Precejšnje presenečene je, da je predsednik republike Borut Pahor v državni zbor poslal zgolj eno kandidatko za ustavno sodnico, in sicer Katjo Šugman Stubbs, ki med kolegi sicer velja za privrženko doktrine kazenskega prava, za pod katero lahko prepoznamo vpliv Ljuba Bavcona in Alenke Šelih (ki je pred dvajsetimi leti neuspešno kandidirala za evropsko sodnico za človekove pravice). Med možnimi kandidati oziroma kandidatkami se je še pred dnevi omenjala tudi Verica Trstenjak - za njeno kandidaturo je stala stranka SDS -, vendar je na koncu predsednik očitno ocenil, da je najboljša izbira Šugmanova, o kateri bodo poslanci odločali še letos, saj je treba popolniti sedež na ustavnem sodišču.

Gre že za "drugi krog" kandidatur, potem je v prvem poskusu predsednik Pahor ostal praznih rok. Andraž Teršek je namreč soglasje h kandidaturi umaknil, Boštjan Pintar pa se Pahorju ni zdel dovolj prepričljiv. O tem, zakaj je Teršek, ki velja za enega najbolj prepoznavnih, načelnih in družbeno angažiranih pravnih strokovnjakov mlajše generacje, umaknil soglasje k svoji kandidaturi, je bilo sicer precej ugibanj. "Zakaj ne bom politikom ponovljeno odgovarjal na že odgovorjena vprašanja in zakaj jim ne bom na kratko pojasnjeval, kar sem v dvajsetih letih pisal v mojih knjigah in člankih", pa je delovni naslov njegovega zasebnega pisma, ki ga je poslal parlamentarcem nekaj dni pred odstopom od kandidature in je vse do danes ostalo javnosti skrito.

Na portalu+ danes ekskluzivno objavljamo vsebino tega pisma:

"Vse življenje se ukvarjam z ustavo, ustavnostjo in ustavnim sodstvom. Večino svojega denarja sem dal za kupovanje knjig, ki sem jih pozorno študiral od leta 1996. Toliko časa pišem in objavljam, članke in knjige. Tudi javno nastopam. Pojasnjujem, kaj od leta 1920 učita ustavniško pravoslovje in politična filozofija. Ne odzivam se na politične in strankarske barve. Me pa zelo zanima, kako razmišljajo ljudje, tudi politiki, zato študiram tudi knjige o tem.

Zanimajo me ljudje kot oseba: kaj vedo, kaj znajo, kako razmišljajo, zakaj tako razmišljajo, kaj občutijo, kako se počutiji, kako gledajo na sebe, svet in druge ljudi … Zato veliko študiram psihologijo in politično filozofijo.

Kritičen sem, ko sem lahko, tudi glasno kritičen, ko moram biti. Po Platonu, Aristotlu, Kantu, Heglu, Dolarju in Žižku, Haidtu in Petersonu, Pinkerju in Sloderdijku, Arendtovi in Paglijevi, Pučniku in Bučarju, Zupančiču in Jambreku itd. Sprejemam odgovornost za javno izrekanje o strokovni pravilnosti in resnici, ne glede na osebno in poklicno ceno.

Intenzivno in pogosto, pred leti še osamljeno, zagovarjam ustavno načelo socialne države in razpravno ustavno demokracijo, ki ima v središču človekove pravice in svoboščine. Pa politični pluralizem in odprtost duha.

Svobodo izražanja imam za vrh hierarhije ustavnih pravic in svoboščin. Prebral sem debele knjige o tem. In v javnem prostoru pojasnjujem, kaj piše v njih in v odločbah najvišjih sodišč. Ko gre za sovražni govor bom z enako vnemo in z istimi merili branil in svobodo izražanja Mladine in Reporterja, Svetlane Makarovič in Ivana Štuheca, Iva Godniča in Eve Irgl, Mira Petka in Blaža Zgage, 24ur in Nove 24, levih in desnih, liberalcev in konzervativcev, republikancev in demokratov.

Zastopal bom pravice in interese človeka, predvsem malih ljudi in ogroženih posameznikov, ne pa države, kapitala in finančnih privilegirancev. Še naprej bom branil zasebno lastnino in opozarjal na njeno socialno funkcijo. Razumevajoč bom do trga, a branil ustavni koncept socialne države, ki si ga nisem sam izmislil.

Ne bom žalil, a bom opozarjal na svobodo izražanja tistih, ki se izražajo tako, kot se sam ne izražam.

Pogovarjal se bom z ljudmi, ki mislijo drugače. 

Pred lažmi se ne bom branil, morda pa bom o njih spisal knjigo.

Ne bom rekel, da sem se premislil, če me niso k temu prepričali dobri argumenti. Če so me ali me bodo, bom to sprejel in glasno povedal.

Politična korektnost je tudi zame, kot za Žižka, Petersona, Haidta in mnoge druge, neumnost.

Moje delo ni samo javno preverljivo. Tako obsežno je, s knjigami in članki, da je bolj preverljivo od številnih drugih kolegov. Dajem se na tnalo, razgaljam se do kosti, ko v javni prostor prenašam svoje mišljenje, utemeljeno s četrt stoletja študija, branja in razpravljanja.

Ne bom lagal, ne bom se udinjal, ne bom se branil z ambicijo in ne bom popuščal pri mišljenju in načelih, da bi si priboril kakšno funkcijo. Pa četudi je to funkcija ustavnega sodnika, ki odraža pretežni del mojega poklicnega in zasebnega življenja.

Pred politiki ne bom branil svoje akademske drže, svojega znanja in svojega mišljenja, utemeljenega s pametjo, znanjem in modrostjo drugih ljudi, ki so bolj izobraženi in pametnejši od mene. Ne danes, ne jutri, ne kadarkoli.

Nič, kar sem kot oseba, nobenega delčka svoje identitete, ne bom zatajil, utišal ali zastavil, da bi postal nekdo na neki funkciji - niti za funkcijo ustavnega sodnika. Z ljudmi, ki ne želijo konstruktivno in dobroverno razpravljati, pa se ne pogovarjam. Odločen sem glede tega. To je moja pravica. In študij psihologije me je naučil, da je prav tako.

Bral in citiral bom misleče ljudi, ki argumentirajo svoja stališča. Njihova etiketa me ne zanima več kot kriterij za pričakovanje, kakšna bodo po vsej verjetnosti njihova stališča.

Ekstremno desnico bom imenoval ekstremna desnica, radikalno levico pa radikalna levica. Izrazov si nisem sam izmislil. Uporabljajo jih največji umi preteklosti in tega časa.

Ne bom navijač, ne bom vernik, ne bom pripadnik. Plemenizacije družbe se ne grem. Niti pretiravanja s pozitivno diskriminacijo, npr. na temelju dveh spolov.

Neumnosti rečem neumnost, idiotom idioti. Vljudno, a odločno.

Človekove pravice so človekove - pripadajo ljudem. Vsem ljudem.

S tistimi, ki mi v obraz vržejo, da zagovarjam tiste, ki kršijo človekove pravice, zato tudi sam kršim človekove pravice, se ne bom veliko pogovarjal. Kronični problem naše družbe je NEMIŠLJENJE. Tudi tega si nisem izmislil sam. Vem pa tudi sam, da je tako.

Zapustil sem facebook.

Delo ustavnega sodnika je za osebo, kot sem jaz, garaško delo. Tako lahko delam tudi kaj drugega, kot sem doslej.

Pri strankarskem trgovanju ne želim biti proizvod-stvar-nečlovek.

Svet je poln primernih sogovornikov. Zakladnica knjig je enormna. Smisel življenja je mogoče s trudom najti marsikje. Predvsem brez strastnih čustev in nežnim utišanjem ega.

Funkcija zaradi funkcije, ali vse za funkcijo? Ne pri meni, ne od mene. Ne bom se pretvarjal, da bi prišel na funkcijo. Ne bom prosil, ne bom trgoval. Nikomur ne pripadam, za nikogar ne navijam, nisem od nikogar. Zastopam, odločno in predano, znanje, objektivnost in resnico. Če zato ne morem postati sodnik ustavnega sodišča – tudi prav. Sploh ni problema."