Sredi novembra je bila v razstavnem prostoru Mestne občine Ljubljana na Stritarjevi zanimiva razstava študentov arhitekture o vrsti pomembnih državnih projektov v našem glavnem mestu, ki se že desetletja nikamor ne premaknejo. Od najbolj absurdno zavozljanih, kot so NUK II (nova Narodna in univerzitetna knjižnica), pa naši "slavni" železniška in avtobusna postaja, da o Plečnikovem stadionu za Bežigradom in ostalih nerealiziranih projektih, kot so nova sodna palača in še nekateri, niti ne izgubljam besed. V sklopu omenjene razstave pa se je en večer zgodila tudi okrogla miza, na kateri so udeleženci, vsaj po moji oceni, hote ali nehote nekako razvijali sugestijo rešitve, ki stoji v naslovu mojega današnjega prispevka. Izstopali so trije glavni protagonisti okrogle mize; naj mi ostali udeleženci okrogle mize ne zamerijo (ali pa mi bodo morda celo hvaležni, da jih ne omenjam v nadaljevanju).

Ti trije so bili ljubljanski "mestni" arhitekt Janez Koželj (ki je bil doslej tudi podžupan), arhitekt Aleš Prijon (novi državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor) in arhitekt Boštjan Vuga (eden redkih, če že ne celo edini, ki je v zadnjih 25 letih uspel realizirati kakšen projekt državnega pomena, denimo "Esmeraldo", zgradbo Gospodarske zbornice Slovenije na Dimičevi). Naj kar nasujem tiste njihove misli oziroma besede, kot sem jih sam slišal in razumel kot pomembne (pa me bo morda kdo od njih popravil, da sem slišal ali razumel narobe).

Janez Koželj je že uvodoma poudaril, da ima prave "travme v zaganjanju pričakovanj in strokovnih idej" in da je dobil občutek, da država "morda bi, pa noče ali pa se boji". Na ta Koželjev entré je imel Aleš Prijon zanimivo pripombo, da "je vprašanje, ali je to dobro ali ne", in potem dodal, da "bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …". No, pa je potem Boštjan Vuga le krenil v - po mojem - zanimivo smer, vredno tega zapisa. Najprej je še bolj konkretiziral Koželja in dejal: "Kaj lahko vidim danes kot vizijo glede pomembnih državnih projektov. Nekaj shizofrenega, paranoičnega, nekaj začenjaš, pa te je strah, kot pravi Koželj. Če začneš, izpelji do konca." In dodal po mojem glavno misel: "Treba je prelisičiti državo!" Ne vem, morda se motim, a tako Koželj kot Prijon sta prikimala.

Naj naredim tukaj kratko vmesno razmišljanje, da bo bralcu bolj jasno, kam pes taco moli (kaj sploh hočem povedati). Tudi sam sem arhitekt, moja zadnja seminarska naloga pred diplomo leta 1969  (v seminarju sem bil skupaj ravno z - Janezom Koželjem) je bil projekt NUK II na istem sedanjem parkirišču kot vsi kasnejši načrti NUK II. To bolj v ilustracijo, življenjska pot me je namreč peljala bolj v drugo smer, katere rezultat je bil na primer tudi moj članek na zadnji strani Sobotne priloge Dela 22. decembra 1990. Na predvečer plebiscita torej. Takrat je bila moja osrednja misel, da je nujno in najbolj potrebno narediti natečaj kako "prelisičiti institucije". Ta članek omenjam oziroma ga citiram tudi v svojem prispevku na portal+ 2. maja 2016 (vir) z naslovom Kako prelisičiti državne institucije, in v tem članku dajem tudi predlog, kako narediti tak natečaj.

A naj nadaljujem z okroglo mizo. Voditeljica vpraša: "Kaj lahko naredimo?" Posebej poudari "mi, državljani".

Koželj ji odgovarja: "Treba je zlomiti ta urok."

Prijon se ogreje (dodatno ga očitno spodbudi nekdo iz občinstva s pozivom, naj govori glasneje in bolj razumljivo): "Uradniki naredijo čim manj, da so manj odgovorni. To je moja izkušnja. In jaz jih bom 'teral', da naredijo, da ne bodo govorili, da kaj ni moč narediti!"

Vuga ostane dokaj miren: "Demokracija ni razvila pogovora s pogumnimi idejami ..." 

Iz občinstva se pojavi kar nekaj gorečih vzklikov: "Mora nas biti več, da se bo dvignil pokrov ...". Sliši se študente arhitekture: "Mora nas biti več, da se nas bo slišalo."

A na to nisem več pozoren. Bolj se poglabljam v besede Boštjana Vuge. Dodajam: Demokracija ni razvila orodja za pogovor s pogumnimi idejami. Ne samo na področju arhitekture državnih projektov. Ni razvila in ni prave volje, da bi razvijala orodja za konstruktiven pogovor na kateremkoli javnem projektu, problemu, še najmanj s pogumnimi idejami.

Ja, rešitev je ena sama, v prelisičenju institucij. Jaz bom še poskušal. Kot sem leta 1968 (in po konfliktu z Udbo raje pustil idejo ukvarjanja v smeri projektov "družbenih" zgradb), pa decembra 1990 v Sobotni prilogi, pa maja 2016 na portalu+.

Koliko imam še časa s poskušanjem?

Miha Burger je aktivni državljan.