Po več kot letu dni sem se srečal z Robertom Stefanijem, s človekom o katerem bi lahko premišljeval na različne načine, ampak čisto vsi bi govorili o njem kot o prijaznem možu. V današnjem tekstu bi želel o njem pričevati kot o človeku, ki skrbno hrani eno pomembenjših zbirk konstruktivizma. Že v prvi minuti najinega srečanja me je obvestil o tem, da je bila nedavno tega slikarska zapuščina njegovega strica Eduarda Stepančiča oziroma da je bil njen del razstavljen v Bruslju. Tega dejstva sem se zelo razveselil, da Eduard živi svoje posmrtno življenje v svoji umetniški zapuščini. To je najpomembnejše, vse ostalo je v tem komentarju manj pomembno.

Navajam po katalogu Stepančičeve razstave iz Cankarjevega doma leta 2006: "____ Stepančič  je po svojem zgodnjem, mladostnem sodelovanju s Černigojevo Tržaško konstruktivistično skupino leta 1929 za vedno zapustil Trst, se naselil v Beogradu, kjer je vse do smrti leta 1991 živel in delal v skoraj popolni samoti____ dobrih deset let po avtorjevi smrti sta nečaka (eden izmed njiju je Robert Stefaneli op.a) iz okolice Trsta (Nabrežina op.a.) podedovala umetniško zapuščino, to je več kot 500 slik in risb___na ogled obsežnega gradiva so pripeljali več poznavalcev, med njimi tudi Petra Krečiča, ki mu je v preteklosti ob raziskavah slovenskega konstruktivizma uspelo osebno spoznati enigmatičnega Stepančiča."

Pod tem otvoritvenim tekstom kataloga za razstavo "Eduard Stepančič, konstruktivistični princip" je bila podpisana kustodinja razstave umetnostna zgodovinarka Nina Pirnat Spahić. Med drugim se je zahvalila tudi njenem kolegu dr. Ješi Denegriju, ki je bil zagotovo najzaslužnejši, da se je zbirka v Beogradu sploh ohranila. V tistih sramotnih, egoističnih in morilskih letih je želel tedanji direktor Muzeja sobobne umetnosti v Beogradu avtorje, ki niso bili iz najbližje soseske, pometati dobesedno v sotočje Donave in Save. Danes je na srečo v Muzeju sodobne umetnosti poplnoma drugače, a brez takratne Denegrijeve zavrnitve nacionalistične stekline bi Stepančičevo zapuščino zagotovo doletela več kot bridka usoda.

Z današnjim komentarjem želim ponovno narediti vizualnega umetnika Eduarda Stepančiča vidnega. To je bil konstruktivist ves poln velikih odlik, aktivne geometrije in aktivnega plemenitega kolorizma. Vse njegove slike so bile izpolnjene z utripajočimi oblikami. Želim vas opozoriti, da večina njegovih najpomembnejših slik niso bile prestižnega, kraljevskega formata (v tem primeru je "kraljevski format" mišljeno dobesedno, kralji so imeli radi velike formate za svoje podobe), čeprav so slovenski avantgardisti slikali tudi takšne formate, a jih večinoma pomnimo le iz č.b. fotografij, ker so v realnem poniknili neznano kam.

Te dni me je življenje profesionalno pripeljalo v Moderno galerijo tako, da ure in ure gledam Stepančičeve slike. Predvsem eno, to je slika Konstruktivistične silhuete (scenski osnutek za predstavo Črne Maske), ki je v mojem umetniškem življenju odigrala ključno vlogo. Format "gvaša" je velik le 25 cm x 15 cm. Poln je enigmatičnosti in drugačnosti od katerekoli druge slike na tem svetu. Kot mladostniku mi je odprla pomembno metodo za uprizarjanje velikih gledaliških totalov. Ne morete si predstavljati, ko sem jo petindvajsetleten dal preslikati na format 9 m x 6 m. Njena enigma se mi je odprla skozi skrajno gledališkost, iz njene nerazumljivosti.

Po Baudlerajevi logiki je umetniška identiteta in slava zasnovana ravno v tem, da nas umetnike nihče metodološko ne more razumeti, že simbolistična pozicija je abstrakcioniste privzdvignila do popolne nerazumljivosti, do svete nerazumljivosti. A ravno konstruktivisti so bili tisti, ki so želeli biti razumljivi in se približati delavcu, saj bi mu morali biti konstruktivistični motivi naravno blizu, a navkljub vsem njihovim naporom so ostali delavnim množicam najbolj nerazumljivi od vseh, ki so se kadarkoli predstavili svetu umetnosti. Zato je vedno tako bilo in tako bo, da omejenci slavijo lokalne motive mimetičnih umetnosti.

Konstruktivisti so izhajali iz kavzalne povezanosti!

Po tistem, ko so bile Stepančičeve slike v Beogradu odrešene nacionalističnega pritiska, so bile najprej prepeljale v Trst in iz Trsta v Ljubljano v Arhiteturni muzej leta 2005 in iz muzeja v Cankarjev dom, kjer je bila postavljena razstava. V tistem času naju je dr. Peter Krečič povabil z Dunjo Zupančič na ogled zapuščine. To je bil eden tistih dnevov, ko dobesedno začutiš suverenost umetnika. Ko nama je Peter Krečič prestavljal različne slike, se je zgodil resnično pretresljiv trenutek, ko sva pred seboj zagledala risbe, ki jih je Stepančič dobesedno prerisoval z razstave v Parizu in to kot umetnik v resnih letih.

Ker med oblikovanjem današnjega teksta nisem med svojimi dokumenti našel, kje in kdaj naj bi to bilo, sem že ob skoraj neprimerni uri poklical enega največjih strokovnjakov za historično avantgardo nasploh dr. Petra Krečiča. Čez uro sem dobil več kot izčrpen odgovor:

Dragi Dragan!

Malo si me vrgel s predprazničnega tira in še nekoliko omotičen grem gledat, kaj sem pisal o Stepančiču v katalogu. Da ne boš preveč iskal po katalogu, ti pošiljam odlomek iz teksta, ki govori:

        1. o srečanju z Malevičevimi slikami l. 1978 v Parizu

        2.  kaj govori o animaciji, ki sta jo naredila skupaj z videastom Mihom Vipotnikom. 

Takole: 

med tem, ko je bil Stepančič v razvijanju svojih novokonstruktivističnih risb v polnem razmahu, je zvedel, da so v novem kulturnem centru Georges Pompidou v Parizu odprli razstavo Kazimirja Maleviča. Spomladi leta 1978 jo je obiskal in se, kot je videti, prvič v življenju srečal z njegovimi suprematističnimi risbami. Odkritje je bilo zanj tako pomembno, doživetje tako silovito, da se je vkopal pred njimi in jih sedem natančno prerisal____Štel si je v čast, da je lahko prerisoval Maleviča, a ne zgolj iz spoštovanja do tega izjemnega ruskega umetnika, marveč tudi zato, ker je v njegovih suprematističnih risbah našel popolno priznanje za svoje delo, tako za preteklo v dvajsetih letih kot za tisto, s čimer se je prav tedaj tako intenzivno ukvarjal____Ni izključeno, da se je ob svojih obiskih Trsta - in prek Trsta je tedaj dvakrat potoval v Pariz - srečal z računalniško grafiko Edvarda Zajca. Morda ga je na to opozoril Černigoj, ki je Zajca dobro poznal, saj se je ta štel za njegovega učenca. Stepančič se je torej oziral naokoli, kje bi našel pravega človeka, ki bi mu lahko pomagal z računalniško tehniko in leta 1983 nekako prišel do informacij o nameravanem mednarodnem festivalu videa, ki so ga napovedovali za jesen leta 1983 v Cankarjevem domu____med predavatelji je bil denimo mednarodno priznani Woody Vasulka ___Izdelali so 22 projektov, eden med njimi pa je bil Stepančičev! Po pripovedovanju Miha Vipotnika je šlo za snemanje risb v Ljubljani ter njihovo sprotno, takojšnjo animacijo v televizijskem studiu v Zagrebu, s katerim je bil ljubljanski povezan prek fibrooptičnega kabla. Tam je Tomislav Nikolić na grafičnem računalniku Flair izvedel dve preprosti animaciji___ celotno dogajanje pa spremlja prav za to priložnost izbrana glasba Iva Petriča. Stepančič je dal projektu naslov "Raziskava likovne mehanike", 1960 - 1980, Video C. D. '83 in se podpisal E. Stepančič.

Dr. Peter Krečič še enkrat bi se vam pred javnostjo portala+ zahvalil za to, da tako radodarno, brezpogojno in prijazno z nami delite svoje znanje. In na koncu naj spregovori Stepančič:

"Ustvarjalec ne posnema več vidnega, temveč se s svojim znanjem in izkušnjami obrača k vidnemu z novim sistemom znakov" in nadaljuje "Razvija naj nove kategorije, ki so mu potrebne za koordinacijo dejstev." 

Eduard Stepančič je bil tih in izjemno skromen mož, poudarjal je vse robove geometričnega izčrtavanja naših življenj. V umetniško resničnost je prenašal čutne sfere tako neznačilne za konstruktiviste, a navkljub vsemu je bila njegova občutljivost več kot nadzorovana.

Še enkrat hvala tudi Robertu Stefaniju.