Usoda Džamala Hašodžija, ki ga mediji predstavljajo kot nekakšnega savdskega disidenta, nam veliko pove o sami Savdski Arabiji in vzponu te mafijske države, piše uvodoma John R. Bradley v članku, v katerem se je kljub pregovoru, da se o mrtvih govori vse najboljše, lotil razkrivanja podrobnosti o kompleksnem in kontradiktornem liku in delu svojega nekdanjega kolega in sodelavca, katerega življenje se je 2. oktobra letos tragično končalo v savdskem konzulatu v Carigradu. Gre seveda za Džamala Hašodžija, rojenega v za muslimane svetem mestu Medina na zahodu Savdske Arabije. Letošnjega 13. oktobra bi dopolnil 60 let, če ne bi 11 dni pred tem prestopil prag savdskega konzulata v turškem mestu, ki ločuje Evropo in Azijo.

Bradleyev Članek z naslovom Kaj vam (svetovni) mediji ne povedo o Džamalu Hašodžiju, je objavil ameriški Spectator (vir). Začne se s konstatacijo, da se je disident in kolumnist Washington Posta Džamal Hašodži kot nekdo, ki je cela tri desetletja tesno sodeloval z obveščevalnimi službami v arabskem svetu in na zahodu, moral zavedati, kakšne pasti prežijo nanj, če vstopi v savdski konzulat, da bi si zaradi načrtovane poroke s turško izvoljenko Hatce Cengiz pridobil potrdilo o ločitvi od predhodne soproge. Nekoč insajder savdskega režima, se je Hašodži v zadnjem času nekoliko spreobrnil in prelevil v zagrizenega kritika prestolonaslednika Mohameda bin Salmana, de facto vodje savdskega kraljestva, sicer pa 33-letnega avtokrata, ki ne prenaša nobene kritike. To je bil razlog, da se je bil Hašodži prisiljen preteklo leto zateči v Washington, kjer je živel v prostovoljnem izgnanstvu.

V Združene države je Hašodži zbežal "po zlomu neodvisnih medijev v svoji domovini" in iz strahu, da mu savdski dvor streže po življenju. Toda mediji, ki jih je zagovarjal in obžaloval njihov propad, so zagovarjali predvsem mnogo več islama in manj demokracije, kot jo pozna zahodni svet. To je dejstvo, ki ga danes marsikdo mirno spregleda. Hašodži je v izgnanstvu zelo kmalu postal ljubljenček zahodnih medijev in komentatorjev, ki so poročali o Bližnjem vzhodu. S skoraj dvema milijonoma sledilcem na svojem Twitter profilu, je bil tudi najbolj znani ekspert za politična vprašanja arabskega sveta in redni gost v glavnih televizijskih novičarskih mrežah v Združenem kraljestvu in ZDA.

Toda da bi si Savdijci glede na Hašodžijevo medijsko prepoznavnost vseeno drznili, da bi mu povzročili kakršnokoli trpljenje ali škodo? Izkazalo se je, da je odgovor na to vprašanje "O, ja, pa še kako!", piše kolumnist John B. Bradley v Spectatorju.

Džamal Hašodži, bivši obveščavalec, je 2. oktobra v Carigradu vkorakal v skrbno nastavljeno past.

Po prvem spodletelem obisku savdskega konzulata, v kateri je prišel nenapovedano, in pred tem veleposlaništva Savdske Arabije v Washigtonu, so ga Savdijci pod pretvezo izdaje potrebnega dokumenta zvabili v past in skovali morilski načrt, ki je tako predrzen, tako barbarski, da spominja na neke od razvpitih namišljenih zapletov iz romanov Johna le Carréja, pisatelja, ki so ga proslavile napete vohunske zgodbe.

Meč, žaga in kislina

Hašodži je 2. oktobra vstopil v poslopje carigrajskega konzulata kraljevine Savdske Arabije, toda iz njega mu ni uspelo zbežati. Turška policija in uradniki obveščevalnih služb so kmalu zatem, ko se je dvignil vik in krik zaradi Hašodžijevega skrivnostnega izginotj,a zatrdili, da je skupina petnajstih atentatorjev, ki so vstopili v Turčijo s savdskimi diplomatskimi potnimi listinami, pripotovala istega jutra z dvema zasebnima letaloma. Njihov konvoj črnih limuzin z zatemnjenimi stekli je prispel v stavbo konzulata tik pred uro, ko so Hašodžiju naročili, da naj pride na konzulat dvigniti potrdilo.

Kakšna je bila njihova skrivnostna naloga?

Mučenje, ki se je začelo z rezanjem prstov in končalo z obglavljenjem Hašodžija, ter priprava videoposnetka teh grozljivih dejanj za človeka, ki je v Rijadu izdal ukaz za novinarjevo likvidacijo. Hašodžijevo telo je bilo nato razkosano, po trditvah turških uradnikov deloma zapakirano v škatle in najverjetneje odpeljano v rezidenco savdskega konzula. Savdski konzul naj bi nasprotoval, da se krvavo opravilo zgodi v poslopju konzulata, a so ga likvidatorji ostro utišali, češ da naj bo tiho, če ne želi imeti težav doma (kar nakazuje, da je imela morilska ekipa, poslana iz Rijada, dejansko "kraljevska pooblastila"). Sodeč po najnovejših ugotovitvah so razkosane dele Hašodžijevega telesa raztopili v kislini in "odplaknili" skozi kanalizacijo. Morilska ekipa kronskega princa Salmana se je po končanem "poslu" obilno pogostila ob glasbi, potem pa pobegnila iz države.

Kljub pritiskom in obtožbam je savdijski dvor sprva zavračal kakršnokoli odgovornost in jo sprevračal na Turčijo, češ da se je Hašodži se je le kratek čas zadržal v konzulatu, nato pa ga je zapustil. Toda dokazi (na začetku le posnetki okoliških nadzornih kamer) in sama Hašodžijeva zaročenka, ki ga je kar enajst ur čakala pred konzulatom, so od vsega začetka pričali o nasprotnem. Rijad se je še dva tedna izgovarjal, češ da so obtožbe so "absolutno lažne", kljub dejstvu, da so turške oblasti naznanile obstoj video in avdio posnetkov, ki potrjujejo, da so Hašodžija kruto mučili in pogubili.

Sadistični psihopat, ameriški poslovni partner in zaveznik

Svet se sedaj upravičeno sprašuje, ali je Mohamed bin Salman, ki ga njegovi ameriški zavezniki ljubkovalno imenujejo MBS (sam pa se brez dlake na jeziku baha, da ima Trumpovega zeta Jareda Kushnerja "v žepu"), neposredni nalogodajalec tega umora. Ne nazadnje, po poročanju New York Timesa in Voxa (vir), je prav Kushner svetoval svojemu tastu in ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, naj podpre Salmana v neusmiljenem boju savdskih princev za očetov prestol. CNN poroča, da obstajajo številni dokazi tako o Kushnerjevi odvisnosti od aktulnega savdskega prestolonaslednika bin Salmana (vir), kot o Trumpovih poslovnih navezah s Savdijci (s katerimi so od nekdaj odlično sodelovali tudi člani družine Bush).

Pomenljiva fotografija Salmana z Jamesom Bakerjem (desno) in obema Bushema, starejši je na vozičku. Savdski dvor in družina Bush je razvija izjemno prisrčne odnose, ki jih ni pokvarili niti 11. september.

Ne zgolj Bushi, tudi Trumpov poslovni imperij mastno služi na bin Salmanu in savdskem dvoru, ker jim (kot se je sam hvalil) "za 50-60 milijonov dolarjev prodaja ali pa oddaja luksuzna stanovanja", piše nemški Spiegel (vir).

Zoper obtožbe, da so krivi za umor Hašodžija, so Savdijci v svoj bran zvito izpostavili, da "brez telesa ni kaznivega dejanja". Če so ga raztopili s kislino, potem od trupla res ni ostalo nič. Vse to seveda v hipu sesuje mit o savdskem prestolonasledniku, "reformatorskem princu MBS", ki mu je ves zahodni svet do dogodka s Hašodžijem navdušeno ploskal, ko je dovolil ženskam voziti avtomobile, ko je omejil vpliv vehabistov, se zoperstavil Iranu, se sprašuje ameriški časnik. In opozarja, da je bil zahodni svet pripravljen do dogodka s Hašodžijem kronskemu princu Salmanu spregledati celo brutalno vojno v Jemnu, v kateri je umrlo najmanj 10.000 civilistov. Skozi prste so mu gledali tudi ob okrutnem in krvavem načinu vladanja doma. Toda ali je dopuščeno "reformatorju" z brutalnimi, srednjeveškimi metodami obračunavati tudi z "državnimi sovražniki" po svetu?

Vse, kar smo do sedaj izvedeli o likvidaciji Džamala Hašodžija, zbuja izjemen strah pred takšnim voditeljem ene od ključnih dežel arabskega sveta. Še posebej, ker je turški časnik, ki je blizu vladi, razkril, da so trije od 15-članske savdske eskadrilje smrti identificirani kot bin Salmanovi osebni telesni stražarji (!).

Hašodži in Muslimanska bratovščina

Ni nenavadno, da je Hašodžijeva klavrna usoda povzročila globalno ogorčenje, vendar je vse to iz napačnih vzgibov, trdi njegov nekdanji kolega John R. Bradley. "Povedali so nam, da je bil liberalni, progresivni savdski glas, ki se je boril za svobodo in demokracijo, in mučenik, ki je plačal grozno ceno zato, ker je oblastnikom v obraz povedal, kar jim gre. Toda to nas odvrača od razumevanja notranje dinamike moči savdskega kraljestva, ki gre skozi nepričakovano obdobje preobrata. Hašodžijeva usoda je tudi zgodba o tem, kako se je en sam človek zoperstavil vplivnežu iz savdske vladajoče družine, ki deluje kot mafija. Ko se ji enkrat pridružite, je to za vse življenje, in če jih poskušate zapustiti, postanete breme in ste - odveč."

V resnici Hašodži nikoli ni bil naklonjen pluralistični demokraciji "v zahodnem stilu", razkriva Bradley in poudarja dejstvo, da se je Hašodži že v sedemdesetih letih pridružil Muslimanski bratovščini, ki svoje poslanstvo vidi v odpravi zahodnega vpliva na islamski svet. Do svojega bridkega konca se je imel za političnega islamista, pred kratkim je celo v Washington Postu pel hvalnice Muslimanski bratovščini (vir), organizaciji, ki so jo označili za teroristično in prepovedali v številnih arabskih državah. Na primer v Egiptu, kjer njene pripadnike kot po tekočem obsojajo na smrt; leta 2014 so jih na primer 683, nato pa konec istega leta še 188 ...

Kot zvest privrženec Muslimanske bratovščine, je Hašodži zagovarjal "zmerno" islamsko opozicijo v Siriji, katere številni zločini proti človeštvu so dokumentirani, piše Bradley. Hašodži je sicer svoja trda islamistična prepričanja pogosto pocukral s sklicevanjem na svobodo in demokracijo. Toda nikoli mu ni uspelo prikriti, dodaja Bradley, da se srčno zavzema za širitev vpliva Muslimanske bratovščine po celem Bližnjem vzhodu. V njegovih kolumnah ponavljajoči se apeli bin Salmanu niso zagovarjali načel zahodne demokracije, ampak vzpon političnega islama, ki ga je arabska pomlad nehote vzbujala.

Vi ste dragulj v moji zbirki, je princ Salman dejal Jaredu Kushnerju, zetu ameriškega predsednika.

Tisto, kar so zahodni mediji zamolčali, pa je to, da je bil za Hašodžija glavni sovražnik sekularizem, opozarja Bradley. Hašodži je res tudi v zadnjem prispevku, ki ga je v sredo post mortem objavil Washington Post, obsodil ovire medijski svobodi v arabskem svetu, toda ne skozi optiko demokracije za vse. Hašodžijev boj za demokracijo je bil boj za razmah političnega islama, ne pa takšna demokracija, ki bi veljala tudi za "nevernike".

Kdo je bil sploh Džamal Hašodži

Dejstvo je, da je bila Hašodžijeva kariera razgibana in bogata. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil sprva res novinar, nato pa se je odločil nekoliko zamenjati vloge, postati bolj igralec kot gledalec. Preden je začel sodelovati z nasledniki savdskega kralja, je urejal domače časnike. Ekskluzivna naloga urednika savdskega časopisja, ki ga je imenovala vlada tega kraljestva, je bila zagotoviti, da nič, kar bi vsaj od daleč spominjalo na pošteno novinarstvo, ne bi pristalo na straneh časnikov.

Hašodži je bil za to svoje delo bogato nagrajen, denar pa je dajal v banko, ker je bilo zanj udobje in udobno življenje vselej prioriteta. Zato njegova dejanja, opominja Bradley, vpijejo v nebo glasneje od njegovih zapisanih besed. Ni nepomemben tudi podatek, koga je priporočil zaročenki, naj pokliče v primeru, če se karkoli zalomi pri njegovem obisku savdskega konzulata? Yasina Aktayja, nekdanjega poslanca turške vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP). Za boljše razumevanje: AKP pa je pravzaprav veja Muslimanske bratovščine v Turčiji.

Torej je bil Hašodžijev najbolj zaupanja vreden prijatelj svetovalec turškega predsednika Erdogana, ki je v zadnjih letih postal znan kot najhujši preganjalec novinarjev na svetu. Erdogan je svoje lovke zoper kritike lastne politike razširil po celi Evropi, zahteval je celo pregon satirika, ki se mu je posmehoval v nemških medijih.

Značilno je, da Hašodži nikoli ni s kritiko ošvrknil Erdogana. Zato dogodka v savdskem konzulatu ne bi smeli poveličevati kot atentat na "liberalnega reformatorja", ker Hašodži to preprosto ni bil, opozarja Bradley in opozarja, da je v prostovoljno izgnanstvo v ZDA odšel šele septembra 2017, ko so mu prepovedali pisati v panarabskem časniku Al Hajat, ker je zagovarjal politični islam Muslimanske bratovščine, ki jo je tudi uradni Rijad označil za teroristično organizacijo.

Hašodži je na zahodu užival nezaslužen status borca za demokracijo in svobodo javne besede, je odločen Bradley, in vse to zahvaljujoč publiciteti, ki je spremljala njegovo odpustitev z mesta urednika savdskega dnevnika Al Watan leta 2003. Bradley, ki je s Hašodžijem delal vrsto let za savdski dnevnik Arab News, razkriva, da je bil Džamal Hašodži odpuščen, ker je kolumnistu dovolil, da kritizira islamskega misleca, ki se šteje za ustanovitelja vehabizma (vir). Nato je Hašodži čez noč zaslovel kot "progresivni liberalec", kar v resnici sploh ni bil, piše Bradley. Res je, da je bila Muslimanska bratovščina tekmec in nasprotnica vehabizma (vir), Hašodži in njegovi somišljeniki pa so zagovarjali uvajanje islamskih zakonov v proces demokratizacije arabskega sveta. Vehabitski pridigarji bi radi omajali demokracijo kot zahodni izum in pridigajo način življenja, kakršen naj bi obstajal v času muslimanskega preroka.

A v končni fazi oboji zagovarjajo drugačna sredstva za doseganje istega cilja: islamistične teokracije.

Hašodžijeve (nevarne) politične ambicije

Čeprav savdski kronski princ bin Salman zavrača vehabizem (na navdušenje zahoda), tudi v Muslimanski bratovščini vidi nevarnost za lastno vizijo nove Savdske Arabije, ki kljub njegovim "reformam" ostaja ekstremno privržena in podrejena radikalnemu islamu. Večina islamskih duhovnikov v Savdski Arabiji, ki niso bili po godu novemu vodji, je bila v zadnjih dveh letih zaprta, večina med njimi pa so bili Hašodžijevi prijatelji z zgodovinskimi navezami na Muslimansko bratovščino. V dani situaciji se je Hašodži pojavil kot rešitelj in de facto vodja savdske podružnice Muslimanske bratovščine.

Savdska Arabija je bila do vratu vmešana tudi v državljansko vojno v Siriji.

Zaradi vpliva doma in po svetu je Hašodži kmalu postal največja politična grožnja Salmanovi avtokraciji. Še huje, vsa savdska kraljevska družina je bila prepričana, da ji Hašodži predstavlja grožnjo zato, ker pozna umazane skrivnosti o njenih povezavah z Alkajdo pred napadi 11. septembra, navaja nekdanji tesen sodelavec umorjenega savdskega novinarja. Hašodži se je z Osamo bin Ladnom spoprijateljil že v osemdesetih in devetdesetih letih v Afganistanu in Sudanu, ko je ta vodil džihad zoper Sovjetsko zvezo. V tistem času je bil Hašodži zaposlen kot agent savdskih obveščevalnih služb z nalogo, da prepriča bin Ladna, da naj se pobota z savdsko kraljevsko družino.

Rezultat? Hašodži je bil edini, ki ni bil del savdske kraljevske družine, a je poznal vse intimne podrobnosti njenega sodelovanja z Alkajdo, ki so pripeljali do napada 11. septembra. V Rijadu se je domnevalo, da bi Hašodži s svojim insajderskim poznavanjem kočljivega ozadja navez savdskega dvora z Alkaido lahko spodkopal bin Salmana, ki si je pred kratkim izboril položaj kronskega princa.

Obveščavalec, ki je delal z bin Ladnom

Tudi sam Hašodži se je sicer - tako kot vsi člani savdske kraljevske družine - po 11. septembru oddaljil od bin Ladna, s katerim se je pred tem dobival v pisarni Arab Newsa v Džedi. Nato je bil imenovan za svetovalca savdskega veleposlanika v Londonu in Washingtonu. Ta veleposlanik je bil savdski princ Turki Al Fajsal, ki je bil pred tem vodja savdskih obveščevalcev od leta 1977, torej več kot 20 let, vse do prvih dni septembra 2001, ko je - tik pred napadi Alkaide 11. septembra - nenadoma odstopil.

V času sodelovanja s princem Turkijem, je bil Hašodži kot del savdskih obveščevalcev pogosto v stiku z britanskimi in ameriškimi obveščevalnimi službami, predvsem MI6 in CIA. Imel je edinstven vpogled v neprecenljive notranje informacije, zato ne more biti dvoma, da je Savdijce skrbelo, kaj vse Hašodži lahko razkrije Američanom. Bradleyju je na primer neki višji uradnik Pentagona že leta 2005 zaupal, da Washington zaradi besa, ki ga je povzročil 11. september načrtuje spoditi "Savdove iz Arabije". Načrt je vključeval ustanovitev sveta izbranih savdskih osebnosti v Meki, ki bi vladali državi pod okriljem ZDA, potem ko bi Združene države prevzele nadzor nad nafto. Razkril je celo identiteto treh Savdijcev, ki so jih v zvezi s tem projektom redno kontaktirale ekipe Pentagona.

Eden izmed njih je bil - Hašodži.

Iz tega načrta se očitno ni izcimilo nič, toda zgodba nazorno kaže, kako zelo so Hašodžija cenili tisti, ki so snovali drugačno Savdsko Arabijo. Morda prav zaradi tega ali tudi iz kakšnih drugih razlogov, se je pred nekaj tedni bin Salman odločil ukrepati v skladu s pregovorom, da je "bolje imeti svoje sovražnike blizu". Odločil se je za tradicionalno plemensko potezo in v imenu sprave Hašodžiju ponudil mesto svetovalca, če se vrne v kraljestvo. Toda Hašodži ga je zavrnil zaradi "moralnih in verskih" načel.

To je bila verjetno kaplja čez rob prinčevega "mirovnega načrta" ob dejstvu, da je Hašodži v začetku tega leta ustanovil novo politično stranko v ZDA, imenovano "Demokracija za arabski svet zdaj" (Democracy for the Arab World Now) s ciljem, da podpre uspeh islamistov na demokratičnih volitvah po vsej regiji. To pa je zagotovo Salmanova najhujša nočna mora: Džamal Hašodži na čelu islamske politične opozicije, ki bi kmalu postala realnost.

Med srednjim vekom in Facebookom: Savdski kronski princ Salman z Markom Zuckerbergom. 

***

Do sedaj so bili ZDA, predsednik Donald Trump, njegov podjetni zet Kushner in ves Zahod zadovoljni z bin Salmanom. Po Hašodžijevom umoru se je neobrzdani savdski princ čez noč prelevil v njihovo prekletstvo - kako naj še naprej mižijo, ko pa si je dovolil naročiti tako krut umor v mafijskem slogu? Trump je, soočen z dokazi, naposled priznal, da se je zgodilo nekaj, kar "ne mara" in mu "ni všeč", ob tem pa obljubil, da bodo ostro kaznovani vsi, ki so naročili umor novinarja.

A Hašodži ni osamljen primer. V deželi, ki ji v srednjeveškem slogu kraljuje neusmiljeni savdski princ, imajo njegovi nasprotniki pač navado izginiti, opominja ameriški Spectator. Hašodžijeva usoda je zadnje opozorilo o tem, kaj se resnično dogaja v Savdski Arabiji.

Koliko časa bodo zahodni voditelji še obračali glavo vstran?

Svetlana Vasović je novinarka portala Insajder.com.