Temelj vsake demokratične ureditve je načelo delitve oblasti. Sodna veja oblasti mora nadzorovati izvršilno vejo oblasti, sicer je demokratičen sistem obsojen na propad. To je bistvo sistema zavor in ravnovesij, ki je s tem vzpostavljen in ki zagotavlja, da nobena od vej oblasti nima prevladujočega vpliva. Če do pride do prevladujočega položaja ene izmed vej oblasti, potem to pelje v vladavino enoumja in diktaturo, to pa je posledično zagotovo slabo za večino prebivalcev dežele. Razen seveda za elito, ki vlada in določa, kakšno je pravilno "enoumje". Poleg načela delitve oblasti je drugo ključno načelo vsake demokratične ureditve to, da moramo biti vsi enaki pred zakonom ter da se morajo podobni primeri obravnavati podobno. Tretje ključno načelo demokratične družbe je načelo dostopa do sodišča oz. pravica, da je vsakdo na sodišču slišan. Biti slišan pa ne pomeni le tega, da lahko sodišče formalno obravnava neko tožbo, temveč da mora vsebinsko presojati o nekem spornem dejstvu ali nekem sporu.

Banka Slovenije je z izrednimi ukrepi, ki so privedli do razlastitve, zelo grobo posegla v lastninsko pravico delničarjev in imetnikov obveznic. Temu primerno je bilo pričakovanje, da bo sodna veja oblasti že zaradi občutljivosti te materije v t.i. razumnem roku obravnavala tožbe prizadetih strank. Za primerjavo: ustavno sodišče Avstrije je v roku sedmih mesecev odločilo v zadevi Hypo, medtem ko je slovensko ustavno sodišče o tem odločalo skoraj 3 leta. Še en referenčni podatek: na Nizozemskem so v zadevi SNC Reeal zadevo zaključili v roku nekaj mesecev, razlaščenci v Španiji so prejeli poravnalne ponudbe o delnem poplačilu praktično takoj.

Skratka, primerljiva sodna praksa iz ostalih članic Evropske unije govori nekaj povsem drugega. Slovenski razlaščenci se zato sprašujejo, ali je Slovenija sploh še pravna država in ali sodišče sploh še opravlja svojo funkcijo vsebinskega sojenja. Glede na to, da dotedanji lastniki bank in imetniki podrejenih obveznic, s katerimi so dokapitalizirali banke – sploh (še) nimajo pravice do pravnega sredstva zoper oblastvene akte Banke Slovenije, je odgovor jasen.

Banka, ki se ne more zmotiti

Zato si velja zastaviti vprašanje, zakaj bivši delničarji in imetniki obveznic bank (še) nimajo pravice do pravnega sredstva zoper oblastvene akte banke Slovenije? Ali to pomeni, da je Banka Slovenije izvzeta sodnemu redu, izvzeta sodni kontroli, izvzeta kakršnemu koli nadzoru? Ali to pomeni, da Banka Slovenije ni zmotljiva?

Dosedanja ravnanja sodišč bi lahko razumeli tudi kot podrejanje sodne veje oblasti izvršilni veji, kar pa vodi v sistem enoumja in diktature. Če razlaščenec nima pravnega sredstva, je jasno, da imajo odločbe Banke Slovenije naravo dogmatičnih pravil, ki spominjajo na čase srednjeveške katoliške inkvizicije. Ali si člani senati sodišč resnično želijo živeti v času, ko na glas ne bodo smeli reči, da je zemlja okrogla? Da to vprašanje ni le kaprica in da bi morali biti akti Banke Slovenije podvrženi sodni kontroli, izhaja iz dejstva, da je Banka Slovenije najvplivnejši državni organ. Banka Slovenije namreč upravlja z vsemi deviznimi rezervami Republike Slovenije, prejema podatke vseh bank in le te nadzira in vodi ter hkrati nadzoruje celoten plačilni sistem v državi, presoja ali lahko določena banka sploh opravlja svoje delo.

Banka Slovenije nadzira delo uprav bank in dodeljuje licence članom uprav. Te pa lahko odstavi že, če misli, da določen član uprave ne izpolnjuje kriterija fit and proper oziroma da ni všeč guvernerju. Dosedanje sodne odločbe pa kažejo smer, da ravnanja takšnega oblastvenega organa ne smejo biti podvržene sodni kontroli in tako se razlaščencem ne sme priznati pravnega interesa, da bi prišlo do vsebinske presoje zakonitosti delovanja Banke Slovenije. Razlaga, da bodo ti imeli na razpolago neko drugo pravno sredstvo, z nekim bodočim zakonom, je zaskrbljujoče, saj takšnega sredstva ni in izgleda, da ga še nekaj časa tudi ne bo.

Odločitev čez 70 let?

Vsak sodnik, ki ima kanček smisla za pravičnost, bi si moral želeti, da vsebinsko odloči o sporu. Ali sodišča sedaj resno mislijo, da je bilo potrebno skoraj vse dosedanje tožbe zavreči, češ da se bo našlo drugo pravno sredstvo – mogoče enkrat v prihodnosti npr. čez 70 let, ko bo večina dotedanjih delničarjev/obvezničarjev že mrtva in bo tako za Banko Slovenije problem izginil po "naravni poti"? Izhajajoč iz predpostavke, da Banka Slovenije ni ravnala zakonito, je ključno vprašanje, če želijo sodniki resnično živeti v takšni državi, ko posameznik nima pravice na posameznem področju in nima možnosti nikjer dokazovati, da je nekaj gnilega v deželi Slovenski? Če je temu tako, kaj pa sploh preostane posamezniku, če nima možnosti do vsebinske presoje na sodišču? Sodišče je namreč organ in veja oblasti, kjer se rešujejo spori znotraj države in z državo. Če ta mehanizem odpove, kako bodo posamezniki reševali spore? Kaj jim sploh preostane? Da vzamejo v roke orožje in se takšnemu sistemu zoperstavijo? Da ta teza ni tako daleč od resnice kažejo, že nekateri dogodki, ki jih seveda označujemo za skrajne, vendar ... Ali je bila kdaj narejena analiza, kje je vzrok za takšna nerazumna dejanja, kot je razbijač vrat na FURS, morilec zdravnika in policista v izolski bolnišnici, morilec geodeta, policistov na Ižanski cesti itd.? Kaj je te ljudi pripeljalo do roba? Če je to občutek nemoči, se lahko le vprašamo, kako naj se počutijo razlaščenci in le kdaj bo nekdo že spet storil dejanje iz obupa? Ali se odgovorni tega sploh zavedajo, da so imena znana in da se z vsakim dodatnim dnem obup povečuje?

Dodatni vprašanji, ki se zastavlja, sta, kje so meje sodne veje oblasti, in ali so določeni segmenti izven dosega sodne veje oblasti? Ali je izven sodne kontrole sedaj le finančni sistem? Samo poglejmo si javno dostopne podatke, kako so ravnale uprave nekaterih bank, ki so se posmehovale sodnemu sistemu in bile za svoja ravnanja bogato nagrajene. Sedaj pa se sprašujemo, zakaj smo morali banke dokapitalizirati - kljub temu, da je prav Banka Slovenije vse to stalno spremljala. Če bi obstajal sodni nadzor, bi lahko te anomalije odpravil in to je bistvo sistema zavor in ravnovesij, torej da lahko razlaščenec podvomi v ravnanja Banke Slovenije in to dokazuje na sodišču.

Zakaj se na sodišču ne sme vsebinsko presojati ravnanj Banke Slovenije?

Bratuškova: To so špekulanti!

Če se sedaj iz sistema sodnega nadzora jemlje Banko Slovenije, se lahko kdo vpraša, katero pa bo naslednje področje  - npr. gradnja infrastrukturnih objektov, ko bodo lahko župani zasegli zemljo in si v imenu ljudstva tam zgradili spomenike? Razlaščenci pa naj pač malo potrpijo oz. kot je smiselno rekla tedanja premierka Alenka Bratušek, to so tako ali tako borzni špekulanti – in torej niso vredni pravice do sodnega varstva. Katera skupina bo naslednja? Novinarji, izbrisani, emigranti, Romi, muslimani, temnolasci, grbavci, odvetniki, učitelji? Mogoče malce pretiravamo, vendar zakaj sodišče ne sme opraviti svoje dolžnosti, zapisane v ustavi, in z vsebinsko presojo izvesti kontrolo nad delovanjem Banke Slovenije ter vsebinsko presoditi, ali je bilo njeno delovanje zakonito ali ne?