Z Vidom Sagadinom Žigonom se strinjava vsaj, da je javna debata o temi sovražnega govora nujna in dobra, če se odvija v spoštovanju do sogovorca predvsem, če se z njim ne strinjaš. Blizu mi je tudi njegova reinterpretacijo moje interpretacije Platonove prispodobe o votlini. Da je namreč človeku lastno, da išče izvor (smisel) luči, ki meče sence na steno. Odlično povzame, da je peer review kot temeljni postopek verifikacije znanstvenih spoznanj nič več in nič manj kot premetavanje senc oziroma iluzij. Prav to pa je moj argument za intersubjektivnosti kot edino neagresivno pot do družbenega konsenza. Smisla namreč ni mogoče objektivizirati. Tu se torej najino soglasje že konča.

Skušal bom bolj natančno kot prvič opozoriti na nekaj sogovornikovih predpostavk, ki so tako zmotne, da onemogočajo uresničitev skupne želje po neagresivnem dialogu. Ker sogovornik pri tem ponavlja "argumente" trenutne prevladujoče politične korektnosti, bi odziv moral biti zanimiv tudi izven najinega kroga.

Cilj je že tu, v tebi! Napaka objektivizacije ideala.

Ker osebno sovražim vsako obliko osebne diskreditacije, tako v sliki, besedi kot dejanju, zelo razumem sogovornikov poziv k odgovorni komunikaciji. In prav zato, ker skušam vedno, ne glede na javnost ali nejavnost dialoga, komunicirati odgovorno (spoštljivo), vem, da je izključno moje osebno osmišljanje tiste svetlobe (ideala), ki ustvarja sence v jami (objektivnosti), tista, ki me lahko usmerja. Sence me ne morejo. Ker se s sogovornikom strinjava, da v tem prostoru senc, prostoru razuma, prostoru mnenj, ni iskati absolutne resnice, se oba ozirava k svetlobi. Zakoni, institucije države, institucije strank, korporacij, znanosti so namreč v Platonovi topologiji pojavi senc.

Prva od sogovornikov zadreg je, da predpostavlja možnost objektivizacije svetlobe, smisla in zato išče odgovor na sovražni govor v objektiviziranem, kodificiranem setu pravil in instituciji, ki bi ta smisel branila. Spregleda, da z objektivizacijo smisel postane le senca smisla. Smisel lahko (ali pa ne) doumem le sam, izkusim le sam in udejanjim le sam.

Želje po objektivizaciji negativne utopije sovražnega govora so bodisi neuresničljive, če ta paradoks razumemo, bodisi vodijo v grozljivosti totalitarne objektivizacije, ki jo je tako natančno opisal Orwell v svojih delih in na primer Solženicin v romanu Arhipelag gulag. Odgovornost je lahko le osebna, ali pa je ni. Paradoks odgovornosti je prav v tem, da bolj kot jo podpirajo objektivizirani inštrumenti, manjšo vlogo igra. Kodificiranim, objektivizirano vodenim robotom je odgovornost odveč. Skupna značilnost totalitarizmov je kodificiranje, objektiviziranje idela, saj s tem razbremenjujejo posameznike njihove odgovornosti, s tem pa jih tudi desubjektivizirajo, robotizirajo.

Človek kot simbolno in govoreče bitje osmišlja nujno in neizogibno. Uglaševanje osmišljanja (preprečevanje nesmislov in tudi sovražnosti) pa se lahko odvija samo intersubjektivno - tako, da so sence v votlini, s katerimi edino lahko operiramo kot skupnost, čim bolj usklajene (lepe).

Osebni interes je odgovornost! Napaka nabijanja slabe vesti.

Sogovornik opredeli "sovražni govora kot sovražno izjavljanje, usmerjenega proti komurkoli z namenom pridobitve osebne koristi …". Odločno se je potrebno zoperstaviti enačenju "osebne koristi z diskreditacijo, diskvalifikacijo in navsezadnje eliminacijo nasprotnika". Sogovornik na tem mestu (ne)spretno podtakne podmeno, da je osebna korist prvi korak na poti do eliminacije nasprotnika. V nasprotju s prevladujočo politično korektnostjo je potrebno z upoštevanjem spoznanj evolucijske teorije reči, da je osebna korist podlaga življenju na zemlji in tudi temu, da je človek po 400.000 letih tu, kjer je.

Govor je eden od rezultatov evolucije, ki človeku omogočajo preživetje. Preživetje pa je vedno človekova osebna korist. Govor podobno kot oči, roke ali druge fenotipske človeške značilnosti služijo preživetju tistega, ki s temi orodji razpolaga. Seveda trajnostno naravnan človek ta orodja uporablja tako, da z njimi ustvarja tudi skupnosti, saj skupnosti dokazljivo omogočajo večjo verjetnost preživetja posameznika. Pomenu lastnik koristi v našem življenju ni mogoče ubežati podobno, kot ni mogoče obrniti se tako, da zadaj ne bi imeli riti.

Zlovešče diskreditiranje osebne koristi kot temelja človeškega je značilna za tiste predstavnike, ki uspešno, to jim je treba priznati, nabijajo slabo vest vsem, ki skušamo živeti odgovorno življenje. In spet: prav vsi totalitarni režimi nabijanje slabe vesti jemljejo kot temeljni mehanizem obvladovanja.

Posamezniki in skupnosti različni! Napaka nepopisanega papirja.

Sogovornik tudi v povezavi s to temo ponovno izpelje retorični manever napačne dileme. Začne z izjavo, s katero je evolucijska torija opravila pred desetletji. Dejstvo je, da črnci na primer niso manj razviti od belcev. Evolucijska teorija je dokazala, da so virusi na primer dosti bolj razviti (trajnostni) od sesalcev. Kulture na eni strani in genske strukture na drugi niso niti manj niti bolj razvite. So samo drugačne.

Napačna dilema se pokaže v tem, da sogovornik ne da bi to tematiziral, "manj razvito" zamenja z "različno" in s tem predpostavlja, da se vsi strinjamo, da smo posamezniki in različne skupnosti enaki. Pa nismo. To, da sam nisem ravno bleščeč v matematiki, ne pomeni, da sem manj razvit od prijatelja, ki kot znanstvenik poučuje matematiko na univerzi. To, da Akrapovičevo podjetje ne zna sestaviti električnega vozila, ne pomeni, da je njegovo podjetje slabše od Tesle. Kot posamezniki in kot skupnosti imamo različne sposobnosti. Smo različni in zato drug drugemu drugi oziroma drugačni. Šele, ko prepoznam nekoga kot drugačnega, se mi odpre možnost (strpnega) dialoga. Med enakimi roboti je dialog nepotreben, tam diktira (diktatura) vladar.

Egalitarizem sproža sovražni govor, ne pa ga preprečuje.

Podlago egalitarizmu predstavlja kulturni relativizem (vsegliharstvo), ki je začel s svojim uspešnim pohodom nekje po drugi svetovni vojni, temelji pa na filozofiji Jean-Jacques Rousseauja. Predpostavka, da se vsi rodimo enaki in da je mogoče z vzgojo modelirati otroški nepopisan list v tisto smer, ki si jo starši in šola pač zamislijo, je zdaj že globoko vcepljena, a napačna. Doktrino, ki je krojila tudi moj ideološki okvir študija na Filozofski fakulteti, sodobni izsledki nevroznanosti, evolucijske biologije, genetike in fiziologije argumentirano negirajo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Človek se rodi zelo popisan in celo nepovratno popisan. Popisani pa nismo samo genetsko, ampak tudi kulturno in psihološko, arhetipsko, če uporabim jungovsko izrazoslovje. Limbični del človeških možgan je na drobno popisan že ob rojstvu z arhetipi, ki so skupni vsem ljudem. Mlajši, bolj specifični in že različni glede na skupnosti so usedline mitov, religij, kultur vse tja do najmlajših specifično družinskih. Različnost se pojavlja na vsakem od teh nivojev. Na srečo.

***

Sprejeti, da nobeden ni boljši, je prvi korak do konstruktivnega, nesovražnega govora. Sprejeti, da se vsak zase odloča, s kom bo delil družinsko življenje, delovno okolje in nenazadnje tudi širše socialno okolje, je drugi. Gonja proti sovražnemu govoru na način, kot ga izvaja trenutna politična korektnost, vodi v družbo terorja, ki ga ugrabljene skupnosti izvajajo nad posameznikom. Teror ta skupina upravičuje z zasedbo pravice, da objektivizira ideal in s tem pravico demoniziranja negativne utopije, v tem primeru sovražnega govora.

Možnost, da bi svobodni posamezniki suvereno usklajevali smisel življenja, ta ideologija instrumentalizira prek institucij. Kolikor so institucije temelj razvoja civilizacije, pa institucije ne morejo vzpostavljati smisla. Zato trmasto vsiljevanje objektivizacije v nasprotju s pričakovanji (ali pač v skladu s cilji gonjačev) sproža še več sovražnega govora in s tem v negativni povratni zanki samo še dodatno upravičuje teror.

Uredništvo s tem prispevekom zaključuje polemiko med našima komentatorjema.