V današnjih časih - in vprašanje je, če je bilo kdaj drugače -, ko se za umetnost ne najde ne denarja ne časa, pač po logiki "čas je denar", ki jo kot večno mantro ponavljajo apologeti realne ekonomije, utemeljene na preživetvenih strategijah, kot edinega smotra našega prebivanja na tem planetu, namesto da bi ugotovili, da za preživetje ni pomembna samo ekonomija, ampak predvsem naša sposobnost, da sami kreiramo (svojo) realnost, pa ne zato, da bi ji ubežali, ampak predvsem zato, da ne umremo od realnosti, kot bi rekel Nietzsche, kot nam jo narekujejo surove materialne okoliščine, na katere običajno nimamo nobenega vpliva, v takšnih, umetnosti izrazito nenaklonjenih časih torej, je nujno potrebno prevrednotiti pojem umetnosti in ugotoviti, kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi.

Ni jih malo, ki bi samo zamahnili z roko, češ da je umetnost samo neobvezno razvedrilo po napornem delovniku, in dejansko, če pogledamo realno sliko finančnih zmožnosti povprečnega slovenskega delavca, gre takšno prepričanje z roko v roki s krutim dejstvom, da si ta spremljanje umetnosti - tako finančno kot časovno - vedno težje privošči. Pa vendar za doživetje resnične umetnosti ni potrebno, da sežemo globoko v denarnico, da bi se lahko odpravili na kak drag koncert ali predstavo; zadostuje že, da se sprehodimo po ulici ali zaidemo v kak lokal, kjer naletimo na odlične umetnike, glasbenike, pesnike, plesalce, igralce, ki bodo svojo umetnost izvajali zastonj, pač iz gole potrebe po umetniškem izražanju, ki prav tako, poleg fizičnega preživetja, sodi med primarne človeške potrebe.

Glavni problem torej ni v tem, da si umetnosti ne moremo tako ali drugače privoščiti, ampak v tem, da je umetnost še vse kaj drugega, mnogo bolj bistvenega kot neobvezno, prijetno in sproščujoče preživljanje prostega časa, ki ga je resnici na ljubo vedno manj.

Kaj je torej umetnost, ima umetnost moč, da spreminja svet, je umetnost lahko oziroma ali mora biti nevarna za obstoječi družbeni red? To so vprašanja, ki presegajo neprestana sklicevanja na golo preživetveno mantro in nam odstirajo globlji smisel naše eksistence, ki ga ni tako enostavno opredeliti. Umetnost že od nekdaj reflektira stvarnost, v kateri nastaja, in ker ta stvarnost ni vedno lepa, tudi umetnost ni tukaj zato, da jo olepšuje, ampak predvsem zato, da pokaže tudi njeno temno, neprivlačno, marsikdaj namerno spregledano in potlačeno plat.

V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega vsakdana, je tu še umetnost, ki reflektira to puščobnost do te mere, da drami iz otopelosti, da provocira, da vznemirja, da ljudi meče iz udobnih foteljev in jih napeljuje k razmišljanju, da njihova eksistenca nikakor ni nekaj samoumevnega, in tako umetnost običajno imenujemo avantgardna umetnost.

Peter Bürger, slavni teoretik avantgardne umetnosti, je to označil kot "napad na institucijo avtonomne umetnosti, kot obstaja v meščanski družbi, ter kot sredstvo za doseganje družbene spremembe s ponovno navezavo umetnosti na živo družbo". Avantgardna umetnost torej ni samo historični pojem za moderno umetnost, ki je začela nastajati v 19. stoletju, ampak je vsaka umetnost, ki poskuša po Bürgerju "napeljati na družbeno dejanje, usmerjeno k spreminjanju družbe". Tudi sam izraz avantgarda je od sredine devetnajstega stoletja služil kot oznaka za vsako "radikalno ali napredno dejavnost", ne samo na umetniških, pač pa na vseh družbenih področjih. Pri tem seveda ne mislimo samo na spremembe v mišljenju, torej ideološke spremembe, temveč tudi na tehnološke izboljšave in inovacije, ki so na primer v slikarstvu, pa tudi v literaturi, glasbi, plesu, arhitekturi in drugih umetniških panogah pomenile določen preboj oziroma odklon od ustaljenih in splošno sprejetih oblik izražanja.

V Sloveniji poznamo veliko umetniških skupin, ki so spreminjale našo ustaljeno percepcijo o umetnosti, med njimi naj omenim samo dve morda najbolj legendarni iz šestdesetih oziroma sedemdesetih let minulega stoletja, to sta skupini OHO in Pupilija Ferkverk. Kljub različnim umetniškim področjem, katerim sta pripadali, prva je izhajala iz likovne, druga pa iz gledališke sfere, je obema skupno to, da sta radikalno zaznamovali sodobno umetniško sceno in da bi bila brez njiju naša percepcija umetnosti veliko bolj omejena. Zaradi omejenosti prostora tokrat ne moremo podrobneje spregovoriti o dosežkih in pomenu obeh skupin, pač pa se bomo namesto tega osredotočili na podobno skupino, ki izvorno izhaja iz pesniškega sveta, da bi se postopoma razširila v originalni multimedijski umetniški projekt, h kateremu se postopoma priključujejo razni umetniki iz različnih umetniških panog, da bi na svojih nastopih, ki praviloma potekajo vsako zadnjo sredo v mesecu v klubu Gromka na Metelkovi, in to že tretje leto, ustvarili edinstveno simbiozo med peto in recitirano besedo, vrhunsko avtorsko glasbo, igralskimi in plesnimi vložki, performansi in happeningi ter drugimi načini umetniškega izražanja.

Skupina, ki je, kot rečeno, v izhodišču nastala kot samostojni pesniški festival, se imenuje IGNOR in definitivno nadaljuje tradicijo avantgardne umetnosti v vseh njenih pomenih: kot inovacija in agitacija k družbenim spremembam, seveda ne kot ideološka agitacija, ampak kot odprt koncept, v katerega se lahko vključijo vsi vrhunski umetniki, in tudi se, saj jih je z vsakim nastopom več, v neponovljiv vsakokratni dogodek, ki po mojem mnenju izraža tisto, čemur po navadi rečemo živa umetnost.