Umetnost je najbolj živa oblika življenja, ker je nesmrtna. Zakaj pa je svoboda v umetnosti in življenju tako pomembna? Predvsem zato, ker spodbuja avtentično izumiteljstvo. Ravno želja po etičnosti in svobodi, naj zveni še tako pretirano privzdignjeno, je pospešila vznik historične umetniške avantgarde. S prevratniško pritajenostjo in brez zadržkov je formulirala svoje anti-pozicije v odnosu do tradicije. Umetnost historične avantgarde je bila polna svobodne volje, svobodnih, na videz paradoksalnih odločitev in utopične projekcije. Vse, čisto vse je bilo v tistem času anarhično vzneseno. Avantgardisti so brezkompromisno prenesli svoje znanje in talent v revolucionarne projekcije, prostovoljno so se predali zgodovinskim zahtevam. Predvsem so želeli prekiniti s tisočletno neetiko: s suženjstvom - s tlačanstvom, z nesvobodo žensk, ki niso imele na začetku prejšnjega stoletja niti volilne pravice, s socialno ogroženostjo ljudi, s spolno zavrtostjo, z bostonskimi čajankami, z industrijskim izčrpavanjem človeka, s prepovedjo dela mlajšim od šetnajst let, zavzeli so se tudi za človekov prosti čas. Človeška občutljivost prejšnjega stoletja je zaznavala nove in nove valove stilnega izumiteljstva, visoke stilne valove. Novi val je postala maksima stoletja, frekvenca pa pogosto izrečena beseda.

Pred vami sem imel namen komentirati knjigo dr. Aleša Erjavca z naslovom Heteronomija umetnosti in avantgard, ki je izšla pri založbi Maska v zbirki Transformacije, a sem se odločil oblikovati tekst, ki ni kritična refleksija knjige, temveč zahvala dr. Erjavcu za pretanjeno razumevanje zahtevnih in prelomnih procesov, ki so se odvijali v avantgardi, predvsem v konstruktivistični umetnosti prejšnjega stoletja ter v avantgardni umetnosti nasploh.

Na sledi izjavljanja dr. Aleša Erjavca I.:

Preberimo še enkrat naslov njegove knjige s prevodom besede "heteronomija", Podrejenost umetnosti in avantgard; druga verzija naslova pa je Odvisnost umetnosti in avantgard. Takoj zatem pa vprašanje: odvisnost od koga, podrejenost komu? Seveda odvisnost umetnosti od religije, od ideologije, odvisnost od obeh sistemov, ki sta si izborila privilegirano pozicijo, da distribuirata kapital tako umetnosti kot znanosti in ju istočasno nadzirata. Kdaj sta se sploh pustili umetnost in znanost vpreči v ta suženjski odnos?

Avantgardisti in avantgardistke iz začetka dvajsetega stoletja so preselili umetnost iz muzejev neposredno v samo življenje, na ulice, med množice. Zgraditi so hoteli takšen svet, v katerem bi oni sami hoteli živeti. Celo vrsto neetičnih pozicij, v katere so se rodili, so z revolucionarnim zamahom presekali, predvsem niso več hoteli nastopati kot dekoraterji in krasilci neetike, ki se je naselila v kapitalistične fabrikantske resničnosti. Avantgardna umetnost je bila in vedno bo prevratna, kritična in skrajna!

Spomnimo se: eden večjih dosežkov avantgarde je bila dekolonizacija sveta. Samo pomislimo na to, kako si danes kapitalisti s pomočjo umetnikov - oblikovalcev trudijo ponovno medmrežno kolonizirati svet, kako si želijo zahodni kapitalisti s klikom-trikom vmrežiti želje sedeminpolmiljardne množice na vseh šestih kontinentih.

Umetniki avantgardisti so se prostovoljno podredili ideološkim avantgardistom. Prepustili so ideologom, da oni procesirajo politične odločitve v želji, da bo njim dopuščeno zgraditi nov, lep javni prostor. Pri tem pa so izključevali vse druge umetnike in umetnice, ki niso hoteli prostovoljno prevzeti podobnih kolektivnih izhodišč. Tako so bili avantgardisti v obeh primerih "totalno poraženi"! Dr. Erjavec je analitično povzel genezo odnosa med dominantno ideološko in umetniško avantgardo. Večina umetnikov-anarhistov je doživela poraz, ne da bi se tega na začetku sploh zavedala, ker je prostovoljno vstopila v avantgardno revolucionarno fronto. Podarila je svojo evropsko izobrazbo in individualnost novemu porajajočemu svetu. Edino, kar je ostalo od te želje, ki je hlepela po novi stvarnosti, po novem dobrem in lepem svetu, so dokazi o tej želji - umetnine. Te umetnine pa zgodovina umetnosti in filozofija estetike danes z vso odgovornostjo raziskuje.

Na sledi izjavljanja dr. Aleša Erjavca II.:

Vodstveni organ Moskovske federacije anarhističnih skupin je bil spomladi leta 1918 nameščen na Mali Dimitrovki v Moskvi, v neposredni bližini, kjer se danes nahaja slovenska ambasada. V noči iz 11. na 12. april so boljševiki v sinhroniziranem napadu razbili in uničili šestindvajset anarhističnih central po vsej Moskvi. Ubili so čez štirideset anarhistov, na stotine pa so jih zaprli. Samo pomislite, če bi dobili danes podobno medijsko informacijo o podobnem dogodku, recimo iz Barcelone, kakšen učinek bi to imelo na vas? Tudi če bi bili popolnoma nenaklonjeni civilni ideji anarhistične politične akcije, bi lahko kaj hitro razumeli, da se je zgodilo nakaj zločinskega, nekaj, kar je moralo biti na silo prekinjeno, da ne bi dobilo svoje bodočnosti.

Anarhizem je bil in vedno bo najprej humanizem.

Poboj moskovske anarhistične političnosti, ko je boljševiška partija odstranila svoje politične konkurente, je bila podobna, a mnogo bolj nasilna akcija, kot se je zgodila z Dolomitsko izjavo, s pritiskom večinske nad manjšinskimi skupinami med revolucijo na Slovenskem. To kar se je zgodilo z napadom na anarhistično federacijo, je bila ideološka čistka, podobna tisti iz španske državljanske vojne, ko so osemnajst let kasneje stalinisti pobili anarhiste, ki se niso želeli preobleči v boljševiške uniforme. Frankovim fašistom so se uprli kot civilisti - anarhisti. Vojaška neučinkovitost anarhističnih civilnih milic je bila samo izgovor za to, da bi jih uniformirali in si jih s tem podredili. Anarhisti niso hoteli obleči subordinacijskih uniform.

Med tistimi, ki so preživeli moskovski boljševistični napad na anarhistično federacijo, je bil tudi Victor Serege, pistelj, ki je leta 1923 prestopil v boljševistične vrste, toda že kmalu po Leninovi smrti je bil prvi, ki je zapisal, da vodi Stalinova politika neposredno v "totalitarizem". Njegov obrat  je bil podobnem umetnikom anarhistom, kot so Kazimir Malevič, Vladimir Rodčenko, Aleksej Gan, David Burljuk, Vladimir Tatlin. Ta obrat še danes ni zgodovinsko razsvetljen, zakaj so najbolj genialni umetniki v tistih petih letih prestopili v boljševiške vrste?

Ena od najbolj prepričljivih definicij izvora "totalitarizma" je ta, da izhaja iz emancipacije od resničnosti (Hannah Arendt). Zato je nujno potrebno razumeti "totalno poraženo" umetniško avantgardo! Če ne, ni možnosti, da ubežimo  "totalitarizmu" XXII. stoletja.

Na sledi dr. Aleša Erjavca III.:

Dr. Erjavec je v knjigi odlično argumentiral, da vse "ideološko-umetniške" avantgarde rezultirajo v naslednji razvojni stopnji v "estetske avantgarde". To je bila umetnost, ki se je iz religioznih in ideoloških hramov spustila v tovarniške hale, v delavnice in orodjarne, v naslednjem koraku pa v laboratorije in inštitute. Poleg "formalističnega konstruktivizma" (Naum Gabo, Antoine Pevsner), lahko šele danes razumemo delovanje in raziskovanje inštitutov kot so UNOVIS, vkhUTEIN. "Laboratorijski konstruktivizem" ima svoje nadaljevanje in razvoj v digitalnih laboratorjih XXI. stoletja (Lab). Sam razumem suprematizem in konstruktivizem kot normativno avantgardo, ki ju je bilo smiselnejše prenesti na Zahod, kot pa socialistični produkcionizem in racionalizem. Konstruktivizem in suprematizem še danes predavajo kot osrednji umetniški praksi XX. stoletja.

Dr. Aleš Erjavec, sporočam vam veselo novico: "Totalen poraz" je historična nujnost vsake avantgardne umetniške pozicije, najbolj pa tiste, ki sama sebe zavestno vključi v nevarna razmerja.