Intervju

Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"

Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača določanje identitete posameznika po pripadnosti skupini, svari pred pretiravanje s pozitivno diskriminacijo na temelju spola in se upira politični korektnosti. Desnica ga nima za svojega, ekstremna desnica ga žali, radikalna levica ga diskvalificira. Andraž Teršek.

 

21.11.2018 20:31
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Andraž Teršek   ustavno pravo   ustavno sodišče   intervju   ESČP   Klemen Jaklič   ločeno mnenje   politika   pravna država

Fotografije: Mediaspeed

Pomen svetovnega nazora pri odločanju ustavnem sodišču je očitno večji, kot sem mislil. To poskušajo s temeljito raziskavo dokazati moji kolegi, odlični pravoslovci, z Evropske pravne fakultete. Te dni bo predstavljena.

 

***

Do Patrie se nas je opredelilo več, ki vemo, o čem govorimo, ko govorimo o ustavnopravnih vprašanjih. Seveda smo imeli prav.

 

 

Izredni profesor, doktor prava Andraž Teršek se predstavi kot ustavnik, kar ni povsem enako kot ustavni pravnik, kar je že večkrat pojasnil. Poznamo ga tudi kot publicista in družbeno angažiranega intelektualca. Ob kopici strokovnih in znanstvenih knjig ter člankih je izdal roman in knjigo poetike. Teršek javno razmišlja o moralnih kompasih človeka, najbolj perečih družbenih vprašanjih sedanjosti, obetih prihodnosti, predvsem pa o odgovornosti in smislu družbene vpetosti človeka. Da bi sebe in druge ljudi razumel bolje, da bi razumel misli in čustva, v manjši dnevni sobi študira tudi psihologijo, psihoanalizo in politično filozofijo. Andraž Teršek je lahko tudi zelo glasen, če je treba. Za pozorne sledilce jasen, za razmišljujoče pravnike artikuliran in družbeno pogumno angažiran intelektualec. Njegova svetost je svoboda, zlasti svoboda izražanja. Njegova načelnost in premočrtnost sta za naš prostor prej izjema kot pravilo in za mnoge mlade pravnike tudi navdihujoči. Sam pravi, da spoštuje vero in vernike, a ne hodi v cerkev. Posluša in bere liberalce in konzervativce, demokrate in libertarce, socialiste in komunitariste, levičarje in desničarje, a brez pripadniških strasti in navijaštva. S Klemnom Jakličem sta bila sošolca in teniška rivala. Edini turnirski obračun je dobil Teršek, v tie-breaku.

 

 

Profesor Teršek, vam je žal, da ste odstopili od kandidature za ustavnega sodnika?

Oh, niti malo. Ni razloga za to. In če mi je v življenju kdaj žal, je predmet obžalovanja povsem drug ali drugačen. Institucionaliziranih funkcij takšna občutenja ne dosežejo.

 

Bi lahko kaj več povedali o tem? Iz vašega pisma poslancem je sicer moč razumeti, da se vam je, če tako rečem, vse skupaj nekako uprlo?

Ne, o tej konkretni temi ne želim javno govoriti. Mi je pa izkušnja koristila. Iz oči v oči izkusiti razmišljanje, obseg vednosti in znanja, značaj, širino in namere ljudi, ki v življenju in javnosti igrajo prepoznavne in družbeno pomembne vloge, je koristno. Bolj je osebno neprijetno, koristnejše je.

Vso pozornost sem že preusmeril drugam. Zlasti v tematsko reorganizirano delo. Določil nove prioritete, premislil o rahlih spremembah metodologije dela in akademskega pristopa itd. Poslovil sem se še od zadnjih ostankov romantične naivnosti, ki je še preveč določala moje odločanje o tem, kaj bom pisal in objavljal - pri nas, doma, v domovini ...

 

Torej priznavate, da ste bili nekoliko naivni?

Glede kandidature?

 

Da.

Niti ne. Mislim na svoje dosedanje publicistično in akademsko delo.  Svojo preveliko osredotočenost na majhen prostor naše države sem dokončno dojel v njenem bistvu. Nujnost je bila to, potrebna za spremembo. In celo prepoznal sem nekatera pristna prijateljstva, na katera prej nisem bil dovolj pozoren. Torej vse samo dobro.

 

Iz nečesa, kar so mnogi dojemali kot vaš poraz, ste torej potegnili pozitivno izkušnjo?

O zmagah in porazih imam povsem drugačno mišljenje. Zagotovo pa strankarsko nepodporo neki kandidaturi ne morem in ne znam imeti za poraz, kot izvolitve ne bi imel za zmago. Le za prevzem druge vrste odgovornosti za garaško delo. Predvsem pa zmage in poraze dojemam samo v odnosu do samega sebe. Tudi v športu sem imel tak odnos do občutkov, ki so sledili nekemu rezultatu. Zato takšno besedno rabo v takšnih kontekstih prepuščam drugim.

 

Ste bili presenečeni, da se je toliko ljudi javno oglasilo z ogorčenjem, celo jezo in razočaranjem, ker z vašo kandidaturo za ustavno sodišče na koncu ni bilo nič? Mnogo so to razumeli tudi kot kapitulacijo intelektualizma oziroma zmago negativne selekcije …

Tega nisem spremljal, ne spremljam. Razen če mi kdo kaj o tem neposredno pošlje, potem pogledam vsebino poslanega. Mnenja niso bila enotna. Pritrjevalci niso spremenili mnenja, tisti, ki jim nisem všeč, pa ga tudi niso. Tak vtis sem dobil. Torej nič novega ali posebej drugačnega.  Ne bom rekel, da me mnenje ljudi ne zanima. Ni pa mi mar za vse vrste mnenj vsakršnih ljudi. Razlika je bistvena. Predvsem me zelo zanima, kako ljudje razmišljajo, in še bolj, zakaj tako razmišljajo, kot razmišljajo. In zakaj se izražajo, kot se. Česa se oklepajo, ko se tega ves čas in krčevito oklepajo. Kako se počutijo. Zakaj ne zmorejo misliti ipd. Poskušam si pomagati s študijem psihologije in sorodnih ved.

 

Dr. Teršek, zdaj vas sprašujem zelo konkretno in prosim za konkreten odgovor: ali je v Sloveniji nekdo, ki ni poslanec oziroma član izvršilne veje oblasti, sploh lahko imenovan ali izvoljen na določeno funkcijo, če nima zagotovljene, reciva temu, ustrezne politične podpore?

No, to že po definiciji ni mogoče, saj izvolitev pogojuje večina, ki je zanjo potrebna. Verjetno me sprašujete, ali je lahko oseba, ki jo trenutna parlamentarna večina ne prepozna kot sebi dovolj všečne, lahko imenovana ali izvoljena na funkcijo kljub temu, da tistim, ki potem večinsko odločijo, ni všečna. Seveda je izkustveno potrjen odgovor ne, z dodatkom, da le v teoriji.

 

Kaj točno mislite z besedo "všečnost"?

Mislim na elemente, ki imajo zelo malo opraviti z osebnostjo, delom in kompetencami te osebe, ali pa skoraj nič. In če me vprašate še, ali sta samo preverljivo in dokazljivo delo in kompetentnost dovolj, da se zgodi večinska strankarska podpora, je izkustveno utemeljeni odgovor, da ne. Lahko pride do podpore, ne pa do potrebne večinske podpore. Ampak to ni nič posebnega. Tako pač je. Ni ... fino, je pa to strankarsko politična realnost.

 

 

"Zelo me zanima, kako ljudje razmišljajo, in še bolj, zakaj tako razmišljajo, kot razmišljajo."

 

 

Vseeno pa se lahko zgodi, da je kot všečna izvoljena oseba, ki je in všečna in kompetentna. Zato bi storili krivico, če bi osebi, ki se izvoli, očitali všečnost kot edini razlog izvolitve in spregledali preverljivo kompetentnost. Kajti kaj je tisto, kar je strankarstvu všečno, ni vselej jasno in nedvoumno ugotovljivo. Lažje in bolj ugotovljivo je, kaj je strankarstvu izrazito nevšečno. In to je kritika. Še bolj jezikava kritika. Pa četudi je še tako utemeljena.

 

So kje tudi kakšne izjeme?

So. Meni se je taka izjema zgodila: niso me izrecno zavrnili tisti, ki me nimajo za svojega in podprli so me tisti, do katerih sem bil zelo kritičen. Temu bi rekel demokratična drža. Ni pa bilo to dovolj. Predolgo bi bilo, če bi to temo dlakocepno razdelal. Bom pustil prostor za različno in napačno razumevanje.

 

V to ne dvomim. Ampak nekaj mi povejte, pravzaprav rabim prevod. Ali mi sporočate, da so vas bili kljub drugačnim pričakovanjem pripravljeni podpreti na desnici, medtem ko levica ni bila prav navdušena nad vašo kandidaturo?

Ne, nisem mislil čisto tako.

 

Kako pa?

Pravim, javno so me podprli tisti, ki so mi dali možnost za pogovor, SNS in LMŠ in tisti, do katerih sem bil kot pravoslovec, ki utemeljuje ustavni koncept socialne ustavne demokracije, zelo kritičen, SD. In niso me izrecno, kategorično diskvalificirali tisti, za katere se je morda mislilo, da me bodo, SDS in NSI, četudi za to ne bi bilo res dobrega razloga. Tisti, ki so dejali, da nisem izrazil želje za pogovor, pa niso povedali resnice.

Dejansko ne vem dovolj dobro, o čem govoriva, ko govoriva o tem. Obstoja nemislečega in neodgovornega etiketiranja levo desno se zavedam, ker sta javni prostor in jezik, ki se v njem uporablja, terorizirano ujeta v takšna pačenja, poenostavljanja, take pavšalnosti in te vrste vakuum. To sprejemam samo zato, ker moram, ker nam je to vsiljeno. Zame to nima pomena. Leva in desna me zanimata le, ko neuspešno poskusim kvačkati in ko prečkam cesto. Zanima me politična filozofija, pravna filozofija me zanima, vede in znanosti me zanimajo ... Človek kot oseba me zanima. Kako živi, kaj ve in zna, kako razmišlja, zakaj ne uspe ali ne zna misliti, kaj občuti, kako naj ga naslovim, da bom pri njem razumljen, zakaj me ne razume ... In zlasti, kako ljudje v svetu delajo dobro, od kje jim moč in motivacija za to, in na drugi strani, kaj je zlo, kdo povzroča škodo in zakaj to počne. Pogovarjam se s tistimi, ki se želijo pogovarjati. Tako, da poslušajo in vljudno, četudi polemično in kritično argumentirajo. Zanima me ravnanje. Delovanje. Zanima me drugačno stališče in prepričanje. Iščem pogovor in sogovornike. Ne zanima pa me nemisleče etiketiranje in nevedno izražanje golih mnenj. In nimam problema s tem, če se nekdo sam predstavi kot levi ali desni. Zanimivo mi je pogovorno odkrivati, zakaj se tako predstavi in kaj misli s tem. In včasih so odkritja kar zabavna. Sicer pa me levo in desno zanima kot oprijemljiva vsebina in pogled na javne zadeve, kot izhodišče za polemiko, ne pa kot prazna etiketa ali strankarska pripadnost.

 

Se vam zdi, da vam vsiljujem neko etiketo?

Nisem tega mislil. Vi, upam, ne. Navadil pa sem se, de je tudi meni vsiljevana etiketa, ki se ne spreminja samo letno in mesečno, ampak skoraj že dnevno. V tem vidim nekaj humorja, ki lahko zabava. Pa naj bo tako. To ne bo moj problem. Sicer se pred tem branim, ampak bolj se bom branil, bolj mi bo vsiljena prazna in nemisleča etiketa. Zato se bom verjetno pred tem vse manj branil.

 

Pred kom?

Pred vsiljivci z etiketiranjem, ki drugega ne zmorejo ali ne želijo početi. Ni jih malo. Skrbi me vtis, da jih je vse več. Kdo pa so tisti, s katerimi se je mogoče dobro pogovarjati kljub nestrinjanju, in kdo so tisti, s katerimi se nikakor ni mogoče pogovarjati niti kljub načelnemu strinjanju, pa postaja vse bolj jasno. Ne samo meni. Naj ljudje to sami ugotovijo. Če bodo mislili, brali in uporabljali ves svoj miselni in intelektualni potencial, bodo to hitro ugotovili. Samo tako se lahko ohrani in krepi demokracija, svoboda človeka ... Samo tako, s študijem, mišljenjem in razpravo je mogoče kljubovati nevednosti, lenobi, slabostim značaja, nesramnosti, zlobi in skrajnostim.

 

Zdi se, da nam trenutno ne gre najbolje v tem kljubovanju?

Ne samo nam, tudi našemu širšemu okolju. A nekje mora biti, res mora biti skrajna točka preobrata. Če ne za časa tega življenja, pa potem, ko nas več ne bo. Upam. Vztrajam upati.

 

S kom se je po vašem lažje pogovarjati in dogovarjati v tej državi: tistimi, ki se deklarirajo kot levičarji, ali tistimi, ki se označujejo za desničarji?

Haha, niste prizanesljivi s tema oznakama. Opredeliti se za desničarja ali levičarja ne pogojuje pripravljenosti na pogovor in poslušanje, niti na iskanje skupne poti za doseganje dobrega itd. Problem so tisti, ki se zatekajo k skrajnostim, ker jih to nekako zabava, ali se prepustijo zapeljivosti občutka nenadoma pridobljene moči in tisti, ki to počnejo, ker jih znanje in vednost ne zanimata dovolj, mišljenje pa jim gre zelo slabo od rok. Ali pa se zatekajo k skrajnostim, ker v življenju nosijo breme človekove predaje slabostim. Neznanje, nevednost, hudobija, značajske slabosti in nemišljenje so problem sam po sebi in etiketirana dnevnopolitična stran zanje ni ne merilo, ne pogoj, ne razlog. Razlog je človek kot oseba in njegova nemoč.

 

 

"Jakličeva ločena mnenja so zgledne ustavnopravne analize, ki bodo verjetno nekoč knjižni učbenik ustavnega prava."

 

 

Nerazumne skrajnosti in nemisleča pretiravanja so seveda na obeh straneh - teh straneh, pri katerih vztrajate. Ljudje, ki jih izgovarjajo ali celo promovirajo, me ne zanimajo. A so pač statistična stalnica. Zadevajo pa predvsem jezikovno preusmerjanje pozornosti od rešljivih problemov in svoje lastne odgovornosti, vsiljevanje določanja identitete posameznika po pripadnosti etiketirani skupini, sproščanja navijaških strasti, podobnih nogometnim, uporabljanje politične tehnike strahu, ločevanja na naše in vaše, pavšalizacije vprašanj, prevelika poenostavljanja velikih vprašanj in tem, pa drže osebne maščevalnosti, zatekanja k lažem in spletkarjenju, izkoriščanja nevednosti ali nekritičnega čaščenja pri občinstvu ipd. Tisto, kar je po vsebini in tehniki res skrajno in radikalno, je v enaki meri škodljivo, ne glede na stran, od katere prihaja. To je na obeh straneh. Ima podobnosti. Mladen Dolar, npr. je to nedavno odlično opisal. To počne Jonathan Haidt, ki ga redno spremljam. In mnogi drugi. Vmes, med stranema, pa je zelo velik prostor in enormni potencial. To me zanima.

 

Kako pa se vi osebno opredeljujete v tej levo-desni paradigmi?

Joj, kako ste sitni s tem! Moram ponoviti? Pa bom. Zadnjič. Po tej paradigmi, ki sploh ni paradigma, ampak v javnosti nemisleče zlorabljan jezik, se ne opredeljujem. Predmet mojih opredeljevanj so vprašanja, teme in problemi. In politična filozofija. Moje pravoslovno delo je predvsem razlaga koncepta socialne ustavne demokracije in temeljnih pravic. Ne pa strankarske strasti in navijaštva.

 

Komentar kandidature Katje Šugman Stubbs za ustavno sodnico?

Glede na njeno impozantno akademsko pot in znanje pričakujem in verjamem, da bosta s sodnikom ddr. Jakličem izboljšala delovanje kazenskega senata na ustavnem sodišču v smeri odločne zaščite vladavine prava in enakopravne zaščite materialnih in procesnih pravic slehernega posameznika, brezkompromisno in brez izjeme. In da bosta skupaj dvignila raven ustavnosodne zaščite socialnih in ekonomskih pravic posameznika. Končno in odločilno pa raven zaščite posameznika pred državo, kapitalom ali drugače močnejšimi nasprotnimi strankami. To od njiju … grda beseda je to … pričakujem. In jima verjamem, da bosta hotela in uspela.

 

Vam res ni nič žal, ker ne boste mogli sodelovati pri tem?

Lepa provokacija. Sem že odgovoril. Morda bi mi bilo žal, če bi bil izvoljen.

 

Zakaj?

Morda bi se naveličal pisanja ločenih mnenj in izgubil bi možnost za napredek in razvoj drugje, v drugih žariščih identitete in osebnosti.

 

Nekateri so bili prepričani, da bi Teršek moral postati ustavni sodnik že zato, da bi lahko z Jakličem malce "razburkala" Beethovnovo ...

No, to pa bi se zagotovo zgodilo. Sodnik Jaklič dokazuje, za kaj gre pri ustavnem sodišču. Gre za ustavnopravno znanje, veščino ustavnosodnega argumentiranja in za moralno branje ustave, ki ima v središču vselej že dognano ali dokazljivo ustavno pravilnost, moč argumenta in posameznika kot osebo. Njegova ločena mnenja so zgledne ustavnopravne analize, ki bodo verjetno nekoč knjižni učbenik ustavnega prava. Odražajo močno opazno  razliko v znanju, argumentacijski veščini in poklicni etiki med sodniki in sodnicami na ustavnem sodišču - zavzemanje za ustavnost, zaščita posameznika pred oblastjo in graško delo, da bi se čim več ustavnih pritožb vsebinsko obravnavalo in posamezniku priznalo, da so mu bile pravice kršene. Gre torej za znanje na eni strani in poklicno moralo na drugi. Seveda so kolegi ob tem nejevoljni. Morda ne vsi, a tisti, ki so, so verjetno tudi zato, ker so se znašli na funkciji, ki je predvsem rezultat truda za uresničitev osebne karierne ambicije, ne odločitve za postavljanje sebe na tnalo pri garaškem delu za zaščito vladavine prava in demokracije, posameznika kot slehernika in svobode z dostojanstvom človeka. Ali, ker ni posledica predhodnega ustavniškega dela. In to se vidi. Razlika med njegovimi ločenimi mnenji in ločenimi mnenji drugih, predvsem pa v statistiki njegovih glasovanj za sprejem pritožb v obravnavo in statistiki glasovanj drugih za nesprejem, je enormna in kričeče sporočilna. In končno, stanje kaže na to, da vsakdo samo zato, ker je pravnik, ali doktor prava, ali profesor, ali sodnik/sodnica, pač samo zato in zgolj zato še ne bo kos branju, razumevanju, poustvarjanju in zaščiti ustave. Kot vsak pravnik ni kos izzivom sojenja o pravu in po pravu EU samo zato, ker je pravnik ali doktor nekega področja prava. Ali pa o pravu konkurence. Ali pa o blagovnih znamkah. Itd.

Je pa tako, da bo človek, ki ima za pravo talent, nagrajen s kakovostnim znanjem, odlično opravljal sleherno pravniško funkcijo. Kdor tega obojega nima, pa bo prepričeval le sebe in premalo poučeno, zato pa tudi premalo kritično javnost, da zmore tisto, česar očitno ne zmore dobro početi. In če je človeku tega malo mar, ker ga zanima predvsem karierna ambicija in se z ustavnim pravom nikoli ni ukvarjal, preden mu je bila podarjena funkcija ustavnega sodnika, pa mu ni prav nič neprijetno, če vseeno postane ustavni sodnik/sodnica, ali celo njegov .... no, se to seveda zelo, hitro in močno pozna. Mi, ki vemo, o čem govorimo, to razumemo in vidimo. Iritirajoče je. Ampak izven našega vpliva. A če politika tega ne zna opaziti, če tega ne zmore dojeti, če jo to ne zanima in če tega ne vidijo niti javnost in mediji, je stanje na ustavnem sodišču tako, kot pač je: velike kakovostne in kompetenčne razlike.

 

Govorite o vsebinskih kvalitetah ustavnih sodnikov oziroma o očitni strokovni superiornosti nekaterih, pri čemer so v večini tisti, ki se s tem ne morejo hvaliti. Sem razumel. Ali je potem delitev na levo oziroma desno ustavno sodišče le dimna zavesa?

To se mi zdi do neke mere mit, ko gre za vprašanje strankarskega navijaštva in strastne dnevnopolitične pripadnosti. O tem govorim. Morda se motim. Upam, da se ne motim. Je pa pomen svetovnega nazora pri odločanju ustavnem sodišču očitno večji, kot sem mislil. To poskušajo s temeljito raziskavo dokazati moji kolegi, odlični pravoslovci, z Evropske pravne fakultete. Te dni bo predstavljena. Mislim, da je članek o tem že objavljen v pravniškem tisku.To moram še natančno preštudirati. Meni se je ta nevarnost zdela pri slovenskem ustavnem sodišču vselej manjša, kot pri Vrhovnem sodišču ZDA. Poglejte, naše ustavno sodišče, podobno kot evropska ustavna sodišča, je nekaterih pomembnih značilnostih neprimerljivo z Vrhovnim sodiščem ZDA. Pri nas je temelj ustavnega sodišča v ustavi, tam ga ni. Pri nas so pristojnosti določene, tam niso bile. Pri nas je ustava dolga in obsežna, natančna, naslavlja skoraj vsa odločilna vprašanja, tam ne. Pri nas so temeljna vprašanja ustavnosti že rešena, tam jih je reševalo Vrhovno sodišče. Zato so tam razumljivo bolj politična. Pri nas je nad ustavnim še Evropsko sodišče za človekove pravice, tam ga ni. Pri nas je nad državo ESČP, tam je ni. Zatorej sem pretiravanje  o levih in desnih na ustavnem sodišču označeval kot mit, če se to vprašanje razume kot strankarska pripadnost in politično navijaštvo. Ali dnevnopolitična strast. Morda sem se motil. Če je to večji problem, kot sem mislil, gre za velik problem. To me bo v prihodnje zanimalo bolj, kot me je doslej, zahvaljujoč raziskavi kolegov.

 

 

"Dnevna politika nima na ustavnem sodišču kaj iskati."

 

 

Bistveno za ustavnosodno delo je znanje in veščina ustavnosodnega odločanja in pravotvorja. Kompetenca. S pretiravanjem o tem levem-desnem se lahko ustvari mit, če je kar tako navrženo, brez analize, kako odloča ustavno sodišče in zakaj odloči, kot odloči. In se vali kepa politiziranja in navijaškega strankarskega poenostavljanja. A če se izkaže, da je svetovni nazor prevladujoč pri odločanju o težjih vprašanjih, ki še niso bila rešena, ali so dobila drugačne rešitve samo zaradi svetovnega nazora, ne pa zaradi moči ustavnopravnega argumenta, to pomeni problem. Branje in razlaga ustave skozi prizmo svetovnega nazora je razumljivo in legitimno početje. A dokler stoji na moči ustavnopravnega argumenta, na teoriji, pravoslovnih dognanjih, sodniški etiki, literaturi, spoštljivem odnosu do precedensov, moralni pokončnosti in trudu za strokovno komentiranje. Če pomeni zlorabo strasti in dnevnopolitične pripadnosti, ali izpolnjevanje strankarskih pričakovanj, pa gre za nekaj povsem drugega In tu je paradoks: če je kompetenca manjša, je možnost za dnevnopolitično opredeljeno odločanje večja, nevarnost je večja. In ker je kompetenca preverljivo in očitno manjša, kot bi morala biti, se bojim, da bo omenjena raziskava nemara res razkrila, da je ta problem levo-desno večji, kot sem mislil.

 

Vidim, da cenite kolega Jakliča, ki se je delu politike zameril, ker se je zelo eksplicitno opredelil do določenega sodnega primera. Oba veva, za kaj je šlo. Verjetno se strinjava, da s tem ni nič narobe. Razen tam, kjer je nekaj narobe s konceptom pravne države ali celo demokracije kot takšne.

Zelo se želite pogovarjati o njem. No, saj imate razlog, kakovost dela. In bila sva sošolca. Mislite Patrio?

 

Da.

Do Patrie se nas je opredelilo več, ki vemo, o čem govorimo, ko govorimo o ustavnopravnih vprašanjih. Seveda smo imeli prav. Saj to znamo in vemo. Tudi, če bi bila odločitev ustavnega sodišče drugačna, bi padla pred ESČP. In verjamem, da je kdo od tistih, ki je ostal v manjšini, to storil zato, ker je vedel, da je večina že izoblikovana. Kajti, ko je sodnik prepričan, da večina nima prav, vso svojo strokovno integriteto prelije v vsebino odklonilnega ločenega mnenja in ga zgodovinsko zakoliči s prepričljivostjo. Če tega ne stori, to zame pomeni nedostojno skritje v molku.

 

Jakliču je del političnega establishmenta v bistvu očital zgolj to, da ima svoj svetovni nazor in, kar je baje še huje, da razmišlja tudi politično. Kolikor vem oziroma vas poznam, sta (bila) z Jakličem v tem pogledu precej na različnih bregovih, toda nikomur od vaju ne pade na pamet, da bi drugemu očital, da ima "napačno" svetovnonazorsko ali celo politično prepričanje. Tisto, kar bi moralo biti družbeno normalno, je pri nas svojevrstna anomalija. Se strinjate?

Da in ne. Spet omenjate bregove. Katere bregove mislite?

 

Koliko jih pa je?

Vi mi povejte.

 

Običajna politična dialektika pravi, da sta dva...

Pravilno branje ustave ni stvar tistih bregov, na katere mislite in jih omenjate. Zame ne. Pristal bi na to, da obstaja en primer nečesa takega, kot je breg. Njegova svobodna odločitev, da s pravico do svobodnega izražanja in držo politično aktivnega subjekta izrecno omenja in pozitivno komentira eno politično osebnost. In moja, ne le drža, ampak identitetna opredelitev, da tega ne počnem. Oziroma tudi identitetno dejstvo, da zame ni nikogar, ki bi bil lahko predmet te vrste mojih osebnih opredelitev. In to je to. Oba z Jakličem sva svoje študijsko, akademsko in javno poklicno življenje, tudi velik del zasebnega življenja, posvetila in podredila študiju, branju in razlaganju ustave, pisanju in predavanju u ustavi, ustavni demokraciji in ustavnosodnemu odločanju. In ker imava to v malem prstu, bova težko našla temo ali vprašanje, kjer bi se pretežno nestrinjala, ali izrazito sporekla. Tudi zato, ker je, kot sem že dejal, o tem, o čemer odloča ustavno sodišče, bilo skoraj vse že odločeno ali napisano, objavljeno, pojasnjeno ali naučeno. Končno pred ESČP. Za nekoga, ki je toliko bral in študiral, seveda, in to ve, pozna, razume, obvlada. Morda bi na ustavnem sodišču pri delu našla kaj takega. To te lahko samo razveseli: kompetentna razprava, širitev pogleda in krepitev znanja, jačanje prepričanja o ustavi, demokraciji in svobodi. Boste vprašali, če mi je tega žal? (smeh)

 

Ne bom. Kar nadaljujte, prosim.

Dnevna politika nima na ustavnem sodišču kaj iskati. Tudi v ustavništvu in branju ustave je ni, če se to počne odgovorno, učeno in dostojno. S kompetenco, ne strastmi. Tam jo vidijo tisti, ki drugega ne želijo, predvsem pa ne znajo videti in razumeti. Je pa politično je že to, da ne sprejmeš pritožbe, četudi je ta utemeljena. Ker nočeš, ker se ti ne ljubi o njej odločati, ker ti gredo nemara ljudje, ki jih pišejo in vlagajo, celo malo na živce. Ali pa, ker daješ prednost državi ali kapitalu. Bistveno je narediti vse za kompetentno ustavnopravno znanje, branje in razlago ustave. In storiti vse, da se odkrije in razreši vsaka kršitev ustavne pravice ali svoboščine, odpravi vsaka protiustavnost v zakonodaji, torej vsebinsko rešijo vloge, ki naslavljajo očiten ustavnopravni problem.  

 

Vprašanje o levem ali desnem ustavnem sodišču ste mi vzeli z jezika. Skratka, pravite - in ta vaša misel me pomirja -, da je nad ustavnim sodiščem dejansko le modro nebo (ali pa Bog, če želite) in da na Beethovnovi ni političnega aktivizma?

Niste me dobro poslušali. Prav tega nisem rekel. Rekel sam prav nasprotno od tega. Skoraj vse je bilo že odločeno, zapisano. Ali v sodbah, ali v literaturi. In vse je preverljivo na ESČP, nekaj pa pred Sodiščem EU. Kako modro nebo neki! Besedilo ustave, njen komentar, EKČP, sodbe drugih ustavnih sodišč, sodbe ESČP, tak korpus literature ... Se vam zdi to nebo modro? Meni se zdi zelo popisano! Ponavljam pa: manjša je kompetenca, večja je nevarnost, da v odločitve vdrejo elementi in razlogi, ki niso ustavnopravni. Tudi dnevno-politični in ideološki.

 

Očitno se nisva dobro razumela: jasno je, da je nad ustavnim še Evropsko sodišče za človekove pravice, še dobro, da je - pa naj se Vrhovno sodišče temu še tako upira v nekaterih svojih prenagljenih izjavah. Moja poanta je bila v dokončnosti odločanja pri nas, da torej nihče v tej državi ne more oporekati odločitvam ustavnih sodnikov zato, ker mu niso všeč njihova ločena mnenja, osebni pogledi na življenjska vprašanja ali barva nogavic, ki jih nosijo. S tem, torej z avtoriteto ustavnih sodnikov, ima pri nas preveč ljudi probleme.

Oporeka lahko vsakdo. Pravoslovec pa ob oporekanju lahko še strokovno analitično kritizira. Tudi ostro. A v dobri veri, z odgovornostjo. To je etična dolžnost. Tudi moralna. Soditi ljudi po delu. Sodnike po odločitvah in ločenih mnenjih. Kandidate po preteklem delu na področju ustavništva in ustavnega prava. To je kriterij in zagotovilo avtoritete. Več kot tega manjka, manj avtoritete bo, več etiketne polarizacije, več neprijetnih sodb ESČP, manjša uporabna vrednost odločitev za redna sodišča itd. Znanje, kompetenca, napor. Ne barve. Je pa moje kolo rdeče, drugo črno, tretje rumeno … In drugi drugih barv.

 

Če zaključiva v modrem duhu: kakšna družba je slovenska, ko gre za vprašanje kritičnega odnosa do fenomenov okoli nas?

Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev. Nizke izobraženosti. Strahu. Negotovosti. Mentalne lenobe. In hudih osebnih in socialnih stisk. In to moramo premagovati. Vsak dan znova. Pri sebi in iz sebe. Pri tem trpeti. Tvegati. Prenesti bolečino. In se veseliti malih radosti in dobrote, posvečenosti in ponižnosti v skromnosti. Ljubezen pa je velika. In je povsod. Ni skrita. Samo slepi postajamo. Dokler ne oslepimo, je še potencial, je še upanje.

 

Oprostite ...

Da, smejite se, ne veste, če bom omenil Petersona. No pa sem ga ...

 

Vsaj začeli niste z njim.

Začeti sem mislil s Haidtom.

 

Hvala vam za intervju.

Hvala vam za polemično sitnobo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Nobenega dvoma ni, da je begunska kriza ustvarjena načrtno!"
14
27.09.2015 22:12
Spletni portal Geopolitika je nedavno objavil intervju z ruskim doktorjem fizike, psihologom in raziskovalcem Yurijem Yatskom, ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,560
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 1,947
03/
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
Vera Lengsfeld
Ogledov: 1,977
04/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,822
05/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 878
06/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 938
07/
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
Uredništvo
Ogledov: 816
08/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
Uredništvo
Ogledov: 889
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 738
10/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 700