V teh dneh - predvsem zmagovalci - praznujejo konec prve svetovne vojne (11. novembra 1918). Slovenci se konca vojne spominjamo z veseljem, čeprav so nas v njej postavili na napačno stran. Po tej vojni smo izgubili velik del svojega etničnega ozemlja, predvsem Trst, za katerega so mnogi upali, da ga bodo vrnili Slovencem po drugi svetovni vojni. Vojne proizvajajo begunce in izseljence/emigrante. Po koncu prve svetovne vojne so se mnogi Primorci preselili v Jugoslavijo, po drugi svetovni vojni so mnogi Jugoslovani bežali v Avstrijo, se izseljevali v Argentino, Ameriko, tudi v Italijo. Nekateri so se morali vrniti in so jih jugoslovanske oblasti pobile.

Nekdanji (in pokojni) urednik Dela Slavko Fras mi je nekoč - tega bo štirideset let - v nekem prispevku uporabljeno besedo izseljenec popravil v emigrant. Pojasnil mi je, da je za osebo, ki jo imenujem v svojem prispevku in ki naj bi bila sovražnik socializma in Jugoslavije, bolj primerna oznaka emigrant. Novinarska, seveda tudi interna partijska poročila so zaničevala emigrantske organizacije, emigrantske manifestacije in npr. emigrantsko literaturo; nasploh pa se je govorilo o sovražni emigraciji. Jugoslovanske oblasti, tajni agenti, diplomati, dopisniki … so se bojevali zoper slovensko emigracijo, ji podtikali različne škandale in celo atentate. Jugoslovanski (in slovenski) tajni agenti so, če je bilo potrebno, nekatere emigrante celo spravili s sveta. Slovenska organizacija, ki je bila pristojna za te stvari, se je imenovala Izseljenska matica, za katero je bilo znano, da je povezana s tajno politično policijo, torej z Udbo. Razlikovanje med dobrimi izseljenci in slabimi emigranti je bilo rezultat državne politike in udbovske miselnosti.

V teh dneh pred devetindvajsetimi leti so Nemci porušili Berlinski zid, ki je bil zgrajen leta 1961, da bi zajezili tok beguncev/izseljencev iz "Nemške demokratične (!) republike" v kapitalistično Zvezno republiko Nemčijo. Angela Merkel ni pobegnila iz Vzhoda na Zahod, ampak se je - v središče nemške politike - preselila, ko je prišlo do združitve leta 1990.

Ti dogodki in primeri predstavljajo dober model za razlago aktualnih migracij, beguncev, azilantov in povezanih pojavov. Beguncev in selitev, kolikor hočete. Zaenkrat nimamo dokončnega odgovora na vprašanje, zakaj je Angela Merkel povabila v Nemčijo milijon beguncev oz. izseljencev, gotovo pa je na njeno razmišljanje vplivala njena nemška izkušnja, predvsem politika Zahodne Nemčije, ki je po drugi svetovni vojni Nemce iz Vzhoda sprejemala z enako velikodušnostjo, kot je kraljevina SHS po prvi vojni sprejemala Slovence iz Primorske, ki si jo je bila prilastila Italija. Seveda je šlo v obeh primerih za združevanje članov istega naroda. Ni mogoče zanesljivo ugotoviti, koliko so na dobrodošlico Merklove vplivali evropski demografski problemi in vključevanje priseljencev v nemško gospodarstvo; delni odgovor pa je mogoče najti v kanclerkinem nasprotovanju sistemu "multikulti", ki se je razvil med turškimi priseljenci: Nemci spodbujajo integracijo priseljencev v večinsko nemško kulturo.

Naj bo tako ali drugače in naj Evropejci še tako omahujejo glede migrantov: gre za - pravilen ali napačen, večinoma pomanjkljiv - pogled Nemcev, Slovencev oz. Evropejcev. Vse, kar je bilo povedano, velja za ukrepe in dileme držav oz. narodov, ki so tarča priseljevanja. To niso pogledi fašistične Italije po prvi svetovni vojni ali komunistične Nemčije po drugi svetovni vojni, ampak pogledi zahodnih demokratičnih sistemov - po koncu hladne vojne.

Pred kratkim sta v slovenski javnosti zaokrožila dokument OZN z naslovom Globalni dogovor o migracijah in panična dilema: naj Slovenija "podpiše" Marakeško deklaracijo ali ne. Marakeška deklaracija je že podpisana in je nekaj drugega kot Globalni dogovor - Global Compact on Migrations, ki naj bi ga poleg ZDA zapuščale nekatere evropske države, kot so Avstrija, Češka, Hrvaška ali Madžarska. Kaj prinaša Globalni dogovor? Gre za 23 "ciljev varnega, urejenega in rednega preseljevanja":

"Potrebni so točni in urejeni podatki o istovetnosti migrantov in njihovih razlogih za beg oz. izselitev. Treba je nuditi in prilagajati poti preseljevanja. Omogočiti je treba pošteno in etično zaposlovanje, zavarovati pogoje za spodobno delo. Treba je ugotavljati in zmanjševati ranljivost pri migracijah. Reševati življenja in usklajevati napore v zvezi s pogrešanimi migranti. Okrepiti mednarodni odziv na tihotapljenje migrantov. Bojevati se proti trgovini z ljudmi, jo onemogočiti in izkoreniniti. Z mejami je treba upravljati na celovit, varen in koordiniran način. Okrepiti zanesljivost in predvidljivost pri migracijskih postopkih, pri ustreznem pregledovanju, ocenjevanju in napotitvah. Pridržanje sme biti le skrajno sredstvo, treba si je prizadevati za alternative. Povečati konzularno zaščito, pomoč in sodelovanje ves čas migracijskega cikla. Migrantom je treba omogočiti dostop do temeljnih storitev. Migrante in družbe usposobiti za popolno vključitev in družbeno kohezijo. Odpraviti je treba vse oblike diskriminacije in - da bi preoblikovali dojemanje migracij - uveljavljati na dejstvih utemeljeno javno razpravo. Investirati v razvoj znanja, omogočiti priznavanje kvalifikacij in sposobnosti. Ustvariti pogoje, da bodo migranti in diaspore najbolje prispevali k vzdržnemu razvoju vseh dežel. Uveljavljati hitrejši, varnejši in cenejši prenos nakazil, in spodbujati finančno vključevanje migrantov. Sodelovati pri omogočanju varne in dostojne vrnitve in ponovnega sprejema kot tudi vzdržne reintegracije. Postaviti mehanizme za prenos pravic glede socialnega zavarovanja in doseženih koristi. Okrepiti mednarodno sodelovanje in globalno partnerstvo za varno, urejeno in redno preseljevanje."

V polemičnih razpravah je bilo slišati argument, da dokument (ki v celoti obsega več kot trideset strani) ne razločuje med zakonitimi in nezakonitimi migracijami. V vsakem primeru se je treba zavedati, da je v Organizaciji združenih narodov več držav, ki migracije proizvajajo in manj takšnih, ki naj bi migrante sprejemale in reševale. Pri razlagi migracij se je treba spomniti znamenitega Pascalovega izreka: Kar je res tostran Pirenejev, ni res onstran Pirenejev. Ni vseeno, ali migracije razlagata komunistični državi, kot sta bili Vzhodna Nemčija in Jugoslavija, ali države, ki begunce sprejemajo. Globalni dogovor o migracijah se nagiba k razumevanju, ki izvira iz držav,  iz katerih migranti odhajajo. 

Ceterum censeo:

Evropska unija (navsezadnje podobno kot ZDA) potrebuje svoj lasten pravilnik o migracijah. Ta pravilnik mora izhajati iz interesov držav oz. EU, kamor so migranti namenjeni. Da države, od koder prihajajo, potrebujejo čim boljše deklaracije in dokumente, je tudi jasno, vendar njihovi interesi niso povsem identični z evropskimi (ali ameriškimi).