V zadnjem času, ko radi postavljamo na isto raven sovražni govor in pravico so svobode izražanja, s čimer hočemo zrelativizirati obstoj sovražnega govora, je na mestu, da med njima postavimo ostro ločnico. V nasprotnem primeru smo v nevarnosti, da zapademo v mnenjsko vse-enost, kar nas približuje temeljnemu razvrednotenju osnovnih človekovih pravic, kot jih razume Splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo je leta 1948 sprejela in razglasila Generalna skuščina Združenih narodov, ki med drugim v svojem 1. členu razglaša, da se "v/si ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice", in v 2. členu dodaja, "v/sakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino".

Tudi definicija sovražnega govora, opredeljena na Spletnem očesu, spletni točki za prijavo sovražnega govora, je zelo jasna in nedvomna: "Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne (ksenofobične, rasistične, homofobične in podobno) in uperjene proti različnim manjšinam (etničnim, narodnim, verskim, kulturnim, spolnim in podobno)." Pri tem se ta opredelitev nanaša direktno na citirano deklaracijo človekovih pravic, ko nadalje pravi, da so ljudje lahko diskriminirani na podlagi "osebnih okoliščin", kot so "narodnost, rasa in etnično poreklo, versko in drugo prepričanje, spol, zdravstveno stanje, jezik, spolna usmerjenost, invalidnost, starost, gmotno stanje, izobrazba, družbeni položaj in druge".

V zadnjem času poskušajo tako imenovani zagovorniki mnenjskega pluralizma zrelativizirati to zelo jasno opredelitev sovražnega govora s sklicevanjem na svobodo izražanja, kot jo opredeljuje 39. člen Ustave Republike Slovenije, ki pravi naslednje:

"Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja."

Seveda je opredelitev svobode izražanja v ustavi dovolj splošna, da se lahko nanjo sklicujejo vsi tisti, ki menijo, da ima vsak pravico do svojega mnenja, ne glede na to, kakšne posledice ima njegovo mnenje za širši družbeni kontekst. Vendar je na tem mestu publicistka in antropologinja Svetlana Slapšak dovolj jasna, ko pravi:

"Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja, če to ne izkazuje podatkov, ni točno, osnovano na logiki in ne ustreza splošnim humanističnim merilom; če je, drugače povedano, neumno. To potem niti ni mnenje, pač pa trolovska manipulacija, ki odpre prostor neumnosti in netoleranci. To, da neumnost nima pravice do diskurzivnega življenja, sploh ne pomeni nikakršne nevarnosti za demokracijo, kakor pogosto insinuirajo zagovorniki 'lastnega mnenja', pač pa obrnjeno, prostor demokracije povečuje."

Miha Zadnikar v svojem prispevku za Radio Študent na to temo (Trolejbus Zloba) dodaja:

"Mnenje ima navsezadnje vsak otrok, mnenje ni nič posebnega – obsedenost z mnenji pa izkazuje, če rečem v jeziku Starih, hudo pomanjkanje stališč. In z njimi odgovornosti."

S filozofskega vidika z njim soglaša znani francoski filozof Alain Badiou, ko pravi:

"Najstarejši boj uma je nedvomno tisti, ki ga je sprožil Platon v imenu filozofije proti natančno poimenovanemu sovražniku: δοξα, mnenju."

V grškem filozofskem univerzumu, zlasti pri Platonu, namreč mnenje (δοξα) ni posebno cenjeno, saj je na vrednostni lestvici spoznavanja postavljeno ne samo v podrejeni položaj v razmerju do sposobnosti uma (nous), da doume tisto, kar je resnično in realno, ampak celo kot njegovo nasprotje: kot nekaj, kar pripada svetu videza, prevare in laži ter je kot tako pogosto predmet sofistične manipulacije. 

Novodobna obsedenost z lastnim mnenjem, ki je tako razširjena zlasti na popularnih družbenih omrežjih, kot so facebook, twitter, instagram in drugi, prisotna pa je tudi drugod po virtualnem in realnem prostoru, se pravi v tiskanih, vizualnih in zvočnih medijih (v časopisih ter na radijskih in televizijskih postajah), je, ne glede nato, ali prihaja z leve ali desne politične opcije, problematična in celo nevarna, in to iz več razlogov. Niti ne toliko zaradi tega, ker poglablja že pregovorni razdor znotraj enega samega naroda, s tem ko v okviru te škodljive kvazipolitične bipolarnosti ena stran naslavlja drugo s komunajzarstvom ali fašizmom, ampak predvsem zato, ker tovrstni mnenjski pluralizem legitimira princip (medijskega) linča določene skupine ali posameznikov, ki se ne strinjajo s točno določenim mnenjskim konceptom in so ravno zaradi tega običajno izpostavljeni grobi verbalni diskreditaciji s strani istomislečih z nasprotnega pola, pri čemer je jasno kot beli dan, da tukaj ne gre več za stvar samo, se pravi za resnico kot tako, ampak zgolj za eliminacijo nasprotnika.

Zelo nevarna značilnost samodeklariranega mnenjskega pluralizma je, da se v odsotnosti opinion makerjev, torej osebnosti z močno izraženimi etičnimi stališči, ki s svojo etično držo in predanostjo resnici v javnem prostoru predstavljajo zgled in merilo, po katerem se ravna družbeni diskurz o perečih temah sodobnosti, to mnenje oblikuje kar samo od sebe, kar prinaša s sabo nepredvidljive in v tej svoji nepredvidljivosti skrajno nevarne, če ne celo pogubne posledice. 

Niti ni treba tako daleč v preteklost, če se hočemo spomniti načina, s katerim so določene ideološke skupine hotele in dejansko tudi so diskreditirale in eliminirale nasprotnika. Za to niti niso potrebovale direktno represivnega aparata, ampak so se izkazale zlasti s prefinjeno psihološko propagando, ki je vplivala na emocionalni spekter psihologije množic ravno s širjenjem sovražnega govora, ko je s potvorjenimi "dejstvi" izključevala marginalizirane in depriviligirane skupine, pa ne samo v določenem času Jude in Rome, ampak tudi telesno hendikepirane ljudi, v današnjem času pa homoseksualce ter tujce, ki prihajajo z drugačnih kulturnih okolij.

Problem sovražnega govora je namreč v tem, da ko ga enkrat sprožiš, ne moreš več vplivati na njegove posledice, saj se razširi med ljudmi s hitrostjo in močjo požara, ki zaobjame vse pore družbene zavesti. Zato je toliko bolj nujno, da se med sovražnim govorom in svobodo izražanja postavi jasna ločnica ter da se prvega strogo sankcionira.