Komentar

Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov

Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki zagovarja odprtost, človekove pravice in multikulturalizem, res obsojena na vlogo Trojanskega konja, ki bo ob škodoželjni podpori desnih populistov pokopal projekt Združene Evrope? Konec leta, ki je obenem začetek novega leta, je priložnost za nekaj misli o slovenski prihodnosti v Evropi, pa tudi o evropski perspektivi v današnjem globalnem svetu, ki ga definirata naraščajoči ameriški izolacionizem ter vzpon Kitajske.

31.12.2018 21:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Azija   Evropa   Kambodža   Kitajska   človekove pravice   migracije   demokracija   Rusija   Putin   Trump   Lincoln   Višegrad

Fotografije: Dejan Steinbuch

Seveda je Evropa še vedno svetilnik upanja za vse pregnane, obubožane in nesrečne ljudi tega sveta, za milijone brezpravnih, ki se zlivajo proti tej Koromandiji v hrepenenju po boljšem življenju. In seveda je prav, da je Evropa takšna, kakršna je, humana in karitativna. Toda ...

Zadnja dva meseca sem z družino večino časa preživel v tujini. Obiskali smo devet držav in sedem prestolnic, od tega dve azijski. Primerjava med Evropo in (jugovzhodno) Azijo je še posebej vznemirljiva, kajti realnost na ulicah evropskih mest in azijskih prestolnic človeku razkrije precej drugačno sliko od tiste, ki jo ustvarjajo mediji. Ne le klasični novičarski mediji, pač pa tudi t.i. socialna omrežja, ki bodisi idealizirajo in olepšujejo svet, bodisi z lažnivimi novicami manipulirajo s čustvi ljudi za doseganje najbolj nizkotnih ciljev. Ključno spoznanje je to, da je Evropa ne glede na trenutno ekonomsko konjunkturo začela pešati in da daje vtis utrujenosti, naveličanosti in slabosti. Ko pravim Evropa, mislim seveda na Evropsko unijo, ki je danes dejansko politično neprimerno bolj sprta, kulturno razdeljena kot pred petimi ali desetimi leti. Na drugi strani pa je Azija v tem obdobju občutno napredovala in je danes ekonomsko močnejša in politično stabilnejša kot kdaj koli prej. Kitajskemu biku, ki je motor te regije, sapa niti malo ne pohaja. Če primerjam svoje vtise obeh delov evrazijskega kontinenta izpred osmih let in danes, so razlike še očitnejše - in to v škodo Evrope, ki na nek simboličen, hkrati pa tragičen način odseva današnjo podobo Slovenije. Mutatis mutandis bi lahko trditev tudi obrnili, češ da Slovenija v svoji družbeni oziroma politični realnosti odslikava evropski zaton v malodane Viscontijevih beneških odtenkih. Podobna letargija je zajela ameriški konservativni establishment v drugi polovici osemdesetih let, ko so grozeči oblaki nad Wall Streetom napovedovali finančni tsunami, dogajanje v tedanjem vzhodnem bloku pa nepredvidljiv končni razplet socialističnega družbenega eksperimenta. William F. Buckley je takrat prišel na dan s tezo, da se je kapitalizem eshatološko izčrpal, kar je potem utonilo v pozabo, saj je padel Berlinski zid, z njim pa tudi socializem - in kapitalistična paradigma, tako se je vsaj zdelo, je zmagala. Toda v resnici je šlo zgolj za nekakšen "odložni pogoj", ki se je uresničil v obdobju vsake gospodarske krize, nazadnje in zelo kruto leta 2008, ko je Zahod padel v globalno recesijo. Od takrat naprej je Evropa še bolj razdeljena tudi kar se percepcije kapitalizma tiče. Po precej poenostavljeni, a med ljudmi precej razširjeni "resnici" bi se protestantski sever disciplinirano odrekal užitkom in akumuliral evre, hedonistični jug pa zapravljal in živel na kreditih nemških bank ...

 

 

Budistični tempelj na Phuketu: Spokojnost sedečega Bude kot prispodoba samozavestnega kitajskega vzpona.

 

 

Seveda ni tako preprosto, toda v politiki zmagujejo enostavne fraze in slogani. Tradicionalni občutljivosti med Severom in Jugom v Evropski uniji so se pridružile še napetosti med Zahodom in Vzhodom, med t.i. starimi in novimi članicami Unije. Razlogi niso (bili) ekonomske, pač pa politične oziroma ideološke narave. Spodbudilo jih je vprašanje sprejemanja ekonomskih migrantov iz Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda. V tem primeru so politične elite držav Višegrajske četverice pokazale nekatere lastnosti, ki so jih podedovale iz sovjetskih časov. Liberalnosti vsekakor ni med njimi. Vse to je voda na mlin tistim (zunanjim) igralcem, ki jim gre Evropska unija v nos. Tradicionalno naj bi bila to Rusija, zadnje čase pa se zdi, da so Evropi obrnili hrbet tudi v republikanski Beli hiši. Oslabljena Evropa koristi prav vsem - ob Rusiji in Združenih državah brez dvoma tudi Kitajski, obenem pa si verjetno nihče ne more predstavljati, kako bi zgledala stara celina, če bi prišlo do nenadzorovanega razpada EU. Bi bila mogoča tudi vojna?

 

Pričujoči zapis se loteva dveh sočasnih fenomenov današnje geopolitike: zatona Evrope ter vzpona Azije, kjer je osrednji tiger Kitajska, ob njej pa suvereno rastejo še nekatere manjše propulzivne regionalne ekonomije (Tajska, Vietnam, IndonezijaMalezija itd.). Obenem ne bom pozabil na Slovenijo, ki je kot nacionalna entiteta po mojem mnenju dosegla tisto kritično točko, za katero v letalstvu pravijo "point of no return": pot nazaj ni mogoča, zato je zasilni pristanek nujen. Kakšen bo, je danes nemogoče napovedovati, čeprav je bolj ali manj jasno, da bo aktualna vlada, če bo na oblasti zdržala polni mandat, verjetno zadnja slovenska vlada, ki bo delovala v razmerah, ki niso izredne, kaotične ali celo vojne.

 

 

I. Kitajska razvojna paradigma

 

Slovenija je zanemerljiv igralec v globalnem merilu. Nekaj več teže ima - vsaj formalno - v okvirih Evropske unije. Razmerje je zelo neposredno, vendar na žalost enostransko. Medtem ko s svojo (ekonomsko) politiko ne moremo vplivati na evropsko ekonomijo in javne finance, smo zaradi izvozne naravnanosti nacionalnega gospodarstva povsem izpostavljeni nihanjem treh največjih evropskih ekonomij, tj. Nemčije, Francije in Italije. Z drugimi besedami, če gre nam dobro, se bo to poznalo kvečjemu hrvaškemu turizmu, če pa gre Nemcem slabo, bomo to v nekaj mesecih (ali pa še prej) občutili tudi v Sloveniji.

 

 

Kitajski jumbo plakati na ulicah kamboške prestolnice obljubljajo hiter napredek ...

 

 

A če se vrnemo k globalni sliki, ki jo dajeta "združena Evropa" na eni in Azija na drugi strani: ne glede na to, kako enkraten in human projekt je Evropska unija, je hkrati tudi dejstvo, da se od Beethovnove Ode radosti, italijanskega turizma in nemške avtomobilske industrije - pod pokrovko bruseljske birokracije, zakonodaje in Evropskega sodišča za človekove pravice, ne da preživeti v geopolitiki. Zakaj ne? Zato kjer imamo na drugi strani ekonomsko optimizirano avtokracijo s človeškim obrazom. Razvojna paradigma večine azijskih držav, za katero bi si lahko avtorske pravice nekoč lastil Singapur, danes pa je ta naziv prevzela Velika sestra iz Prepovedanega mesta, je namreč prav to: avtokracija z nasmeškom.

 

Kitajska, ki pospešeno kolonializira svojo bližnjo soseščino (zelo brutalno denimo Kambodžo, kjer je nova generacija Rdečih Kmerov ponovno našla zavetnika v Pekingu), aktivna pa je tudi v Afriki, nima nobenih omejitev, ko gre za njen "nacionalni interes". Gradbišča kitajskih podjetih v Burmi, Laosu in Kambodži zahodnega obiskovalca šokirajo. V nekdanji Demokratični Kampučiji na območju, kjer je bila pred leti malo večja ribiška vas, Kitajci gradijo desetine hotelov, resortov in igralniških kompleksov. S seboj so pripeljali tisoče inženirjev in delavcev, ki so skupaj z dovolj kvalificiranimi domačimi delavci na gradbiščih do poznih nočnih ur. V Phnom Penhu smo nekaj dni preživeli v četrtem nadstropju hotela, ki je bil z dveh strani obdan z gradbiščem; na enem so gradili manjšo stolpnico. Ko smo prišli, so ravno zaključevali prvo nadstropje, čez dva dni pa so bili že pri konstrukciji tretjega ... Težko je opisati, kakšen strašanski tehnološki in človeški potencial stoji za kitajsko ekonomsko ekspanzijo, vendar je v živo videti resnično impresiven in bi koga spomnil na orjaške gradbene projekte v antiki. Denimo gradnjo piramid.

 

Proti najmočnejši ekonomiji sveta, ki je ne mučijo vprašanje svobode govora, splava, pravic istospolnih ali odnos do nezakonitih migrantov, se ozira vedno več držav; tudi tistih, ki geografsko, zgodovinsko in kulturno morda niso povsem azijske. Kitajska razvojna paradigma, ki od kapitalizma jemlje samo "nujno zlo", medtem ko demokracijo vljudno, vendar odločno zavrača, uživa simpatije v Rusiji, Turčiji in celo nekaterih evropskih državah. Tudi članicah Evropske unije. Skupni imenovalec je bolj kot ne avtoritarna oblast (predsednik oziroma premier), ki ne mara kritik, medijev oziroma opozicije, ima pa posluh za socialo, pravice delavcev in nekaj nacionalizma. Običajno in na kratek oziroma srednji rok so posledice takšnega avtoritarnega vodenja države tudi v okrepljenem srednjem sloju. Najboljši primer oziroma dokaz, da moja trditev drži, je Vladimir Putin.

 

 

Dvojezični napisi v Kambodži kažejo na kitajsko kolonizacijo te nekoč povsem nerazvite dežele.

 

 

O tem, kaj ta avtokrat z ledenimi modrimi očmi pomeni za ruski standard in občutek samozavesti, dokazujejo tisoči ruskih turistov na Tajskem, Kambodži in Vietnamu, ki so ponekod že zasenčili nemške in ameriške turiste, ruščina pa je ob obvezni kitajščini (Kambodža je ponedkod že dvojezična) takorekoč izenačena z angleščino. Iz evropske perspektive so demokracija, vladavina prava in človekove pravice še vedno na piedestalu zavarovanih vrednot. Kitajska razvojna paradigma takšnih problemom s tem seveda nima in ne izgublja energije z njimi, medtem ko Evropa danes ravno zaradi tega doživlja najhujšo krizo v svojem dosedanjem obstoju. Slepe zagledanosti v nekdanje ideale ni spremenila niti izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA jeseni 2016, ob čemer bi morali v vseh 28 (tedanjih) evropskih prestolnicah zvoniti alarmni zvonci. Ko se namreč Združene države vrnejo k izolacionalistični doktrini, ki jo definira slogan America First!, je jasno, da je vrag odnesel šalo in da ima Evropa v globalnem smislu že tri nasprotnike - poleg Rusije in Kitajske tudi pragmatične ZDA, ki jih vodi navidezno neuravnovešeni predsednik.

 

 

II. Nemška Trojanska kobila v Združeni Evropi

 

Evropska unija ne bi mogla naleteti na slabši zgodovinski moment; ob treh močnih globalnih tekmecih, od katerih je ekonomsko obvladljiva le Rusija, se je pojavil še notranji Trojanski konj oziroma kobila v podobi tradicionalno razdiralne Nemčije. Vse, kar so za projekt evropske sprave in unifikacije naredili Adenauer, de Gaulle, Mitterand in Kohl, je v nekaj mesecih porušila Angela Merkel. Posledice njene migrantske sabotaže še niso mimo in Unija je  zaradi tega razdeljena na dva bloka, ki v marsičem sovpadata tudi z nekdanjo Železno zaveso. Kako naj obstane takšna hiša, ki je sama proti sebi, od znotraj razdeljena? A House Divided Cannot Stand, je staro biblijsko misel povzel Abraham Lincoln v zgodovinskem nagovoru, ki je za dandanašnjo Evropo nadvse aktualen.

 

Lincoln je krmilo Združenih držav prevzel v času grozečega (državljanskega) konflikta med sužnjelastniškim demokratskim Jugom in kapitalističnim republikanskim Severom. Vzporednic z Unijo ni tako malo. Ključna pa je sledeča dilema: Kako naj Evropa, ki je sama s sabo sprta, konkurira najmočnejšim ekonomijam sveta? Kako naj doseže politično soglasje, če pa se kopja njenih nacionalnih voditeljev lomijo ob vprašanjih, ki za države sploh ne obstajajo? Si Rusi, Kitajci ali Turki razbijajo glave s pravicami ilegalnih migrantov? Jih skrbi njihov socialni status, ekonomski položaj, človekove pravice?

 

Seveda je Evropa še vedno svetilnik upanja za vse pregnane, obubožane in nesrečne ljudi tega sveta, za milijone brezpravnih, ki se zlivajo proti tej Koromandiji v hrepenenju po boljšem življenju. In seveda je prav, da je Evropa takšna, kakršna je, humana in karitativna. Toda ...

 

... cena za takšno načelno in tudi ideološko politiko postaja izjemno visoka. Nekje bo treba postaviti mejo, določiti točko, čez katero ne bomo smeli. Ne samo glede (ilegalnih) migracij, ki zadnja tri leta preokupirajo evropsko skrajno desnico in radikalno levico, pač pa tudi okoli načelnih političnih vprašanj, ki so postala neke vrste samouresničujoče se prerokbe in zaradi katerih Evropa samo sebe zastruplja. Tej avtoimuni bolezni lahko rečemo politična korektnost, eden njenih akutnih simptomov pa je sovražni govor. Ni naključje, da se je silna javna polemika okoli tega govora v zadnjih mesecih razplamtela tudi v Sloveniji; če rečem, da "ni naključje", mislim predvsem pa pomanjkanje tradicije oziroma zgodovinskih izkušenj. Kako naj ljudje razumejo substančni smisel "sovražnega govora" po četrt stoletja svobode, če pa imajo s tem včasih probleme celo Britanci ali Američani z neprimerljivo daljšo demokratično tradicijo?

 

Že dejstvo, da lahko svobodno razpravljamo o svojih svobodah in svoboščinah, nas razlikuje od nekaj milijard prebivalcev tega planeta, ki tega privilegija nimajo. Kajti njih lahko svoboda govora že jutri stane glave. In ko evropski anarhisti in aktivisti pozivajo k odprtim mejam, pozabljajo, da s tem k sebi vabijo ljudi, ki jim je svoboda misli in besede tuja, ki ne razumejo in ne podpirajo enakopravnosti v vseh tisith pogledih, ki so za nas samoumevni. Obsedenost s politično korektnostjo, ki zastruplja Evropo, postaja morilka evropske identitete.

 

(se nadaljuje)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
22
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
4
05.04.2020 20:57
Čeprav se bo gospodarstvo v prihodnjih tednih verjetno začelo zaganjati, bodo ukrepi veljali še nekaj časa, saj virus ne bo ... Več.
Piše: Tine Kračun
Vidne posledice nevidnega orožja
15
05.04.2020 11:00
Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo
6
05.04.2020 01:05
Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pandemija in partikularizem: Velike sile kljub koronavirusu še naprej bolj kot skupne zasledujejo svoje lastne interese
2
04.04.2020 11:40
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
4
03.04.2020 22:27
Tistim, ki odločate o naših usodah danes in v bodočnosti, namenjam tole pisanje. Tudi mojemu prvemu delodajalcu dr.Dimitriju ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
13
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spletke na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: Je bil izpad Ivana Eržena posledica sladkega maščevanja njegove predhodnice Nine Pirnat?
Uredništvo
Ogledov: 2,854
02/
"Lobiranje" za gradnjo avtosalona AC Pentlja vse bolj divje, javnim uslužbencem zdaj grozijo že kar po telefonu!
Uredništvo
Ogledov: 2,692
03/
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,034
04/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,618
05/
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
Igor Vlačič
Ogledov: 1,820
06/
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
Mark Stemberger
Ogledov: 1,381
07/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,791
08/
Vidne posledice nevidnega orožja
Simona Rebolj
Ogledov: 957
09/
Kaj prinaša megazakon, "protikorona paket" v bilance gospodarskih družb?
Bine Kordež
Ogledov: 1,006
10/
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
Tine Kračun
Ogledov: 823