Komentar

Kaj Slovenci počnemo sami s sabo: O mednarodnem položaju in slovenski zunanji politiki

Po letu 2008 Slovenija v očeh mednarodne javnosti izgublja del svoje privlačnosti, postaja neopazna in nezanimiva. Ob vsem tem seveda velja znana in duhovita domislica poznavalca slovenskih razmer Dušana Pirjevca, da je od tistega, kar z nami počno tujci, bolj važno tisto, kar Slovenci počnemo sami s sabo. Slovenska zunanja politika se je po letu 2008 nekritično in množično preusmerila k Rusiji, najbolj pa se je z glavo zaletavala v hrvaški zid. Proizvajala je izjave in resolucije o "občih mestih", med njimi o nujnosti priznanja Palestine, o izprijenosti madžarske in poljske politike, o desničarstvu, populizmu in celo o fašizmu, sredi katerega je Slovenija kot nekakšen svetilnik napredne in - če je le mogoče - socialistične politike.

05.11.2018 19:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Slovenija   Evropska unija   Donald Trump   Nato   brext   Rusija   hladna vojna   Evropa   razkroj   Nemčija   Francija

Rusija ima morda v zvezi s Slovenijo kakšne skrite interese, vendar ni naša nasprotnica. V nekaterih pogledih bi lahko bila celo zgled, recimo pri spoštovanju nacionalnih cerkvenih ustanov in avtoritet.

Ameriški predsednik (ki je à propos poročen s Slovenko in približno enako star, kot je bil ob začetku predsednikovanja star Ronald Reagan; sicer pa je vrstnik Billa in Hillary Clinton, Georgea W. Busha in - à propos - pisca teh vrstic) je že v predvolilni kampanji leta 2016 napovedal, da bo dajal prednost ameriškim interesom pred interesi drugih držav. Ali lahko kandidat za predsednika sploh reče kaj drugega kot to, da ima zanj njegova država prednost pred drugimi (America first)? Če zanemarimo različne retorične podrobnosti, je treba priznati, da je Trump upravičeno kritiziral evropske zaveznike (med katerimi je tudi Slovenija), da varčujejo pri izdatkih za obrambo na račun ameriške širokogrudnosti; glede mehiško-ameriške meje pa se je odzval na podoben način, kot so se - glede migrantov, ki oblegajo Evropsko unijo - odzivali evropski predsedniki z izjemo Angele Merkel.

 

Donald Trump predstavlja državo, ki je po eni strani v 20. stoletju večkrat reševala Evropo pred totalitarizmi oz. pred propadom, po drugi strani pa gradila svojo kulturo na evropskih tradicijah, predvsem seveda britanskih. Če pomislimo na ameriško pritrdilno stališče do združitve Nemčij, do prodora Evropske unije (in Nata) proti Vzhodu, predvsem pa na podporo neodvisnosti Slovenije in ureditve Balkana, moramo biti nad ZDA navdušeni. Mimogrede: zadrego z italijanskim vetom pridruženemu članstvu Slovenije v EU so leta 1996 pomagali rešiti Američani. In še: ko bi Evropejci leta 2008 na natovskem vrhu v Bukarešti poslušali Američane, ki so spodbujali vključevanje Gruzije in Ukrajine, morda tam ne bi bilo ruskih posegov. Morda bi rešili načelo samoodločbe narodov pred njegovo - leta 1938 pri Sudetih uvedeno in leta 2014 pri Krimu ponovljeno - izkrivljeno različico?

 

 

***

 

Zadnja leta se je v slovenskih diplomatskih (in mnogih drugih) krogih razširilo stališče, da Slovenci bolj kot sodelovanje in zavezništvo z ZDA potrebujemo sodelovanje in - nekakšno neformalno in prikrito - zavezništvo z Rusijo. O Rusiji ni treba reči nič dokončnega: v času jugoslovanske krize se je odrekla Miloševiću in se približala Evropi, Slovenijo pa je priznala dva meseca pred ZDA. Model slovenskega sodelovanja z Rusijo in ZDA je pomenilo srečanje Busha in Putina na Brdu leta 2001. Rusija ima morda v zvezi s Slovenijo kakšne skrite interese, vendar ni naša nasprotnica. V nekaterih pogledih bi lahko bila celo zgled, recimo pri spoštovanju nacionalnih cerkvenih ustanov in avtoritet. (V Sloveniji še vedno delujejo ostanki nekdanjega sovjetskega in stalinističnega odnosa do Cerkve, ki se je kazal v zapiranju cerkva, v spreminjanju njihove namembnosti itn. Mimogrede: ljubljansko cerkev Svetega Jožefa so po II. svetovni vojni spremenili v filmski studio.) Evropska unija - posebej po brexitu in zaradi pomanjkanja politične volje - nima veliko vpliva na prihodnji razvoj Rusije, ki bo (morda prepozno) ugotovila, da so ji Evropejci vseeno bližji kot Kitajci; predvsem pa v EU - kljub previdnim ugotovitvam o njenem staranju - še ni dozorel razmislek o morebitnih demografskih rešitvah s pomočjo vzhodnoevropskega - čeprav pravoslavnega - slovanskega "bazena". Morda je "človeški" faktor še važnejši od energetskega, na katerega stavi predvsem Nemčija. Vsekakor je - ob določenih pogojih - slovanski bazen na Vzhodu večini članic EU bližji od muslimanskega bazena v Iranu, Afganistanu in Pakistanu.

 

Slovenci smo po koncu hladne vojne, ne toliko zaradi načrta o samostojnosti kot zaradi - vsaj zunanjega vtisa - brezšivnega prehoda v demokracijo, pridobili veliko prijateljev. Če izvzamemo kratkotrajno Berlusconijevo kaprico iz leta 1994, ki je bila povezana z nezaceljenimi ranami iz časov italijanskega eksodusa iz komunistične Jugoslavije leta 1954 in s težavami razdelitve italijanske manjšine na dve državi, so nas večinoma imeli za "najboljšo učenko v razredu" in so nas - kljub jugoslovanski krizi - relativno hitro sprejeli v EU in NATO. Slovenski demokratični zastoji - o katerih bo govor v nadaljevanju - po vsem videzu zbujajo pomisleke in dvome, vendar zaenkrat po zaslugi kljub vsemu zanesljivih evropskih in atlantskih povezav ne izzivajo alarmov. Po letu 2008 Slovenija v očeh mednarodne javnosti izgublja del svoje privlačnosti, postaja neopazna in nezanimiva. Ob vsem tem seveda velja znana in duhovita domislica poznavalca slovenskih razmer Dušana Pirjevca, da je od tistega, kar z nami počno tujci, bolj važno tisto, kar Slovenci počnemo sami s sabo.

 

Za Evropo in še posebej za Slovence je najbolj pomembna Evropska unija. Članstvo v EU, skupna evropska valuta in schengenski sistem predstavljajo najboljšo rešitev v slovenski zgodovini, zato bi se morali z EU ukvarjati mnogo resneje, kot se z njo ukvarjajo naše formalno pristojne ustanove. Glavni problem EU je njen razkroj, ki se po eni strani kaže z brexitom, po drugi z neučinkovitostjo in zmedenostjo ravnanja v zvezi z migracijami; na koncu pa z razdeljevanjem članstva na različne kategorije, skupine oz. - kot jim rečejo - različne hitrosti. Tu je najbrž odveč govoriti o nedoslednostih in protislovjih, ki jih - npr. v zvezi s širitvijo EU - povzroča predsednik Evropske komisije Juncker. Nedosledno in protislovno ravnanje vodstva EU je pripeljalo do nastanka različnih pobud in formatov, v katerih in okrog katerih se zbirajo države, ki imajo posebne "nacionalne interese". Najbolj bode v oči sestanek Erdogana, Macrona, Merklove in Putina o Siriji 27. oktobra v Istambulu. Toda takšno selektivno sestajanje se ni zgodilo prvič. 11. februarja 2015 so se v Minsku o prihodnosti Ukrajine pogajali francoski predsednik Hollande, nemška kanclerka Merklova, ukrajinski predsednik Porošenko in ruski Putin. Nemci so že leta 2014 v Berlinu (skupaj z Avstrijci, Britanci, Francozi, Hrvati, Italijani, Poljaki in Slovenci) začeli t.i. Berlinski proces z balkanskimi državami, sicer pa obstajata še znameniti francosko-nemški vlak in npr. Weimarski trikotnik, ki vsebuje Francijo, Nemčijo in Poljsko. Nekoč je seveda obstajal direktorij, ki je vseboval Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo.

 

V zvezi s temi dogodki in formati je seveda odveč in nesmiselno ponavljati, da uradna slovenska zunanja politika o njih nima bogvekako jasnih stališč in da so strokovne analize o njih - če sploh obstajajo - po vsem videzu pomanjkljive. Slovenska zunanja politika se je - kot rečeno - po letu 2008 nekritično in množično preusmerila k Rusiji, najbolj pa se je z glavo zaletavala v hrvaški zid. Proizvajala je izjave in resolucije o "občih mestih", med njimi o nujnosti priznanja Palestine, o izprijenosti madžarske in poljske politike, o desničarstvu, populizmu in celo o fašizmu, sredi katerega je Slovenija kot nekakšen svetilnik napredne in - če je le mogoče - socialistične politike. Ob tem ne bi smeli zamolčati medijske spremljave, ki vse od leta 2015 opravičuje in zagovarja - v glavnem ilegalno - preseljevanje nesrečnih množic iz Azije, Bližnjega vzhoda in Afrike v Evropo. Sprva so bili begunci, nato migranti, danes pa se večinoma imenujejo prebežniki.

 

 

***

 

Na poseben način se omenjenih pojavov in dogodkov loteva intervju Janeza Markeša s Tomažem Mastnakom (Delo, 27. oktobra 2018). Če spregledamo izjave o aktualnem porazu (neo)liberalizma, o hladni vojni kot "antikomunistični križarski vojni", o OZN kot prizorišču, na katerem nastopajo vojni hujskači in kjer se smejijo ameriškemu predsedniku; o kolonialnem položaju južnih članic EU, o predsedniku Macronu, ki napada človekove pravice in si ne zasluži zaupanja Francozov; o Evropi, ki se bo demokratizirala, ko se bo osamosvojila od ameriških debat … je resne zavrnitve vredna predvsem Mastnakova ugotovitev, ki se glasi:

 

"Nacistični model oblasti in artikulacija odnosa med ekonomskimi in političnimi interesi sta zelo podobna ameriškemu. Na temeljni ravni, kako se oblikuje oblast, gre za isto transformacijo …"

 

 

Ko bi Slovenija v Evropi želela narediti vtis, da se resno ukvarja z zunanjo politiko, bi se seveda morala oddaljiti od aktualne politike (predvsem ministrov Erjavca in Cerarja), ki jo na svoj način ilustrira tudi omenjeni intervju, in na ustrezni ravni zastaviti nekaj temeljnih evropskih vprašanj. Predstavnik Slovenije v Evropskem svetu bi moral zahtevati razpravo o evropski zunanji politiki, o pomenu in vlogi t.i. evropske zunanje ministrice in evropske diplomacije sploh. Razkroj Evropske unije bi bilo mogoče zaustaviti le z najostrejšo kritiko selektivnih zunanjepolitičnih nastopov posameznih evropskih državnikov. Ali ne bi moral z Erdoganom in Putinom - namesto dveh predsednikov dveh sicer pomembnih držav - razpravljati predsednik Evropske unije? (Žal - podobno kot je nekoč pripomnil že Kissinger - niti ne vemo, kdo bi bil tak predsednik.) Ali ne bi moral Evropski svet - če je že zanemaril interpretacijo samoodločbe, ki je bila uporabljena pri priključevanju Krima - poglobljeno razpravljati o samoodločbi Kurdov? O samoodločbi Katalonije?

 

Slovenski predstavnik bi moral Evropskemu svetu predstaviti načrt reforme EU, s katero bi bilo mogoče zaustaviti njen razkroj, končati sedanjo in preprečiti prihodnjo zmešnjavo. Evropska unija bi se morala po najkrajšem postopku spremeniti v navzven trdne, znotraj pa demokratične Združene države - ali nemara Združene narode Evrope. Evropska unija bi morala po brexitu nadaljevati in skleniti razpravo, ki se je začela na Evropski konvenciji leta 2002 in ki sta jo spodkopali Francija in Nizozemska. V Sloveniji obstaja načrt evropske ustave, ki se imenuje Ljubljanska pobuda. Podpira ga predsednik republike, vlada in MZZ pa se delata, kot da ga ni.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Prodaja naših bank: Nadpovprečno kapitalizirane, povprečno donosne in zlasti nizko vrednotene
3
24.03.2019 21:30
Lani smo prodali državno NLB, letos je na vrsti Abanka. Javnost pogosto ne ve, ali je bila prodajna cena dovolj visoka ali ne. ... Več.
Piše: Bine Kordež
Univerza je edini prostor, pred katerim bi pokleknil in obmolknil
0
23.03.2019 20:26
James Turrellje zgradil arhitekturno napravo, povezal je arhitekturne stroje za potrebe svetlobno umetniške izkušnje za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropske volitve so enkratna priložnost, da pokopljemo Levico: njenega šefa Luko Mesca pošljemo za evroposlanca v Bruselj!
21
21.03.2019 23:45
Koga boste volili na letošnjih evropskih volitvah? Jaz sem se že odločil. Stranko Levica bom. Preferenčni glas bom dal Luki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
12
19.03.2019 19:55
Jugoslavija je v svojih različnih državnih oblikah določala svoje zunanje meje predvsem na račun slovenskega narodnostnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
2
18.03.2019 21:13
31. marca bodo v Ukrajini predsedniške volitve. Od tega, kdo bo prihodnji predsednik Ukrajine, je v marsičem odvisna prihodnost ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
7
17.03.2019 08:00
Na portalu+ smo večkrat pozvali naše najbolj aktivne spletne komentatorje, naj nam pošljejo svoje prispevke in se seveda tudi ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Redek je trenutek, ko filozofija preraste v umetnost arhitekture
0
16.03.2019 22:00
Peter Noever je najprej arhitekt, takoj zatem pa je že muzealec, načrtovalec tektonike arhitekturne gradnje in njenega spomina. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Hinavci
22
13.03.2019 23:30
Aktualni primer dvoličnega obnašanja je Venezuela, ena najbogatejših držav vJužni Amerikiper capita, kjer so ljubljenci ... Več.
Piše: Keith Miles
Koalicijska veselica na Brdu: Če je premier komik, potem bo na programu komedija
19
12.03.2019 23:59
Srečanje koalicijskih strank na Brdu pri Kranju je eden izmed vrhuncev partitokracije, ki se je razpasla do te mere, da v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Emmanuel Macron, ki je sam del problema, bo težko ponudil nekakšen "preporod Evrope"
8
10.03.2019 23:05
Macronov manifest je prepozen in iz obupa ustvarjeni PR poskus mobilizacije evropskih - dejansko pa domačih - volilcev, da bi na ... Več.
Piše: Peter Golob
Četrt stoletja zakona o NUK2: Knjižnica nam je vsem kot mati
4
10.03.2019 09:57
Izgubljen čas, ki je nastal zaradi neizvajanja zakona o gradnji NUK iz leta 1994, je postal pridobljen čas. Zakaj se ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Macronovo pismo o evropski renesansi: Kaj je tisto vezivo, ki drži skupaj Evropsko unijo?
4
08.03.2019 18:00
Zahodna Evropa je bila v času hladne vojne v razmerju doZDAin Sovjetske zveze bolj ali manj enotna. Ta enotnost je veljala v ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Predlagane davčne spremembe v 2019: Še najbolj odmeva to, da regres ne bo več obdavčen
3
07.03.2019 21:00
Kot smo razbrali iz predlogov finančnega ministrstva, so ocenili, da bi si lahko privoščili do 300 milijonov evrov skupne ... Več.
Piše: Bine Kordež
Osmi marec: Izkoriščanje dneva žena za propagiranje enakosti spolov ni v interesu žensk
7
06.03.2019 23:34
Kaže, da bo letošnji 8. marec poseben. Mojega je zaznamovalo vabilo na posvet Komisije za enake možnosti, ki na praznik žensk ... Več.
Piše: Saška Štumberger
In memoriam Marjan Vagaja, v spomin mojemu profesorju matematike
4
06.03.2019 02:37
Danes bodo na Žalah pokopali profesorsko legendo ljubljanske Poljanske gimnazije. Nisem še pisal In memoriam za svoje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zlorabe v katoliški cerkvi: Sum spolne zlorabe se prijavi policiji, ne pa neki kongregaciji v Vatikanu!
10
04.03.2019 01:04
Na končanem škofovskem srečanju v Vatikanu je papež Franščišek ponovno ostro obsodil spolne zlorabe in pedofilijo v ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Karpo Godina: Ko se režija, kamera in montaža združijo v eni in isti osebi
0
02.03.2019 22:51
Karpo Godina je edinstven umetnik filmskega sveta, sestavljen je iz balkanskih južnih in severnih vetrov, kultiviran in poln ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zlorabe v katoliški cerkvi: Duhovniki nam sporočajo, da ne bodo naši grešni kozli
17
28.02.2019 21:45
V mehanizmu grešnega kozla se namreč obnašamo kot v nekakšnem kolektivnem transu: vsi vemo, kje nam je mesto v ritualu; vsi ... Več.
Piše: Branko Cestnik
Vračanje izgubljenih iluzij: Slovenija kot "sovjetska vazalna država"
16
25.02.2019 19:00
V vsakem primeru bi Cerar lahko rekel, da Slovenija ni bila sovjetska vazalna država, ker v časuSovjetske zvezeSlovenija še ni ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Vse manj staršev bo pripravljenih "ubogati", kar nalaga šola
13
24.02.2019 21:00
Šola ni narejena in nikoli ni bila v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti ... Več.
Piše: Marjana Škalič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
Uredništvo
Ogledov: 2,989
02/
Evropske volitve so enkratna priložnost, da pokopljemo Levico: njenega šefa Luko Mesca pošljemo za evroposlanca v Bruselj!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,229
03/
Drugi tir, spomenik potratnosti in neumnosti
Angel Polajnko
Ogledov: 1,784
04/
Temna stran Evrope, 1. del: Kako je Hitlerjev profesor prava Walter Hallstein postal prvi predsednik Evropske komisije
Uredništvo
Ogledov: 1,186
05/
Od Rapalla do Bruslja: Viharno stoletje slovensko-italijanskega sosedstva
Iztok Mirošič
Ogledov: 1,583
06/
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
Uredništvo
Ogledov: 1,056
07/
Ukrajina pred volitvami: Trije predsedniški favoriti in kar 36 neresnih kandidatov
Mykhailo Brodovych
Ogledov: 993
08/
Éric Vuillard, Dnevni red: Poslovilno kosilo na Downing Streetu (4)
Uredništvo
Ogledov: 586
09/
Gospod Bidovec in njegov boj z ljubljanskimi ignoranti za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev italijanskega fašizma
Uredništvo
Ogledov: 1,421
10/
Prodaja naših bank: Nadpovprečno kapitalizirane, povprečno donosne in zlasti nizko vrednotene
Bine Kordež
Ogledov: 446