Jedro zadrege prispevka Vida Sagadina Žigona se skriva v neimenovanem subjektu. Kdo je tisti, ki "ko enkrat sproži sovražni govor, ne more več vplivati na njegove posledice …". In v tem primeru ne gre le za klasičen problem izjave "treba je", katere praktična posledica običajno je, da tisto, kar "je treba", potem nihče ne naredi. Gre za dosti hujši derivat te zadrege, da je v tem primeru subjekt, ki naj bi preprečil sprožitev sovražnega govora, nereflektiran oziroma samoumeven. Ta namreč ne more biti kar vsak posameznik, saj po besedah avtorja teksta posameznik kot moralna avtoriteta sploh ne obstaja več. Hm? Ja kdo pa to je, če ni posameznik?

Vem, da mi ni potrebno zapisati, kdo je ta avtoriteta, ki mora zaradi preprečevanja požara, ki ga sovražni govor lahko povzroči, ukrepati. Ker je odgovor samoumeven, ga avtor niti ne imenjuje, niti ne osmisli posledic poseganja tega subjekta, ki ni posameznik, v mnenja (zaenkrat še) suverenih posameznikov. Preden ta neimenovani subjekt, ki ga vsak bralec intuitivno enoznačno prepoznava prav zato, ker je neimenovan, imenujem, pa je potrebno nekaj besed nameniti še vzvodu, ki avtorju omogoča nevarno igro s svobodo. Ta vzvod se skriva v naslovu: mnenje.

Avtor se na prvi pogled vešče poigrava z bolj ali manj uglednimi referencami, ki so v preteklosti že izrazili svojo skepso glede družbenega, fenomenološkega in ontološkega pomena mnenja. Zadrega primerov, ki jih navaja, je namreč v tem, da dokazujejo prav nasprotno od tega, kar je avtorjevo sporočilo. To je mogoče najlažje pojasniti prek kronskega dokaza, Platona. Ko namreč Platon mnenje jemlje kot vrednostno nižje oziroma nezanesljivo na lestvici spoznavanja, ob tem tudi zelo jasno pove, da tistega realnega (resničnega) v resnici ne moremo razumeti. Avtor teksta za portal+ to celo napiše, ko skladno s Platonovo mislijo umu podeli sposobnost doumevanja resničnega in realnega. Spregleda pa, da um ni isto kot razum. Spregleda, da Platon mnenje pripisuje svetu senc, ki jih jih je naš razum sposoben videti in o njih ustvariti svoje mnenje, medtem ko je bistvo, realno, resnično razumu skrito. Avtor zmotno implicira, da je razum sposoben priti do bistva in zato mnenje, ki je izraz razuma, razvrednoti na nivo ne-razumnosti.

Tej zmoti seveda na dosti bolj banalnem, da ne rečem grobem nivoju sledi predvsem Svetlana Slapšak, ki objektivno resnico zvede na nivo "podatkov", pri čemer gre v nerazumevanju Platona celo tako daleč, da vse, kar ni v skladu s podatki, imenuje neumno. Slapšakova tako spregleda temeljno funkcijo uma. Naloga uma je, da iz podatkov (senc), rezultatov razuma, ustvari nek smisel, ki si utira pot na poti k bistvu, nikakor pa ni podatek merilo umnosti ali neumnosti. Podatek je sam po sebi ne-umen. Iz te grobe začetke napake potem Slapšakova lahko samo še slabša začetno slabost.

To slabost je mogoče preprosto razložiti z razliko med znanostjo in scientizmom. Scientist živi v prepričanju, da znanstvenik z objektivno metodo opisuje realno. Znanstvenik pa ve, da mu skupina znanstvenikov (peer review) podljuje manjšo ali večjo stopnjo verjetnosti (sigma), da bo odkrito nekoč v prihodnosti lahko podlaga za ustvarjanje določenega smisla o razkritih podatkih. Pravi znanstveniki, predvsem tisti, ki se gibljejo na samih robovih razpiranja tako imenovane objektivnosti, prav zato, ker verjamejo znanstveni metodi, razumejo, da odkrito ni enako absolutni objektivnosti niti absolutni resnici.

Predvsem pa znanstvena metoda, katere rezultate ovrednoti oziroma osmisli "peer review" zelo neposredno odgovarja tudi na popolnoma zmotno in nevarno misel, da v neznanstvenem diskurzu obstaja neka druga zakonitost ugotavljanja verodostojnosti. Narobe. Potrjevanje prav vsakega človeškega diskurza temelji na metodi "peer review", samo da v neznanstvenih diskurzih skupina, ki podeljuje oceno (sigma), ni tako jasno definirana kot v primerih znanosti. Povedano drugače: veljavnost (kar je boljša beseda od resničnosti) diskurza je vedno intersubjektivna; v znanosti, v vrtcu, v družini, v društvu literatov, v podjetju, v pevskem društvu, v državi in v Združenih narodih. Vsako od teh "društev" prihaja do podatkov z drugačno metodo, osmišljanje pa poteka vedno in edino prek "peer review"  intersubjektivnosti.

Prav zato je vsak totalitarizem, vsak sistem, v katerem posameznik živi v iluziji, da lahko država oziroma nek kolektivni organ administrativno podeljuje smisel, nenaraven in obsojen na propad. In zato je prikrita želja avtorja članka, da bi moral "nekdo" ločevati pravo mnenje od nepravega mnenja, pravi govor od sovražnega, tako zelo nevarna. Ločevanje se dogaja stalno in nujno, intersubjektivno. Dogaja se med močnimi in odgovornimi posamezniki z manj trenji, v močnih kolektivizmih krvavo z revolucijami.

In kako rešiti navidezno nevarnost relativizma resnice, kadar nas na varuje objektivna resnica božje besede? Prvo zadrego reši kar objektivnost sama. Če relativiziram objektivnost stene in skušam priti skozi, bom v najboljšem primeru pridelal buško. Drugo relativnost, relativnost diskurza, pa lahko reši izključno intersubjektivna (javna) debata. Ali je ekonomska manjšina 10 % tistih, ki imajo najmanj, ali 1 % tistih, ki imajo največ. Ali ni 1 % manj in torej večja manjšina od 10 %? Ali je v populaciji dveh milijonov manjšina sindikalistov, ali pa niso bolj depriviligirani tisti iz manjšine podjetnikov, saj jih je manj? Ali je manjšina definirana s številom članstva, ali s tem, kako jih opredeli prevladujoč intersubjektivni konsenz? Podobnih vprašanj je še cela vrsta in prav nobeno še ni bilo deležno javne debate. Lahkotno pozivanje k pogromu "sovražnega govora" preden je sploh jasno, kaj je manjšina, je torej problematično že na preddiskurzivnem nivoju.

Na diskurzivnem nivoju pa v pomoč in izziv pride prav vprašanje odgovornosti, ki ga v avtorjev članek vnese Miha Zadnikar. V nasprotju z mnenjem avtorja in Zadnikarja je potrebno poudariti, da se odgovornost ne more odvijati izven polja mnenj. Slika, v kateri obstaja en svet, svet otrok (in sovražnogovornikov), ki imajo mnenja brez odgovornosti na eni, in svet odgovornosti in razuma (brez mnenj) na drugi strani, je grozljivo napačna. Mnenje mora biti brezpogojno odgovorno in je odgovorno v trenutku, ko se zave svoje omejenosti in svoje odvisnosti od "peer review". Odgovorno se je zavedati, da sovražnega govora ni mogoče administrativno ukiniti podobno, kot ni mogoče uničiti ljudožercev tako, da jih pojemo. Proti ljudožercem je delovala beseda (logos), ne pa použitje, proti sovražnemu govoru pa ne more delovati govor, ker bi s tem sam postal sovražen, ampak použitje. Še manj pa bi smel proti govoru delovati teror.

Misliti, da obstaja neka objektivnost, absolutnost, ki nas bo razbremenila odločanja, dialoga in sodelovanja v "peer review", je neodgovorno; je izraz šibkosti posameznika, ki ne zna prevzeti odgovornosti podeljevanja smisla. Misel, da obstaja absolutna resnica, ki je zapovrh še inkorporirana v kakšni kolektivni organizaciji, spreminja odgovornega posameznika v brezhrbtenično trobilo, člana blebetajoče drhali, ki z navdušenjem pozdravlja tako Hitlerja kot Stalina. Šele govor, ki ga certificira kakršenkoli kolektivni organ, postane resnično sovražni govor, ki se pogosto konča s fizičnim nasiljem. Ne gre le za to, da imamo pravico do svojega mnenja, ampak smo odgovorni, da to mnenje v vsakem trenutku preverjamo v javnem dialogu, v tistem pravem "peer review".