Potem je tu Macron, ki je prišel na oblast enako kot večina francoskih voditeljev – z visoko retoriko –, in uporablja predsedniško moč za spreminjanje zakonov; toda ko pride do soočenja z ljudstvom, popusti. Dalje imamo španski spor s Katalonijo in italijanski val populizma, ki nastaja v levem krilu koalicije na jugu in desnosredinskem na severu. Italija se muči z imigrantskimi čolni, za katere se zdi, da jih na njeno obalo naplavljajo EU in zasebne humanitarne organizacije.

Madžarska ima desničarsko vlado, ki po eni strani ugaja večini, po drugi pa ne vemo, kam to vodi. Na Poljskem je patriotska vlada, ki skuša izkoreniniti stare komunistične sodnike, pri čemer je edina ovira Bruselj; plinski Severni tok 2 je videti kot nemško-ruska pogodba, ki pritiska na Poljsko – se ponavljajo zgodovinski pritiski obeh držav?

Češka republika je videti solidno stabilna, toda vlado vodi "amaterski" politik. Švedska ne more oblikovati vlade, v glavnem zaradi javnosti, zaskrbljene zaradi prevelikega števila imigrantov. Belgija je kot ponavadi razdeljena med dve etnični skupini, Avstrija se spoprijema s težavo, kako ustaviti ilegalno imigracijo. Baltske države se bojujejo z ruskim vmešavanjem, brez omembe vredne pomoči EU, vendar vsaj s pomočjo zveze NATO. Za Hrvaško se zdi, da ima nenehne težave s korupcijo, za Slovenijo so značilne šibke levo orientirane vlade.

Kaže, da se razne cerkve poslužujejo nesprejemljivih metod in dnevno izgubljajo moralni vpliv; časi velikega papeža Janeza Pavla II. se že davno minili. V izobraževanju so edine evropske univerze med prvimi 25 na svetu štiri iz Združenega kraljestva (UK) in ena iz Švice; med prvimi 50 je samo pet evropskih univerz. Ni čudno, da petkrat več evropskih študentov pride v Združeno kraljestvo kot odide britanskih na celino. Sprašujem se, koliko jih gre v ZDA. Kaj se je zgodilo z lizbonsko strategijo? Njen cilj je bil do leta 2010 narediti EU "najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, temelječe na znanju, zmožno trajne gospodarske rasti z več in boljšimi službami ter večjo socialno kohezijo". Veliko leporečja, zlasti za brezposelne mlade v EU. A o tem nihče ne govori, kaže, da so to pometli pod preprogo.

Na vojaškem področju se zdi Evropa v pogovorih o ukrajinskih problemih z Rusijo nekoristna, nedavno je prišlo do ruske provokacije v Azovskem morju – sprašujem se, kdaj bo to morje prišlo pod popolno rusko kontrolo. Neprestano slabljenje Nata s strani držav EU, ki ne vplačujejo svojih deležev, je izzvalo ponovno naraščanje možnosti ameriškega izolacionizma.

Brexit je zmešnjava, na obeh straneh ni nikogar, ki bi pametno razmišljal o skupni koristi.

V vsakdanjem in poslovnem življenju potrebuje Evropa manj birokratov, manj političnih sklepov in več državnikov. Če pogledamo nazaj, se zdi državnik celo levičarski Delors. Leta 2012 je za poslovni časopis Handelsblatt izjavil: "Če Britanci ne morejo podpreti teženj o večji integraciji v Evropi, lahko kljub temu ostanemo prijatelji, vendar na drugačni osnovi. Le-to si zamišljam kot evropsko gospodarsko območje ali kot sporazum o prosti trgovini."

Torej, kje so državniki in državnice?