Naključje je hotelo, da sem se v umor Džamala Hašodžija resneje poglobil med nekajdnevnim bivanjem v Sarajevu. Naključje pravim zato, ker je v tem mestu vpliv zalivskih držav, torej Arabcev, postal preveč očiten, da ga obiskovalec ne bi opazil. Celo v hotelu, kjer smo prebivali, je bila arabščina poleg bosanščine in angleščine tretji jezik, na stropu sobe je bila diskretno izrisana črna puščica, ki kaže v smeri Meke, v omari je bila skrbno zložena molilna preproga ... torej podobno kot v hotelih v Združenih arabskih emiratih, Kuvajtu ali Savdski Arabiji; v slednji sem si zapomnil zlasti popolno prohibicijo, kajti v Rijadu ni bilo mogoče nikjer dobiti alkohola. V Sarajevu prohibicija sicer še ni postala absolutna, je pa že precej opazna, saj alkohola ne strežejo več povsod. 

Arabščina in Arabci niso le v turističnem smislu preplavili Bašćaršije, pač pa so začeli precej opazno kupovati tudi nepremičnine. V okolici Sarajeva še naprej rastejo stanovanjska naselja in vile za državljane zalivskih držav, ki jih privlačijo ugodnejše podnebje, nizke cene in občutek, da so nekje v Evropi vseeno "doma". O tem, kaj bo s seboj prineslo masovno kupovanje nepremičnin v muslimanskem delu Bosne in Hercegovine, ni politično korektno javno razpravljati. Toda že pogled na ostanke predvolilne kampanje, ki jo kažejo oglasni panoji vsepovsod, daje slutiti, da se zgodovina lahko ponovi ne le kot farsa, pač pa kot nova tragedija. Tako Srbi kot Hrvati so na nedavnih volitvah iskali motivacijo v svojem nacionalni eksistenci - sodeč po predvolilnih sloganih so Hrvati celo nekoliko izstopali -, medtem ko Bošnjaki nekako niso pretirano poudarjali ničesar, poudarek pa je bil na "skupnosti".

Bosna in Hercegovina je država, ki je de facto muslimanska. Demokracija v njej zaradi tega ni nič boljša ali slabša kot v drugih balkanskih deželah. Tisto, kar Bosno razlikuje od sosed, je seveda preteklost. Tista bolj oddaljena (aneksija 1878, sarajavski atentat 1914) in tista, ki jo pozornejše oko še vedno lahko opazi skoraj na vsakem koraku. Priznam, da me je presenetilo, koliko sledov vojne 1991-1996 je po skoraj četrt stoletja še vedno živih na stavbah in infrastrukturi. Zdi se, da nekaterih ostankov vojne oblasti enostavno nočejo zakriti. Verjetno imajo svoje razloge za to.

Ali je Bosna zaradi svojega muslimanskega pedigreja lahko prva evropska žrtev političnega islama, ki zadnja leta pridobiva vpliv takorekoč po vsem Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki? Bošnjaki resda tradicionalno niso ortodoksni muslimani, v Sarajevu se mnogi med njimi celo zgražajo nad sonarodnjaki, ki so v zadnjih letih postali "pravoverni" muslimani, vendar je lahko vpliv arabskih, zlasti zalivskih držav, v prihodnjih letih dovolj opazen, da začne resneje spreminjati značaj bosanskega islama. Prav zgodba Savdske Arabije, kjer se je prestolonaslednik, domnevno reformistično usmerjeni princ Mohamed bin Salman izkazal za hladnokrvnega, sadističnega avtokrata, ki naroča barbarske likvidacije svojih kritikov, konkurentov in domnevnih političnih nasprotnikov, odpira nekaj utemeljenih dvomov glede možnosti miroljubnega sobivanja Evrope in dežel, v katerih je prevladal politični islam. Še zlasti po tragičnih posledicah t.i. arabske pomladi; ko je takorekoč edinole še Jordanija kolikor toliko "normalna" arabska država na Bližnjem Vzhodu, v Severni Afriki pa sta to Maroko in Tunizija.

Spoznanje, ki ga je likvidacija Džamala Hašodžija potrdila in ki nas spomni tudi na nikoli preklicano Homeinijevo fatvo nad Salmanom Rushdiejem, govori o nezdružljivosti demokracije in političnega islama, torej avtokratskega modela državne ureditve s poudarjenim verskim dogmatizmom. Zaradi nekaj nasmeškov, milijardnih ekonomskih interesov ter domnevnega "reformističnega" duha je Zahod - od Trumpa do angleške kraljice - trepljal po rami "kronskega princa teme", ki pa se v resnici obnaša podobno kot njegovi predniki v srednjem veku. In politično gledano je islam tam tudi ostal. V srednjem veku namreč; brutalna netoleranca, nezmožnost kakršnega koli pluralizma ali verske svobode so stvari, s katerimi se je Evropa soočila že pred stoletji z razsvetljenstvom.

Nihče ne sili nikogar k sprejemanju zahodnih načel ali vrednost. Demokracija očitno nikoli ne bo globalno sprejeta. Vendar pa je iluzorno pričakovati, da se bo politični islam kdaj dejansko toliko moderniziral, da bi bil zmožen sprejemati argumentirano kritiko brez uporabe barbarskih srednjeveških metod. Ravno to spoznanje bi moralo po mojem voditi evropske birokrate v Bruslju, da naslednje leto, ko bodo volitve v Evropski parlament, temu pa bo sledila še izvolitev Evropske komisije, ponovno začnejo promovirati idejo naslednje širitve Evropske unije. Če Evropa ne bo v naslednjih nekaj letih izpeljala širitvenega procesa, ki bo povezal sedanje "sivo območje", ki zajema celotno nekdanjo Jugoslavijo (brez Slovenije in Hrvaške) plus Albanijo, potem bodo v ta prostor začeli agresivneje posegati drugi. Tudi bogati arabski bratje, zaskrbljeni nad usodo svojih revnih balkanskih bratov.

Bosna in Hercegovina je v tem smislu res poseben "sod smodnika", kjer ljudje že leta in leta čakajo na kakšno spodbudno novico iz "Evrope". Njihovo potrpljenje je izjemno, čeprav od tega nimajo ničesar. Na drugi strani pa Bošnjake arabske države v skladu z doktrino političnega islama počasi, a vztrajno prepričujejo s svojo versko indoktrinacijo, ki se skozi nove in nove mošeje plazi po deželi. V deželi, kjer bi se velika večina ljudi jutri brez pomislekov še vedno odločila za Evropo, če bi le imeli to priložnost.

Zakaj se Slovenija, v mednarodnih, predvsem pa evropskih odnosih povsem obsedena z arbitražo, naposled ne angažira kot največja zagovornica širitve Unije na Zahodni Balkan? Je to za fine slovenske politike preveč?!