Najprej je treba povedati, da je vsaka javna debata o kateri koli temi, ki se dotika družbeno relevantnih vprašanj - če se seveda odvija na nekem določenem nivoju, torej brez zdrsov na osebni nivo, kar je na žalost ne samo pri nas pogost primer -, več kot dobrodošla. Iz tega vidika sem tudi zelo vesel odziva na svoje razmišljanje, ki ga je urednik portala+ označil kot provokacijo, čeprav sam menim, da to ni bilo mišljeno zgolj kot provokacija, torej kot nekaj, kar je samo sebi namen, se pravi kot nekaj, kar nima drugega namena, kot da provocira oziroma (po nepotrebnem) buri duhove.

Vsako moje razmišljanje je vedno usmerjeno k resnici kot edinemu smotru tega, kar počnem in za kar se zavzemam; prepričan sem, da ne samo jaz, ampak vsi, ki jim ni vseeno za to, v kakšni družbi živimo. Še več, v svojih zapisih in razmišljanjih nenehno opozarjam ravno na odsotnost javnega dialoga kot eno izmed posledic izbrisa javnega prostora, ki se je že davno iz osrednjih medijev preselil v virtualno sfero družbenih omrežij in različnih spletnih medijskih platform, kar mogoče niti ne bi bilo tako škodljivo, če se ne bi to dogajalo ravno v odsotnosti intelektualno kompetentnih posameznikov. Torej prav tistih nosilcev javnega mnenja oziroma opinion makerjev, ki prevzemajo družbeno in intelektualno odgovornost za svoje izjave in na katere opozarja moje razmišljanje o sovražnem govoru.

Zelo pomenljivo, da ne rečem simptomatično, je, da avtor polemičnega odziva (namerno?) spregleda ravno ta del moje argumentacije, ko se sprašuje, kdo je tisti, ki ločuje pravo mnenje od nepravega. S tem seveda nočem reči, da so kompetentni posamezniki nezmotljivi, in da je vse, kar povejo ali zapišejo, suho zlato, pa vendar je ravno zanje značilno - ali bi vsaj moralo biti značilno - to, da so s svojim bitjem in žitjem, kot radi rečemo, zavezani resnici kot tistemu objektivnemu merilu, h kateremu po njegovih lastnih besedah stremi tudi avtor polemičnega odziva. Zato se povsem strinjam z njim, ko pravi, da je "javna debata pojav, ki ga je v Sloveniji težje zaslediti kot divjega petelina", pa vendar hkrati znova opozarjam ravno na to, da vsaka debata o družbeno relevantih temah neredko zdrsne na raven osebnih diskreditacij, namesto da bi se odvijala na ravni argumentov v službi resnice.

Prav v tem je ena od spregledanih poant mojega razmišljanja o sovražnem govoru. 

Iz mojih argumentov proti sovražnemu govoru namreč nikakor ne izhaja, kar mi hoče podtakniti avtor polemičnega odziva, da bi se pri določanju oziroma odločanju, kaj je sovražni govor, hotel sklicevati na neko kolektivno entiteto, kot je denimo država, kar bi vsekakor lahko vodilo do tistega, kar si pravzaprav nihče ne želi, in to je represija nad svobodo izražanja, ki je prav tako določena z ustavo. Avtor prispevka (spet namenoma?) spregleda, da v svojem razmišljanju o sovražnem govoru citiram prav 39. člen ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora biti zagotovljena "svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja", in da moj predlog nikakor ni nobena avtoritarna cenzura, ki bi to z ustavo določeno pravico kršila. A vendar na drugi strani citiram tudi jasno opredelitev sovražnega govora, kot je zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic Generalne skupščine Združenih narodov in smiselno ponovljena na spletni točki za prijavo sovražnega govora, kar pomeni, da stvari kljub vsemu niso tako relativne, kot insinuira polemični odziv.

Moje trdno prepričanje namreč še vedno je, da je povsem jasno, kaj je sovražni govor in da njegova opredelitev nikakor ne nasprotuje pravici do svobode izražanja, ampak jo, ravno nasprotno, celo varuje oziroma krepi. Kako je to mogoče? Ravno iz tega razloga polemiziram s splošno sprejeto predpostavko, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja, ki ni sporna sama po sebi, povsem jasno namreč je, da lahko v privatni sferi vsakdo izrazi svoje mnenje, in dejstvo je, da ima lahko v takšnem splošnem razumevanju, kot poudari Miha Zadnikar, mnenje že vsak otrok, pa vendar se situacija bistveno spremeni, ko to mnenje postane javno.

Takrat namreč to mnenje postane družbeno odgovorno in zavezujoče, saj lahko, in tu je moja naslednja poanta, bistveno ali celo usodno vpliva na splošno razpoloženje javnosti do obravnavane tematike. Če na primer nekdo osebno meni, da so črnci v določenih pogledih manj razviti od belcev, da ženske iz določenih, spolno pogojenih okoliščin ne morejo razviti občutka za pravičnost, da je homoseksualnost bolezen, ki jo je treba zdraviti, da so ljudje, ki prihajajo iz drugih civilizacijskih okolij, že samo zaradi svoje provenience nezaželeni ali nemara celo nevarni, je to pač samo njegovo osebno mnenje, do katerega ima vso pravico.

Problem pa se začne tam oziroma takrat, ko to njegovo mnenje postane predmet javnega diskurza, kar pomeni, da ima moč, da vpliva na javno mnenje. In ravno na tej točki ima Svetlana Slapšak popolnoma prav, ko opozarja, da mnenje, ki ne ustreza "splošnim humanističnim pravilom", kot so določeni na primer z zgoraj znova citirano splošno deklaracijo človekovih pravic, nima pravice do diskurzivnega življenja. In to ne glede na to, kakšno mnenje imamo o mnenju (δοξα) kot takem, se pravi ne glede na to, ali ga imamo za podrejenega umnemu razmišljanju ali ne, kar je bilo prav tako predmet očitkov polemičnega zapisa in o čemer bi v nadaljevanju tudi rad spregovoril še nekaj besed.

Avtor polemičnega odziva očitno pozna Platonovo znamenito Prispodobo o votlini iz VII. knjige njegove Države (Politeia), vendar jo povsem zgrešeno in samovoljno interpretira, pač samo da njegova interpretacija ustreza njegovi argumentaciji, ko hoče ubraniti mnenje (δοξα) v razmerju do uma oziroma umnega (nous). To, kar za Platona predstavlja bivanje v votlini ali "prebivališče v temnici", kot pravi, je odnos ljudi do pojavnega sveta, navezanost izključno na to, kar jim prenašajo čutila. Njihova resničnost je tedaj omejena, oni sami pa so sužnji lastnega pogleda na svet, ki je posledica nevednosti. Človek torej ne ostaja nepremičen ujetnik pečine zato, ker živi v manifestiranem svetu, temveč zato, ker misli, da je to vse; zato, ker ne pozna drugega.

Toda Platon sugerira, da obstaja izhod iz votline. Poslušajmo zdaj njegove besede, ki so ključne za razumevanje odnosa med svetom videzov, ki ga predstavlja (zgolj) mnenje, in svetom resničnih bitnosti ali idej, ki so dostopne umu:

"In sedaj pomisli, kaj bi se zgodilo s tistimi, ki bi se tega osvobodili, odvrgli okove in se pozdravili od norosti, če bi se jim to dejansko zgodilo. Če bi nekdo kateremu med njimi snel okove in bi bil primoran nenadoma vstati, obrniti glavo, zapustiti svoj prostor in gledati navzgor proti svetlobi, bi pri vsem tem čutil bolečino in zaradi svetlobne bleščave ne bi mogel gledati stvari, tega, katerih sence je prej videl."

Poudarek v Platonovem tekstu je moj, naredil pa sem ga zaradi tega, ker hočem poudariti, da je ravno ta obrat od senčnih figur k resničnim stvarem, ki s pomočjo ognja mečejo svojo senco na zaslon oziroma steno votline, ključen za spoznanje, torej ne gre za to, kar sugerira avtor polemičnega prispevka, da je umno nespoznatljivo, ampak ravno za to, da je za spoznanje potrebno spremeniti pogled in se preusmeriti k pravi svetlobi, torej k ideji vseh idej, ki jo v tej prispodobi predstavlja sonce kot vir prave svetlobe in ki ni nič drugega kakor Ideja Dobrega, po kateri se v družbenem življenju velja ravnati. Mnenje, ki si ga izoblikujejo ljudje, ko so še priklenjeni na verige in svet senc dojemajo kot edino realnost, je torej povsem nekaj drugega kot umevanje Resnice, potem ko se jim je s pretrganjem verig, ki jih vežejo na pojavni svet, kakor se jim je kazal dotlej, zgodil obrat k resničnemu spoznanju, in njihova trenutna zaslepljenost ne priča o nobeni nespoznatljivosti, ampak o moči prave svetlobe, na katero se bodo morali njihove oči šele navaditi.

In tega spoznanja, vsaj po Platonu, in ne samo po Platonu, ampak z njim po vsakem, ki je sposoben uzreti in artikulirati Resnico, ne omogoča nobena inter-subjektivnost, kot sugerira avtor polemičnega zapisa Andrej Drapal, če ga tokrat kar imenujemo in ga s tem povlečemo iz anonimnosti, kajti ta inter-subjektivnost (ali peer view, kot se tudi izrazi) se še vedno giblje v svetu senc, torej v mnenjskem svetu, pa naj je še tako stvar splošnega konsenza, kajti dobro vemo, da tisto, kar je splošno sprejeto, ni nujno resnično. Dobro namreč vemo, da je bilo celo suženjstvo v določenem času in v specifičnem okolju predmet obče sprejemljivega odobravnja, pa to še ne pomeni, da spada njegov pojav med resnične kategorije, med neovrgljiva dejstva. Platon res razlikuje med umom in razumom, a ravno spoznavni način, po katerem vsak od njiju deluje, je bistven za razumetje tega, kar je Platon hotel povedati: medtem ko se razum, če parafraziram gospoda Andreja Drapala, ravna po inter-subjektivni klasifikaciji različnih mnenj, ki še vedno pripadajo svetu senc, pa je um intuitivno uzrtje resnice kot take: in to je Ideja Dobrega, po katerem se mora ali bi se vsaj morala navsezadnje ravnati vsaka država oziroma družba. 

In če se sedaj, po tej kratki analizi Platonove prispodobe o votlini, vrnemo nazaj na našo temo, je jasno kot beli dan, prvič, da je relativizacija mnenj na ravni javnega in družbeno odgovornega diskurza skrajno nevarna igra z ognjem, ki vodi do množične diskriminacije drugače mislečih na podlagi njihove drugačnosti, in drugič, da se v odsotnosti etično osveščenih narekovalcev javnega mnenja, ki so se sposobni ravnati po Ideji Dobrega, to oblikuje kar samo od sebe, kar spet prispeva k mentaliteti principa linča nasprotnikov določene, leve ali desne, to je ta trenutek vseeno, politične opcije, in to samo zaradi tega, ker niso "naši" in ker ne tulijo v isti rog z nami.

V bistvu ni tako velik problem, kako določiti sovražni govor, kot meni gospod Drapal, saj se ta slej ko prej pokaže kar sam od sebe v svoji pravi luči: sovražni govor je namreč vsako sovražno izjavljanje, usmerjeno proti komurkoli z namenom pridobitve osebne koristi – diskreditacije, diskvalifikacije in naposled eliminacije nasprotnika, kar nikakor ne prispeva k demokratičnemu kresanju mnenj, na kar namiguje polemični odziv, ampak ravno nasprotno – prispeva k fašistoizaciji družbenega polja. In za to ne potrebujemo nobenega fundamentalističnega ali diktatorskega režima, potrebujemo samo ljudi, ki slepo vejamejo v to, da je mogoče v javnem polju nekaznovano izreči, karkoli jim pride na pamet, ne da bi za to prevzeli najmanjše odgovornosti.