Incident se je zgodil na predstavitvi na Slovenskem knjižnem sejmu 25. novembra letos. Na sporni predstavitvi, o kateri smo že poročali in ki je prerasla v diplomatsko-kulturni škandal. Gre seveda za udeležbo ruskega pisatelja Zaharja Prilepina, ki je zaradi osebne vpletenosti v delovanje ruskih paravojaških skupin na vzhodu Ukrajine že nekaj časa na ukrajinskem seznamu teroristov. Na Slovenskem knjižnem sejmu se je zgodilo to, kar smo ob očitni proruski politiki slovenske vlade - kar postaja tudi širši družbeni fenomen pri nas - lahko pričakovali: da bo kljub drugačnim zagotovilom Prilepin vseeno dobrodošel v Ljubljani in da organizatorji v maniri Vladimirja Putina ne bodo dovolili nobenih "neprijetnih vprašanj". Olga Moroz je bila tam in se na lastne oči prepričala, kako je to videti v praksi. Gospa Moroz je Ukrajinka, ki živi v Sloveniji že sedemnajst let in jo je dogodek v Cankarjevem domu precej pretresel. Njeno poročilo objavljamo z malenkostnimi uredniškimi popravki.
Verjetno sem strašansko apolitična oseba, saj sem tistega dne, ko sem na facebooku zasledila objavo o literarnem večeru Zaharja Prilepina na knjižnem sejmu v Ljubljani 25. novembra, le skomignila z rameni, češ "no, pa pride k nam še en ruski pisatelj". Vendar sta mi rojaka iz Zakarpatske regije, ki sta me tisti dan obiskala v prostorih ukrajinske knjižnice, ki deluje pod okriljem Zavoda Rokavička, odprla oči. Kot veste, Prilepin ni samo ruski pisatelj, temveč tudi oseba, ki se je bojevala proti ukrajinski vojski v vzhodni Ukrajini v sestavi nezakonitih oboroženih skupin in večkrat pozivala v svojih izjavah k etničnemu čiščenju Ukrajincev.
Zmedena sem nemudoma posredovala ta podatek o "literarnem večeru" na veleposlaništvo Ukrajine v Sloveniji. Tam so se odzvali v hipu. In delo se je začelo na vseh frontah, da bi preprečili izvajanje tega za Slovenijo sramotnega in za Ukrajino žaljivega "kulturnega dogodka". Veleposlaništvo je poslalo protestno noto slovenskima ministrstvoma za zunanje zadeve in kulturo ter predsedniku Gospodarske zbornice Slovenije, ki je obenem tudi soorganizator sejma. Članek veleposlanika Ukrajine Mykhaila Brodovycha je bil objavljen na portalu+.

"Moderni ruski klasik", pisatelj Zahar Prilepin v uniformi ruskih paravojaških enot v vzhodni Ukrajini.
Jaz sem se obrnila preko znanke na novinarje RTV Slovenija. Ukrajinski PEN je objavil svoj protest, naslovljen na organizatorje, z nazivom "Ne promovirajte teroristov!". Veleposlanik Brodovych se je osebno srečal z direktorjem knjižnega sejma Zdravkom Kafolom. Izdahnil je z olajšanjem: "Olga, dobre novice - gospod Zdravko mi je zagotovil, da Prilepina ne bo na sejmu."
Zagotovil naj bi že, vendar sem imela v mislih dejstvo, da je prevod knjige opravljen, denar v naklado vložen, zato romantika gor ali dol - založba vendar ne bo odstopila od priložnosti promovirati svoje blago, pa tudi če brez avtorja. Zato je bilo "kulturni dogodek" treba obiskati, da bi izrazila svoj protest osebno.
***
Na dan "predstavitve" sem prispela na sejem pravočasno, da bi si ogledala teren ter v primeru potrebe rezervirala sedež. Po naključju sem ob sprehodu poleg stojala z informacijami slišala, kako je neka gospa vprašala zaposlenega na sejmu, kje lahko dobi vstopnico za Prilepina. "Ojej!", sem pomislila in se postavila za žensko v vrsto.
"Za ta dogodek nimamo vstopnic", je sledil odgovor.
Gospa se je razburila: "Nemogoče! Organizatorji so nam posebej preko elektronske pošte sporočili, da na ta dogodek lahko pridemo le ob posedovanju vstopnice v izogib morebitnim incidentom, da ne bi kdo neprimeren prišel noter."
Zaposleni ji je še enkrat ponovil, da vstopnic ni in ženska se je zmedeno odmaknila stran.
Torej Prilepin bo, me je prešinilo. Vprašala sem istega informatorja, kje je žensko stranišče, da sem se lahko umaknila tja, da bi sporočila slišano naprej. Nato sem stopila v tisti del Cankarjevega doma, kjer je bil predviden ta dogodek, maksimalno zaščiten pred ukrajinskim prebivalstvom v Sloveniji. Dogodek za izbrane poslušalce. Tam je že bilo nekaj varnostnikov, ki so se sprehajali sem ter tja. Delala sem se, kot da se ukvarjam sama s sabo. Pa tudi v resnici sem pričakovala prijateljico, ki se mi je v kratkem pridružila skupaj z možem Slovencem ter hčerko.
Ta čas se je zgodilo nekaj nepojmljivega: s hodnika, ki je peljal k dvorani, kjer je bil predviden dogodek, so pripeljali Ukrajinko, ki je imela v rokah lističe z napisom #SaveOlegSentsov. Ven jo je pripeljal varnostnik, visok kot omara.
Uspelo ji je povedati - ob postanku pri garderobi -, da jo je sam direktor sejma Zdravko Kafol pregnal stran z besedami, češ da "za take tukaj ni prostora in da že ne bo dovolil nobenega protesta na svojem sejmu". Dodal je, da bo poklical policijo, če ne bo zapustila sejmišča nemudoma. Nesmisel! Saj to je direktna in naklepna kršitev ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin!

Zdravko Kafol: "Na svojem sejmu ne bom dovolil nobenega protesta." (Foto: Mediaspeed)
Vendar se je fizični premoči težko zoperstaviti. Zato sem na hitro podučila prijatelje, ki so ravnokar prispeli: naš načrt je na vsak način priti v dvorano, zato se bomo obnašali spokojno in običajno, tako kot vse ostali, ter se pogovarjali v slovenščini.
Vstopili smo noter med prvimi. Takoj za nami so prišli sam Zahar Prilepin, prevajalec Borut Kraševec ter - nisem mogla verjeti - direktor sejma Zdravko Kafol osebno. Prav ta gospod, ki je v oči lagal vodji ukrajinske diplomatske misije v Sloveniji, da Prilepina na sejmu ne bo.
Stegnil je roko zločincu in pozdravil: "Dobrodošli na našem sejmu."
***
Prvi me je opazil prevajalec. Nisva se osebnega poznala, vendar ker sem pustila link na informativni članek o Prilepinu na njegovem osebnem profilu na facebooku, me je takoj blokiral, še prej pa, zagotovo, podrobneje preučil. Kolega sva, tako ali drugače, Slovenija pa je mala vas. Napel se je, vendar si me ni upal odsloviti iz dvorane.
Predstavitev se je začela. Prispela je snemalna ekipa RTV. S prijateljico sva se spogledali: "Odlično, naj posnamejo, kar imava za povedati." Dogovorili sva se počakati, ko bo čas za vprašanja občinstva. Odločeno je - zastavili bova vprašanja.
Prilepin je dajal neprijeten vtis ekstremnega cinika. Obnašal se je arogantno in egocentrično. Izustil je, da rad bere Evangelij ...
Nenadoma je novinarska ekipa pobrala svoje snemalne pripomočke in šla. Priložnost, da bi pred kamero povedali, kar želimo, je izpuhtela. Verjetno je bilo tako tudi zamišljeno, da bi se izognili kakim neprijetnim posnetkom v nadaljevanju. Mož prijateljice je pokomentiral: "Pa itak je pri nas vse vnaprej dogovorjeno, ničesar ne bi pokazali."
Ni nam preostalo drugega, kot čakati na del z vprašanji občinstva. In končno se je ta začel.

Ko je bilo dovolj "neprijetnih vprašanj", so vrata na predstavitev enostavno zaklenili.
Prijateljica iztegnila roko. Dali so ji besedo. V slovenščini, da bi jo vsi razumeli, je začela govoriti. Borut Kraševec je sproti prevajal za Priljepina: "Torej pravite, da radi berete Evangelij. In celo o samostanu pišete. Duhovne teme so, na prvi pogled. Vendar, kako jih združujete s pobijanjem Ukrajincev na Donbasu? Je to takšna vrsta vaše duhovnosti, ali navadna hinavščina?"
Kraševec je postal rdeč, Prilepina je streslo. Nesramno je odvrnil: "Najprej naj na to vprašanje odgovorijo Ukrajinci, ki so streljali v mojo smer ..."
A prijateljica ni odnehala. Zastavila je dodatna vprašanja. V trenutku je priskočila ženska, ki sem jo prej videla na informacijah, in ji začela šepetati, naj se umiri in da drugim priložnost za besedo. Po vsej dvorani je bilo polno oseb, ki so nas bili pripravljeni "pospremiti" ven. Kot mi je kasneje povedal znanec, ki delal na sejmu, je Zdravko Kafol načrtno zagotovil večje število varnostnikov v civilu.
Odgovorov na vprašanja moje prijateljice ni bilo.
Prevajalec je ponovno vprašal občinstvo, če želi kdo zastaviti vprašanje. Dvignila sem roko, vendar so besedo dali drugemu. Ponovno dvignem roko. Postalo je jasno, da ne bom odnehala, zato je prevajalec rekel: "No, Olga, vprašaj." In sem res. V slovenščini, da bi razumeli vsi prisotni:
"Včasih sem vas spoštovala. Na moj pogled ste bili eden najboljših prevajalcev iz ruščine. Celo imela sem vas za vzor kot mlajša in manj izkušena. Kako ste sploh prišli na idejo, da bi se lotili te knjige, saj ta nikoli ni sama zase, skupaj z njo promovirate tudi avtorja in njegovo življenje?"
Borut je začel podrobno in zapleteno odgovarjati in na koncu je povedal bistvo: da ne šteje Prilepina za terorista in da se mu sploh ne zdi, da bi ta počel karkoli narobe.
Občinstvo je negodovalo. Vsi so bili ogorčeni nad mano in mojo prijateljico in glasno šepetali: "Kaj ima veze to, kar govorite, z literarnim dogodkom?"
Ubogi ljudje! Mimogrede, kar me je presenetilo - kdo so sploh bili vsi ti ljudje? Nikoli prej jih nisem videla. Res, bila je prisotna tam v prvi vrsti predstavnica Ruskega centra. A tukaj se vse konča. Kdo pa so vsi ostali? Skoraj vse Ruse v Sloveniji tako ali drugače poznam. Vendar nisem videla znanih obrazov ...
S prijateljico sva se spogledali in molče demonstrativno zapustili dvorano. Prilepin je cinično vrgel za nami: "Hvala, da ste se nam pridružili."
***
V trenutku, ko so se vrata zaprla, jih je varnostnik zaklenil s ključem. Vprašala sem ga, kam je šel Zdravko Kafol. Njega sem namreč želela vprašati, ali je to zdaj nova navada v Sloveniji - lagati v oči? Vendar je varnostnik le skomignil z rameni - češ da nič ne ve.

Samotni protestnik v pasaži Maximarketa pred vhodov v Cankarjev dom.
Na hodniku smo srečali tudi druge ljudi, ki jih niso spustili na predstavitev. Trkali so po vratih in zahtevali, da jih spustijo noter. Vendar se je varnostnik delal, kot da je gluh. Tako sem prvič s presenečenjem po vseh dolgih letih v Sloveniji ugotovila, v kako nedemokratično državi živim.
Na izhodu iz sejma je stal osamljen protestnik, Rus, z napisom, da ga je sram za rusko vlado ter takšne zločince, kakršen je Prilepin.
Olga Moroz je vodja Zavoda Rokavička.