Komentar

Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov

Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki zagovarja odprtost, človekove pravice in multikulturalizem, res obsojena na vlogo Trojanskega konja, ki bo ob škodoželjni podpori desnih populistov pokopal projekt Združene Evrope? Konec leta, ki je obenem začetek novega leta, je priložnost za nekaj misli o slovenski prihodnosti v Evropi, pa tudi o evropski perspektivi v današnjem globalnem svetu, ki ga definirata naraščajoči ameriški izolacionizem ter vzpon Kitajske.

31.12.2018 21:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Azija   Evropa   Kambodža   Kitajska   človekove pravice   migracije   demokracija   Rusija   Putin   Trump   Lincoln   Višegrad

Fotografije: Dejan Steinbuch

Seveda je Evropa še vedno svetilnik upanja za vse pregnane, obubožane in nesrečne ljudi tega sveta, za milijone brezpravnih, ki se zlivajo proti tej Koromandiji v hrepenenju po boljšem življenju. In seveda je prav, da je Evropa takšna, kakršna je, humana in karitativna. Toda ...

Zadnja dva meseca sem z družino večino časa preživel v tujini. Obiskali smo devet držav in sedem prestolnic, od tega dve azijski. Primerjava med Evropo in (jugovzhodno) Azijo je še posebej vznemirljiva, kajti realnost na ulicah evropskih mest in azijskih prestolnic človeku razkrije precej drugačno sliko od tiste, ki jo ustvarjajo mediji. Ne le klasični novičarski mediji, pač pa tudi t.i. socialna omrežja, ki bodisi idealizirajo in olepšujejo svet, bodisi z lažnivimi novicami manipulirajo s čustvi ljudi za doseganje najbolj nizkotnih ciljev. Ključno spoznanje je to, da je Evropa ne glede na trenutno ekonomsko konjunkturo začela pešati in da daje vtis utrujenosti, naveličanosti in slabosti. Ko pravim Evropa, mislim seveda na Evropsko unijo, ki je danes dejansko politično neprimerno bolj sprta, kulturno razdeljena kot pred petimi ali desetimi leti. Na drugi strani pa je Azija v tem obdobju občutno napredovala in je danes ekonomsko močnejša in politično stabilnejša kot kdaj koli prej. Kitajskemu biku, ki je motor te regije, sapa niti malo ne pohaja. Če primerjam svoje vtise obeh delov evrazijskega kontinenta izpred osmih let in danes, so razlike še očitnejše - in to v škodo Evrope, ki na nek simboličen, hkrati pa tragičen način odseva današnjo podobo Slovenije. Mutatis mutandis bi lahko trditev tudi obrnili, češ da Slovenija v svoji družbeni oziroma politični realnosti odslikava evropski zaton v malodane Viscontijevih beneških odtenkih. Podobna letargija je zajela ameriški konservativni establishment v drugi polovici osemdesetih let, ko so grozeči oblaki nad Wall Streetom napovedovali finančni tsunami, dogajanje v tedanjem vzhodnem bloku pa nepredvidljiv končni razplet socialističnega družbenega eksperimenta. William F. Buckley je takrat prišel na dan s tezo, da se je kapitalizem eshatološko izčrpal, kar je potem utonilo v pozabo, saj je padel Berlinski zid, z njim pa tudi socializem - in kapitalistična paradigma, tako se je vsaj zdelo, je zmagala. Toda v resnici je šlo zgolj za nekakšen "odložni pogoj", ki se je uresničil v obdobju vsake gospodarske krize, nazadnje in zelo kruto leta 2008, ko je Zahod padel v globalno recesijo. Od takrat naprej je Evropa še bolj razdeljena tudi kar se percepcije kapitalizma tiče. Po precej poenostavljeni, a med ljudmi precej razširjeni "resnici" bi se protestantski sever disciplinirano odrekal užitkom in akumuliral evre, hedonistični jug pa zapravljal in živel na kreditih nemških bank ...

 

 

Budistični tempelj na Phuketu: Spokojnost sedečega Bude kot prispodoba samozavestnega kitajskega vzpona.

 

 

Seveda ni tako preprosto, toda v politiki zmagujejo enostavne fraze in slogani. Tradicionalni občutljivosti med Severom in Jugom v Evropski uniji so se pridružile še napetosti med Zahodom in Vzhodom, med t.i. starimi in novimi članicami Unije. Razlogi niso (bili) ekonomske, pač pa politične oziroma ideološke narave. Spodbudilo jih je vprašanje sprejemanja ekonomskih migrantov iz Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda. V tem primeru so politične elite držav Višegrajske četverice pokazale nekatere lastnosti, ki so jih podedovale iz sovjetskih časov. Liberalnosti vsekakor ni med njimi. Vse to je voda na mlin tistim (zunanjim) igralcem, ki jim gre Evropska unija v nos. Tradicionalno naj bi bila to Rusija, zadnje čase pa se zdi, da so Evropi obrnili hrbet tudi v republikanski Beli hiši. Oslabljena Evropa koristi prav vsem - ob Rusiji in Združenih državah brez dvoma tudi Kitajski, obenem pa si verjetno nihče ne more predstavljati, kako bi zgledala stara celina, če bi prišlo do nenadzorovanega razpada EU. Bi bila mogoča tudi vojna?

 

Pričujoči zapis se loteva dveh sočasnih fenomenov današnje geopolitike: zatona Evrope ter vzpona Azije, kjer je osrednji tiger Kitajska, ob njej pa suvereno rastejo še nekatere manjše propulzivne regionalne ekonomije (Tajska, Vietnam, IndonezijaMalezija itd.). Obenem ne bom pozabil na Slovenijo, ki je kot nacionalna entiteta po mojem mnenju dosegla tisto kritično točko, za katero v letalstvu pravijo "point of no return": pot nazaj ni mogoča, zato je zasilni pristanek nujen. Kakšen bo, je danes nemogoče napovedovati, čeprav je bolj ali manj jasno, da bo aktualna vlada, če bo na oblasti zdržala polni mandat, verjetno zadnja slovenska vlada, ki bo delovala v razmerah, ki niso izredne, kaotične ali celo vojne.

 

 

I. Kitajska razvojna paradigma

 

Slovenija je zanemerljiv igralec v globalnem merilu. Nekaj več teže ima - vsaj formalno - v okvirih Evropske unije. Razmerje je zelo neposredno, vendar na žalost enostransko. Medtem ko s svojo (ekonomsko) politiko ne moremo vplivati na evropsko ekonomijo in javne finance, smo zaradi izvozne naravnanosti nacionalnega gospodarstva povsem izpostavljeni nihanjem treh največjih evropskih ekonomij, tj. Nemčije, Francije in Italije. Z drugimi besedami, če gre nam dobro, se bo to poznalo kvečjemu hrvaškemu turizmu, če pa gre Nemcem slabo, bomo to v nekaj mesecih (ali pa še prej) občutili tudi v Sloveniji.

 

 

Kitajski jumbo plakati na ulicah kamboške prestolnice obljubljajo hiter napredek ...

 

 

A če se vrnemo k globalni sliki, ki jo dajeta "združena Evropa" na eni in Azija na drugi strani: ne glede na to, kako enkraten in human projekt je Evropska unija, je hkrati tudi dejstvo, da se od Beethovnove Ode radosti, italijanskega turizma in nemške avtomobilske industrije - pod pokrovko bruseljske birokracije, zakonodaje in Evropskega sodišča za človekove pravice, ne da preživeti v geopolitiki. Zakaj ne? Zato kjer imamo na drugi strani ekonomsko optimizirano avtokracijo s človeškim obrazom. Razvojna paradigma večine azijskih držav, za katero bi si lahko avtorske pravice nekoč lastil Singapur, danes pa je ta naziv prevzela Velika sestra iz Prepovedanega mesta, je namreč prav to: avtokracija z nasmeškom.

 

Kitajska, ki pospešeno kolonializira svojo bližnjo soseščino (zelo brutalno denimo Kambodžo, kjer je nova generacija Rdečih Kmerov ponovno našla zavetnika v Pekingu), aktivna pa je tudi v Afriki, nima nobenih omejitev, ko gre za njen "nacionalni interes". Gradbišča kitajskih podjetih v Burmi, Laosu in Kambodži zahodnega obiskovalca šokirajo. V nekdanji Demokratični Kampučiji na območju, kjer je bila pred leti malo večja ribiška vas, Kitajci gradijo desetine hotelov, resortov in igralniških kompleksov. S seboj so pripeljali tisoče inženirjev in delavcev, ki so skupaj z dovolj kvalificiranimi domačimi delavci na gradbiščih do poznih nočnih ur. V Phnom Penhu smo nekaj dni preživeli v četrtem nadstropju hotela, ki je bil z dveh strani obdan z gradbiščem; na enem so gradili manjšo stolpnico. Ko smo prišli, so ravno zaključevali prvo nadstropje, čez dva dni pa so bili že pri konstrukciji tretjega ... Težko je opisati, kakšen strašanski tehnološki in človeški potencial stoji za kitajsko ekonomsko ekspanzijo, vendar je v živo videti resnično impresiven in bi koga spomnil na orjaške gradbene projekte v antiki. Denimo gradnjo piramid.

 

Proti najmočnejši ekonomiji sveta, ki je ne mučijo vprašanje svobode govora, splava, pravic istospolnih ali odnos do nezakonitih migrantov, se ozira vedno več držav; tudi tistih, ki geografsko, zgodovinsko in kulturno morda niso povsem azijske. Kitajska razvojna paradigma, ki od kapitalizma jemlje samo "nujno zlo", medtem ko demokracijo vljudno, vendar odločno zavrača, uživa simpatije v Rusiji, Turčiji in celo nekaterih evropskih državah. Tudi članicah Evropske unije. Skupni imenovalec je bolj kot ne avtoritarna oblast (predsednik oziroma premier), ki ne mara kritik, medijev oziroma opozicije, ima pa posluh za socialo, pravice delavcev in nekaj nacionalizma. Običajno in na kratek oziroma srednji rok so posledice takšnega avtoritarnega vodenja države tudi v okrepljenem srednjem sloju. Najboljši primer oziroma dokaz, da moja trditev drži, je Vladimir Putin.

 

 

Dvojezični napisi v Kambodži kažejo na kitajsko kolonizacijo te nekoč povsem nerazvite dežele.

 

 

O tem, kaj ta avtokrat z ledenimi modrimi očmi pomeni za ruski standard in občutek samozavesti, dokazujejo tisoči ruskih turistov na Tajskem, Kambodži in Vietnamu, ki so ponekod že zasenčili nemške in ameriške turiste, ruščina pa je ob obvezni kitajščini (Kambodža je ponedkod že dvojezična) takorekoč izenačena z angleščino. Iz evropske perspektive so demokracija, vladavina prava in človekove pravice še vedno na piedestalu zavarovanih vrednot. Kitajska razvojna paradigma takšnih problemom s tem seveda nima in ne izgublja energije z njimi, medtem ko Evropa danes ravno zaradi tega doživlja najhujšo krizo v svojem dosedanjem obstoju. Slepe zagledanosti v nekdanje ideale ni spremenila niti izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA jeseni 2016, ob čemer bi morali v vseh 28 (tedanjih) evropskih prestolnicah zvoniti alarmni zvonci. Ko se namreč Združene države vrnejo k izolacionalistični doktrini, ki jo definira slogan America First!, je jasno, da je vrag odnesel šalo in da ima Evropa v globalnem smislu že tri nasprotnike - poleg Rusije in Kitajske tudi pragmatične ZDA, ki jih vodi navidezno neuravnovešeni predsednik.

 

 

II. Nemška Trojanska kobila v Združeni Evropi

 

Evropska unija ne bi mogla naleteti na slabši zgodovinski moment; ob treh močnih globalnih tekmecih, od katerih je ekonomsko obvladljiva le Rusija, se je pojavil še notranji Trojanski konj oziroma kobila v podobi tradicionalno razdiralne Nemčije. Vse, kar so za projekt evropske sprave in unifikacije naredili Adenauer, de Gaulle, Mitterand in Kohl, je v nekaj mesecih porušila Angela Merkel. Posledice njene migrantske sabotaže še niso mimo in Unija je  zaradi tega razdeljena na dva bloka, ki v marsičem sovpadata tudi z nekdanjo Železno zaveso. Kako naj obstane takšna hiša, ki je sama proti sebi, od znotraj razdeljena? A House Divided Cannot Stand, je staro biblijsko misel povzel Abraham Lincoln v zgodovinskem nagovoru, ki je za dandanašnjo Evropo nadvse aktualen.

 

Lincoln je krmilo Združenih držav prevzel v času grozečega (državljanskega) konflikta med sužnjelastniškim demokratskim Jugom in kapitalističnim republikanskim Severom. Vzporednic z Unijo ni tako malo. Ključna pa je sledeča dilema: Kako naj Evropa, ki je sama s sabo sprta, konkurira najmočnejšim ekonomijam sveta? Kako naj doseže politično soglasje, če pa se kopja njenih nacionalnih voditeljev lomijo ob vprašanjih, ki za države sploh ne obstajajo? Si Rusi, Kitajci ali Turki razbijajo glave s pravicami ilegalnih migrantov? Jih skrbi njihov socialni status, ekonomski položaj, človekove pravice?

 

Seveda je Evropa še vedno svetilnik upanja za vse pregnane, obubožane in nesrečne ljudi tega sveta, za milijone brezpravnih, ki se zlivajo proti tej Koromandiji v hrepenenju po boljšem življenju. In seveda je prav, da je Evropa takšna, kakršna je, humana in karitativna. Toda ...

 

... cena za takšno načelno in tudi ideološko politiko postaja izjemno visoka. Nekje bo treba postaviti mejo, določiti točko, čez katero ne bomo smeli. Ne samo glede (ilegalnih) migracij, ki zadnja tri leta preokupirajo evropsko skrajno desnico in radikalno levico, pač pa tudi okoli načelnih političnih vprašanj, ki so postala neke vrste samouresničujoče se prerokbe in zaradi katerih Evropa samo sebe zastruplja. Tej avtoimuni bolezni lahko rečemo politična korektnost, eden njenih akutnih simptomov pa je sovražni govor. Ni naključje, da se je silna javna polemika okoli tega govora v zadnjih mesecih razplamtela tudi v Sloveniji; če rečem, da "ni naključje", mislim predvsem pa pomanjkanje tradicije oziroma zgodovinskih izkušenj. Kako naj ljudje razumejo substančni smisel "sovražnega govora" po četrt stoletja svobode, če pa imajo s tem včasih probleme celo Britanci ali Američani z neprimerljivo daljšo demokratično tradicijo?

 

Že dejstvo, da lahko svobodno razpravljamo o svojih svobodah in svoboščinah, nas razlikuje od nekaj milijard prebivalcev tega planeta, ki tega privilegija nimajo. Kajti njih lahko svoboda govora že jutri stane glave. In ko evropski anarhisti in aktivisti pozivajo k odprtim mejam, pozabljajo, da s tem k sebi vabijo ljudi, ki jim je svoboda misli in besede tuja, ki ne razumejo in ne podpirajo enakopravnosti v vseh tisith pogledih, ki so za nas samoumevni. Obsedenost s politično korektnostjo, ki zastruplja Evropo, postaja morilka evropske identitete.

 

(se nadaljuje)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
22
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
34
12.04.2021 21:29
Med slovenskim predsedovanjem EU bo v središču pozornosti svoboda medijev, opozarja naš luksemburški sodelavec Bill Wirtz. Kot ... Več.
Piše: Bill Wirtz
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
28
11.04.2021 20:00
Vse večje število cepljenih proti novemu koronavirusu (Covid-19) nas navdaja z upanjem, da bo ta novodobna kuga kmalu za nami. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kozmični anarhizem in filozofija palanke
9
10.04.2021 23:53
Dejstvo je, da že več kot leto dni živimo na robu distopičnega sveta. Družbenega kolapsa si nismo nikoli predstavljali tako, kot ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
13
09.04.2021 23:59
Demokracija bo lahko napredovala kot Sistem ne le preko kaznovanja oziroma dokazovanja nepravilnosti ali mafijskih delovanj, ... Več.
Piše: Miha Burger
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
22
08.04.2021 22:00
Izkazalo se je, da skrajneži, ki mazohistično prebirajo portal+, nočejo Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Niti slišati ... Več.
Piše: Ana Jud
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
21
05.04.2021 23:45
Prispevek Andraža Terška (Dan po 1. aprilu) na tem mestu je kot običajno na prvi pogled logičen, dobro argumentiran in ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
28
04.04.2021 11:00
Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Vojaška parada je pravzaprav privid obvladovanja kriz, v resnici so simptom razpada
9
03.04.2021 23:59
Ideja vojaške parade izraža voljo imperija pri discipliniranju svojih provinc, v novejšem času pa nacij. Raznorodni paradni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dajte nam Univerzalni temeljni dodatek, kamne pa pošiljajte na Ministrstvo za splošno asistenco!
21
02.04.2021 22:45
Vrsto let smo poudarjali, da mora Slovenija povečati produktivnost, da bi lahko dosegla višje plače. Trdili smo, da so socialni ... Več.
Piše: Ana Jud
Dan po 1. aprilu: Tiranska je oblast, ki deluje nepravno. Prava ni več, so samo še prepovedi, zapovedi, dovoljenja in ukazi. Pa kazni.
37
01.04.2021 23:00
Slišal in prebral sem, da je nekdo (seveda vem, kdo) izjavil: Lahko potujete čez mejo, ampak, če plačate kazen. Slišal in ... Več.
Piše: Andraž Teršek
Vse najboljše, NATO: Največja nevarnost ni zunaj zavezništva, ampak znotraj
12
30.03.2021 23:57
Severnoatlantsko zavezništvo praznuje svoj dvainsedemdeseti rojstni dan. Ne brez razloga ga imenujejo za najuspešnejše in tudi ... Več.
Piše: Božo Cerar
Demokratični standardi?! Kaj je že to?
10
29.03.2021 23:57
Standard kvaliteteni nekaj relativnega, odvisen le od subjektivne presoje, še manj je standard demokracije odvisen le od moči ... Več.
Piše: Miha Burger
3. protikoronska vojna: Polovičarski ukrepi najbrž ne bodo dovolj, edina rešitev bi bil popolni lockdown!
23
28.03.2021 22:30
To, kar vlada uvaja zdaj, je bolj Blažev žegen kot kaj drugega. Zelo verjetno takšen delni lockdown ne bo preveč učinkovit, zato ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Lockdown, drugič? Zapiranje države je žal še vedno edini način za zaustavitev širjenja virusa
10
28.03.2021 10:00
Širjenje korona virusa ostaja še naprej za ves svet precejšnja neznanka. Seveda ni nobenega dvoma, da popolna omejitev vsakršnih ... Več.
Piše: Bine Kordež
Kozmistični misteriji: "Potrebne so nove forme. Nove forme so potrebne, če pa jih ni, je pa boljše nič."
1
27.03.2021 23:04
Kaj nam sporoča naša minljivost na horizontu večnosti? Da za vsem stoji Načrt ali Nič? V gledališču zastopam idejo Niča, ki mi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj sem se cepil proti Covid-19? Ker veliko bolj zaupam uradni medicini kot tistim, ki jo zaničujejo
21
25.03.2021 22:00
Se ne boste cepili proti Covid-19, čeprav bi se lahko? To bo bitka naslednjih mesecev in morda celo let. Vaša svobodna izbira bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
O fašizmu XXI. stoletja ali zakaj je strašenje s fašizmom Mussolinijeve Italije včasih deplasirano
9
24.03.2021 22:21
Na slovenski desnici ter nasploh odmevata obsodba lastnika portala NTA (Nacionalna tiskovna agencija) Aleša Ernecla, ki je ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zakaj bi bilo nadaljevanje zastaralnega roka za kazenski pregon tudi po prvostopenjski obsodilni sodbi treba "zamrzniti"
8
23.03.2021 22:30
V organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, sedijo tudi ljudje, ki jim je s ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
Zdaj živimo v demokraciji. Utihnite že enkrat.
15
22.03.2021 22:00
Pred leti sem veliko pisala o svobodi izražanja in ne želim se ponavljati kot pokvarjena plošča. Od medijskih zdrah dobim ... Več.
Piše: Ana Jud
Ni bolj smešnega prizora od tropa desničarjev in levičarjev, ki so složni le v tem, da hrepenijo po spoštovanju svojega drugačnega mnenja
9
21.03.2021 11:00
Pomembno je, da se zavedamo, kam kdo spada. Če si levičar, ti gre Žiga Turk pač na jetra, zato naj bi bilo vseeno, s čim in kako ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
Simona Rebolj
Ogledov: 2.543
02/
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
Andrej Drapal
Ogledov: 1.705
03/
Smrtonosni brazilski sev: Zakaj je 3. val tako nevaren in drugačen od prejšnji dveh?
Uredništvo
Ogledov: 1.612
04/
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
Bill Wirtz
Ogledov: 1.232
05/
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
Uredništvo
Ogledov: 1.270
06/
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
Ana Jud
Ogledov: 1.371
07/
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
Marjana Škalič
Ogledov: 1.028
08/
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
Miha Burger
Ogledov: 772
09/
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
Božo Cerar
Ogledov: 756
10/
Dosje Slavko Gaber: Povratek zagrenjenega in nečimrnega LDS ideologa?
Uredništvo
Ogledov: 2.204