Umrl je ateist! Umrl je Bernardo Bertolucci! S svojim ateizmom in s svojo umetnostjo je dosegel najvišjo stopnjo religiozne popolnosti. Zanj ateizem ni bil nikoli brutalen antiteizem. Zanj je bil ateizem najvišja stopnja svobode, ki je dopuščala vsa, ampak čisto vsa možna vprašanja, ki so terjala odgovore, razen odgovora na zadnje vprašanje: Ali biva za našimi življenji metastruktura, ki naj bi nas urejala in usmerjala ali pač ne? To vprašanje je nedotakljivo, še manj pa odgovor nanj - agnosticizem.

Umrl je marksist, umetnik! Navajeni smo, da nam čas vse pokrade, toda z njim je brezprizivno umrl čas, umrlo je dvajseto stoletje. Z njegovo smrtjo sem umrl tudi sam, še enkrat. Smrti ni, smrt je točno taka kot je znak "ničle" v matematiki, pravi moj tovariš v boju za lepoto sveta, Borut Veselko. Mi, ljudje si predstavljamo znak števila "ena", tudi znak "minus ena" si predstavljamo, ampak "ničlo" si lahko samo opišemo z znakom, z njim pa si predstavljamo točno ta isti znak "ničle", ne več ne manj!

Po Bertoluccijevi smrti mi je še bolj zazevalo to izvotljeno Trumpovo stoletje. Sploh te dni, ko gledam zadnje vzdihljaje človečnosti na mehiški meji, kako se nam bo vsak hip zrušilo nebo na glavo. Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. stoletja. V zadnjih letih smo doživljali poraz za porazom v vseh možnih oblikah; ravo sedaj v letu njegove smrti pa se spominjamo poraza najpomembnejše med vsemi revolucijami, "prve svetovne študentske revolucije", ki je sama sebi v naprej določila propad.

Toda tistega davnega leta oseminšestdeset prejšnjega stoletja je mladi Bernardo Bertolucci intenzivno živel seksualno revolucijo, vsa študentska skupnost je takrat živela v rogu spolnega obilja in revolucijonarne mladosti. Revolucijo so razumeli kot najbolj glasno demokratično voljo, to je bil soglasen študentski vzklik, ki je nadomestil demokratični da mladega sveta. Da svobodi! To je bila svatba vseh z vsemi, to je bil resničen revolucionarni misterij orgonske energije in orgazma. V dogodkovnosti tistega davnega oseminšestdesetega leta se je sredi svobode oblikovala množica odprtih umetniških del. Ne moreš verjeti, dve desetletji prej je bila ta ista Kapitalija poražena in zbombardirana, le partizani so verjeli vanjo, no vanjo je verjel tudi svet, ki v Kapitaliji nikoli ne umre, svet umetnosti. Neverjetno kako sosednji romanski in retoromasnki narodi verujejo v umetnost, če je kaj, je to tisto, kar je resnično zavidanja vredno!

Leto oseminšestdeset prejšnejga stoletja nam je med drugimi vrednotami zapustilo kino Bernarda Bertoluccija, ki nam predvaja svoje razkošne pripovedi. Njegovi filmi so bili za moj svet mladostniškega oblikovanja neskončno pomembni, predvsem so me opozarjali na to, da konformizem nujno legitimira in legalizira "državne množične morilce", po katerih na koncu poimenujemo stoletja: XIX. stoletje - stoletje Napoleona, XX. stoletje - stoletje Hitlerja, XXI. stoletje -  stoletje ... Umetniki v vseh zgodovinskih časih opazujemo, kako se večinski intelektualci s poniglavo prekanjenost prilagajajo prevladujoči ideologiji.

Bernardo Bertolucci se je med režiranjem filmov najbolj navduševal nad "filmskimi sekvencami", celo bolj kot nad filmskimi celotami, tako nad svojimi, kot nad tistimi iz svetovne zakladnice filma. Kot da bi gledali skozi njegovo "filmsko sekvenco" psihoanalitsko senaso kolektivenga telesa na psihoanalitstkem kavču sredi ogromne kino dvorane. Bertoluccijevo XX. stoletje je izumilo psihoanalitsko zatemnjeno oko, ki opazuje naše kolektivne in posamične psihoze. Povezal jih je s politično ali spolno akcijo svojih protagonistov. Včasih jih je povezal s fašistično sadistično perverznostjo, včasih pa jih je opremil s seksualno nemočjo. Kako fantastično je vodil Donalda Sutherlanda v njegovi sekvenčni nalogi, ko se je ta vzpenjal po karierni lestvici od lumpenproletarca do totalitarnega oblastnika, do patološkega fašističnega sadista. Kako fantastično je vodil vlogo Roberta De Nira in vlogo Gerarda Depardieueja v filmu Dvajseto stoletje (Novecento, 1900). Kako fantastično je filmsko uprizoril futuristično ikono, lepotico prepolno seksualne svobode in njene dobesedne nedolžnosti. Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je Bartolucci. Ena najlpeših sekvenc v zgodvini filmske umetnosti je, ko se ob sončnem zahodu na obilni kmečki mizi polne komunitarne skupnosti sprehodi "Olmo-otrok", ki bo postal "Olmo-mož", proletarec!

Giuseppe Pellizza, Il Quarto Stato

Najbolj od vsega pa je bil obseden s sliko umetnika Giuseppe Pellizza z naslovom Četrti stan iz leta 1899-1901 (Il Quarto stato / The Fourth Estate). Slika se pojavi v otvoritveni špici filma XX. stoletje, počasi se iz groplana razširi v filmski total. Na umetniški sliki velikega formata spremljamo rojstvo XX. stoletja, od totala naprej pa gledamo napoved socialnih in anarho-komunističnih gibanj. Umetnik je s tem, ko se je svojo družino postavil med kmete in proletarce, v celoti poistovetil s pozicijo potlačenih in nemočnih. Slika Četrti stan je veličasten primer prehoda iz devetnajstega v dvajseto stoletje, v njej na simbolni ravni gledamo napoved revolucije in umetnikove pozicije v njej. Slika je seveda stilno poplnoma nasprotna od mojega pogleda na vizualno umetnost, a je odlična vizualizacija komunitarne moči skupnosti. V ozadju vsega Bertoluccija obseda že izpovedana usoda Giuseppa Pellizze. To je tisto, kar je več!

Živel sem v istem času z Bernardom Bertoluccijem na istem kontinentu, celo srečal sem ga v Parmi, v Teatro Due, ko je prišel na našo parmsko premiero.

XX. stoletje je bilo hitro stoletje, zagotvo najhitrejše do sedaj. To je bil čas, ko so se vsi miti začeli zgrinjati na filmska platna, vse pripovedi so drenjale, hotele so biti naenkrat ekranizirane. Tudi v Kapitalji, še prav posebaj v Cinecitta studiu (Mali Buda), kot bi hotele preurediti ravnokar poraženo fašistično blaznost. Narativi Bernarda Bertuluccija so bili planetarno univerzalni. Zelo hitro je kot asistent enega od največjih med največjimi umetniki Piera Paola Pasolinija vstopil v svet kinematografije. Poleg Pasolinija je bil še eden, največji med največjimi, ki je zelo vplival na Bertoluccija, to je bil Federico Fellini s filmom Sladko življenje. Ne morem, da ne bi imenoval še enega velikana med največjimi, Luchina Viscontija, ki se z Bertoluccijem ni prveč bratil. Neverjetna je ta Kapitalija, od kje ji ti fantastični umetniki, od kje ji kapital za vse te podvige?

Bernardov oče, Attilio Bertolucci, je bil profesor zgodovine umetnosti v Parmi, izvrsten pesnik in še boljši premišljevalec in kritik filma. V počasnem filmskem prelivu iz poznih petdesetih v šestdeseta leta je v pesniku Pieru Paolu Pasoliniju, ki je takrat še pisal poezijo v furlanskem dialektu, prepoznal genija. Predlagal in odrešil ga je tako, da mu je svetoval, da se iz province preseli v umetniško središče. Želel ga je odrešiti provincializma, ki nikakor ni bil v skladu s Pasolinijevo spolno usmerjenostjo. Ta selitev je bila gotovo usodno tudi za Atilliovega takrat dvajsetletnega sina Bernarda, ki je samo dve leti kasneje zrežiral svoj prvi film po pripovedi in scenariju Piera Paola Pasolinija.

Filmski režiser Bernardo Bertolucci je imel poleg ogromnega vpliva na hoolywoodski novi val tudi izjemen vpliv na filmsko pripoved nasploh. Sploh pa način filmske igre; če kdo, je on bil tisti, ki je znal stati za kamero tako kot, da je gledalec v kinematografu. Igralcem je dajal takšna navodila, kot da jim gledalci odebno dajejo navodila. Zelo hitro je opazil veliko podobnost s problemom, ki ga poznamo tudi v slovenski kinematografiji: "Angleški dialogi so fantastični za filmsko umetnost, predvsem funkcionalni in neposredni. Naš jezik je sicer lep, a preveč literaren in teatralen za film."

Bernarda Bertoluccija je krasila nepredvidljivsot, prijaznost in izostrena psihoanalitska inetligenca. Vse to bi vam lahko potrdila tako Metka Košak, kot njena mama Božena, ki je prišla v Rim iz Ljubljane. Obe sta dolga leta prijateljevali in delali z Bernardom Bertoluccijem. V svojih obredih poslavljanja od umetnosti je izjavil: "Vse to, kar je bilo včasih kino to ni več, vse to je postalo digitalni kino, kajti vse na tem svetu je že digitalno. Adijo film, resnično se veselim novega začetka, novega digitalnega stoletja." Tako je umrl čas, ne pa Bernardo Bertolucci, sicer pa sem navajen, da nam čas vse pokrade.