V analizi o prodaja Nove ljubljanske banke (NLB), ki jo bo očitno izpeljala leva vlada Marjana Šarca, je Marko Golob prišel do zaključka, da razlogi, ki jih glede prodaje navaja Banka Slovenije, enostavno ne vzdržijo kritične presoje. V trenutku sanacije je bila NLB v 100 % državni lasti; dokapitalizacija banke je normalna operacija lastnika na zahtevo regulatorja (Banke Slovenije) in nima nobene zveze z državno pomočjo. To pomeni, da t.i. zaveze slovenske vlade oziroma zahteve Evropske komisije po prodaji NLB nimajo nikakršne pravne osnove in zaradi tega tudi niso pravno zavezujoče. Da so najvišji predstavniki Slovenije sploh sprejeli takšne zahteve, pomeni samo to, je prepričan Golob, da so bodisi malomarno (nevestno) opravljali svoje delo bodisi da so zavestno izdali vitalne interese svoje domovine.

Iz priložene analize so razvidni vsi razlogi, ki nas vodijo do zaključka, da prodaja NLB pod pogoji, kakršne navaja Banka Slovenije, ni niti racionalna niti gospodarna. Ponujena cena cena banke je namreč več kot pol manjša od evropskega povprečja cen bančnih delnic - in to kljub temu, da je NLB varnejša in profitabilnejša od evropskega povprečja ter ima večji potencial rasti. Negospodarnost pa se kaže v tem, da naj bi do prodaje prišlo v razmerah pospešenega pada cene bančnih delnic in neugodnih makroekonomskih pogojih (brexit, italijanska finančna kriza).

Proti prodaji pod takšnimi pogoji pa govori tudi strateški vidik. Prodaja banke je izrazito negativna iz vidika dolgoročnega razvoja Slovenije, saj NLB predstavlja približno četrtino slovenskega bančnega trga, skupaj z Abanko pa celo tretjino. Država bi s prodajo tako izgubila ključne vzvode za intervencijo v gospodarstvu v primeru nove finančne in gospodarske krize.

Prodaja največje slovenske banke pod pogoji, kakršne navaja Banka Slovenije, ni niti racionalna niti gospodarna.

Zakaj torej prodajamo banko, ki nam trenutno prinaša 12-odstotni donos na kapital (v 2017 pa celo 14,4 %), na 10-letne obveznice pa plačujemo 1,1 % p.a. (2% p.a. na 30 letne)? Kakšen smisel ima prodajati nadpovprečno donosno naložbo države in zmanjševati enega manjših državnih dolgov v Evropski uniji, če se z lahkoto država zadolžuje po 10 do 5-krat nižji ceni in se državni dolg zaradi hitre rasti proračunskih prihodkov in hitre gospodarske rasti pospešeno zmanjšuje? Zakaj prodajati naložbo, katere dividendni donos je v vseh scenarijih vsaj nekajkrat večji od obresti na kredite, ki jih najema država? Zakaj prodajati zelo donosno državno premoženje, medtem ko slovenske banke in država nalagajo svoje likvidnostne presežke po negativnih obrestnih merah? Zakaj prodajati realno premoženje države v pogojih, ko je zaradi ekspanzivne denarne politike Evropske centralne banke (ECB) in ogromnih presežkov likvidnosti v ekonomiji EU dolgoročna inflacija neizbežna (minimalna inflacija nad 2 % je celo zaželjen cilj ECB)?

***

15. julija 2013 je bil pri predsedniku republike Borutu Pahorju posvet (konferenca) Slovenija 2030, s podnaslovom Privatizacija, kamor sem bil povabljen tudi sam. Na tem posvetu je med drugimi govoril Uroš Čufer, tedanji minister za finance v vladi Alenke Bratušek. Iz posnetka njegovega zaključnega govora (4. govor po 4. minuti) lahko slišimo, kako je privatizacija (državnih) podjetij samo prva stopnja do prave privatizacije, o kateri se pogovarja Evropa tj. o privatizaciji šolstva in zdravstva! Takrat, ko sem sedel pri predsedniku, sem bil popolnoma šokiran nad dejstvom, da minister leve koalicije govori o privatizaciji šolstva in zdravstva.

Čedalje bolj se mi zdi, vsaj sam verjamem v to, da je bil ves pritisk EU izmišljena zadeva in da je minister Čufer sam ali še bolj verjetno s somišljeniki namerno sabotiral državno lastništvo slovenskih bank oz. da je zlorabil svoje ministrovanje za to, da je izsilil svoje ideološke cilje. S tega vidika je potrebno gledati slovenske "obljube" in to da se za Slovenijo kljub neprimerno boljšim makroekonomskim standardom (Glej The 2013 Euro Plus Monitor) uporabljajo v primerjavi z drugimi državami drugačni, bistveno strožjii standardi. Še danes čakamo odgovor na to, kdo (z imenom in priimkom) je te "obljube" zahteval in na kakšni osnovi (zakon, dekret, člen?) Nič od tega, podobno kot z metodologijo Banke Sloveniji slovenski javnosti ni bilo razloženo.

The Euro Plus Monitor je letna analiza fundamentalnega ekonomskega zdravja držav evroobmočja po ve kriteriji. Eden od njih je odpornost na finančne krize. Po tem kriteriju je bila Slovenija v 2013 - ko smo zmetali 4,9 milijarde evrov v sanacijo bank - celo najbolj odporna evropska država na finančne krize (!). Celotna analiza je dostopna tukaj, pozorni pa bodite na stran 63, kjer izpostavlja ravno Slovenijo:

“Topping the ranking is Slovenia (No. 1), a country which had been tipped as the next bail-out candidate after Cyprus and still faces one of the highest borrowing costs in the eurozone. Slovenia’s public and private debt levels are low, as befits a country with still modest per-capita GDP. Slovenia also runs a sizeable current account surplus and the banking system is small compared to the economy. Its problems seem more than manageable, whether it will need eurozone support or not.“

Kako je to mogoče? Sploh če upoštevamo, da smo se - menda zaradi našega slabega finančnega stanja - takrat skoraj znašli pod taktirko t.i. Trojke? So se motili v slovenski vladi, Evropski komisiji ali pa v Berenger banki (najstarejša nemška banka) in Lizbonskem svetu (The Lisbon Council je ugleden EU makroekonomski think-tank), ki vsako leto za EU sestavljata analizo?

Ali pa je šlo za pritisk finančnih trgov, ki nam menda niso hoteli več posojati? Če je to res, kako si potem razlagate dejstvo, da je Slovenija maja 2013 dala na trg slovenske obveznice v iskani višini 3 milijard evrov, ponudb pa je bilo skoraj za 16 milijard?! Za več kot petkrat več torej. Kakšno nezaupanje finančnih trgov je to?

Ampak to še ni vse! Razpon ponudb je bil izjemno skoncentriran. Po navedbah bivšega finančnega ministra (pa to ni bil France Križanič) v zasebnem pogovoru sta bili dve tretjini vseh ponudb znotraj razpona 0,2 % točke nad iskano ceno. Kaj to pomeni? Da je bila iskana cena obupno previsoka. Je šlo samo za diletantizem iz zakladnice finančnega ministrstva pod taktirko Uroša Čuferja, ali pa je bil zraven še za kak drug razlog? Vsekakor ni šlo za krizo slovenske ekonomije.

Popolnoma isti občutek sem imel v svojih pogovorih z bivšim guvernerjem Banke Slovenije Markom Kranjcem. Po mojem Kranjec kreditne ekspanzije v drugi polovici 2017 in v 2018 ni ustavljal, ker tik pred volitvami ni hotel zmanjševati gospodarske rasti Janševe vlade. Potrebno je bilo pač (Janši) zagotoviti še en mandat, da bi dokončal ideološko preobrazbo slovenske družbe (in razprodal še ostanek skupnega premoženja). Zato tudi Slovenija v letu 2009, ko so vse ostale evropske države z neprimerno večjimi problemi kot mi, naredile vse, da bi rešile svoj bančni sektor, Slovenija razen Križaniča ni naredila ničesar. In ko je naša država v prvi polovici leta 2010 začela ponovno rasti, je guverner Kranjec v popolnoma nerazumni nameri zahteval takojšnjo (front-loading) prilagoditev slovenskih bank novim kapitalskim standardom (druge države so dale svojih bankam za to več let časa). S tem je uspešno ubil komaj začeto okrevanje slovenskega gospodarstva, slovenske banke - in z njimi vse gospodarstvo - pa poslal v novo krizo. Konstruktiven je postal guverner šele v letu 2011 ko je postalo jasno, da bo, če bo tako nadaljeval, zrušil celotni slovenski bančni sektor.

Naj omenim, da je bil po mnenju dr. Ivana Ribnikarja, našega največjega monetarista in bivšega člana Sveta Banke Slovenije (protestno je odstopil prav zaradi Kranjčeve politike), potreben obseg pomoči slovenskim bankam okoli pol milijarde evrov (če bi ukrepali hitro v 2008 in 2009 kot ostale evropske države). Konec aprila 2013 je Banka Slovenije na zaprti seji državnega zbora ocenila, da je maksimalni znesek potrebnega novega kapitala 1,4 milijarde. Na koncu leta 2013, torej le 7 mesecev kasneje, pa smo pristali pri skoraj 5 milijardah! Se je Banka Sloveija aprila 2013 motila? Kje pa, nadzor centralne banke je bistveno strožji in bolj podroben kot v ostalih bankah evroskupine.

Zgodilo se je nekaj drugega.

Nekdo je hotel krizo slovenskega bančništva, nekdo je namenoma poskušal sesuti avkcijo slovenskih obveznic maja 2014. Mislim, da ni šlo samo za slovenske akterje in da so "zunanji igralci" zelo premišljeno delovali skupaj z domačimi. Namen je bilo vzpostaviti makroekonomsko stanje, v katerem bo naraven instinkt slovenskih ljudi, da je potrebno ohraniti nacionalno lastništvo, popustil pred strahom in neskončnim zgodbam o korupciji v bankah, ki sicer obstaja, vendar nič v večji meri kot kjerkoli drugje v Evropi in ki gotovo ni bila razlog za finančno krizo.

Marko Golob je nekdanji član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije (AUKN).