Sinoči, 21. decembra 2018 je predsednik slovenske vlade Marjan Šarec na državni proslavi v Cankarjevem domu izrekel naslednje besede:

" …Interpretacije, da je bila osamosvojitev samo zasluga nekaterih posameznikov, so zgrešene. Bila je zasluga številnih, predvsem pa celotnega naroda, ki je bil aktiven že nekaj let prej. Brez ljudi, ki so protestirali na Roški leta 1988, in brez ljudi, ki so se pozneje odzvali na vsak vpoklic, bodisi kot protestniki bodisi kot aktivni pripadniki oboroženih struktur, ne bi bilo nič. Danes se skuša ljudi deliti na domoljube in tiste, ki to niso. Domoljubje ne pripada samo nekaterim, temveč je pravica, predvsem pa dolžnost vsakega izmed nas … "

Na prvi pogled všečne besede si je vendar treba nekoliko pobliže ogledati. Prvi stavek zavrača "zgrešene interpretacije", ki naj bi pripisovale zasluge za osamosvojitev samo nekaterim posameznikom; drugi stavek pa ponuja (s Šarčevega stališča) pravilno interpretacijo: osamosvojitev je bila "zasluga številnih, predvsem pa celotnega naroda". Glede na govornikovo priznanje, da je bil v času osamosvajanja star komaj 12 let in da "vsega ni(sem) razumel, a dovolj, da … (je) vedel, da se dogaja nekaj velikega, kar bo za vedno spremenilo tok zgodovine slovenskega naroda", je mogoče sklepati, da se do pravilne interpretacije ni dokopal sam, ampak je rezultat sugestij in poučevanja.

Pri tem ni jasno, od kod zgrešene interpretacije. Da bi bila osamosvojitev "samo zasluga nekaterih posameznikov", ne trdi nihče. Zavračanje takšne interpretacije je nekaj takega, kot če bi zavračali interpretacijo, da ima Zemlja obliko kocke. Je pa bolj ali manj jasno, od kod "pravilna interpretacija". Ta interpretacija izvira iz časov, ko je bil Šarec star manj kot dvanajst let. Takrat je na primer veljalo, da "vsi smo umetniki", da "je na oblasti ljudstvo" itn. "Pravilne interpretacije" so med drugimi izrekali nasprotniki osamosvojitve, med katerimi so bili tudi takšni, ki so jeseni 1990 nasprotovali bodisi plebiscitu bodisi izbiri datuma bodisi potrebnemu odstotku za njegovo veljavnost. Nekateri, ki so pozneje segli po najvišjih časteh, so nekaj dni pred plebiscitom trdili, da ne bo imel mednarodno pravnih učinkov. O tistih, ki so zaničevali 57. številko Nove revije (1987) ali pisateljsko ustavo (1988), najbrž res ni treba govoriti, medtem ko so protestniki "na Roški leta 1988" protestirali proti omenjenim zaničevalcem in v podporo zaprtemu Janezu Janši, ki je - če se ne motim - pravi naslovnik Šarčeve "pravilne interpretacije" osamosvojitve.

Gospod predsednik bo prej ali slej moral priznati, da "celotni narod" spreminja zgodovino na podlagi pobud posameznikov z imeni in priimki. To velja za Winstona Churchilla, za Roberta Schumana, za Janeza Pavla II., za Šarčevo ikono Rudolfa Maistra itn. Partijski funkcionarji, ki so trdili, da je v tej ali oni vojni zmagal narod, tega niso trdili zaradi skromnosti, ampak zaradi preračunljivosti, dopadljivosti, všečnosti itn.

Posebnost predsednikovega govora je tudi interpretacija domoljubja. O tem Šarec pravi, da je "pravica" in "dolžnost". Tidve besedi sta seveda vzeti iz besedne zakladnice samoupravljanja, v resnici pa domoljubje je ali pa ga ni. Njegovo pomanjkanje je razvidno tudi iz nekoliko banalne pripovedi o predsednikovem domoljubju. Domoljubi se z domoljubjem ne hvalijo.

Državna revizijska komisija

Nekaj dni nazaj je neka televizijska oddaja - nevednemu delu slovenske javnosti, vključno s piscem teh vrstic - razkrila ustroj Državne revizijske komisije, ki nadzira t.i. javna naročila in deroče tokove davkoplačevalskega denarja. Na odločitve te komisije, ki jo po vsem videzu - ne glede na  strokovno usposobljenost - sestavljajo ljubljenci vladajočih strank, se namreč ni mogoče pritožiti. To razkritje je - pisca teh vrstic - spomnilo na geslo finančnega ministra v prvi slovenski (demokratični) vladi, ki se glasi: Zaupanje je dobro, kontrola pa je še boljša! Komisija, katere ustroj je razkrila televizijska oddaja, ni utemeljena na drugem (kontrola), ampak na prvem načelu (zaupanje). Da ni mogoče ugovarjati sklepom, ki zadevajo milijonske, stomilijonske in milijardne naložbe davkoplačevalskega denarja, je gotovo resen problem, vendar imamo na Slovenskem še resnejše probleme. Zaupanje - ki sicer samo po sebi ni nič slabega, ampak je, kot je nekoč govoril omenjeni finančni minister, dobro - vlada namesto kontrole še marsikje.

Ustroj državne revizijske komisije ni unikat. Nedavno se je prvikrat sestal "strateški svet za zunanjo politiko" pri Ministrstvu oz. ministru za zunanje zadeve. Posnetek s sestanka kaže, da je sestava sveta bistveno ožja, kot je bila nekoč, celo v času Karla Erjavca. Na sestanku so - da ne bi tratili časa z ugovori iz vrst strokovnjakov ali privržencev opozicije - sedeli le člani vladajoče koalicije. Šarčeva oz. Cerarjeva koalicija zaupa le sebi. In to tako rekoč fanatično.

Tukajšnji prispevek pravzaprav ni namenjen revizijam in kontrolam, ampak samemu pojavu zaupanja. Slovenci smo namreč pol stoletja živeli v zaupanju v socializem, s katerim naj bi bili dokončno prekinili med letoma 1988 in 1992. Vladavina zaupanja seveda ni omejena na socializem, ampak velja še za mnoge druge pojave v zgodovini, predvsem v dvajsetem stoletju. To so ugotovili mnogi raziskovalci, med drugimi tudi avtor znamenitega romana Alamut (1938) Vladimir Bartol. Bartol je svoj roman postavil v srednjeveško Perzijo, vendar je - leto dni po Kocbekovi obsodbi fašizma in komunizma (Premišljevanje o Španiji) - s kritiko muslimanskega fanatizma in prevarantstva v bistvu napadel sodobni totalitarizem. Junaki Alamuta so namreč zaupali, da jih po smrti čaka raj z vsemi mogočimi užitki in nagradami. Prerok tega zaupanja na koncu pove: Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Tukajšnji prispevek je namenjen trdoživosti slovenskega socializma, ki se - ob vesoljni agitaciji in propagandi zaupanja - kaže v vsakodnevnih in vse pogostejših pa intenzivnejših napadih na svobodno gospodarstvo, na zasebno šolstvo, zasebno zdravstvo, na meritokracijo in seveda na osamosvojitev. V ozadju omenjenega zaupanja potekajo manevri, ki množijo moč in število socialističnih volivcev. S tem je mogoče razložiti tudi nekatere pojave v zvezi z migracijami.

Ti pojavi so posebej vidni v Sloveniji, čeprav Slovenija seveda ni osamljena. Vabila in dobrodošlice migrantom, kritika kapitalizma in liberalizma … se dogajajo tudi v drugih državah. Slovenci bi morali ravnati drugače, ker so na svoji koži doživeli socializem in agonijo načela zaupanja.  O tem je nedavno prepričljivo in duhovito pisal Tine Hribar, ki svoj spis o "dokapitalizaciji komunizma" končuje z naslednjimi besedami:

"Dandanašnje obnavljanje zahteve po komunistični revoluciji je zato povsem neodgovorno. Zločinsko. Ker so vodilni svetovni apologeti komunizma sicer zelo bistroumni ljudje, mi ob tem nikakor ni jasno, ali so tisti najbolj zagrizeni od njih res nori ali pa se le delajo norca iz vsega in vseh."

Vodilni ameriški avtorji, ki se ukvarjajo z geopolitiko, najprej Henry Kissinger v Svetovnem redu (World Order, 2014), nazadnje pa Richard Haass (Kako se končuje svetovni red in kaj pride po njegovem koncu, Foreign Affairs 2018), svojim voditeljem priporočajo previdnost in zadržanost, kar zadeva sporazumevanje s komunističnimi in postkomunističnimi režimi, npr. s Kitajsko in Rusijo, vendar ugotavljajo, da se je z "nezahodnimi" civilizacijami vendarle težko, če ne že nemogoče sporazumeti o nekaterih temeljnih vprašanjih. Svetovnega reda, ki je nastal v hladni vojni  (po drugi svetovni vojni) in ki ga diplomatsko predstavljajo Združeni narodi, gospodarsko pa liberalna ureditev s svobodno trgovino, bo - tako Haass - vse manj.

Kissinger recimo ugotavlja, da v "nekaterih drugih velikih civilizacijah" realnost ni nekaj zunanjega, ampak je "nekaj notranjega, povezanega s psihološkimi, filozofskimi in verskimi prepričanji". V bistvu govori o fanatizmu. Samo fanatiki lahko verjamejo v užitke in nagrade v raju, v socializem, ali celo zahtevajo obnovo komunizma.

Večina kritikov aktualne slovenske politike - ki jim tupatam pritegne tudi pisec teh vrstic - opisuje različne njene krivice in lumparije. Toda v trenutku razdorov in slabosti svetovne ureditve Slovenija potrebuje predvsem koncept nacionalnega premisleka, pravzaprav nov nacionalni program, ki ne bo temeljil na  pridobitvah socializma, ampak na osamosvojitvi in modernih pobudah, kot so svobodno podjetništvo, učinkovito šolstvo in zdravstvo, predvsem pa seveda nagrajevanje po merljivih dosežkih. Po individualnih zaslugah!