Referendum 2016 so bile najbolj demokratične volitve v zgodovini Združenega kraljestva, ki se jih je udeležilo največ ljudi kadarkoli, z največjim številom sodelujočih strank in z največjim številom predlogov. Izid referenduma o Brexitu so pozneje potrdili z veliko večino v parlamentu in sprožili 50. člen Lizbonske pogodbe; programi strank, ki so podpirali izhod, so na volitvah leta 2017 dobili 80 % glasov. Postalo je jasno, da je demokratično glasovanje pomenilo VEN iz EU. Kakorkoli že, na pogajanjih smo videli, da je to za Bruselj igra "cesarstva", ne pa vzajemno dogovorjena pot naprej. Obsedenost s cesarstvom pomeni, da bruseljski birokrati, skupaj s fanatiki v Evropskem parlamentu, hočejo sporazum, s katerim bi ostal britanski trg pod kontrolo Bruslja, obenem pa bi spravili s poti nadležne in demokratične Britance. Tudi bojazen, da bi z razumnim dogovorom izgubili članico, je gonilo razprav. 

Jedro EU je francosko-nemško zavezništvo, toda kot se trenutno zdi, se državi strinjata o maločem, zlasti pa ne o upravljanju evra in njegovih predvidenih tveganjih, in da bruseljski avtokrati vlečejo vse poteze. Obstoj Elizejske pogodbe, ki sta jo leta 1963 podpisala Adenauer in de Gaulle, katera vsebuje sporazume o skupnem sodelovanju in zunanji politiki, gospodarskem in vojaškem sodelovanju ter o študentski izmenjavi, pomeni, da je v evropskem gnezdu veliko kukavičje jajce, ki je do zdaj narekovalo pot v prihodnost. Zdi se, da je ta Elizejska pogodba, vsaj kar zadeva Francijo in Nemčijo, nad pogodbami EU, kar seveda pomeni, da so ostale članice dejansko v drugorazrednem položaju.

Če potrebujete primere diktatorskih metod tvorcev bruseljskega cesarstva, preglejte pogodbe Grčije, Cipra, Portugalske in Italije. Poglejte tudi ta puhel način, s katerim sta se Merklova in Hollande srečala s Putinom zaradi njegovega vmešavanja v Ukrajino. Vmešavanja, ki so ga po mojem mnenju spodbodli prezgodnji in prenagljeni pogovori z Ukrajino o pridružitvi EU. Pomislite tudi na polome pri posredovanju, ko so začutili, da bi to oslabilo njihovo cesarstvo, npr. ko so odrekli pomoč Slovenji v mejnem sporu s Hrvaško, ali na poljsko težavo z nereformiranimi komunističnimi sodniki, ali na poskus pomoči Kataloncem. Namesto da bi pomagali, hočejo kaznovati Britance in Poljake in Madžare, hkrati pa Nemci oblikujejo evropsko politiko s tem, da brez kakršnegakoli posvetovanja povabijo v EU več kot milijon migrantov.

Bruselj resnično vlada in sprašujem se, če bodo nacionalne države sploh še kdaj suverene. To je gotovo korak nazaj za resnično demokracijo.