Tisto, kar pa se je v zadnjih dveh letih spremenilo v tej državi, je način sporočanja določenega mnenja, ki morda ni skladno z večinskim prepričanjem. O tem, kaj je večinsko prepričanje in kako ga sploh lahko ugotovimo, na tem mestu ne bomo ugotovljali. Zadostuje to, da se vse, kar ni skladno z mnenjem večine, po tej novi slovenski doktrini lahko razglasi za sovražni govor. Zaradi tega smo se na portalu+ pred kratkim odločili, da bomo občasno kak članek pred objavo poslali v kabinet predsednika vlade, naj pač tam odločijo, ali je primeren za objavo, tj. ne vsebuje elementov sovražnega govora. Kajti kot vemo, je predsednik vlade Šarec zažugal medijem, ki bi razširjali sovražni govor, naj takoj prenehajo s to suberzivno dejavnostjo, v nasprotnem ne bodo dobili več dobro plačanih oglasov državnih podjetij. Glede na naraščajočo podporo vladi Marjana Šarca - vsaj tako ugotavljajo agencije za merjenje javnega mnenja - lahko sklepamo, da večina ljudi v bistvu podpira takšno politiko. In večina prebivalcev Ljubljane prav tako podpira lik in delo nedotakljivega gradonačelnika Zorana Jankovića.

Vrnimo se zdaj k veselemu, predprazničnemu decembru v najlepšem mestu na svetu, ki ga bo še naslednja štiri leta vodil najbolj pošten župan na svetu. Podobno kot pred dvema letoma tudi tokrat Ljubljančani, ki živijo v središču mesta, bežijo iz stanovanj ali jih oddajajo veselim tujim turistom, samo da jim ne bi bilo treba vsak večer trpeti ob zlatih zvokih romskih pihačev. Pred invazivno poročno-pogrebno muziko, pravijo tisti najbolj inovativni, je dobro dodatno zatesniti okna, saj poleg zvokov v meščanska stanovanja hitro vdre tudi tisti nepozabni vonj roštilja, se pravi čevapčičev, pleskavic, ražnjičev, pikantnih klobasic in drugih tradicionalnih slovenskih specialitet. Če k temu dodamo še senf, ajvar in čebulo, je simfonija vonjav dejansko prvinska. Vrnitev k uskoškim koreninam, bi se moral glasiti prihodnji slogan ljubljanskega turizma. Glasbena podlaga bi bila lahko skladba Čevapčiči, ki sta jo zapela legendarna Korado in Brendi, videospot pa je poglavje zase, saj se meščanski filistri ob njem počutijo bolj ogrožene kot pred islamskimi teroristi. 

"Štimunga", ki jo prinaša slovenska glasbena uspešnica Čevapčiči, je prav tisto, v kar se je spremenila Jankovićeva adventna Ljubljana: v parado neurbaniziranega ponosa, v festival nacejanja s ceninim kuhanim vinom in nažiranja z mastno južnjaško hrano.

(Zdaj ste verjetno že opazili, da v tem tekstu kar mrgoli sovražnega govora.)

Vendar moramo biti pošteni in priznati tudi nekaj drugega: dolgoletni župan Ljubljane, ki ga z Magistrata lahko "odpokličejo" le kriminalisti v lisicah, je z okoli dvema milijonoma nočitev v prestolnici nacionalni šampion. In v tem pogledu je jasno tudi to, da trum tujih turistov dejansko ne zanima izvor "božične" glasbe, zaradi katere se tresejo okna in vitraži Stare Ljubljane. Tujcem se zdi balkanska glasba ravno prav eksotična, Ljubljana pa zaradi svoje majhnosti in priročnosti nekakšen "little Paris", kot sem zadnjič prebral komentar v Washington Postu (kjer je, ironično, uvod v intervju z Mirom Cerarjem Slovenijo dejansko prestavil kot majhno balkansko državo). 

S trubači seveda ni nič narobe. V Beogradu se odlično podajo k roštiljadi na Skadarliji. Beograjčani, ki niso priseljenci iz Šumadije, Metohije ali kakšne palanke, ob njihovi glasbi sicer vihajo nosove, vendar se strinjajo, da je to dobro za turizem. Edini problem adventnih trubačov v Ljubljani je, da so zgrešili prostor in čas. Vsaka glasba ima svoj ambient, v katerem se najbolje "sliši". Problem je, če jo forsirate na napačnem prostoru, ob napačnem času. Predbožična Ljubljana je tako ali tako vrhunec siceršnjega kulturnega manjka slovenske prestolnice, v kateri v času Jankovićevega županovanja razen novih fasad, tlakovcev in ostale urbanistične kozmetike ni bilo nobene omembe vredne investicije v kulturo. To pa samo še utrjuje večni kompleks tega mesta - da je namreč v najboljšem primeru zgolj provincialna prestolnica. 

Radomir Konstantinović, srbski filozof postmoderne, je v tem kontekstu skoval koncept t.i. palanke, "svetom med vasjo in mestom" (svet između sela i grada), ki ni niti vas niti mesto. Če palanko kot metaforo postavimo v ljubljanski "veseli december", potem je to svojevrsten lakmusov test stopnje (ne)urbaniziranosti nekega mesta. Pojdite na adventni sejem k Avstrijcem, Italijanom, Bavarcem ali nenazadnje v Zagreb - in nemudoma vam bo jasno, za kaj gre. Za kaj gre? Zgolj za občutek tradicije, umeščenosti v srednjeevropski prostor in čas. Adventni čas v taktih božičnih melodij, klasičnih, jazzovskih ali šansonskih je prevlada urbane kulture nad kmečko-proletarskim primitivizmom. Je zmaga porcelana nad lončevino.