Zagotovo je to bila plesna predstava Tri velike fuge (Trois Grandes Fugues) v izvedbi Ballet de l'Opera de Lyon, Lionske opere in baleta, v tridelni koreografiji, ki so jo uprizorile tri odlične sodobne koreografinje: Lucinda Childs, Anne Teresa de Keersmaeker in Maguy Marin. Predstavo sem gledal poleti v Berlinu. S čvrsto sodobnostjo in izvedbeno markantnostjo me je močno pritegnila v svojo konceptualno konstrukcijo. Skozi počasen berlinski večer se je skozme prelilo celo XX. stoletje. Da, vame je vstopila nostalgija po XX. stoletju! Tudi to se lahko zgodi avantgardistu, a le v posebnih dneh.

Osnovno načelo Treh velikih fug je nadvse preprosto: tri koreografinje, tri koreografije, programirane z isto glasbeno matrico, z Beethovnovo Veliko fugo (Grosse Fuge, op. 133, vir) iz leta 1825. Tako naj bi bilo analitično polje sodobne plesne konstrukcije že vnaprej omejeno. Že po začetnem opisu je več kot jasno, da smo gledali in poslušali odnos med klasično glasbeno strukturo fuge in sodobno plesno dikcijo:

Bralec, ko rečem "sodobno", mislim dobesedno na prejšnje XX. stoletje. To je ta izrazita čez-modernistična pozicija, ki nič ne reorganizira, temveč le plesno vzorči predvsem za nazaj. Vse, kar je bilo reorganizirano, je bilo storjeno že v predprejšnjem stoletju. Tako je vedno! Gledal sem tisto, kar ni bilo nujno, da bi gledal - pretok XX. stoletja. Gledal sem nostalgijo: osebno, a z užitkom!

Navkljub vsemu so me nekatere koreografske drže popolnoma presenetile, še najbolj Lucinda Childs, ki je pripustila v svoj plesni izraz vse tisto, kar "ni" njen koreografski izraz. To, kar sem gledal, je bil užitek posebne vrste: poleg nepričakovanih "padedejev" sem gledal njeno značilno ponavljanje in modernistično geometriziranje z močno izraženo moško plesno muskulaturo in žensko rotirajočo osjo. Gledal sem to, kar že stoletja gledamo na plesnem odru: ples ženske z moškim! Gledali smo plesno razmnoževanje vzorcev. 

Anne Teresa de Keersmaeker je s svojimi dvigi in spusti, skoki in padci preletavala postmodernistično dikcijo; danes že plesno tradicijo, ki jo je - pozor! - sama izumila. Skoki in padci brez razlik, neodvisno od tega, ali so to moška ali ženska telesa. Tudi pri njej je bilo vse podvrženo generiranju fuge in discipliniranju "hitrega skupinskega telesa". Plesni elementi, ki so vstopali v scenski prostor, so posnemali eden drugega in se na različne načine povezovali med seboj. Generalno občutenje, ki je prežemalo prostor, je bilo vidno v podobnosti, ponovljivosti, predvsem pa v povezljivosti. Stilna enotnost, ki se je iz začetka 19. stoletja (Beethoven) prenesla v 20. stoletje (Philip Glass). Njen cilj je bil, da se v pretoku časa onemogoči sumljiva podvajanja, nekontrolirano izginjanje posameznika izza plesnega podija.

To je ta razlika, ni vstopanja in izstopanja. Anne Teresa ne dovoli na odru nekoristne in nenevarne povezave. Vse to je tisto, kar jo vodi k skupnemu plesu, k postopnemu zbiranju in stopnjevanju plesnih matric. Gledalec tako preverja, kdo je prisoten in kdo je odsoten, koliko jih je povezanih v plesni dinamiki, koliko jih počiva. V resnici ne počiva nihče, to je plesna moč njene plesne norosti. Kot gledalec si pozoren na to, kako se vzpostavljajo koristne povezave - tiste, ki omogočajo razvoj koreografičnosti (beseda ne obstaja). Vse pri Anne Teresi de Keersmaeker je prehitro, da bi pri njej gledali kakršnokoli uvajanje v odnose. 

Šele jasno izražena plesna logika omogoči analitični plesni pristop k plesu, ki je najbolj viden pri koreografinji Maguy Marin. Ta s svojimi izrazito ženskimi plesnimi motivi, paradoksalno celo z inventarjem biomehanike in s polji osamitve ter skupinskosti postanejo še bolj abstraktni kot pri prvih dveh plesnih jezikih. V njenem materialu smo gledali predvsem asketizem, ki ga je potencirala tudi Beethovnova Velika fuga. Pri njej je telo resnično prostor, v katerem živi življenje, koreografirano skupinsko telo pa so simultani prostori. Oblikujejo se razporeditve, ki odgovarjajo na vprašanje kaosa in nevarnih razmerij. Predvsem pa vzpostavijo željo po koristem prostoru. Bethovnova Velika fuga že sama prizove s  stopnjevanjem religiozne vektorje, ki jih prepoznamo v vseh treh kanonih. Religija na speedu!

To je predstava, ki časovno razporeja plesne koreografije, ki so danes že obvezno čtivo mladih plesnih umetnikov in umetnic, podobno kot smo mi morali gledati plesne materiale Marthe Graham, Trishe Brown in Pine Bausch. Gledati Lucindo Childs je gledati živo nasledstvo, ki se je razširilo tudi na druge zvrsti umetnosti, od performativnih do vizualnih. Osnovni načeli pri vseh treh pa sta urejanje ritma in urejanje atmosfer. Njihov ples še vedno razumem kot figurativno geometrijo, predvsem pa reguliranje repetativnih ciklusov.

Zopet želim biti razumljiv: veliko bolj so za takšno predstavo primerna manj znana glasbena dela, ki niso oblikovana tako, da od gledalca plesne umetnine vnaprej zahtevajo glasbeni odziv. Manj znana dela nam lahko odkrijejo "najzapletenejše izzive plesa", medtem ko so vplivna glasbena dela pomembnih avtorjev usmerjena predvsem v spektakelsko obliko predstave, ki terja "uspeh" predstave. Tako so bile v začetnem izhodišču naravnane Tri velike fuge na Beethovnovo skladbo Velika fuga. Toda izkazalo se je nasprotno: ravno ta moment je v predstavi postal pomebno vezivo povezovanja med 19. , 20. in 21. stoletjem. Čisti užitek je bilo to doživeti v 21. stoletju. Tukaj ne potenciram užitka klasične Beethovnove glasbene notacije, temveč točno tisto, kar sem kot mladostnik doživljal v predstavi Einstein on the Beach na glasbo Philipa Glassa v veliki koreografiji Lucinde Childs. Povezava je neposredna, očitna ušesom in očem. Lepota telesa se natančno vidi v vsakem zvenu, ki zapleše s plesalcem tako v zaporedjih kot v asociacijah.

Sodobni ples ne vključuje v svojo koreografijo gibalnega materiala obveznih plesnih elementov, a spoznanje berlinskega večera je ravno v tem, da si posvečen gledalec zaželi, da pride do obnove koreografske atmosfere, ki smo jo enkrat v preteklosti že doživeli, a ne zaradi glasbene matrice, temveč zaradi notranje dinamike koreografije. Naj bom še bolj razumljiv: med predstavo koreografije Anne de Terese Keersmaeker sem sredi Bethovnove Velike fuge doživljal eno najlepših atmosfer v plesnem gledališču nasploh. Ko sem pred leti na Dunaju gledal Annino predstavo na glasbeno matrico Vivaldija. Želel sem, da bi se pred menoj, ne kot obvezen lik, temveč kot želja, obnovila atmosfera Vivaldija. Točno to se je zgodilo, priključil sem se na večnost.

Vse se je začelo z modernostjo Isadore Duncan!

V Berlinu je bilo natančno razvidno, da je prišlo do prekinitve z linearnostjo razvoja plesne umetnosti. Seveda, saj smo še leta 2018! Očitna je prekinitev z zgodovino plesa, z ukinitvijo vseh narativnosti, ki smo jih še nedolgo od tega gledali. Seveda je težko nepoznavalcu razumeti, kaj je "moderno" in kaj je "sodobno" v plesu.

Gremo vsi na ples! Sodobni ples je umetnost geste, ki se ne prenaša iz roda v rod, prenaša se predvsem njegova atmosferičnost. "Zanj je značilna proizvodnja geste in nikakor ne reprodukcija geste". "Moderno" pa je umetnost giba in gibanja, ki ga lahko s šolo in šolanjem prenašamo po časovnici, kar je veliko bližje klasični baletni dikciji. Preletimo plesne hipe, dinamizirajmo gibalni material in že smo v letu 2019!