Vrhunec Cerarjevega spina, s katerim je bolj kot nezainteresirano domačo javnost poskušal okoli prinesti Američane, je nedvomno izjava, dana v pogovoru z Washington Post, češ da morajo biti Američani bolj prisotni v regiji, sicer jim jo bosta prevzeli Rusija in Kitajska: "Če bodo prevladali ruski ali kitajski interesi, bomo izgubili regijo." V angleškem izvirniku, objavljenem na spletni strani Washington Posta (vir), se izjava glasi: "If Russian or Chinese interests prevail, we will lose the region." Kaj je hotel Miro Cerar s tem povedati? Da je (bilo) neokusno bratenje slovenskih oblastnikov s Putinovo Rusijo, ki ga gledamo že skoraj desetletje, zgolj drobna napaka, pravzaprav posledica tega, da se Američani ne zanimajo dovolj za nas? In kdo smo to "mi"? We will lose the region, izgubili bomo regijo, pove Cerar. Kdo jo bo izgubil? Slovenija? Saj jo je že pred vstopom v Evropsko unijo leta 2004, ko so vse vlade po vrsti poskušale prepričati svet, da nimamo nič z Balkanom, s temi divjaki, smetiščem Evrope - shit hole, bi danes dejal Trump -, da ne sodimo tja in da nas ne zanima! Bolj ko se nam je odpirala možnost, da se vzpostavimo kot nekakšni specialisti za to regijo (z vsemi političnimi in ekonomskimi koristmi), bolj smo se tega otepali. Ko so kasneje Avstrijci ugotovili, kje je lahko dober poslovni model, so takoj skočili v igro in danes je Slovenija tudi zaradi te strateške napake zunanjepolitično klinično mrtva. Podobno kot je mrtev njen zgodovinski spomin. Desetletje, če ne več, smo se na vse kriplje trudili ne biti Balkan, del bivše Jugoslavije ipd. In potem se v uvodu interjuja z Mirom Cerarjem v Washington Postu decembra 2018 pojavi prav ta nesrečni Balkan:

The foreign minister of Slovenia, a small Balkan country that many Americans associate with native daughter Melania Trump ...

Kakšna ironija usode, kaj? Cerarja so predstavili kot zunanjega ministra male balkanske države, ki jo številni Američani povezujejo z Melanio ... pa se ob tem nihče ni zdrznil. Slovenski mediji se tako ali tako ne bi - vsaj tisti ne, ki so postali fenomen papagajskega kopiranja agencijskih sporočil. Morda se zdi komu celo smešno brati pravljice, kako je Cerar odšel v ZDA in tam opozarjal Američane, naj se ne hecajo v Evropi. Za vse tiste, ki zaradi neznanja tujih jezikov ali splošnega nezanimanja za mednarodno politiko - verjetno je takšnih kar okoli 80 % Slovencev - spremljajo samo slovenske medije, pa je takšna medijska manipulacija na dolgi rok škodljiva bolj kot azbest.

Trideset proti dva

Kajti Cerarjevo sprenevedanje, ki v resnici prelaga odgovornost za izrazito prorusko slovensko (zunanjo) politiko zadnjih deset let na nezanimanje Američanov, utegne celo uspeti. Sploh zato, ker je precejšen odstotek Američanov izjemno sit Donalda Trumpa in ki verjame, da je njegov zunanjepolitični izolacionizem (mimogrede, Trumpov slogan America first sploh ni njegov, paš pa se je pojavil v ZDA že v času Charlesa Lindberga, torej v poznih tridesetih letih 20. stoletja, ko je bil lobi, ki se je zavzemal za to, da se Američani ne mešajo v evropske spore, izjemno vpliven) kriv za obračanje nekaterih vzhodnjeevropskih držav bodisi k "avtoritarnemu modelu demokracije" (Srbija, Madžarska, deloma tudi Češka) bodisi k izrazito proruski oziroma proputinovski politiki. Toda Trump, roko na srce, nima nobene zveze s tem, da so se najvišji državni funkcionarji "male balkanske države" v zadnjih osmih letih s svojimi ruskimi kolegi uradno srečali okoli tridesetkrat, z ameriškimi pa zgolj - dvakrat. Letos aprila Andreja Katič z Jimom Mathisom in prejšnji petek Cerar s Pompeom.

Cerar pri Pompeu: Američani so bili po sestanku skopi, uradnih izjav ni bilo.

Ali je Cerarjev obisk State Departmenta slučajno nekakšen znanilec sprememb v slovenski zunanji politiki? Morali bi biti zelo naivni, če bi temu pritrdili. Konkretnih dokazov za to namreč (še) ni. Nakup ameriških oklepnikov tega ne spreminja. Tudi tiho zavračanje Marakeškega dogovora je doslej opazilo le nekaj ljudi. Premier Marjan Šarec je namreč na podpis tega razvpitega dokumenta poslal nižjega državnega uradnika, kar je zgovoren signal, kaj si o vsem skupaj misli njegova "levosredinska" vlada. Toda niti to še ne more potrditi teze, da je slovenska diplomacija v fazi tihega preoblikovanja in da se končuje desetletje favoriziranih proruskih odnosov, zaradi katerih Slovenija ni imela posebnih gospodarskih koristi, je pa utrpela precejšnjo moralno in politično škodo. Nenazadnje so nas "odrezali" tudi na ravni evropskih varnostnih in obveščevalnih služb, ki s Sovo nočejo več deliti vseh podatkov, ker ji po naših informacijah ne zaupajo več. Pred časom se je pojavil celo namig, da naj bi imeli agenti obeh osrednjih ruskih obveščevalnih agencij v Sloveniji nekakšna izobraževanja, team-buildinge ...

Vzhodna Evropa, pa nič drugega

Američane, ki jim gre Cerar na jetra že zaradi slepomišenja v času, ko je vodil vlado in jim obljubljal prodajo zasebne televizije Pro PLUS (čeprav za to ni imel nikakršnih pristojnosti ali pooblastil), seveda prav nič ne zanima, kaj si Miro Cerar misli o Iranu, Severni Koreji, podnebnih spremembah ali migrantski krizi. O teh vprašanjih se pogovarjajo s tistimi, ki so neposredno vpleteni oziroma so odločevalci. V primeru Slovenije jih zanima relativno malo: da poskuša kaj pametnega narediti na Balkanu, da se do tujih investitorjev obnaša pošteno in korektno ter da spoštuje pogodbene obveznosti, ko gre za obrambni proračun članice zveze NATO.

Vse drugo je - Blažev žegen. Arbitraža s Hrvaško? O tem že evropske države nočejo več nič slišati (Slovenci govorite samo še o arbitraži s Hrvaško, tako nadležni ste s tem, da smo začeli vsi bežati pred vami, mi je poleti odkrito razložil diplomat ene od članic EU). Američani se za arbitražo še manj zanimajo. Briga jih. Tako ali tako so politično, vojaško in celo gospodarsko v zadnjih letih z našo južno sosedo neprimerno bolj povezani kot z nami. Argument Melanie Trump pa je postal že kontraproduktiven, saj zanemerja pomembni dejstvi, ki jima niti Melania niti Slovenci ne morejo ubežati: da je Melania poročena z Donaldom, ki mu nad glavo visi impeachment, ter da je Melania v očeh povprečnega Američana približno nekaj takšnega kot Ukrajinka v očeh povprečnega Slovenca. Plesalka ob drogu, pole dancer, bruha iz socialnih omrežij.

Cerar ima probleme z ženskami

Melanie mu nikakor ne uspe prepričati, da bi prišla na obisk v domovino in zraven pripeljala še soproga, zelo neroden pa je bil tudi pri senatorki Amy Klobuchar, na katero uradna slovenska politika zdaj polaga vse upe. Če prva dama noče sodelovati, bo pa morda gospa Klobučarjeva, ki bi utegnila kandidirati za predsednico na prihodnjih ameriških volitvah. Verjetno je to Cerarja tako fasciniralo, da je med obiskom Združenih držav Klobucharjevi namenil nadpovprečno veliko pozornosti, med drugim ji je po naših informacijah zagotovil celo to, da "Republika Slovenija podpira njeno kandidaturo".

Uradni komunike State Departmenta po srečanju Mike Pompeo - Miro Cerar.

Takšna izjava, če je dejansko povsem verodostojna, je seveda hud škandal. Kajti nobena država ali njen uradni predstavnik ne more javno razglašati podpore nekomu, ki bi lahko kandidiral za predsednika oziroma predsednico druge države. Tega se pač ne dela. Še bolj nerodno pa je to, da je Klobucharjeva - demokratka. Cerar je očitno pozabil, da so v Beli hiši zdaj - republikanci. In da se bo težko zmenil za kakšno pametno stvar z njimi, če jih bo pred tem provociral z demokrati.

Očitno se Miro Cerar ni nič naučil od septembrske blamaže v Združenih narodih, ko je najprej poziral s plakatom v kampanji proti antisemitskim izpadom po svetu, nekaj minut kasneje pa je srečal z zunanjim ministrom Irana, države, ki celo uradno prireja tekmovanja v najbolj izvirnih karikaturah, ki zanikajo holokavst ...