Nedavno so mi - pri nekem neuradnem kosilu z voditelji Katalonije - določili sedež poleg poslanca Državnega zbora, ki je med drugim komentiral poslabšanje slovenske politike. Če sem ga dobro razumel, je zavračal njen oportunizem do migrantov/beguncev/azilantov, nato pa je potožil, da je njegovim prijateljem le z velikim trudom uspelo sestaviti in obdržati levo koalicijo. Poleg ogroženosti slovenske levice - in izražanja upravičenih simpatij do Kataloncev - je omenjal grehe držav od ZDA in Italije do Madžarske in Hrvaške. Prepričan je, da je Slovenija obkoljena od držav, v katerih vladajo desni nacionalistični in populistični režimi. V nekem trenutku me je prešinilo, da se vsaj nekatera teh stališč skladajo s signali, ki ta čas prihajajo iz Francije. V naslednjem trenutku sem še pomislil na (in razumel) zmagovito predvolilno geslo nekdanjega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda: Mirna moč, La force tranquille.

Poročila iz francoske prestolnice posredujejo prizore, kot jih ni bilo petdeset let. Kažejo nam velikanske množice jeznih demonstrantov (130.000?), razbijanje trgovin in avtomobilov, množičen nastop policije … Veliko je poškodovanih, še več aretiranih, celo nekaj mrtvih. Spopadi se iz Pariza širijo v provinco in celo preko francoskih meja. Julia Amalia Heyer in Katrin Kuntz sta 7. decembra 2018 v nemškem tedniku Der Spiegel o protestih francoskih "rumenih telovnikov" objavili članek z naslovom "Duhovi, ki jih je klical" (Die Geister, die er rief); poročevalca iz Pariza Raphael Thelen in Georg Blume pa sta svoja najnovejša prispevka naslovila "Vstaja nepreračunljivih" (8. decembra) in "Francozi, ljudstvo upora" (9. decembra).

Heyerjeva in Kuntzova menita, da gre za upor proti političnim spremembam, ki jih predsednik Macron imenuje "transformacija" in glede katerih noče popustiti. Vse naj bi bilo novo, vse drugače. Gre za dvoboj med ljudstvom in (liberalnim, vendar avtoritarnim) predsednikom pa tudi med bogataškim Parizom in zanemarjenim podeželjem. Pred volitvami je Macron obljubljal, da bo dosegel ravnotežje, vendar se to ni zgodilo. Francozi menda ne marajo predsednika, ki govori kot manager, obnaša pa se kot kralj. Srd "rumenih telovnikov" naj bi priklical sam Macron. Novinarki ugotavljata, da se je hkrati z njegovim vzponom zgodil razpad tradicionalnih strank, ki bi v podobnih primerih v preteklosti delovale kot amortizer; zdaj si predsednik in ljudstvo gledata iz oči v oči. Ulica ima (poleg drugih) naslednje pritožbe oz. zahteve:

* ponovno je treba uvesti davek na premoženje,

* povišati je treba minimalne plače in znižati cene stanovanj, 

* moti jih luksuzno življenje predsednika,

* jezijo jih pariški poslanci, ki ne prihajajo na zasedanja parlamenta ali tam berejo časopise;

* električni avtomobili niso nobena rešitev,

* Francija naj neha slepo ubogati Bruselj.

Raphael Thelen pravi, da imajo Macrona za predsednika bogatašev; da je bil bankir, sicer pa se vede kot Ludvik XIV., kot absolutistični vladar. Macron naj bi bil marioneta bankirske družine Rothschild in tajne konference Bilderberg*. Georg Blume vidi ozadje nemirov v nameri francoske vlade, da poviša ekološki davek, boj proti njemu pa ne potrebuje nobenega prepričanja, nobene stranke, nobenega sindikata, samo Facebook. Tri tedne po rojstvu "rumenih telovnikov" se podobna gibanja pojavljajo v Belgiji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Srbiji in Bolgariji, piše Der Spiegel.

Televizijske hiše v poročilih iz Francije predvajajo protestne izjave, ki se jih spominjamo iz časov vlade Alenke Bratušek: Vlada naj neha z brezglavim varčevanjem; nič hudega, če se država zadolžuje. Te izjave so - ne glede na naključja in francoske spontanosti - elementi levičarskega pa evroskeptičnega, v skrajni posledici tudi protinatovskega političnega programa. Francoska revolucija, njene variacije in imitacije bi zaustavile pogajanja o stabilizaciji evra in spodkopale avtoriteto Evropske komisije, kolikor je še je. V tej luči nemara bolje razumemo Emmanuela Macrona, ko govori o podobnosti našega časa z leti med obema vojnama:

V Evropi, ki je razdeljena zaradi strahu, zaradi nacionalnih samostojnosti in zaradi posledic gospodarske krize, opazimo ponovno vstajenje vsega tega, kar je določalo življenje v Evropi med koncem svetovne vojne in letom 1929.

Naraščanje nezadovoljstva pariških ulic, v zadnjem času tudi rimskih trgov nas pripelje do nekaterih splošnejših in mučnih vprašanj: do vprašanja razglašene ameriške zunanje politike in občutljivega obdobja nemške politike po Angeli Merkel; do zmagoslavne ruske politike; do lekcij, ki jih francoski predsednik dobiva od Erdogana, predvsem pa do vprašanja migracij, ki prispevajo k delitvam, o katerih govori Macron.

Na neki način se ni mogoče otresti vtisa, da je - ali bo - zaradi evropskih nemirov prizadeta tudi Slovenija, za katero bi lahko rekli, da je - v skrbi za obstoj levičarskih koalicij, danes pa še v strahu pred jezičkom na tehtnici, ki se imenuje Levica - tako rekoč izstopila iz evropskih in ameriških povezav oz. dogovorov. Pogumni komentatorji slovenske politike bi z Juvenalom rekli Difficile est satiram non scribere (Težko se je izogniti pisanju satir!), treznejši pa ugotavljajo, da je težko postalo pisanje satir.

________________

* Konferenco, ki naj bi izboljšala odnose med Evropo in ZDA in ki se sestaja enkrat na leto, je leta 1954 ustanovil nizozemski princ Bernhard. Konferenca ima okrog 150 članov, ki so politični voditelji, industrijski, finančni, akademski in medijski strokovnjaki. Dve tretjini jih je iz Evrope, ostali so iz severne Amerike, pri čemer je tretjina politikov oz. vladnih ljudi. Med udeleženci so bili člani uprav velikih korporacij kot IBM, Xerox, Royal Dutch Shell, Nokia in Daimler.