Komentar

Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je bil Bernardo Bartolucci

Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. stoletja. V zadnjih letih smo doživljali poraz za porazom v vseh možnih oblikah; ravo sedaj v letu njegove smrti pa se spominjamo poraza najpomembnejše med vsemi revolucijami, "prve svetovne študentske revolucije", ki je sama sebi v naprej določila propad. 

02.12.2018 06:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Bernardo Bertolucci   film   umetnost   XX. stoletje   Pasolini   Hollywood

Bertoluccijevo XX. stoletje je izumilo psihoanalitsko zatemnjeno oko, ki opazuje naše kolektivne in posamične psihoze. Povezal jih je s politično ali spolno akcijo svojih protagonistov.

Umrl je ateist! Umrl je Bernardo Bertolucci! S svojim ateizmom in s svojo umetnostjo je dosegel najvišjo stopnjo religiozne popolnosti. Zanj ateizem ni bil nikoli brutalen antiteizem. Zanj je bil ateizem najvišja stopnja svobode, ki je dopuščala vsa, ampak čisto vsa možna vprašanja, ki so terjala odgovore, razen odgovora na zadnje vprašanje: Ali biva za našimi življenji metastruktura, ki naj bi nas urejala in usmerjala ali pač ne? To vprašanje je nedotakljivo, še manj pa odgovor nanj - agnosticizem.

 

Umrl je marksist, umetnik! Navajeni smo, da nam čas vse pokrade, toda z njim je brezprizivno umrl čas, umrlo je dvajseto stoletje. Z njegovo smrtjo sem umrl tudi sam, še enkrat. Smrti ni, smrt je točno taka kot je znak "ničle" v matematiki, pravi moj tovariš v boju za lepoto sveta, Borut Veselko. Mi, ljudje si predstavljamo znak števila "ena", tudi znak "minus ena" si predstavljamo, ampak "ničlo" si lahko samo opišemo z znakom, z njim pa si predstavljamo točno ta isti znak "ničle", ne več ne manj!

 

Po Bertoluccijevi smrti mi je še bolj zazevalo to izvotljeno Trumpovo stoletje. Sploh te dni, ko gledam zadnje vzdihljaje človečnosti na mehiški meji, kako se nam bo vsak hip zrušilo nebo na glavo. Z Bertoluccijem je umrl čas utopičnih delavskih revolucij, čas umetniških stilno-formativnih prevratov druge polovice XX. stoletja. V zadnjih letih smo doživljali poraz za porazom v vseh možnih oblikah; ravo sedaj v letu njegove smrti pa se spominjamo poraza najpomembnejše med vsemi revolucijami, "prve svetovne študentske revolucije", ki je sama sebi v naprej določila propad.

 

Toda tistega davnega leta oseminšestdeset prejšnjega stoletja je mladi Bernardo Bertolucci intenzivno živel seksualno revolucijo, vsa študentska skupnost je takrat živela v rogu spolnega obilja in revolucijonarne mladosti. Revolucijo so razumeli kot najbolj glasno demokratično voljo, to je bil soglasen študentski vzklik, ki je nadomestil demokratični da mladega sveta. Da svobodi! To je bila svatba vseh z vsemi, to je bil resničen revolucionarni misterij orgonske energije in orgazma. V dogodkovnosti tistega davnega oseminšestdesetega leta se je sredi svobode oblikovala množica odprtih umetniških del. Ne moreš verjeti, dve desetletji prej je bila ta ista Kapitalija poražena in zbombardirana, le partizani so verjeli vanjo, no vanjo je verjel tudi svet, ki v Kapitaliji nikoli ne umre, svet umetnosti. Neverjetno kako sosednji romanski in retoromasnki narodi verujejo v umetnost, če je kaj, je to tisto, kar je resnično zavidanja vredno!

 

Leto oseminšestdeset prejšnejga stoletja nam je med drugimi vrednotami zapustilo kino Bernarda Bertoluccija, ki nam predvaja svoje razkošne pripovedi. Njegovi filmi so bili za moj svet mladostniškega oblikovanja neskončno pomembni, predvsem so me opozarjali na to, da konformizem nujno legitimira in legalizira "državne množične morilce", po katerih na koncu poimenujemo stoletja: XIX. stoletje - stoletje Napoleona, XX. stoletje - stoletje Hitlerja, XXI. stoletje -  stoletje ... Umetniki v vseh zgodovinskih časih opazujemo, kako se večinski intelektualci s poniglavo prekanjenost prilagajajo prevladujoči ideologiji.

 

Bernardo Bertolucci se je med režiranjem filmov najbolj navduševal nad "filmskimi sekvencami", celo bolj kot nad filmskimi celotami, tako nad svojimi, kot nad tistimi iz svetovne zakladnice filma. Kot da bi gledali skozi njegovo "filmsko sekvenco" psihoanalitsko senaso kolektivenga telesa na psihoanalitstkem kavču sredi ogromne kino dvorane. Bertoluccijevo XX. stoletje je izumilo psihoanalitsko zatemnjeno oko, ki opazuje naše kolektivne in posamične psihoze. Povezal jih je s politično ali spolno akcijo svojih protagonistov. Včasih jih je povezal s fašistično sadistično perverznostjo, včasih pa jih je opremil s seksualno nemočjo. Kako fantastično je vodil Donalda Sutherlanda v njegovi sekvenčni nalogi, ko se je ta vzpenjal po karierni lestvici od lumpenproletarca do totalitarnega oblastnika, do patološkega fašističnega sadista. Kako fantastično je vodil vlogo Roberta De Nira in vlogo Gerarda Depardieueja v filmu Dvajseto stoletje (Novecento, 1900). Kako fantastično je filmsko uprizoril futuristično ikono, lepotico prepolno seksualne svobode in njene dobesedne nedolžnosti. Majakovski, Gramschi, Goethe - vse to je Bartolucci. Ena najlpeših sekvenc v zgodvini filmske umetnosti je, ko se ob sončnem zahodu na obilni kmečki mizi polne komunitarne skupnosti sprehodi "Olmo-otrok", ki bo postal "Olmo-mož", proletarec!

 

 

Giuseppe Pellizza, Il Quarto Stato

 

 

Najbolj od vsega pa je bil obseden s sliko umetnika Giuseppe Pellizza z naslovom Četrti stan iz leta 1899-1901 (Il Quarto stato / The Fourth Estate). Slika se pojavi v otvoritveni špici filma XX. stoletje, počasi se iz groplana razširi v filmski total. Na umetniški sliki velikega formata spremljamo rojstvo XX. stoletja, od totala naprej pa gledamo napoved socialnih in anarho-komunističnih gibanj. Umetnik je s tem, ko se je svojo družino postavil med kmete in proletarce, v celoti poistovetil s pozicijo potlačenih in nemočnih. Slika Četrti stan je veličasten primer prehoda iz devetnajstega v dvajseto stoletje, v njej na simbolni ravni gledamo napoved revolucije in umetnikove pozicije v njej. Slika je seveda stilno poplnoma nasprotna od mojega pogleda na vizualno umetnost, a je odlična vizualizacija komunitarne moči skupnosti. V ozadju vsega Bertoluccija obseda že izpovedana usoda Giuseppa Pellizze. To je tisto, kar je več!

 

Živel sem v istem času z Bernardom Bertoluccijem na istem kontinentu, celo srečal sem ga v Parmi, v Teatro Due, ko je prišel na našo parmsko premiero.

 

XX. stoletje je bilo hitro stoletje, zagotvo najhitrejše do sedaj. To je bil čas, ko so se vsi miti začeli zgrinjati na filmska platna, vse pripovedi so drenjale, hotele so biti naenkrat ekranizirane. Tudi v Kapitalji, še prav posebaj v Cinecitta studiu (Mali Buda), kot bi hotele preurediti ravnokar poraženo fašistično blaznost. Narativi Bernarda Bertuluccija so bili planetarno univerzalni. Zelo hitro je kot asistent enega od največjih med največjimi umetniki Piera Paola Pasolinija vstopil v svet kinematografije. Poleg Pasolinija je bil še eden, največji med največjimi, ki je zelo vplival na Bertoluccija, to je bil Federico Fellini s filmom Sladko življenje. Ne morem, da ne bi imenoval še enega velikana med največjimi, Luchina Viscontija, ki se z Bertoluccijem ni prveč bratil. Neverjetna je ta Kapitalija, od kje ji ti fantastični umetniki, od kje ji kapital za vse te podvige?

 

Bernardov oče, Attilio Bertolucci, je bil profesor zgodovine umetnosti v Parmi, izvrsten pesnik in še boljši premišljevalec in kritik filma. V počasnem filmskem prelivu iz poznih petdesetih v šestdeseta leta je v pesniku Pieru Paolu Pasoliniju, ki je takrat še pisal poezijo v furlanskem dialektu, prepoznal genija. Predlagal in odrešil ga je tako, da mu je svetoval, da se iz province preseli v umetniško središče. Želel ga je odrešiti provincializma, ki nikakor ni bil v skladu s Pasolinijevo spolno usmerjenostjo. Ta selitev je bila gotovo usodno tudi za Atilliovega takrat dvajsetletnega sina Bernarda, ki je samo dve leti kasneje zrežiral svoj prvi film po pripovedi in scenariju Piera Paola Pasolinija.

 

Filmski režiser Bernardo Bertolucci je imel poleg ogromnega vpliva na hoolywoodski novi val tudi izjemen vpliv na filmsko pripoved nasploh. Sploh pa način filmske igre; če kdo, je on bil tisti, ki je znal stati za kamero tako kot, da je gledalec v kinematografu. Igralcem je dajal takšna navodila, kot da jim gledalci odebno dajejo navodila. Zelo hitro je opazil veliko podobnost s problemom, ki ga poznamo tudi v slovenski kinematografiji: "Angleški dialogi so fantastični za filmsko umetnost, predvsem funkcionalni in neposredni. Naš jezik je sicer lep, a preveč literaren in teatralen za film."

 

Bernarda Bertoluccija je krasila nepredvidljivsot, prijaznost in izostrena psihoanalitska inetligenca. Vse to bi vam lahko potrdila tako Metka Košak, kot njena mama Božena, ki je prišla v Rim iz Ljubljane. Obe sta dolga leta prijateljevali in delali z Bernardom Bertoluccijem. V svojih obredih poslavljanja od umetnosti je izjavil: "Vse to, kar je bilo včasih kino to ni več, vse to je postalo digitalni kino, kajti vse na tem svetu je že digitalno. Adijo film, resnično se veselim novega začetka, novega digitalnega stoletja." Tako je umrl čas, ne pa Bernardo Bertolucci, sicer pa sem navajen, da nam čas vse pokrade.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
20
12.12.2018 20:45
Želje po objektivizaciji negativne utopije sovražnega govora so bodisi neuresničljive, če ta paradoks razumemo, bodisi vodijo v ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
3
10.12.2018 22:37
Televizijske hiše v poročilih iz Francije predvajajo protestne izjave, ki se jih spominjamo iz časov vladeAlenke Bratušek: Vlada ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
26
09.12.2018 18:00
Sovražni govor je vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli, z namenom pridobitve osebne koristi diskreditacije, ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
5
08.12.2018 12:00
25. novembra 2018 je v mestuSyracuse, v ameriški zvezni državiNew Yorkumrl velikan svetovne umetnosti, začetnik računalniške ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
25
06.12.2018 23:45
Kratko provokacijo o sovražnem govoru, ki jo je objavil portal+ razumem kot prispevek k javni debati o tej temi. Javna debata je ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
29
05.12.2018 22:04
Zelo nevarna značilnost samodeklariranega mnenjskega pluralizma je, da se v odsotnosti opinion makerjev , torej osebnosti z ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
"Bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …"
10
03.12.2018 22:00
Demokracija ni razvila orodja za pogovor s pogumnimi idejami. Ne samo na področju arhitekture državnih projektov. Ni razvila in ... Več.
Piše: Miha Burger
Bodo nacionalne države v "bruseljskem cesarstvu" sploh še kdaj suverene?
5
02.12.2018 20:37
Diskusija o Brexitu poteka z nastavljenimi - in ne izvoljenimi - birokrati v Bruslju. Dostikrat slišim, da so ti uradniki ... Več.
Piše: Keith Miles
Boj za Istrabenzove hotele: Kdo bo obvladoval pomemben del slovenskega turizma
6
30.11.2018 21:00
Zgodba o prodaji Istrabenzovih hotelov je očitno dosegla vrelišče. Na to kaže tudi naša neuradna informacija, da naj bi že v ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Medijski aktivizem v lokalni politiki: Janković da, Popovič ne?!
17
27.11.2018 20:00
Kar je dovoljeno Zoranu Jankoviću, ne velja za Borisa Popoviča. Medijski mainstream je vzpostavil nove, povsem subjektivne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Če spodbujaš totalitarne metode, se lahko zgodi, da bodo te enkrat uporabljene proti tebi
22
26.11.2018 23:59
Pričujoči prispevek objavljamo do preklica, kajti za vsak primer smo ga poslali tudi predsedniku vlade Marjanu Šarcu, da ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Volitve so za nami in vsi smo zmagovalci ...
3
26.11.2018 13:00
Zmagovalci so tisti, ki so postali župani, zmagovalci so tisti, ki niso postali župani, saj jim ne bo več treba dajati nemogočih ... Več.
Piše: Ivan Simič
Odprto pismo ministru za zunanje zadeve dr. Miru Cerarju pred obiskom Albanije
5
25.11.2018 23:59
Zakaj so za Vlado Republike Slovenije okoljski projekti v državah Zahodnega Balkana pomembnejši od projekta širitve mreže ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Danes ne more biti več zakonodajalec jezika ruralna druščina
1
25.11.2018 12:00
Kaj je to, kar je izoblikovalo poetično in avantgardistično repliko, da skozi usta najmlajše igralske generacije zveni tako ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Oh, to naše šolstvo: Kratka anekdota o tem, da ima avtoriteta vedno prav
4
22.11.2018 23:59
Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase, se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Razumeti Ljubljano, 2. del: Zakaj je Zoran Janković tako gladko zmagal na županskih volitvah
12
19.11.2018 00:41
Bolj kot gladka zmaga Zorana Jankovića je presenetljiva visoka podpora njegovi listi, ki bo ponovno z absolutno večino vladala v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Intrafluks, krogotok med veliko radostjo in veliko žalostjo življenja
13
18.11.2018 09:16
Že od nekdaj meseca novembra postane Ljubljana prestolnica umetnosti in kulture. Še več, postane upoštevanja vredna prestolnica ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kulturni škandal: K nam prihaja ruski pisatelj, ki se je v proruskih paravojaških enotah boril na vzhodu Ukrajine!
13
14.11.2018 23:00
Na prihajajočem Slovenskem knjižnem sejmu, ki se bo v Cankarjevem domu odvijal med 20. in 25. novembrom, bo nastopil tudi ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Avatgardna premišljevanja: Kakšna pravzaprav je vloga umetnosti v sodobni družbi?
24
13.11.2018 00:57
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da mora umetnost zabavati in kratkočasiti kot kak posebno lep okrasek v sivini puščobnega ... Več.
Piše: Vid Sagadin Žigon
Home Depot: Podjetje, ki je večje od vseh slovenskih skupaj
4
11.11.2018 23:25
Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbiHome Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kako so na Slovenskem knjižnem sejmu zaklenili vrata in z varnostniki preprečili neprijetna vprašanja Zaharju Prilepinu
Olga Moroz
Ogledov: 2,818
02/
Polemika o sovražnem govoru: Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" je problematično
Andrej Drapal
Ogledov: 2,132
03/
Kratka provokacija o sovražnem govoru: "Ne, nima vsakdo pravice do svojega lastnega mnenja ..."
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,703
04/
Ljudstvo proti avtokratu: Francoska revolucija med Parizom in Ljubljano
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,067
05/
Polemika o nekem govoru: Sovražni govor prispeva k fašistoizaciji družbenega pola
Vid Sagadin Žigon
Ogledov: 1,548
06/
Kako resno je bila v proteste v Franciji vpletena islamistična Muslimanska bratovščina?
Uredništvo
Ogledov: 1,029
07/
Zaključek polemike: Egalitarizem ne preprečuje sovražnega govora, ampak ga kvečjemu sproža!
Andrej Drapal
Ogledov: 997
08/
Proračunske sladkosti: O milijardi evrov boljših javnih financah
Bine Kordež
Ogledov: 683
09/
Edvardu Zajcu, prijatelju v spomin
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,038
10/
"Bolj ko je država demokratična, težje je kaj impresivnega narediti …"
Miha Burger
Ogledov: 895