"Kot je znano, so slovenski predniki kakšnih tisoč tristo let nazaj prestopali iz poganstva v krščanstvo. V poročilu z naslovom Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) je med drugim opisano poslovanje (karantanskega) kneza Inga. Njegovi podložniki so njegova sporočila, navodila ali ukaze upoštevali, ne da bi jih v resnici videli ali prebrali. Ubogali so, čim so jim knežji odposlanci pokazali pismo, v katerem sicer ni bilo nič napisano. Pismo, ki mu od zunaj ni bilo videti, da je prazno, je bilo znamenje oblasti, in njegov pojav je bil nastop oblasti. Morda podložniki niso znali brati? Gre skratka za znamenito pismo brez pisave (carta sine litteris)."

Poskusite si predstavljati pokopališče, kjer na spomenikih ni nobenih podatkov: niti imen niti datumov. Zadnje čase državniki, ki obiskujejo Ljubljano, polagajo vence h golemu betonskemu bloku, ki ga uradni poročevalci imenujejo "spomenik žrtvam vseh vojn". Tupatam rabijo tudi "spomenik vsem žrtvam vojn", vendar na samem spomeniku o tem ni niti besede. Ko državniki strmijo v prazni zid, je mogoče na njihovih obrazih opaziti zadrego, kot da ugibajo, zakaj je prazen? Zakaj smo ostali brez besed? Na prazne bele površine ob ljubljanskem parku Zvezda oz. na dvorišču Kazine bi najbrž morali vklesati nekaj najbolj značilnih in verodostojnih podatkov dramatične, tudi samouničevalne slovenske zgodovine.

Lahko bi napisali:

• Kakšnih tisoč tristo let nazaj so se naši predniki - ne brez težav in žrtev - priključili krščanstvu in Zahodu.

• Slovensko življenje (na Zahodu) se je nadaljevalo v območju Avstrije in - kratek čas - celo v območju Francije.

• V prvi svetovni vojni, v kateri je umrlo mnogo naših prednikov, smo se znašli na napačni strani zgodovine, ki nas je priključila balkanskim zmagovalcem, s tem pa za spoznanje približala Vzhodu.

• Slovenskih bojišč druge svetovne vojne je bilo - predvsem zaradi povezave med uporom zoper okupatorje in revolucijo - več. Vojna je povzročila razkole med privrženci in nasprotniki komunistične revolucije pa celo med Slovenci, ki so sodelovali z zavezniki v okviru partizanskega gibanja in londonske vlade. Že med vojno, predvsem pa po njej je prihajalo do množičnih pobojev in surovih obračunov z ideološkimi nasprotniki - podjetniki, duhovniki, izobraženci in drugimi. Slovenske oblasti so organizirale montirane sodne procese (npr. Nagodetov proces, v katerem sta bila na smrt obsojena Ljubo Sirc in Boris Furlan). Slovenija se je - kljub neuvrščeni retoriki - premaknila na Vzhod.

• Konec hladne vojne je Slovencem ponudil priložnost za vrnitev na Zahod. Prišlo je do ustanovitve samostojne države in prehoda k demokratični ureditvi. Nova realnost naj bi načeloma omogočila narodno spravo.

Utemeljitev

Kot pravi Milko Kos, so bili slovenski predniki/Karantanci v osmem stoletju "v zavezniškem razmerju" z Bavarci. Zaradi tega zavezništva naj bi Karantanija izgubila neodvisnost in - na najvišji ravni - sprejela krščanstvo. Knez Borut se je dogovoril z Bavarci, da bodo sina Gorazda in nečaka Hotimira spreobrnili h krščanstvu, nakar so enega za drugim - s pomočjo ljudstva - postavili za kneza. Kot beremo pri Kosu, naj bi se bile "široke plasti svobodnega prebivalstva, ki so bile še pod vodstvom plemenskih in rodovnih poglavarjev" upirale krščanstvu, vendar pri tem niso bile uspešne. Svojo razlago tega dogajanja je v Krstu pri Savici prispeval France Prešeren, dolgo pred njim (871) pa v znameniti kroniki Conversio Bagoariorum et Carantanorum bavarski duhovnik, morda salzburški nadškof Adalwin. Kronika med drugim govori o pooblaščencu škofa Arna, misijonarju Ingu, ki je "nekoč k sebi povabil kristjane, ki so bili sužnji, in jim dal postreči v pozlačenih posodah, njihovim staroverskim gospodarjem pa je dal pred hišo jesti kruha, mesa in vina v počrnelih umazanih posodah. Na vprašanje slednjih zakaj tako ravna, je Ingo odgovoril, da niso vredni, da so v družbi onih, ki jih je že očistil krst, zato naj jedo zunaj pred hišo kakor psi. Te besede naj bi na neverne plemiče napravile tako velik vtis, da so se dali krstiti". Dogodek sem uporabil za kratko zgodbo Zlati kozarci, ki je bila objavljena v Naših razgledih 10. aprila 1987.

Eno najbolj značilnih in usodnih slovenskih zgodb je napisal bratranec Ivana Cankarja in svak Rada Hribarja, pisatelj, umetnostni zgodovinar, diplomat in član Šubašićeve londonske vlade Izidor Cankar - in to v svojem Londonskem dnevniku. V delu, kjer nastopa zamolčani slovenski del zavezniške koalicije v II. svetovni vojni, Cankar izrazi slutnjo, da se utegne - razen v primeru, če se domobranci združijo s partizani - po vojni zgoditi nacionalna tragedija. Cankarjev dnevnik je na neki način prolog k poročilom, ki jih je o slovenski revoluciji - v dnevnikih in v zbirki novel Strah in pogum (1951) napisal Edvard Kocbek. Ta je sicer pozno, leta 1975 v intervjuju za tržaški Zaliv, začel veliko debato o povojnih zunajsodnih pobojih. Ti poboji so bili nadaljevanje revolucionarnih izgredov, kot je bil umor Rada Hribarja. Med paradigmatična besedila slovenske zgodovine (poleg kronike Angelike Hribar oz. romana Draga Jančarja, Kocbekovih in Cankarjevih dnevnikov spadajo vsekakor še spomini Dušana Pirjevca in knjiga Trieste, ki žal do današnjega dne ni bila prevedena v slovenščino.

Med velike slovenske zgodbe spada zgodba o umoru (Ksenije in Rada Hribarja) na Strmolu. O tem umoru obstajajo pričevanja sorodnikov in na podlagi teh pričevanj nastali roman Draga Jančarja To noč sem jo videl. Angelika Hribar poroča:

" … kljub temu 'svarilu' in svarilu Radu naklonjenega sodelavca OF Jeriča, naj se umakne vsaj v Ljubljano, Rado ni verjel, da ga nameravajo ubiti. Po pripovedi Vilme Mlakar je bilo v skupini VOS okoli devet partizanov, med njimi vsaj ena partizanka. Rado je mislil, da so prišli po tiskarski stroj, ki ga je zanje skrivaj pripeljal. Ko so potrkali na vrata, jih je povabil noter. Kuharicam je naročil, naj jim v vinski kleti postrežejo z jedačo. Ko so se najedli, sta vodilna dva prišla v kuhinjo in začela Rada obtoževati raznih grdih dejanj, ostali pa so se razkropili po sobah in začeli odnašati stvari. Po navedbi Vide Kulovec in Branka Jerkiča je to bilo naslednje: 'Tri lovske puške s strelnimi daljnogledi, vojaško brzostrelko italijanske izdelave, pištolo 'mauser', strelivo za vse to orožje, dva prstana, zlato žepno uro, 2 daljnogleda, pisalni stroj, radio aparat, obleke in obutev, ter večjo količino topografskih kart'. Kuharica Marija in Vilma Mlakar sta obtožbe svojih gospodarjev, ki so jih naštevali partizani, zanikali. Seveda to ni nič pomagalo.

Po pripovedi Nade Murko, hčerke strežaja Steblaja, so partizani prepovedali, da bi pred peto uro zjutraj šel kdo z gradu, zato je Steblaj še telefoniral ženi v lovsko kočo pod gradom, da ga pred jutrom ne bo domov, potem pa so partizani telefonske žice prerezali. Ksenija H. se je menda preoblekla v jahalno obleko, kar je povsem verjetno, saj so zjutraj 'vse tri aretirance (aretirali so tudi nekega prodajalca konj, ki je slučajno takrat bil na gradu, kakor je povedala Vilma Mlakar) so po globokem snegu odvedli proti Preddvoru. Tam so bili naslednjega dne zaslišani. A.S., ki ni bil povezan z delovanjem Hribarjevih, so izpustili, Rado Hribar in žena Ksenija pa sta bila ustreljena. Tako Vida Kulovec in Branko Jerkič za skupnost borcev VOS-OF, ki še dostavljata: 'Prav tako je navedba o mučenju aretiranih in posilstvu Ksenije Hribar sestavni del takratne protipartizanske propagande nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja. A.S. je bl izpuščen po justifikaciji Hribarjevih in je bil živa priča dogodkov tako v gradu Strmol kakor tudi pri zasliševalnem postopku' ..."

Pokojni režiser in pisatelj humoresk Žarko Petan je leta 1983 objavil pisemski roman z naslovom Dvojčka. V pismih je večkrat, pravzaprav zelo veliko govora o zlatu in zlatnikih, ki jih je avtorjev oče, lastnik znamenite mariborske kavarne Astoria, kupoval in hranil, da bi čim bolj varno naložil svoje prihranke. Najbolj zanimivo je četrto pismo, v katerem - leta 1947 - na vrata družinskega stanovanja potrka policija/udba, in to v trenutku, ko skuša oče najnovejšo zlato pridobitev (30 zlatnikov) skriti v kepo mavca. Ko je pozvonilo, je oče mavec z zlatniki zalučal skozi okno. 'Organi', kot so se imenovali, so začeli preiskovati stanovanje, temu je sledil telesni pregled. Po večurnem pregledovanju, je glavni organ posadil družinske člane za mizo in rekel, da se morajo 'resno pogovoriti':

'Cekini, včeraj ste jih kupili, sinoči ob enajstih ...'

'Ob enajstih,' je po premoru ponovil oče, na obrazu mu je bilo videti, da razmišlja, kaj naj stori. 'Ne vem, o čem sploh govorite.' Odločil se je za taktiko zavlačevanja.

'O cekinih govorim, o zlatnikih, tudi napoleondori jim pravijo, o tridesetih zlatih novcih. Šli boste z nami, če ne dobimo cekinov, trda vam bo predla ...'

Oče je sunkoma vstal. 'Kam pa, kam?'

'Z vami grem, saj ste rekli ...'

'Sedite!' Najvišji ni bil prav nič jezen, govoril je zelo spoštljivo in obvladano. 'Poslušajte, gospod, položil bom karte na mizo. Cekine moramo dobiti nazaj, in to pri priči, sicer ...'

'NAZAJ?!' Očetov glas je bil prvič negotov.

'Ja, nazaj. Dobro ste slišali. Možakar, od katerega ste snoči ob enajstih kupili trideset zlatnikov, je bil naš človek, mi smo ga poslali k vam, prinsel vam je naše, se pravi državne cekine. Razumete, gospod, ti cekini so naša obratna sredstva, naš inventar, dobili smo jih na reverz, zadolženi smo zanje, osebno sem garantiral zanje, razumete ...'

'Poslušajte, gospod, možakar je prišel snoči ob enajstih k vam, ta človek dela za nas, je naš honorarni uslužbenec, vaba. Prinesel je trideset cekinov, kot sta bila domenjena. Izročil vam jih je, a drži? Vi ste jih pošteno plačali, a drži ...'"