravzaprav del Vzhoda. Predstavniki Italije so vneto poudarjali atlantsko usmerjenost in pomen njenega vključevanja v evroatlantske gospodarsko – politične in obrambne integracije. S tem in pa z gostiteljsko vlogo ameriškim silam na njihovem ozemlju so občasno pravzaprav izsiljevali. Od dodelitve Trsta naj bi bila odvisna tudi prihodnost sredinskih (prozahodnih) vlad oziroma preprečitev, da pridejo na oblast bodisi komunisti bodisi neofašisti in monarhisti.

 

Trst je bil tako pravzaprav izgubljen že pred letom 1954. Začelo se je z (prisilnim) umikom jugoslovanskih enot iz Trsta (in tudi Gorice) junija 1945, nadaljevalo z ustanovitvijo STO leta 1947, tripartitno izjavo Francije, Velike Britanije in ZDA z 20. marca 1948, da so naklonjene vrnitvi  STO Italiji, in izjavo Velike Britanije in ZDA z 8. oktobra 1953, da so se pripravljene umakniti iz cone A in jo prepustiti v upravljanje Italiji. Zaveznici sta si namreč želeli čim prejšnjega razpleta zanju nevšečne zadeve, tudi - če že ne predvsem - v luči omenjenega zapletanja odnosov Zahoda s Sovjetsko zvezo.

 

Jugoslovanska stran se je vsega tega očitno zavedala. K temu je, kot rečeno, tudi sama pripomogla. Še več, za razliko od javnih nastopov, kjer so vehementno vztrajali na Trstu, so jugoslovanski predstavniki za kulisami večkrat dali vedeti, da bi se mu odpovedali in tudi coni A, npr. Tito v razgovoru z britanskim zunanjim ministrom Ednom 22. septembra 1952. Pod predpostavko najbrž, da je cena dovolj visoka. 

 

Z današnje distance je moč reči, da je jugoslovansko eksperimentiranje s komunizmom in pa (občasno) prijateljevanje  s Sovjeti pomembno vplivalo na rezultate pogajanj o zahodni jugoslovanski (slovenski) meji. Jasno je tudi, da so v iskanju modus vivendi z Italijo (in Zahodom) na koncu na jugoslovanski strani bolj kot slovenski prevladali jugoslovanski interesi in osebni interesi jugoslovanskega voditelja. Za Tita so bili bolj kot Bazovica pomembnejši milijoni vojaške in ekonomske pomoči ter ob slabi letini in nesposobnem komunističnem kmetijstvu pomoč v pšenici.

 

Američani in Britanci so se tega oziroma bojazni pred lakoto in jugoslovanske potrebe po prestrukturiranju zunanjega dolga dobro zavedali. 400 tisoč ton ameriške pšenice je bilo na koncu kot kaže tisto, kar je jugoslovanskega voditelja na tajnem srečanju z Robertom Murphyjem, odposlancem predsednika ZDA Eisenhowerja 17. septembra 1954 na Brionih pripeljalo do soglasja k parafiranju memoranduma. Ljudje niso bili lačni in njegova priljubljenost med jugoslovanskimi množicami ni trpela. V dobro Američanov in Britancem je treba omeniti, da so dali Italijanom jasno vedeti, da ne bodo v prihodnosti podprli nobene nove italijanske ozemeljske zahteve do Jugoslavije. ZDA so kasneje tudi pritiskale v smeri Osimskih sporazumov in dokončne ureditve mejnega vprašanja med državama.

 

Dodati je tudi treba da je Londonski memorandum predstavljal pomemben korak k normalizaciji jugoslovansko-italijanskih odnosov in k stabilizaciji položaja v tem delu Evrope. Česar so se veselili mnogi. Koristi od pozitivnega razvoja odnosov z Italijo je imela tudi Slovenija. Se pa postavlja vprašanje, ali ni bila cena, ki smo jo za to plačali Slovenci, previsoka. Ne nazadnje tudi v kontekstu naše južne meje, ki jo skušamo s Hrvaško dokončno rešiti  v zadnjih desetletjih. Obstaja občutek, da nas izkušnja iz preteklosti ni kaj dosti naučila. Namesto, da bi Washington in še koga spomnili na slovensko žrtvovanje glede zahodne meje na polovici prejšnjega stoletja, so naši voditelji spet romali v Moskvo

 

Dr. Božo Cerar je upokojeni diplomat. Med drugim je bil veleposlanik v Ottawi, Varšavi, Bruslju pri zvezi Nato in Washingtonu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
11
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
27
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
34
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
24
21.06.2022 06:35
O političnih pritiskih na NIJZ sem vam že veliko pisal. Danes bom pisal o pritiskih na Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje ... Več.
Piše: Milan Krek
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
6
18.06.2022 22:55
George Friedman je v svoji knjigi Naslednjih 100 let iz leta 2008 predvideval, da bodo Združene države Amerike v poznejšem delu ... Več.
Piše: Scott J. Younger
Nekaj površnih primerjav med odnosom Slovencev in Italijanov do politike
13
16.06.2022 22:15
Tujec, ki več let živi v tujini, se težko izogne primerjavi med navadami svojih rojakov in ljudi iz njegove nove domovine. Na ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ko nam bodo ideološko poenotili medijski prostor in politično vdrli v NIJZ, ne bo več uravnoteženih medijev niti NIJZ. Prišli bomo do medijske krajine Severne Koreje, kjer obstaja samo ena Resnica!
25
14.06.2022 19:00
Ko sem zjutraj po prvi seji nove, 15. slovenske vlade, prišel na delo, so me zaskrbljene sodelavke opozorile, da je bilo po ... Več.
Piše: Milan Krek
Srž problema aktualne volilne katastrofe t.i. sredincev in prodemokratov
12
12.06.2022 22:30
V srži problema konfuzije orientacije sredine je vnašanje konfuzije v slovenski politični prostor s floskulami o t.i. sredini in ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Zakaj ima politična sredina v Sloveniji takšne težave, če pa govori o povezovanju?
25
11.06.2022 23:59
Voditeljstvo tako ali drugače vodi predvsem v avtoritarnost, ki ne prenese povezovanja različnosti, in ni pot k več demokracije. ... Več.
Piše: Miha Burger
Seznami za odstrel: Nova oblast potrebuje NIJZ, saj so tam notri vsi naši občutljivi osebni podatki!
12
10.06.2022 22:35
Nova oblast, ki smo jo demokratično izvolili prav zaradi prepričanja, da bo res demokratična, nas že na začetku zastrašuje z ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenska rusofilija je nevarno igranje z ognjem in popolna slepota za razumevanje časov, ki bodo prišli po koncu vojne in porazu Rusije
28
09.06.2022 19:00
Slovenska rusofilija ni smešna ali nekaj, kar bi odpravili z zamahom roke, češ, nekaj ne posebej brihtnih osebkov hoče s svojimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan že tri dni pritiska name, naj odstopim kot direktor NIJZ!
35
05.06.2022 22:45
Minister za zdravje mi je v zadnjih dneh, ko se pogosteje slišiva, zaupal, da je njegov cilj depolitizacija zdravstva. Pa ... Več.
Piše: Milan Krek
Pahorjeva Nekropola: Ko pripovedovalec kot filmska kamera beleži podobe taborišča smrti
5
31.05.2022 21:32
Boris Pahor je prekrižaril kar nekaj zloglasnih krajev, vsepovsod je imel neposreden stik s smrtjo bodisi kot nosač trupel ... Več.
Piše: Mitja Čander
Popravek: "Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov."
0
31.05.2022 13:05
11. maja 2022 je bil na portalu+ objavljen komentar z naslovom Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri ... Več.
Piše: Uredništvo
Boris Pahor in vrata, ki vodijo v 20. stoletje (1913-2022)
9
30.05.2022 22:05
Pahor je resnično preživel stoletje in še več. Za njim so se zaklenila železna vrata 20. stoletja. Tista hladna, škripajoča ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
14
25.05.2022 19:28
Po HARD vladi Janeza Janše bomo imeli mehko, človeku prijazno koalicijo Slovenske Osvobodilne Fronte Tadobri (SOFT). Nova vlada ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
19
22.05.2022 21:05
Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako ... Več.
Piše: Milan Krek
Marle pa ni več
17
22.05.2022 00:00
Na tem mestu bi moral biti objavljen intervju z legendarnim novinarjem Marcelom Štefančičem, a me ignorira. V redu. Saj razumem. ... Več.
Piše: Ana Jud
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
10
20.05.2022 20:47
Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.584
02/
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
Ivan Simič
Ogledov: 2.225
03/
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
Denis Poniž
Ogledov: 2.391
04/
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
Milan Krek
Ogledov: 1.960
05/
30-letnica Ustavnega sodišča: Na Beethovnovi delajo (pre)počasi in (pre)slabo, politično zapakirano, pristransko in aktivistično
Peter Jambrek
Ogledov: 1.329
06/
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
Gregor Kos
Ogledov: 1.060
07/
Ruska ekonomija v vojni: Kaj imajo skupnega Putinovi oligarhi in mehiški narkokarteli?
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.049
08/
Režim v Teheranu lahko vsak čas izdela prvo atomsko bombo, iranski jedrski sporazum tik pred dokončnim kolapsom
Božo Cerar
Ogledov: 974
09/
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
Scott J. Younger
Ogledov: 1.272
10/
Nepristranskost in neodvisnost RTV Slovenija na primeru televizijskega Dnevnika
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.192