Komentar

Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov

Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki zagovarja odprtost, človekove pravice in multikulturalizem, res obsojena na vlogo Trojanskega konja, ki bo ob škodoželjni podpori desnih populistov pokopal projekt Združene Evrope? Konec leta, ki je obenem začetek novega leta, je priložnost za nekaj misli o slovenski prihodnosti v Evropi, pa tudi o evropski perspektivi v današnjem globalnem svetu, ki ga definirata naraščajoči ameriški izolacionizem ter vzpon Kitajske.

31.12.2018 21:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Azija   Evropa   Kambodža   Kitajska   človekove pravice   migracije   demokracija   Rusija   Putin   Trump   Lincoln   Višegrad

Fotografije: Dejan Steinbuch

Seveda je Evropa še vedno svetilnik upanja za vse pregnane, obubožane in nesrečne ljudi tega sveta, za milijone brezpravnih, ki se zlivajo proti tej Koromandiji v hrepenenju po boljšem življenju. In seveda je prav, da je Evropa takšna, kakršna je, humana in karitativna. Toda ...

Zadnja dva meseca sem z družino večino časa preživel v tujini. Obiskali smo devet držav in sedem prestolnic, od tega dve azijski. Primerjava med Evropo in (jugovzhodno) Azijo je še posebej vznemirljiva, kajti realnost na ulicah evropskih mest in azijskih prestolnic človeku razkrije precej drugačno sliko od tiste, ki jo ustvarjajo mediji. Ne le klasični novičarski mediji, pač pa tudi t.i. socialna omrežja, ki bodisi idealizirajo in olepšujejo svet, bodisi z lažnivimi novicami manipulirajo s čustvi ljudi za doseganje najbolj nizkotnih ciljev. Ključno spoznanje je to, da je Evropa ne glede na trenutno ekonomsko konjunkturo začela pešati in da daje vtis utrujenosti, naveličanosti in slabosti. Ko pravim Evropa, mislim seveda na Evropsko unijo, ki je danes dejansko politično neprimerno bolj sprta, kulturno razdeljena kot pred petimi ali desetimi leti. Na drugi strani pa je Azija v tem obdobju občutno napredovala in je danes ekonomsko močnejša in politično stabilnejša kot kdaj koli prej. Kitajskemu biku, ki je motor te regije, sapa niti malo ne pohaja. Če primerjam svoje vtise obeh delov evrazijskega kontinenta izpred osmih let in danes, so razlike še očitnejše - in to v škodo Evrope, ki na nek simboličen, hkrati pa tragičen način odseva današnjo podobo Slovenije. Mutatis mutandis bi lahko trditev tudi obrnili, češ da Slovenija v svoji družbeni oziroma politični realnosti odslikava evropski zaton v malodane Viscontijevih beneških odtenkih. Podobna letargija je zajela ameriški konservativni establishment v drugi polovici osemdesetih let, ko so grozeči oblaki nad Wall Streetom napovedovali finančni tsunami, dogajanje v tedanjem vzhodnem bloku pa nepredvidljiv končni razplet socialističnega družbenega eksperimenta. William F. Buckley je takrat prišel na dan s tezo, da se je kapitalizem eshatološko izčrpal, kar je potem utonilo v pozabo, saj je padel Berlinski zid, z njim pa tudi socializem - in kapitalistična paradigma, tako se je vsaj zdelo, je zmagala. Toda v resnici je šlo zgolj za nekakšen "odložni pogoj", ki se je uresničil v obdobju vsake gospodarske krize, nazadnje in zelo kruto leta 2008, ko je Zahod padel v globalno recesijo. Od takrat naprej je Evropa še bolj razdeljena tudi kar se percepcije kapitalizma tiče. Po precej poenostavljeni, a med ljudmi precej razširjeni "resnici" bi se protestantski sever disciplinirano odrekal užitkom in akumuliral evre, hedonistični jug pa zapravljal in živel na kreditih nemških bank ...

 

 

Budistični tempelj na Phuketu: Spokojnost sedečega Bude kot prispodoba samozavestnega kitajskega vzpona.

 

 

Seveda ni tako preprosto, toda v politiki zmagujejo enostavne fraze in slogani. Tradicionalni občutljivosti med Severom in Jugom v Evropski uniji so se pridružile še napetosti med Zahodom in Vzhodom, med t.i. starimi in novimi članicami Unije. Razlogi niso (bili) ekonomske, pač pa politične oziroma ideološke narave. Spodbudilo jih je vprašanje sprejemanja ekonomskih migrantov iz Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda. V tem primeru so politične elite držav Višegrajske četverice pokazale nekatere lastnosti, ki so jih podedovale iz sovjetskih časov. Liberalnosti vsekakor ni med njimi. Vse to je voda na mlin tistim (zunanjim) igralcem, ki jim gre Evropska unija v nos. Tradicionalno naj bi bila to Rusija, zadnje čase pa se zdi, da so Evropi obrnili hrbet tudi v republikanski Beli hiši. Oslabljena Evropa koristi prav vsem - ob Rusiji in Združenih državah brez dvoma tudi Kitajski, obenem pa si verjetno nihče ne more predstavljati, kako bi zgledala stara celina, če bi prišlo do nenadzorovanega razpada EU. Bi bila mogoča tudi vojna?

 

Pričujoči zapis se loteva dveh sočasnih fenomenov današnje geopolitike: zatona Evrope ter vzpona Azije, kjer je osrednji tiger Kitajska, ob njej pa suvereno rastejo še nekatere manjše propulzivne regionalne ekonomije (Tajska, Vietnam, IndonezijaMalezija itd.). Obenem ne bom pozabil na Slovenijo, ki je kot nacionalna entiteta po mojem mnenju dosegla tisto kritično točko, za katero v letalstvu pravijo "point of no return": pot nazaj ni mogoča, zato je zasilni pristanek nujen. Kakšen bo, je danes nemogoče napovedovati, čeprav je bolj ali manj jasno, da bo aktualna vlada, če bo na oblasti zdržala polni mandat, verjetno zadnja slovenska vlada, ki bo delovala v razmerah, ki niso izredne, kaotične ali celo vojne.

 

 

I. Kitajska razvojna paradigma

 

Slovenija je zanemerljiv igralec v globalnem merilu. Nekaj več teže ima - vsaj formalno - v okvirih Evropske unije. Razmerje je zelo neposredno, vendar na žalost enostransko. Medtem ko s svojo (ekonomsko) politiko ne moremo vplivati na evropsko ekonomijo in javne finance, smo zaradi izvozne naravnanosti nacionalnega gospodarstva povsem izpostavljeni nihanjem treh največjih evropskih ekonomij, tj. Nemčije, Francije in Italije. Z drugimi besedami, če gre nam dobro, se bo to poznalo kvečjemu hrvaškemu turizmu, če pa gre Nemcem slabo, bomo to v nekaj mesecih (ali pa še prej) občutili tudi v Sloveniji.

 

 

Kitajski jumbo plakati na ulicah kamboške prestolnice obljubljajo hiter napredek ...

 

 

A če se vrnemo k globalni sliki, ki jo dajeta "združena Evropa" na eni in Azija na drugi strani: ne glede na to, kako enkraten in human projekt je Evropska unija, je hkrati tudi dejstvo, da se od Beethovnove Ode radosti, italijanskega turizma in nemške avtomobilske industrije - pod pokrovko bruseljske birokracije, zakonodaje in Evropskega sodišča za človekove pravice, ne da preživeti v geopolitiki. Zakaj ne? Zato kjer imamo na drugi strani ekonomsko optimizirano avtokracijo s človeškim obrazom. Razvojna paradigma večine azijskih držav, za katero bi si lahko avtorske pravice nekoč lastil Singapur, danes pa je ta naziv prevzela Velika sestra iz Prepovedanega mesta, je namreč prav to: avtokracija z nasmeškom.

 

Kitajska, ki pospešeno kolonializira svojo bližnjo soseščino (zelo brutalno denimo Kambodžo, kjer je nova generacija Rdečih Kmerov ponovno našla zavetnika v Pekingu), aktivna pa je tudi v Afriki, nima nobenih omejitev, ko gre za njen "nacionalni interes". Gradbišča kitajskih podjetih v Burmi, Laosu in Kambodži zahodnega obiskovalca šokirajo. V nekdanji Demokratični Kampučiji na območju, kjer je bila pred leti malo večja ribiška vas, Kitajci gradijo desetine hotelov, resortov in igralniških kompleksov. S seboj so pripeljali tisoče inženirjev in delavcev, ki so skupaj z dovolj kvalificiranimi domačimi delavci na gradbiščih do poznih nočnih ur. V Phnom Penhu smo nekaj dni preživeli v četrtem nadstropju hotela, ki je bil z dveh strani obdan z gradbiščem; na enem so gradili manjšo stolpnico. Ko smo prišli, so ravno zaključevali prvo nadstropje, čez dva dni pa so bili že pri konstrukciji tretjega ... Težko je opisati, kakšen strašanski tehnološki in človeški potencial stoji za kitajsko ekonomsko ekspanzijo, vendar je v živo videti resnično impresiven in bi koga spomnil na orjaške gradbene projekte v antiki. Denimo gradnjo piramid.

 

Proti najmočnejši ekonomiji sveta, ki je ne mučijo vprašanje svobode govora, splava, pravic istospolnih ali odnos do nezakonitih migrantov, se ozira vedno več držav; tudi tistih, ki geografsko, zgodovinsko in kulturno morda niso povsem azijske. Kitajska razvojna paradigma, ki od kapitalizma jemlje samo "nujno zlo", medtem ko demokracijo vljudno, vendar odločno zavrača, uživa simpatije v Rusiji, Turčiji in celo nekaterih evropskih državah. Tudi članicah Evropske unije. Skupni imenovalec je bolj kot ne avtoritarna oblast (predsednik oziroma premier), ki ne mara kritik, medijev oziroma opozicije, ima pa posluh za socialo, pravice delavcev in nekaj nacionalizma. Običajno in na kratek oziroma srednji rok so posledice takšnega avtoritarnega vodenja države tudi v okrepljenem srednjem sloju. Najboljši primer oziroma dokaz, da moja trditev drži, je Vladimir Putin.

 

 

Dvojezični napisi v Kambodži kažejo na kitajsko kolonizacijo te nekoč povsem nerazvite dežele.

 

 

O tem, kaj ta avtokrat z ledenimi modrimi očmi pomeni za ruski standard in občutek samozavesti, dokazujejo tisoči ruskih turistov na Tajskem, Kambodži in Vietnamu, ki so ponekod že zasenčili nemške in ameriške turiste, ruščina pa je ob obvezni kitajščini (Kambodža je ponedkod že dvojezična) takorekoč izenačena z angleščino. Iz evropske perspektive so demokracija, vladavina prava in človekove pravice še vedno na piedestalu zavarovanih vrednot. Kitajska razvojna paradigma takšnih problemom s tem seveda nima in ne izgublja energije z njimi, medtem ko Evropa danes ravno zaradi tega doživlja najhujšo krizo v svojem dosedanjem obstoju. Slepe zagledanosti v nekdanje ideale ni spremenila niti izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA jeseni 2016, ob čemer bi morali v vseh 28 (tedanjih) evropskih prestolnicah zvoniti alarmni zvonci. Ko se namreč Združene države vrnejo k izolacionalistični doktrini, ki jo definira slogan America First!, je jasno, da je vrag odnesel šalo in da ima Evropa v globalnem smislu že tri nasprotnike - poleg Rusije in Kitajske tudi pragmatične ZDA, ki jih vodi navidezno neuravnovešeni predsednik.

 

 

II. Nemška Trojanska kobila v Združeni Evropi

 

Evropska unija ne bi mogla naleteti na slabši zgodovinski moment; ob treh močnih globalnih tekmecih, od katerih je ekonomsko obvladljiva le Rusija, se je pojavil še notranji Trojanski konj oziroma kobila v podobi tradicionalno razdiralne Nemčije. Vse, kar so za projekt evropske sprave in unifikacije naredili Adenauer, de Gaulle, Mitterand in Kohl, je v nekaj mesecih porušila Angela Merkel. Posledice njene migrantske sabotaže še niso mimo in Unija je  zaradi tega razdeljena na dva bloka, ki v marsičem sovpadata tudi z nekdanjo Železno zaveso. Kako naj obstane takšna hiša, ki je sama proti sebi, od znotraj razdeljena? A House Divided Cannot Stand, je staro biblijsko misel povzel Abraham Lincoln v zgodovinskem nagovoru, ki je za dandanašnjo Evropo nadvse aktualen.

 

Lincoln je krmilo Združenih držav prevzel v času grozečega (državljanskega) konflikta med sužnjelastniškim demokratskim Jugom in kapitalističnim republikanskim Severom. Vzporednic z Unijo ni tako malo. Ključna pa je sledeča dilema: Kako naj Evropa, ki je sama s sabo sprta, konkurira najmočnejšim ekonomijam sveta? Kako naj doseže politično soglasje, če pa se kopja njenih nacionalnih voditeljev lomijo ob vprašanjih, ki za države sploh ne obstajajo? Si Rusi, Kitajci ali Turki razbijajo glave s pravicami ilegalnih migrantov? Jih skrbi njihov socialni status, ekonomski položaj, človekove pravice?

 

Seveda je Evropa še vedno svetilnik upanja za vse pregnane, obubožane in nesrečne ljudi tega sveta, za milijone brezpravnih, ki se zlivajo proti tej Koromandiji v hrepenenju po boljšem življenju. In seveda je prav, da je Evropa takšna, kakršna je, humana in karitativna. Toda ...

 

... cena za takšno načelno in tudi ideološko politiko postaja izjemno visoka. Nekje bo treba postaviti mejo, določiti točko, čez katero ne bomo smeli. Ne samo glede (ilegalnih) migracij, ki zadnja tri leta preokupirajo evropsko skrajno desnico in radikalno levico, pač pa tudi okoli načelnih političnih vprašanj, ki so postala neke vrste samouresničujoče se prerokbe in zaradi katerih Evropa samo sebe zastruplja. Tej avtoimuni bolezni lahko rečemo politična korektnost, eden njenih akutnih simptomov pa je sovražni govor. Ni naključje, da se je silna javna polemika okoli tega govora v zadnjih mesecih razplamtela tudi v Sloveniji; če rečem, da "ni naključje", mislim predvsem pa pomanjkanje tradicije oziroma zgodovinskih izkušenj. Kako naj ljudje razumejo substančni smisel "sovražnega govora" po četrt stoletja svobode, če pa imajo s tem včasih probleme celo Britanci ali Američani z neprimerljivo daljšo demokratično tradicijo?

 

Že dejstvo, da lahko svobodno razpravljamo o svojih svobodah in svoboščinah, nas razlikuje od nekaj milijard prebivalcev tega planeta, ki tega privilegija nimajo. Kajti njih lahko svoboda govora že jutri stane glave. In ko evropski anarhisti in aktivisti pozivajo k odprtim mejam, pozabljajo, da s tem k sebi vabijo ljudi, ki jim je svoboda misli in besede tuja, ki ne razumejo in ne podpirajo enakopravnosti v vseh tisith pogledih, ki so za nas samoumevni. Obsedenost s politično korektnostjo, ki zastruplja Evropo, postaja morilka evropske identitete.

 

(se nadaljuje)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
22
Iz regij na občine ali zakaj naj bi bilo bolje iz majhnega na manjše
4
29.10.2020 21:29
Očitno se politika ni ničesar naučila iz prvega, pomladnega protikoronskega odloka, ki ni dovoljeval gibanja izven meja občine ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Se Evropa med drugim valom pandemije še lahko izogne množičnim uličnim neredom?
12
28.10.2020 21:50
Koronakriza in z njo povezani ukrepi, med katerimi so marsikje čedalje hujše omejitve in prepovedi, bodo vedno bolj negativno ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
14
26.10.2020 21:05
Trenutne razmere kažejo, da je za boj s pandemijo dejansko potrebno angažirati vse razpoložljive sile in s tem tudi oborožene ... Več.
Piše: Božo Cerar
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
5
25.10.2020 11:00
Ta prispevek je odziv na nedavno javno mnenje Ivana Simiča, ki je bilo 20. oktobra 2020 pod naslovom Koliko solz, besed obupa, ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Vsi smo del razvoja razsvetljenskega sveta, ki nas brani pred religioznimi in ideološkimi patologijami.
2
24.10.2020 21:00
Maska je vodilni specializiran medij, namenjen scenski umetnosti v Srednji Evropi, ki vseobsežno obravnava izbrane teme in jih v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Življenje je kredit in debet, za vsakim dejanjem pa nepredvidena posledica ...
6
23.10.2020 21:00
Debet in kredit res pomenita ravnotežje in to je tisto, kar potrebujemo v tem trenutku, ko se spopadamo s pandemijo novega ... Več.
Piše: Keith Miles
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
11
22.10.2020 21:20
Izhodišča za program Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo je dokument, v katerem avtorji po začetni oceni stanja v ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
13
21.10.2020 20:00
Ko v skupnost udari huda kognitivna disonanca, sta možnosti samo dve. Kakšna razpade na plemena, ki se najprej zmerjajo, potem ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
26
20.10.2020 21:00
Nastopil je čas za imena odgovornih za blamažo Fursa, za uničena življenja, za uničene družine, za (ne)znane bolezni, za vse ... Več.
Piše: Ivan Simič
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
8
19.10.2020 22:45
Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
22
18.10.2020 20:28
Slovenija se sooča s silovitim drugim valom Covida. Lahko bi rekli, da je bila naša fašistoidna vlada očitkom navkljub premalo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
19
18.10.2020 11:00
Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kvartet med epidemijo: Predstava, ki je ne bo nihče nikoli videl
2
17.10.2020 20:40
Pred menoj je knjiga, namenjena predstavi, ki je ne bo nihče nikoli videl. Knjiga je posebne vrste umetniško delo, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
19
14.10.2020 21:30
Neverjetno, ampak Karl V. Erjavec je ponovno postal predsednik upokojenske stranke še pred formalnim kongresom stranke, ki bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
8
13.10.2020 21:00
Po tridesetih letih in ne glede na volilni sistem bo potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
3
11.10.2020 22:40
Oblast se ni odločila le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
16
11.10.2020 21:00
Slovenija je končno dobila načelno koalicijo, ki lahko prepreči zdrs v iliberalno demokracijo. Koalicija ustavnega loka (KUL) bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem.
4
10.10.2020 21:00
V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje naSchool of Audio EngineeringvAmsterdamu, se je izoblikoval v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
17
09.10.2020 00:00
Navdušeno navijanje za Rogliča in Pogačarja v drugi polovici septembra je krivuljo okužb z novim koronavirusom že pred desetimi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kratek esej o plačah: Je nagrajevanje v Sloveniji pošteno in pravično?
3
07.10.2020 21:59
Ena najbolj pogostih debat bo vedno o poštenem in pravičnem nagrajevanju in obdavčevanju dohodkov. Pri tem si seveda poštenost ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 5.068
02/
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.698
03/
Pred nami je odločilen teden: Če nam uspe ustaviti napredovanje virusa, se bomo izognili Bergamu, v nasprotnem primeru bo zelo hudo
Uredništvo
Ogledov: 2.360
04/
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2.577
05/
Angažiranje vojske za boj proti epidemiji Covid-19 ni vprašanje prestiža, ampak nujnosti
Božo Cerar
Ogledov: 1.816
06/
Vse je narobe, vse je slabo ... (O programu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo)
Bine Kordež
Ogledov: 1.527
07/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 19.972
08/
Se Evropa med drugim valom pandemije še lahko izogne množičnim uličnim neredom?
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.192
09/
Polemika: Neustavnost ni osebna odgovornost "posameznikov iz Fursa", ampak tistih poslancev državnega zbora, ki so sporno novelo zakona o davčnem postopku podprli!
Žiga Stupica
Ogledov: 1.269
10/
Covid statistika: Slovenija se pospešeno "prekužuje", narašča pa število smrtnih žrtev
Bine Kordež
Ogledov: 1.168