Komentar

Novoletna razmišljanja: Kitajska nima časa za človekove pravice in humano politiko do migrantov

Kakšna je verjetnost, da bo Evropska unija, kakršno imamo danes, preživela izzive našega časa? Ali je liberalna politika, ki zagovarja odprtost, človekove pravice in multikulturalizem, res obsojena na vlogo Trojanskega konja, ki bo ob škodoželjni podpori desnih populistov pokopal projekt Združene Evrope? Konec leta, ki je obenem začetek novega leta, je priložnost za nekaj misli o slovenski prihodnosti v Evropi, pa tudi o evropski perspektivi v današnjem globalnem svetu, ki ga definirata naraščajoči ameriški izolacionizem ter vzpon Kitajske.

31.12.2018 21:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Azija   Evropa   Kambodža   Kitajska   človekove pravice   migracije   demokracija   Rusija   Putin   Trump   Lincoln   Višegrad

Fotografije: Dejan Steinbuch

Seveda je Evropa še vedno svetilnik upanja za vse pregnane, obubožane in nesrečne ljudi tega sveta, za milijone brezpravnih, ki se zlivajo proti tej Koromandiji v hrepenenju po boljšem življenju. In seveda je prav, da je Evropa takšna, kakršna je, humana in karitativna. Toda ...

Zadnja dva meseca sem z družino večino časa preživel v tujini. Obiskali smo devet držav in sedem prestolnic, od tega dve azijski. Primerjava med Evropo in (jugovzhodno) Azijo je še posebej vznemirljiva, kajti realnost na ulicah evropskih mest in azijskih prestolnic človeku razkrije precej drugačno sliko od tiste, ki jo ustvarjajo mediji. Ne le klasični novičarski mediji, pač pa tudi t.i. socialna omrežja, ki bodisi idealizirajo in olepšujejo svet, bodisi z lažnivimi novicami manipulirajo s čustvi ljudi za doseganje najbolj nizkotnih ciljev. Ključno spoznanje je to, da je Evropa ne glede na trenutno ekonomsko konjunkturo začela pešati in da daje vtis utrujenosti, naveličanosti in slabosti. Ko pravim Evropa, mislim seveda na Evropsko unijo, ki je danes dejansko politično neprimerno bolj sprta, kulturno razdeljena kot pred petimi ali desetimi leti. Na drugi strani pa je Azija v tem obdobju občutno napredovala in je danes ekonomsko močnejša in politično stabilnejša kot kdaj koli prej. Kitajskemu biku, ki je motor te regije, sapa niti malo ne pohaja. Če primerjam svoje vtise obeh delov evrazijskega kontinenta izpred osmih let in danes, so razlike še očitnejše - in to v škodo Evrope, ki na nek simboličen, hkrati pa tragičen način odseva današnjo podobo Slovenije. Mutatis mutandis bi lahko trditev tudi obrnili, češ da Slovenija v svoji družbeni oziroma politični realnosti odslikava evropski zaton v malodane Viscontijevih beneških odtenkih. Podobna letargija je zajela ameriški konservativni establishment v drugi polovici osemdesetih let, ko so grozeči oblaki nad Wall Streetom napovedovali finančni tsunami, dogajanje v tedanjem vzhodnem bloku pa nepredvidljiv končni razplet socialističnega družbenega eksperimenta. William F. Buckley je takrat prišel na dan s tezo, da se je kapitalizem eshatološko izčrpal, kar je potem utonilo v pozabo, saj je padel Berlinski zid, z njim pa tudi socializem - in kapitalistična paradigma, tako se je vsaj zdelo, je zmagala. Toda v resnici je šlo zgolj za nekakšen "odložni pogoj", ki se je uresničil v obdobju vsake gospodarske krize, nazadnje in zelo kruto leta 2008, ko je Zahod padel v globalno recesijo. Od takrat naprej je Evropa še bolj razdeljena tudi kar se percepcije kapitalizma tiče. Po precej poenostavljeni, a med ljudmi precej razširjeni "resnici" bi se protestantski sever disciplinirano odrekal užitkom in akumuliral evre, hedonistični jug pa zapravljal in živel na kreditih nemških bank ...

 

 

Budistični tempelj na Phuketu: Spokojnost sedečega Bude kot prispodoba samozavestnega kitajskega vzpona.

 

 

Seveda ni tako preprosto, toda v politiki zmagujejo enostavne fraze in slogani. Tradicionalni občutljivosti med Severom in Jugom v Evropski uniji so se pridružile še napetosti med Zahodom in Vzhodom, med t.i. starimi in novimi članicami Unije. Razlogi niso (bili) ekonomske, pač pa politične oziroma ideološke narave. Spodbudilo jih je vprašanje sprejemanja ekonomskih migrantov iz Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda. V tem primeru so politične elite držav Višegrajske četverice pokazale nekatere lastnosti, ki so jih podedovale iz sovjetskih časov. Liberalnosti vsekakor ni med njimi. Vse to je voda na mlin tistim (zunanjim) igralcem, ki jim gre Evropska unija v nos. Tradicionalno naj bi bila to Rusija, zadnje čase pa se zdi, da so Evropi obrnili hrbet tudi v republikanski Beli hiši. Oslabljena Evropa koristi prav vsem - ob Rusiji in Združenih državah brez dvoma tudi Kitajski, obenem pa si verjetno nihče ne more predstavljati, kako bi zgledala stara celina, če bi prišlo do nenadzorovanega razpada EU. Bi bila mogoča tudi vojna?

 

Pričujoči zapis se loteva dveh sočasnih fenomenov današnje geopolitike: zatona Evrope ter vzpona Azije, kjer je osrednji tiger Kitajska, ob njej pa suvereno rastejo še nekatere manjše propulzivne regionalne ekonomije (Tajska, Vietnam, IndonezijaMalezija itd.). Obenem ne bom pozabil na Slovenijo, ki je kot nacionalna entiteta po mojem mnenju dosegla tisto kritično točko, za katero v letalstvu pravijo "point of no return": pot nazaj ni mogoča, zato je zasilni pristanek nujen. Kakšen bo, je danes nemogoče napovedovati, čeprav je bolj ali manj jasno, da bo aktualna vlada, če bo na oblasti zdržala polni mandat, verjetno zadnja slovenska vlada, ki bo delovala v razmerah, ki niso izredne, kaotične ali celo vojne.

 

 

I. Kitajska razvojna paradigma

 

Slovenija je zanemerljiv igralec v globalnem merilu. Nekaj več teže ima - vsaj formalno - v okvirih Evropske unije. Razmerje je zelo neposredno, vendar na žalost enostransko. Medtem ko s svojo (ekonomsko) politiko ne moremo vplivati na evropsko ekonomijo in javne finance, smo zaradi izvozne naravnanosti nacionalnega gospodarstva povsem izpostavljeni nihanjem treh največjih evropskih ekonomij, tj. Nemčije, Francije in Italije. Z drugimi besedami, če gre nam dobro, se bo to poznalo kvečjemu hrvaškemu turizmu, če pa gre Nemcem slabo, bomo to v nekaj mesecih (ali pa še prej) občutili tudi v Sloveniji.

 

 

Kitajski jumbo plakati na ulicah kamboške prestolnice obljubljajo hiter napredek ...

 

 

A če se vrnemo k globalni sliki, ki jo dajeta "združena Evropa" na eni in Azija na drugi strani: ne glede na to, kako enkraten in human projekt je Evropska unija, je hkrati tudi dejstvo, da se od Beethovnove Ode radosti, italijanskega turizma in nemške avtomobilske industrije - pod pokrovko bruseljske birokracije, zakonodaje in Evropskega sodišča za človekove pravice, ne da preživeti v geopolitiki. Zakaj ne? Zato kjer imamo na drugi strani ekonomsko optimizirano avtokracijo s človeškim obrazom. Razvojna paradigma večine azijskih držav, za katero bi si lahko avtorske pravice nekoč lastil Singapur, danes pa je ta naziv prevzela Velika sestra iz Prepovedanega mesta, je namreč prav to: avtokracija z nasmeškom.

 

Kitajska, ki pospešeno kolonializira svojo bližnjo soseščino (zelo brutalno denimo Kambodžo, kjer je nova generacija Rdečih Kmerov ponovno našla zavetnika v Pekingu), aktivna pa je tudi v Afriki, nima nobenih omejitev, ko gre za njen "nacionalni interes". Gradbišča kitajskih podjetih v Burmi, Laosu in Kambodži zahodnega obiskovalca šokirajo. V nekdanji Demokratični Kampučiji na območju, kjer je bila pred leti malo večja ribiška vas, Kitajci gradijo desetine hotelov, resortov in igralniških kompleksov. S seboj so pripeljali tisoče inženirjev in delavcev, ki so skupaj z dovolj kvalificiranimi domačimi delavci na gradbiščih do poznih nočnih ur. V Phnom Penhu smo nekaj dni preživeli v četrtem nadstropju hotela, ki je bil z dveh strani obdan z gradbiščem; na enem so gradili manjšo stolpnico. Ko smo prišli, so ravno zaključevali prvo nadstropje, čez dva dni pa so bili že pri konstrukciji tretjega ... Težko je opisati, kakšen strašanski tehnološki in človeški potencial stoji za kitajsko ekonomsko ekspanzijo, vendar je v živo videti resnično impresiven in bi koga spomnil na orjaške gradbene projekte v antiki. Denimo gradnjo piramid.

 

Proti najmočnejši ekonomiji sveta, ki je ne mučijo vprašanje svobode govora, splava, pravic istospolnih ali odnos do nezakonitih migrantov, se ozira vedno več držav; tudi tistih, ki geografsko, zgodovinsko in kulturno morda niso povsem azijske. Kitajska razvojna paradigma, ki od kapitalizma jemlje samo "nujno zlo", medtem ko demokracijo vljudno, vendar odločno zavrača, uživa simpatije v Rusiji, Turčiji in celo nekaterih evropskih državah. Tudi članicah Evropske unije. Skupni imenovalec je bolj kot ne avtoritarna oblast (predsednik oziroma premier), ki ne mara kritik, medijev oziroma opozicije, ima pa posluh za socialo, pravice delavcev in nekaj nacionalizma. Običajno in na kratek oziroma srednji rok so posledice takšnega avtoritarnega vodenja države tudi v okrepljenem srednjem sloju. Najboljši primer oziroma dokaz, da moja trditev drži, je Vladimir Putin.

 

 

Dvojezični napisi v Kambodži kažejo na kitajsko kolonizacijo te nekoč povsem nerazvite dežele.

 

 

O tem, kaj ta avtokrat z ledenimi modrimi očmi pomeni za ruski standard in občutek samozavesti, dokazujejo tisoči ruskih turistov na Tajskem, Kambodži in Vietnamu, ki so ponekod že zasenčili nemške in ameriške turiste, ruščina pa je ob obvezni kitajščini (Kambodža je ponedkod že dvojezična) takorekoč izenačena z angleščino. Iz evropske perspektive so demokracija, vladavina prava in človekove pravice še vedno na piedestalu zavarovanih vrednot. Kitajska razvojna paradigma takšnih problemom s tem seveda nima in ne izgublja energije z njimi, medtem ko Evropa danes ravno zaradi tega doživlja najhujšo krizo v svojem dosedanjem obstoju. Slepe zagledanosti v nekdanje ideale ni spremenila niti izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA jeseni 2016, ob čemer bi morali v vseh 28 (tedanjih) evropskih prestolnicah zvoniti alarmni zvonci. Ko se namreč Združene države vrnejo k izolacionalistični doktrini, ki jo definira slogan America First!, je jasno, da je vrag odnesel šalo in da ima Evropa v globalnem smislu že tri nasprotnike - poleg Rusije in Kitajske tudi pragmatične ZDA, ki jih vodi navidezno neuravnovešeni predsednik.

 

 

II. Nemška Trojanska kobila v Združeni Evropi

 

Evropska unija ne bi mogla naleteti na slabši zgodovinski moment; ob treh močnih globalnih tekmecih, od katerih je ekonomsko obvladljiva le Rusija, se je pojavil še notranji Trojanski konj oziroma kobila v podobi tradicionalno razdiralne Nemčije. Vse, kar so za projekt evropske sprave in unifikacije naredili Adenauer, de Gaulle, Mitterand in Kohl, je v nekaj mesecih porušila Angela Merkel. Posledice njene migrantske sabotaže še niso mimo in Unija je  zaradi tega razdeljena na dva bloka, ki v marsičem sovpadata tudi z nekdanjo Železno zaveso. Kako naj obstane takšna hiša, ki je sama proti sebi, od znotraj razdeljena? A House Divided Cannot Stand, je staro biblijsko misel povzel Abraham Lincoln v zgodovinskem nagovoru, ki je za dandanašnjo Evropo nadvse aktualen.

 

Lincoln je krmilo Združenih držav prevzel v času grozečega (državljanskega) konflikta med sužnjelastniškim demokratskim Jugom in kapitalističnim republikanskim Severom. Vzporednic z Unijo ni tako malo. Ključna pa je sledeča dilema: Kako naj Evropa, ki je sama s sabo sprta, konkurira najmočnejšim ekonomijam sveta? Kako naj doseže politično soglasje, če pa se kopja njenih nacionalnih voditeljev lomijo ob vprašanjih, ki za države sploh ne obstajajo? Si Rusi, Kitajci ali Turki razbijajo glave s pravicami ilegalnih migrantov? Jih skrbi njihov socialni status, ekonomski položaj, človekove pravice?

 

Seveda je Evropa še vedno svetilnik upanja za vse pregnane, obubožane in nesrečne ljudi tega sveta, za milijone brezpravnih, ki se zlivajo proti tej Koromandiji v hrepenenju po boljšem življenju. In seveda je prav, da je Evropa takšna, kakršna je, humana in karitativna. Toda ...

 

... cena za takšno načelno in tudi ideološko politiko postaja izjemno visoka. Nekje bo treba postaviti mejo, določiti točko, čez katero ne bomo smeli. Ne samo glede (ilegalnih) migracij, ki zadnja tri leta preokupirajo evropsko skrajno desnico in radikalno levico, pač pa tudi okoli načelnih političnih vprašanj, ki so postala neke vrste samouresničujoče se prerokbe in zaradi katerih Evropa samo sebe zastruplja. Tej avtoimuni bolezni lahko rečemo politična korektnost, eden njenih akutnih simptomov pa je sovražni govor. Ni naključje, da se je silna javna polemika okoli tega govora v zadnjih mesecih razplamtela tudi v Sloveniji; če rečem, da "ni naključje", mislim predvsem pa pomanjkanje tradicije oziroma zgodovinskih izkušenj. Kako naj ljudje razumejo substančni smisel "sovražnega govora" po četrt stoletja svobode, če pa imajo s tem včasih probleme celo Britanci ali Američani z neprimerljivo daljšo demokratično tradicijo?

 

Že dejstvo, da lahko svobodno razpravljamo o svojih svobodah in svoboščinah, nas razlikuje od nekaj milijard prebivalcev tega planeta, ki tega privilegija nimajo. Kajti njih lahko svoboda govora že jutri stane glave. In ko evropski anarhisti in aktivisti pozivajo k odprtim mejam, pozabljajo, da s tem k sebi vabijo ljudi, ki jim je svoboda misli in besede tuja, ki ne razumejo in ne podpirajo enakopravnosti v vseh tisith pogledih, ki so za nas samoumevni. Obsedenost s politično korektnostjo, ki zastruplja Evropo, postaja morilka evropske identitete.

 

(se nadaljuje)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
22
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
7
25.05.2022 19:28
Po HARD vladi Janeza Janše bomo imeli mehko, človeku prijazno koalicijo Slovenske Osvobodilne Fronte Tadobri (SOFT). Nova vlada ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
18
22.05.2022 21:05
Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako ... Več.
Piše: Milan Krek
Marle pa ni več
17
22.05.2022 00:00
Na tem mestu bi moral biti objavljen intervju z legendarnim novinarjem Marcelom Štefančičem, a me ignorira. V redu. Saj razumem. ... Več.
Piše: Ana Jud
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
10
20.05.2022 20:47
Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
17
19.05.2022 19:00
Slovar težav, ki pestijo slovensko politiko in javno sfero, začinjen s citati Georga Orwella: antifašizem, banana republika, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
15
18.05.2022 23:00
V minulih mesecih, sploh pa po začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino 24. februarja 2022, se je izkazalo, da samo članstvo v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Political turmoil boon for Pakistan's militants
6
17.05.2022 23:59
Political turmoil that led to regime change in Pakistan last month was a boon for the militants, who have staged 24 % more ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
10
16.05.2022 21:09
Kakšna preprosta in jasna misel, ki pove vse! Verjamem, da večina slovenskih državljanov ostaja na tem, da ne verjamejo v nič, ... Več.
Piše: Miha Burger
Kako končati vojno izčrpavanja v Ukrajini
8
11.05.2022 23:16
Invazija Vladimirja Putina na Ukrajino se je izrodila v divjo vojno izčrpavanja, za katero vsaka stran verjame, da bo v njej ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Golobov poskus konsolidacije levičarskih in kakor liberalnih strank v LDS 2.0 se bo končal podobno klavrno kot epilog v Frankensteinu
36
11.05.2022 21:43
Bojim se, da je bilo veselo zmagoslavje Gibanja Svoboda na parlamentarnih volitvah preuranjeno. Siti Janševe samopašnosti smo ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov.
16
11.05.2022 05:19
Vsi veste, da mi lastna država z ministrom za gospodarstvo, na srečo že kmalu bivšim, ki bi moral skrbeti, da se dela razcvet, ... Več.
Piše: Robert Klun
Vzporedni mehanizem tranzicijske Slovenije: Če želiš izvedeti resnico, moraš slediti denarju
17
10.05.2022 04:29
Razkritja in dokumenti iz Pezdirjeve knjige Vzporedni mehanizem globoke države prvič jasno ponujajo razlago, zakaj se v ... Več.
Piše: Tomaž Vernik
Studio Štefančič: Junak našega časa ali dobro naoljen sistem fatalnega enoumja?
24
09.05.2022 04:43
Dragi Štefančič. Potrebujemo te. Si živ plakat ideologije, katere spomeniki so tu pa tam po Ljubljani in se jim klanjate, čeprav ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Šefa NIJZ ne menjajo predsedniki vlad, zato bi bilo najbolje, dragi gospod Robert Golob, da ta vaš spodrsljaj čim prej pozabimo!
28
07.05.2022 21:08
Nekaj dni nazaj mi je dr. Robert Golob, najverjetnejši kandidat za mandatarja, na vrhuncu svoje povolilne moči, preko televizije ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred naslednjim valom: Potrebovali bomo več solidarnosti in medsebojnega spoštovanja
20
03.05.2022 05:10
NIJZ se že dlje časa intenzivno pripravlja na naslednji izbruh novega koronavirusa, do česar bi lahko prišlo na koncu poletja. ... Več.
Piše: Milan Krek
Prihodnja vlada ne bo nič drugega kot alibi za končno fazo privatizacije in izgradnjo drugega bloka nuklearke
20
02.05.2022 05:40
Pa smo jo dobili! Svežo in reciklirano vlado, svobodno vseh ozadij, kot je še ni bilo! Povsem po vašem okusu, skorajda s ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Zvesti psi nikoli dokončane revolucije so doslej lajali na vlado, odslej pa bodo na opozicijo
26
01.05.2022 05:30
V bistvu lajajo in tulijo polni sovraštva in dogmatizma, vtkanega v dobro naoljen internet opranih glav. Na eni strani hudič, na ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Tarča, Golob in Golobič: Če je morala ena od oblik družbene zavesti, potem je Slovenija že 30 let v komi.
16
30.04.2022 04:30
Četrtkova Tarča na Televiziji Slovenija je to samo potrdila. Gregor Golobič in Gregor Virant sta bila porazna. Ivana Simiča ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Uredniški komentar: Putin in njegova zločinska soldateska razumeta le govorico sile, zato vojne v Ukrajni ne bo še kmalu konec!
16
28.04.2022 05:30
Spoznanje zahodnih držav, da brez konkretnejše vojaške pomoči Ukrajna v vojni z Rusijo ne bo več dolgo uspešna, prihaja pozno, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ljudje pogrešajo Janeza Drnovška in pobožne želje so se uresničile v politični inkarnaciji Roberta Goloba
34
26.04.2022 20:12
Roberta Goloba sem prvič srečala pred več kot dvajsetimi leti. Fajn dečko. Mlad, kuštrav, izjemno vljuden, prijazen, ustrežljiv ... Več.
Piše: Ana Jud
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.769
02/
Marle pa ni več
Ana Jud
Ogledov: 1.583
03/
V imenu civilne družbe: Pismo prijatelju, bodočemu predsedniku vlade Robertu Golobu
Uredništvo
Ogledov: 1.447
04/
Provokacija skupine zdravnikov: Slovenija naj nemudoma izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije!
Uredništvo
Ogledov: 1.338
05/
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
Milan Krek
Ogledov: 1.411
06/
Če ne verjamete v nič, se tudi borili ne boste za nič
Miha Burger
Ogledov: 1.452
07/
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
Andrej Capobianco
Ogledov: 890
08/
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.056
09/
Tektonski premiki na severu: Švedski in finski vstop v NATO dokazuje, da zavezništvo niti slučajno ni "klinično mrtvo"
Božo Cerar
Ogledov: 912
10/
Ruski imperializem (2. del): "Zahod mora Rusijo ustaviti v Ukrajini in jo privesti do razpada, kajti le tako bo mogoče ustaviti rusko agresivnost"
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.839