Komentar

Stoletje po koncu 1. svetovne vojne: Manifest Alpe Adria 1918 - 2018

Ob stoletnici konca prve svetovne vojne bo v celovškem Koroškem deželnem arhivu potekalo Trodeželno zborovanje. Častna pokrovitelja tega posebnega dogodka, ki se bo zgodil v nedeljo, 11. novembra, bosta Alexander van der Bellen, avstrijski zvezni predsednik, ter Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije. Trodeželno zborovanje, ki bo poleg Avstrije in Slovenije vključevalo tudi Italijo, ne bo le obuditev spomina na stoto obletnico konca t.i. Velike vojne. Prireditelji, med katerimi je tudi Inštitut Nove revije iz Ljubljane, želijo za sedanjost potegniti "zaključke iz svetovnih vojn, da namreč rasizem in kultura nasilja vedno znova vodita v vojno, v osiromašenje in sovraštvo". Ti zaključki, pravijo organizatorji, naj se razvijejo v "poziv za demokratično, ekološko ter mirno in združeno Evropo, za Evropo, ki se drži mednarodnopravnih norm podeljevanja azila, ki zastopa humano politiko do azilantov in spodobno priseljevalno politiko, ki se bori zoper vzroke bežanja, ki varuje socialne pravice vseh ljudi na tem kontinentu in ki s socialno-ekološkim preobratom ustvarja osnovo za dolgotrajno prihodnost". S tem v zvezi se je rodil tudi javni poziv za mirovno regijo Alpe-Adria kot regionalno konkretizacijo vodilne ideje "War is over. If you want it".

 

Na portalu+ ob tej priložnosti objavljamo tudi Manifest Alpe-Adria 1918 – 2018 War is over! Se vuoi. Če hočeš. Wenn du es willst, ki ga je napisal dr. Werner Wintersteiner, avstrijski oziroma koroški filozof, upokojeni profesor na celovški Univerzi Alpe-Adria in ustanovitelj centra Global Citizenship Education na tej univerzi. 

 

30.10.2018 20:11
Piše: Werner Wintersteiner
Ključne besede:   Werner Wintersteiner   Alpe-Adria   Koroška   Avstrija   Slovenija   Italija   regija   1. svetovna vojna   obletnica

"Živimo v novi situaciji in novo človeštvo sožitja različnih nastaja: Bodoče sožitje je odvisno od naših današnjih odločitev." (Pierluigi di Piazza)

Kdo bi zanikal, da živimo v času kriz in konfliktov? Opazen je trend h grobemu jezikovnemu izražanju in surovi politični kulturi, popuščanju solidarnosti zaradi zniževanja socialnih pravic, k polovičarstvu v vprašanjih klimatskih sprememb in drugih obremenitvah okolja; zlonamerno uničevanje tega, kar je preostalo od evropskega mirovnega projekta – to je naša realnost. Namesto da bi se soočali s tem, številne vlade in politične sile v Evropi govorijo o nevarnosti beguncev in migrantov, o islamizaciji kontinenta, o spodkopavanju njegove demokratične kulture – in tako same spodjedajo evropske ideje v njenem najboljšem pomenu. Rasizem, sovraštvo do tujcev ter nacionalistično sovraštvo so se od robov političnega spektra pomaknile v družbeno sredino.

 

Imamo izbiro: ali kapituliramo pred nečlovečnostjo ali pa se upremo in se srčno zavzemamo za dobro življenje vseh. Ta manifest zagovarja spominjanje kot "nalogo za sedanjost", da iz pogleda nazaj na preteklo stoletje zbiramo moči za svetovljansko politiko pravičnosti in svobode. Politiko, ki se brez strahu loti velikih sprememb, če so te potrebne, ter politiko, ki zna povezati svetovljansko mišljenje z regionalnim ravnanjem – konkretno v regiji Alpe-Adria.

 

Letos se spominjamo 100. obletnice konca prve svetovne vojne in zavedamo se, da živimo v prostoru Alpe-Adria v regiji, ki je bila med glavnimi prizorišči Velike vojne in v kateri so bile temu sledeče spremembe meja velikega pomena, kar je imelo hujše posledice kot drugje. V "veliki evropski državljanski vojni" (Enzo Traverso) je sledila prvi svetovni vojni druga ter šoah (holokavst, op. uredn), kar je že spet povzročilo razdejanje, uničevanje in hudo gorje, ter imelo za posledico ponovno premikanje meja, pregnanstva in izseljevanja. Konkurenca sistemov med kapitalizmom in komunizmom v hladni vojni ter železna zavesa sta desetletja dolgo razdvojili naš kontinent. Danes, po zlomu "realnega socializma", obstaja priložnost za demokratično združevanje cele Evrope. Vendar hkrati delujejo močne nasprotne sile, tudi znotraj Unije. V regiji Alpe-Adria gojijo države in narodi dobre medsebojne odnose, vendar so lahko "spominski konflikti", ki izvirajo iz dediščine nasilja, slej ko prej nevaren vir za napetosti in rezervoar za politiko, ki se poslužuje nacionalizma in sporov.

 

 

"Človek se mora soočati z resnico" (Ingeborg Bachmann)

 

"Ne manjka nam védenja. Kar nam manjka, je pogum, da hočemo razumeti, kar vemo, in iz tega potegnemo konsekvence." (Sven Lindquist) Razmišljanje o sedanjosti in bodočnosti terja od nas, da svojo preteklost ponovno pregledamo kritično in samokritično. Težko nam je, a zato prepotrebno, da se spomnimo na sokrivdo, ki sta si jo naložili Avstro-Ogrska in Italija, iz katerih držav naslednic izhajamo – tako kot sprožilec vojne kakor tudi glede krutega vojskovanja. Razdejanje in samouničenje multinacionalnih držav leta 1918 ni privedlo do demokratične poravnave med narodnimi skupinami in socalnimi razredi, temveč do nadaljnjih konfliktov, ki so pospešili vzpon fašizma in nacionalsocializma.

 

Spominjati pa se moramo tudi komunizma in stalinizma, ki sta spremenila ideologijo osvoboditve v totalitarno doktrino in v sistem zatiranja. Četudi ne žalujemo za temi diktaturami, pa ne smemo pozabiti upanj, ki so bila povezana z obljubo socialne pravičnosti.

 

Spominjati pa se moramo tudi na dolgo ignorirano izkoriščanje kolonialno podjarmljenih dežel in regij, ki so bile involvirane v evropsko svetovno vojno. Kolonializem se je nadaljeval tudi po letu 1918, če pomislimo le na kolonialne vojne fašistične Italije proti Libiji in Abesiniji. Vrsta takrat preostalih nerešenih ali imperialno odločenih vprašanj, kot npr. začrtanje meja na Bližnjem vzhodu, nam do danes ustvarjajo konfliktna žarišča.

 

 

 

 

"Civilizacija in barbarstvo se v globalizaciji Evrope med seboj prepletata." (Edgar Morin in Mauro Ceruti)

 

Smo otroci 20. stoletja, dobe najbolj strahotnih vojn in ekscesov nasilja, ampak prav tako velikih dosežkov kot npr. začetka dekolonizacije, prvih korakov do pravičnejšega svetovnega sistema s kodifkacijo človekovih pravic in ustanovitve OZN ter poskusov nenasilnega ravnanja kot politične strategije. Če se lahko kaj naučimo iz preteklega stoletja, potem predvsem sledeče:

 

Nacionalizem, zapiranje in nasilje ustvarjajo sindrom, ki po koncu vojne ne izgine, temveč učinkuje še naprej. Rasizem pogosto spreminja svojo obliko, danes se pojavlja kot antisemitizem, antiislamizem ali antislavizem, včasih tudi kot kombinacija, saj vzorci takega mišljenja preživijo dalje kakor vsebine. Politika strahu pred drugačnimi razdvaja ljudi, ki imajo pravzaprav enake interese. To je politika, ki spremeni upravičene socialne strahove – strah pred socialnim nazadovanjem, pred izgubo delovnega mesta in socialne varnosti – v zavist, jezo in sovraštvo proti vsakokratnemu grešnemu kozlu. Zato je taka politika populistična, ker krepi obstoječe predsodke, namesto da bi nas obveščala, in se obrača na naša najslabša nagnjenja, namesto na naše najboljše lastnosti.

 

"Novi nacionalizem" s svojim zavračanjem migracije inscenira v dramatični obliki že izgubljeno politično suverenost, uprizarja "demonstracijo tiste moči in tiste zaščite, ki je države čedalje manj lahko zagotavljajo" (Wendy Brown). Transnacionalna tržišča vedno močneje določajo gospodarsko in socialno politiko držav.

 

"Novi nacionalizem" izkorišča s tem povezane narcistične rane užaljene moškosti in mobilizira tradicionalne vojaške ideale, ki niso prevladovale le v prvi svetovni vojni. Pojavljajo se v obliki agresivne tekmovalnosti, nasilja v družini in političnega fanatizma tja do terorizma, radikalnega islamizma in desnega radikalizma.

 

"Novi nacionalizem" obljublja politiko za revnejše sloje, vendar vidimo, da se dogaja prav nasprotje: Socialne pravice znižujejo, sindikate in njihov vpliv omejujejo ter finančno izsušijo organizacije civilne družbe, ki podpirajo zapostavljene skupine. Populistična fraza zakriva neoliberalno politiko prerazdelitve dobrin od revnejših slojev tja k bogatim.

 

Vendar je preteklih sto let tudi vir bogatih izkušenj upora proti principu neomejenega profita in neštetih, ne vedno uspešnih, eksperimentov solidarnih družbenih modelov. Tudi izkušnja uspešnega upora proti nacionalsocalizmu in fašizmu je še vedno vir moči – prav v naši regiji. Prizadevanja, da bi se na primerih Auschwitza in Hirošime učili, odpravili podobe strahov, se zbližali z bivšimi nasprotniki in sodelovali z njimi, je naše živo izročilo. Evropska ideja kot ideja miru ima dolgo tradicijo, ki so jo formulirala mirovna gibanja v 19. stoletju prvič v političnih kategorijah. Šele po dveh svetovnih vojnah pa so bili z ustanovitvijo Evropskega sveta in Evropske unije storjeni prvi koraki za njeno uresničitev, čeprav to ni moglo preprečiti katastrofe jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih. Evropa kot mirovni projekt pa je lahko uspešen le v tej meri, v kolikor ne bo temeljila na ideologiji nacionalne države in neobrzdanega kapitalizma, temveč kot preseganje le-teh.

 

 

"Danes so človeške usode na celem svetu odločilneje med seboj povezane kot kdajkoli. Meje med problemi ‚drugih’ in ‚našimi’ problemi so čedalje bolj zabrisane." (Janez Drnovšek)

 

Danes vodi neoliberalno dominirana globalizacija do kompleksne prepletenosti ekonomije, politike in kulture na celem svetu, ob tem pa ustvarja nove cepitve znotraj družb in med njimi. Grozi nevarnost, da bo logika maksimalnega profita kot ekonomska doktrina postala splošno načelo medčloveških odnosov. Razširja se kultura nezaupanja in tekmovalnosti, zavistnežev in malenkostnega koristolovstva, ki razvrednoti etične in duhovne temelje dobrega življenja za vse ljudi.

 

Stojimo pred protislovnim položajem: Še nikoli niso bili "naše" potrebe in interesi ter potrebe in interesi "drugih" tako tesno med seboj prepleteni. Ekološki problemi v svetovnem merilu kot npr. klimatske spremembe ali onesnaževanje okolja, boj proti lakoti, za pravice žensk in otrok, odpoved fosilnim gorivom ter trajnostni način produkcije, ki ne sloni na nenehni rasti – vse to zahteva solidarno sodelovanje na globalni ravni. Vendar doživljamo prav nasprotno – identitarni umik v dozdevno lastno. Ne vidi se perečih problemov, boj proti klimatskim spremembam ostaja polovičen, izkoriščanje globalnega juga s strani bogatega severa se neovirano nadaljuje. V nasprotju s svojimi lastnimi načeli Evropa gradi vedno višje realne, legistične in mentalne zidove proti migraciji z juga, ki je vendar v glavnem posledica našega lastnega življenjskega sloga, ki ogroža življenjske pogoje na drugih kontinentih. Saj prosilci za azil "bežijo k nam zaradi posledic naše politike" (Michael Richter). Sredozemsko morje se je spremenilo iz prizorišča komunikacije v prizorišče segregacije. Evropi sami grozi razpad v nezaupljive zapirajoče se nacionalne države. Vendar "na nacionalni ravni ni mogoče reševati niti demokracije niti civilizirati kapitalizma; demokracijo je treba zato konstituirati transnacionalno kot politično protiutež tržišču" (Andreas Gross).

 

Če resnično hočemo doseči socialno pravičen svet, na globalnem severu ne moremu živeti tako naprej kot doslej. Tej politki strahu, zavisti in lakomnosti, ki vodi v rasizem, cepitev in samopoškodbo, hočemo postaviti nasproti politiko poguma, sproščenosti in velikodušnosti, iz katere raste solidarnost. Mi pa podpiramo vse pobude, ki to že udejanjajo.

 

Verjamemo v Evropo, ki verjame sama vase in ki se je učila iz svojih napak. V Evropo, ki je prenehala poučevati in obvladovati ves svet. Če danes še obstaja kakršnakoli misija "stare celine", potem ta, da končno dosledno aplicira nase načela človekovih pravic, demokracije in nenasilnosti, ki so nastala na njenih tleh (čeprav so jih osnovali ljudje s celega sveta). To mora biti Evropa, ki ohranja mnogolikost regionalnih identitet in vendarle pospešuje celovitost – z vseevropskimi političnimi strankami in transnacionalnimi oblikami demokracije. Na mesto centralistične in avtoritarne, po tržni logiki regulirane EU, naj stopi močneje federalistično urejena skupnost, v kateri je Evropa regij protiutež Evropi nacij. Evropa, ki se odpira svojim sosedom na vzhodu in predvsem na jugu, ki koristi morje kot most, saj se ne imenuje slučajno Sredozemsko morje. Evropa, ki z neke vrste "Marshallovim načrtom" za Afriko dokazuje, da vemo, da nam gre dobro lahko samo, če gre dobro tudi ljudem na drugih celinah sveta.

 

Evropa je samo takrat lahko resnično mirovni projekt, če prinaša mir tako navznoter kakor tudi navzven. Evropa mora postati ime našega posebnega doprinosa k svetovni mirovni unji. Njeno jedro je lahko le pravičen gospodarski red in pošten svetovnopolitičen sistem, v katerem moč prava nadomešča pravo močnejšega. To pomeni tudi odpoved politiki vojaškega izvajanja oblasti in prizadevanje za svetovno razorožitev.

 

 

 

 

Resnost in aktualnost teh izzivov moramo spoznati in sprejeti; to pomeni, da smo pripravljeni za radikalno drugačen način življenja, ki ne sloni na rasti, temveč na dolgotrajnosti. Če opustimo svoj imperialni način življenja in socialno-ekološko transformiramo naše družbe, bomo odkrili tudi zase novo življenjsko kakovost. To je bistvo Sustainable Development Goals (SDGs), 17 ciljev OZN za trajnostni razvoj, za katere so se obvezale tudi naše države leta 2015.

 

 

"Dežela, ki se odpira drugačnemu, zgodovini, sodobnosti ... " (Fulvio Tomizza)

 

Mi sami ne moremo spremeniti celega sveta, vendar lahko storimo vse, da v lastni regiji – v večjezični, mešano naseljeni, še vedno se spreminjajoči regiji Alpe-Adria, Evropski uniji v malem – delujemo za trajnostno in mirno življenje. Prav danes moramo krepiti čezmejno regionalno sodelovanje, ne kot ločen in poseben razvoj, temveč kot instrument realizacije globalnih razvojnih ciljev na kraju samem in kot gradbeni kamen za federativno demokratično Evropo.

 

Zaklad različnosti in spoštovanje različnosti, kar je sestavni del ideje Alpe-Adria, moramo ohraniti in koristiti. Kot malokje v Evropi imamo tukaj izkušnje z mejami in njih premikanjem, z idejo o meji sami in s potrebo po prekoračenju meja. Prostor Alpe-Adria je postal melting pot – zaradi vojn in pregonov, a tudi v teku ekonomskih migracij. Šele začeli smo se ograjevati od vseh oblik totalitarnega mišljenja in razvijati nove oblike dialoga, da bi s pomočjo spominjanja in sprave položili temelje za dolgotrajno bodočnost. Saj imamo raznolike izkušnje s transnacionalnim sodelovanjem, ki je dobilo z ustanovitvijo Delovne skupnosti Alpe-Adria leta 1978 tudi organizacijsko obliko. Vse te izkušnje naj bi prispevale k temu, da postanemo bolj odprti in tolerantni do prišlekov, migrantov in migrantk ter beguncev. Vsi ti morajo najti v inkluzivni identiteti Alpe-Adria svoj prostor. Taka identiteta Alpe-Adria, ki je širša od lokalne in bolj mnogolika od nacionalne identitete, bi lahko postala most za evropsko identiteto in prispodoba za svetovljansko.

 

Iz naše regije izhaja mnogo izvrstnih osebnosti, ki so nam lahko zgled in orientacija za tak podvig. To so pisateljica Ingeborg Bachmann iz Koroške, nadškof Alfredo Battisti iz Vidma, slovenski antifašist in pisatelj Ciril Kosmač, slovenska pacifistka, psihoterapevtka in pisateljica Maruša Krese, pisatelj in raziskovalec Julijskih Alp Julius Kugy, furlanski filmski ustvarjalec in intelektualcec Pier Paolo Pasolini, pisatelj Fulvio Tomizza iz Istre in številni drugi. Vsi ti so kritizirali nasilje v njegovih najrazličnejših oblikah, skušali so civilizirati družbo in v svojem zasebnem življenju prispevali k spravi in miru. Njihovo delovanje naj bi bilo zakoreninjeno v skupnem, transnacionalnem izobraževanju mladine v regiji Alpe-Adria.

 

Mirovna regija Alpe-Adria lahko postane laboratorij za mir v Evropi, če bo pospeševala enotnost brez zapiranja vase. Konstruktivna razprava o izkušnjah 20. stoletja bi jo lahko spremenila v regijo, ki se je pripravljena učiti iz zgodovine. Konkretna utopija mirovne regije Alpe-Adria je naš najboljši antidepresiv.

 

 

"Utopije so odločilni viri moči vsakega emancipacijskega gibanja." (Oskar Negt)

 

Danes pogosto manjka ogorčenja, premalo je upanja. Premalo je poguma, da bi verjeli v spremenljiv svet in delovali za njegovo spremembo. Tudi to je sindrom vladajočega, dozdevno neideološkega enotnega mišljenja, ki nam hoče dopovedati, da so trenutne razmere brez vsake alternative. Izkušnje preteklega stoletja pa nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: "War is over ... if you want it."

 

Werner Wintersteiner, avgusta 2018

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
20
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
0
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
6
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
4
11.11.2018 23:25
Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbiHome Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim ... Več.
Piše: Bine Kordež
Vse, kar se rodi - vključno s soncem in ljudmi, umre, le vesolje ne
12
11.11.2018 07:52
Nedolgo nazaj sem odgovarjal na vprašanja ene od umetniških revij. Njeno prvo zastavljeno vprašanje je bilo: Kakšna je prava ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O izseljencih, emigrantih in Marakeški deklaraciji
10
10.11.2018 08:54
V polemičnih razpravah je bilo slišati argument, da t.i. Marakeška deklaracija ne razločuje ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pridejo časi, ko so ogroženi temelji civilizacije in ko jih je treba braniti. Zdaj živimo v takšnem trenutku."
9
08.11.2018 14:45
Obramba osnovnih temeljev evropske civilizacije je danes najnujnejša naloga EPP, politične sile, ki je oblikovala Unijo. Če jih ... Več.
Piše: Janez Janša
Pred nezakonitimi volitvami v Donbasu: Ali bi nove sankcije proti Rusiji prisile Putina k spoštovanju dogovorov iz Minska?
9
07.11.2018 20:00
Ruska agresija na Ukrajino se preveša v peto leto, 7 % ozemlja Ukrajine je začasno okupiranega, petina ukrajinskega gospodarstva ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Kaj Slovenci počnemo sami s sabo: O mednarodnem položaju in slovenski zunanji politiki
5
05.11.2018 19:00
Po letu 2008 Slovenija v očeh mednarodne javnosti izgublja del svoje privlačnosti, postaja neopazna in nezanimiva. Ob vsem tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Politika in ekonomija: Slovenci jim ne zaupamo svojega kapitala, zaupamo pa jim oblast?
14
04.11.2018 12:00
Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega kapitala ne damo niti svojim, ker tudi svojim ne zaupamo! Komu sploh zaupamo? ... Več.
Piše: Franc Mihič
Anarhizem je bil in vedno bo najprej humanizem
6
03.11.2018 23:11
Umetniki avantgardisti so se prostovoljno podredili ideološkim avantgardistom. Prepustili so ideologom, da oni procesirajo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O elitah, ki so izgubile stik z ljudmi
11
03.11.2018 00:02
Vedno sem mislil, da je neke vrste zaupanje v elitizem globoko vsajeno v slovensko dušo. Ne vem zagotovo, zakaj je tako. Eden ... Več.
Piše: Keith Miles
Komentar tedna: Izgubljena Evropa med Adolfom in Mohamedom
11
01.11.2018 01:00
Medtem ko se Nemčija ponovno čuti kriva zaradi Adolfa, statistika najpogosteje uporabljenih imen za novorojenčke kaže povsem ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zamolčana zgodovina: Stoletnica prve slovenske države, ustanovljene 31. oktobra 1918
6
29.10.2018 23:59
31. oktobra 1918 je bila v Ljubljani razglašena prva slovenska država v moderni dobi - Zveza slovenskih dežel, ki se je 1. ... Več.
Piše: Andrej Lenarčič
Zakaj se zdi, da je članek v Mladini povzročil odpoved literarnega dogodka v javni knjižnici
12
28.10.2018 10:00
Za ponedeljek, 29. oktobra ob 18. uri je bila v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča napovedana predstavitev knjige Manifest ... Več.
Piše: Primož Kuštrin
Ko vam črke začnejo plesati pred očmi, padate v globine smisla
1
27.10.2018 22:00
Narod je lahko narod, ko ima izoblikovan svoj veliki tekst, narod je lahko narod, ko ima izoblikovano svojoteksturo teksta. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Beton brez besed in vsi sveti: Kaj napisati na spomenik žrtvam vseh vojn?
13
26.10.2018 00:28
Ker je bilo svetnikov preveč za en sam koledar, jeCerkev- približno v času spreobračanja slovenskih prednikov (Karantancev) h ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zadeva Strehovec ali zakaj sem zadržan do duhovnikov, ki se grdo in nekrščansko obnašajo
37
23.10.2018 21:38
Duhovnik, ki je na svojem radikalnem spletnem portalu leta in leta nič kaj krščansko napadal in žalil drugače misleče, se zdaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
85 let Velike lakote v Ukrajini: Nepriznavanje "holodomora" je enako nemoralno kot zanikanje holokavsta
13
22.10.2018 20:02
Letos, ko obeležujemo 85. obletnico Velike Lakote , je Ukrajina ponovno žrtev dejanj stalinističnih naslednikov iz Kremlja. ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Ekskluzivno: Zelo osebno in iskreno pismo Andraža Terška poslancem državnega zbora, zakaj bo odstopil od kandidature za ustavnega sodnika
Uredništvo
Ogledov: 3,008
02/
Ljubitelji teorije zarot, čelade na glavo: V Ljubljani ta vikend zaseda Trilateralna komisija!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,141
03/
"Prinesite mi glavo tega psa!" - Kaj vse je šlo narobe pri likvidaciji Jamala Khashoggija?
Uredništvo
Ogledov: 1,966
04/
O izseljencih, emigrantih in Marakeški deklaraciji
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,724
05/
Stop za Dragana Šolaka! Varuh konkurence srbskemu tajkunu ne dovoli prevzema medijske hiše Pro PLUS!
Uredništvo
Ogledov: 1,641
06/
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
Mykhailo Brodovych
Ogledov: 1,250
07/
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
Bine Kordež
Ogledov: 996
08/
"Pridejo časi, ko so ogroženi temelji civilizacije in ko jih je treba braniti. Zdaj živimo v takšnem trenutku."
Janez Janša
Ogledov: 1,315
09/
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 739
10/
Vse, kar se rodi - vključno s soncem in ljudmi, umre, le vesolje ne
Dragan Živadinov
Ogledov: 572